Učitelj pravičnosti in Kumranski rokopisi
Bette Stockbauer

"Nekega dne bodo zlate in srebrne niti evangelijske zgodbe razvozlane in ljudje bodo spoznali dve interpretaciji dogodkov in epizod iz življenja Jezusa Kristusa. Prikriti resnični dogodki nam kažejo velike korake in okoliščine v delu Kristusa, ko je 'ovil človeštvo v plašč ljubezni, prijel za iniciacijsko palico zavoljo svojih bratov in se brez spremstva, brez strahu in v svojem imenu soočil s samim Gospodom življenja.' Epizode se nanašajo na dogajanje v Jezusovem življenju." (R&J*)
      V majski številki revije Share International (1994) je Benjamin Creme zapisal: "Kumranski rokopisi so natančnejše poročilo o dogodkih iz Jezusovega življenja kot pa svetopisemska besedila. Njihovo odkritje leta 1947 in odkritje rokopisov v Nag Hammadi leta 1945 je navdihnil mojster Jezus, da bi danes, ko se pripravljamo na Kristusovo vrnitev, razjasnil dogodke tistega časa." Poleg tega je duhovnega vodjo v rokopisih "Učitelja pravičnosti" opisal kot Maitrejo, "Prebodenega mesijo" pa kot mojstra Jezusa. Dejal je, da so bili dokumenti zapisani v 2. stoletju našega štetja, da pa ni mogoče razkriti avtorjev. Zapisani so bili kot poročilo zgodovinskih dogodkov, obstajajo pa tudi drugi zvitki, ki še čakajo odkritje.
      Te preproste izjave izzivajo skoraj vse današnje splošne domneve v zvezi s Kumranskimi rokopisi. Večina učenjakov pravi, da so bili napisani v 1. in 2. stoletju pred Kristusom in da je najkasnejši možni datum leto 70 po Kristusu, ko so Rimljani uničili Jeruzalem. Večina jih pravi, da so jih zapisali eseni, skupina judovskih mistikov, in tudi zanika kakršno koli povezanost Učitelja pravičnosti z Jezusom; menijo, da je Učitelj pravičnosti učil 150 let pred Jezusovim rojstvom. Kasneje se bomo vrnili k tem vprašanjem in preučili, na kakšni osnovi lahko upravičimo izjave gospoda Crema.

Odkritje

Prvi strokovnjaki, ki so ugledali Kumranske rokopise, si niso mislili, da so iz Jezusovih časov; menili so, da to ni možno. Ko pa so rokopise v poznih 40-tih letih prejšnjega stoletja prevedli, je prišla na dan zgodba, ki je navdušila svet. Tu so bile knjige, ki jih svet še ni videl. Napisala jih je skupina puščavskih asketov, ki so opisovali svoje življenje in čas, v katerem so živeli. Tu so bile kopije Svetega pisma, 1.000 let starejše od vseh dotlej poznanih. Obdobje od leta 200 pred Kristusom do 200 našega štetja je za cerkvene zgodovinarje skrivnost. Čeprav je bilo eno najbolj plodovitih obdobij verskih idej, kar jih je kdaj bilo, so ogromne količine tako judovskih kot krščanskih dokumentov tistega časa za zgodovino izgubljene - zaradi preprostega in absolutnega strahu - pisci so bili obsojeni in njihove knjige vržene v ogenj.
      V votlinah blizu Mrtvega morja so leta 1947 našli kopije več kot 800 rokopisov in na desetine tisočev odlomkov, ki še vedno čakajo na prevod. Večina dokumentov je svetopisemskih del. Prisotne so vse knjige Stare zaveze razen Esterine knjige. Prisotna so tudi apokrifna dela "skrite" modrosti - Enohova knjiga; Jubileji, Ekleziastiki. Nekatere izmed njih so bile že dolgo prepovedane in so obstajale le v nekaj kopijah.
      Najbolj zanimive so "knjige sekt", ki pripovedujejo o življenju in veri tistih, ki so zvitke napisali. Te knjige so nam popolnoma neznane, našli pa so jih skoraj v nedotaknjeni obliki in so nam na voljo za preučevanje že 45 let. Opišemo jih s tremi besedami: eshatološke, apokaliptične in mesijanske. Vse govorijo o "poslednjih dneh", o koncu reda sedanjega sveta in o vzpostavitvi Božjega kraljestva na Zemlji. Njihovo odkritje je bilo, kot da bi odprli okno neposredno v zamegljeno preteklost. V tem članku bomo govorili o teh besedilih.
      Pisci sebe imenujejo sinovi Sadoka (dedni nasledniki judovskih duhovnikov, ki so se uveljavili v času kralja Davida), svojega velikega vodjo pa imenujejo Učitelja pravičnosti. Dokumenti pripovedujejo o skupnosti ljudi, ki so se umaknili od glavnega judovskega toka in živeli življenje, v celoti posvečeno bogu. Verjeli so, da živijo v "poslednjih časih", bili so priče njegovi kataklizmi, bili pa so tudi glas, ki je podpiral večno pravičnost. Svojega učitelja so globoko spoštovali in verjeli v njegovo poslanstvo proti jeruzalemski duhovščini, ki ga je neprizanesljivo preganjala in očitno ubila. V skupnosti je bila tudi velika stranka odpadnikov, ki jih je vodil "Mož laži". Izdajalci so zatajili Učitelja pravičnosti in povzročili, da so mnogi njegovi privrženci zašli na kriva pota. Njihove knjige so napisane na način, ki ga sodoben um težko razume - v alegoričnem jeziku Stare zaveze; pa tudi ključ za razumevanje, ki ga podajo, je zaradi previdnosti redek in prikrit. Kljub vsemu so knjige dela redke lepote in vredne potrebnega truda, če hočemo vstopiti v njihovega duha in misel. Morda nam te knjige dajejo najboljši vpogled v gorečnost in predanost skupine, ki se je docela posvetila Jezusovemu poslanstvu in načinu življenja, ki ga je navdahnil.
      Na naslednjih straneh bomo rokopise preučili z dveh zornih kotov: (1) Kot nauke, ki vsebujejo določene vidike starodavne modrosti - posvečenje, medsebojno delovanje Hierarhije in človeštva, dobro in zlo, in preproste etične kode, ki so podlaga vsemu človeškemu napredku. (2) Kot zgodovinske dokumente s številnimi ključi o naši zgodovinski dobi, o kateri se toliko govori. Za pojasnilo ozadja dogodkov se bomo obračali k delom treh ezoterikov - Heleni Blavatski, Alice Bailey in Benjaminu Cremu. Ta pogled na stvari osvetljuje Jezusovo poslanstvo in odgovarja na vprašanja, ki si jih v njegovi cerkvi redko zastavljajo. Predmet si bomo ogledali v luči Cremove prejšnje izjave.
      Osnovna tema je človekovo neskončno iskanje večne resnice. Ta resnica se je pojavljala v dolgih dobah, različno izražena, a v bistvu enaka. Blavatska trdi, da obstajajo številni rokopisi, spravljeni na skritih krajih. Velike knjižnice, ki so v starih časih pogorele, so morda res izgubile mnogo del, toda najbolj dragocene izmed njih, nauke modrosti, so skrivaj odnesli posvečenci tistega časa. Ko komentira kako nepričakovano in skoraj čudežno so ti rokopisi pogosto odkriti, Blavatska pravi: "Eno najbolj presenetljivih dejstev, ki smo jih opazili je, da študentje, ki temeljito raziskujejo, ne bi smeli misliti, da je pogost pojav odkritij pomembnih dokumentov, ki so jih našli ob najbolj prikladnem času, posledica premišljene namere. Ali se zdi čudno, da bi varuhi 'poganskega' izročila videč, da je prišel pravi čas, povzročili, da je potrebni dokument, knjiga ali relikvija kot po naključju padel v roke pravega človeka?" (IUII, str. 26)
      S temi mislimi sedaj vstopimo v svet rokopisov in čas izpred 2000 let. Čeprav v mnogočem različen, nas navkljub vsemu spominja na naš čas, ko lebdimo na robu klimatskih sprememb in ki je poln obljub za tiste, ki iščejo pot k bogu. Kot danes je bil tudi takratni svet blagoslovljen s prisotnostjo svetih, ki so iz čiste ljubezni vstopili v naša življenja in osvetlili pot v prihodnost.

Dežela Mrtvega morja

Zahodno od Jeruzalema se razprostira 23 kilometrov dolga padajoča visoka planota. Konča se v naglem spustu v Veliki afriški tektonski jarek, ki je s 394 metri pod morsko gladino najnižja točka na Zemlji. V tej dolini je starodavno jezersko dno, kjer se nahaja Mrtvo morje. V starodavnih dneh se je zaradi masivnih kosov zemeljske smole (naravnega asfalta), ki jo je naplavljalo, imenovalo Jezero Asphaltitus. Tu je zrasla industrija, ki je članom kraljeve družine v Egiptu dobavljala zemeljsko smolo, ki so jo potrebovali za ohranjanje kraljevih mumij. V jezero se na najbolj severni točki izliva reka Jordan. Okrog sto kilometrov severneje leži Galilejsko morje. To je dežela krutih kontrastov zelenja in puščave, kjer je hodil Jezus.
      Jezus je deželo poznal že od prej, ko je služil njenim ljudem v svojih prejšnjih življenjih. (Glejte Initiation, Human and Solar, Alice A.Bailey, str. 56) Leta 1300 pr. Kr. je bil Jozua, sin Nuna, in ga je vzgajal Mojzes, da bi nadaljeval njegovo delo. V Gilgalu, severno od Mrtvega morja, je razdelil vode Jordana in popeljal svoje ljudi v obljubljeno deželo. Mnogi verjamejo, da je bil Jezus krščen prav na tem mestu. Kot Jozue leta 500 pr. Kr. je bil sin Josedeka, visokega duhovnika, katerega ljudi je kralj Nabuhodonozor zajel in odpeljal v Babilon. Ko je prišla svoboda, se je Jozue vrnil v Jeruzalem kot duhovniški naslednik svojega očeta. V grščini se imeni Jozua in Jozue prevajata kot Jezus.
      V deželi je pokrajina, imenovana "puščava", ki jo v Jozuovem času omenjajo kot del kraljestva. (Js 15:61) V Luku 1:80 preberemo, da je Janez Krstnik odraščal v puščavi. Preden je Jezus pričel s svojim delovanjem, ga je "Duh štirideset dni vodil po puščavi" (Luka 4:1), ko ga je skušal hudič. Legenda govori, da je prav ta del dežele, ki obroblja zahodni rob Mrtvega morja kraj, kjer sta hodila Jezus in Janez Krstnik.
      Ko prebiramo opise popotnikov, ki so hodili tu, nas začudi njihova osuplost - nekaj je v tej deželi, kar použije razum. Mojzes opisuje Sinaj v času 40-letnega tavanja kot "Široko in grozno puščavo, deželo divjih kač, škorpijonov in žeje." Isto lahko rečemo za mrtvomorsko puščavo. Pa vendar nekatere privlači njena pusta veličina - njena globoka tišina, njena samostanska pustota. Tisti, ki opazujejo globoke vode, v katerih ni življenja, pravijo, da spreminjajo barvo tekom dneva, ko sonce opiše svoj neskončni lok.
      Okrog jezerskega dna so visoke pečine, ki jih naseljujejo divje koze in druge živali ter ptice. Vso visoko planoto prepredajo vadiji - struge potokov, ki nosijo zimsko deževje v morje. Občasen izvir je edini stalni vir vode.
      Deželo so dolgo časa naseljevali beduini, ki poznajo pečine z njihovimi jamami, katere je izdolbla voda in jih je izklesal človek. V tej puščavi, kjer ni življenja, se preživljajo kot vedo in znajo. Rečeno je, da je bila družina Muhameda Adh-Dhiba na poti v Betlehem z namenom prodati tihotapljeno blago na črnem trgu, ko so našli rokopise. Muhamed je bil star 14 let, ko se je vzpenjal po pečinah in zasledoval zablodelo kozo. Ko je v votlino vrgel kamen, je zaslišal kovinski zvok lonca. Vrnil se je s svojimi prijatelji, ki so mu pomagali potegniti iz votline prve uskladiščene vrče, ki so vsebovali lepo ohranjene zvitke, zavite v platno. Tako se je vse začelo - s to preprosto zgodbo.

Votline in Kumran

Zgodba tistih zgodnjih let (ki jo najdemo v večini uvodnih besedil o rokopisih) - prodaja rokopisov, tekmovanje med Beduini, Judi in Evropejci, v prizadevanjih da bi odkrili še več rokopisov - se je dogajala med izraelsko vojno za neodvisnost in se bere kot pustolovska zgodba mednarodnih spletk.
      Na koncu so našli 11 votlin, ki so vsebovale dokumente in še mnogo drugih, v katerih so našli znamenja, da so v njih prebivali ljudje - posode za hrano, svetilke in verske predmete. Vse so našli na razdalji petih kilometrov v razvalinah, za katere so dolgo menili, da so ostanki rimske trdnjave. Imenovale so se Khirbet (razvaline) Kumrana, izkopavanja pa so razkrila niz zidov in rezervoarjev za vodo, ki so merili 61 krat 91 metrov.
      Videti je, da je bila to bolj zgradba skupnosti z velikimi prostori, kjer so jedli ali se zbirali, kot pa kraj bivanja. V neki sobi je bilo skoraj 1000 posod, ki so bile še vedno lepo zložene in podobne posodam, ki so jih našli v bližnjih votlinah. Vrči, enaki tistim, ki jih je našel Muhamed, prav tako povezujejo razvaline z votlinami. V razvalinah so bili lončarska žgalna peč, kovačnica, prostor za kuhinjo in mize za pisanje. Našli so dva črnilnika, eden izmed njiju je vseboval preostanek izredno trpežnega črnila iz ogljika. Proti jezerski obali je ležalo pokopališče s 1.100 grobovi. Ostanki mrtvih so kazali na pretežno moške, bili so brez okrasja, vsi pa so bili obrnjeni od severa proti jugu. Najbolj presenetljiva značilnost te postavitve je njen vodni sistem. Imeli so vodovod, ki je napeljeval vodo iz najbližjega potoka - Vadi Kumrana. V razvalinah so našli kovance, ki kažejo, da so tu živeli med leti 200 pr. Kr. in 135 n. št. Leta 1951 so s prvimi radio-ogljikovimi testi pregledali laneno blago, v katero so bili zaviti rokopisi. Lan naj bi bil iz leta 33 n. št.

Starodavni dokazi

Ko so strokovnjaki začeli prevajati rokopise, so kmalu spoznali, da je že pred tem obstajal zgodovinski zapis o avtorjih rokopisov, čeprav ga sodobni odkritelji niso kaj dosti upoštevali. Zapisek Plinija Starejšega (Rimski naturalist, 23-27 n. št.) je neposredno kazal na Kumran: "Na zahodni strani Mrtvega morja, izven dosega škodljivih obalnih hlapov, je samotni rod esenov, ki se zelo razlikujejo od preostalih rodov sveta, ker so njegovi člani le moški in ker so se ti odpovedali spolnosti, nimajo denarja, družbo pa jim delajo le palme. Vsak dan se množica beguncev pridruži številnim ljudem, ki jih je utrujene od življenja tja pripeljala usoda, da bi privzeli njihov način življenja. Južno od naselbine esenov je bilo nekoč mesto Engedi, sledi mu Masada."
      Jožef (judovski zgodovinar, 37-95 n.št.) je opisal tri judovske sekte - saduceje, farizeje in esene. Trdil je, da je bil sam tri leta član esenske skupnosti in je opisal njihovo vero ter način življenja, ki je zelo podoben zapisom v rokopisih.
      Filon Judeus (platonski filozof, prib. 20 pr. Kr. - 50 n. št.) ni pisal le o esenih, pač pa tudi o redu v Egiptu, s katerim so bili tesno povezani - o terapevtih (terapeutae).

Jožef o esenih

Filon o esenih

"Naš zakonodajalec (Mojzes) je za življenje v skupnosti vzgojil na tisoče učencev, ki se imenujejo eseni, verjetno zaradi njihove svetosti. Živijo v velikih družbah, ki se nahajajo v mnogih judejskih mestih in vaseh.
      Njihova organizacija ne temelji na družini ali sorodstvu, pri katerem človek nima izbire, pač pa na vnemi do vrlin in ljubezni do vseh ljudi ... Uživajo v edini pristni svobodi, kot dokazuje njihov način življenja. Nihče med njimi si ne prizadeva dobiti kakršnekoli zasebne lastnine ... ali česarkoli s čimer bi obogatel, saj vse dajo v skupni fond, ki enako oskrbuje potrebe vseh.
      Ker skupaj živijo, skupaj tudi študirajo, jedo in se družijo drug z drugim, ter porabijo vso svojo energijo za skupno dobro. Poznajo delitev dela, različni ljudje opravljajo različne vrste del, toda vsako delo opravljajo energično, potrpežljivo, z dobro voljo. Mraz, vročina ali vremenske spremembe niso nikoli opravičilo, da ne bi delali. Z delom začnejo že pred sončnim vzhodom in delajo tudi po sončnem zahodu, saj menijo, da je to najboljša telovadba, bolj prijetna in koristna od same atletike.
      Če kdo zboli, je za njegovo zdravljenje na voljo vse, kar imajo, skrb zanj in njegovo ozdravitev pa je naloga celotne skupnosti. Starim ljudem, ki so morda brez otrok, je zagotovljena takšna sreča in nežna skrb na stara leta, kot če bi bili očetje številnih in ljubečih otrok. Še več, izkazano jim je spoštovanje in skrb iz svobodne dobre volje mnogih, ne pa zaradi svete dolžnosti krvnih sorodnikov .
      Esenski način življenja je tako zavidljiv, da jih občudujejo ne le zasebni državljani, pač pa tudi mogočni kralji, ki so počastili bratovščino tako, da so te spoštovanja in občudovanja vredne može obsipali s hvalo in spoštovanjem."

Blavatska o esenih

V knjigi Isis Unveiled II (Razkrita Izida II) Helena Blavatska piše o Jezusovem poslanstvu v Palestini in njegovi povezavi z eseni. Trdi, da so eseni pripadali številčnejšim, starejšim naslednikom adeptov, ki so se imenovali nazarji, "tisti, ki so se ločili, da bi posvetili svoje življenje bogu". Bili so posvečenci svojega časa. V Galileji je skupina, ki se je imenovala nazarenci, izvirala še iz časov pred Mojzesom. Dejansko zgodovinarji niso uspeli najti mesta z imenom Nazaret, ki naj bi obstajalo v Jezusovem času. Ime morda opisuje njegovo zvezo s to skupino posvečencev in ne njegovega domačega mesta.
      V apostolskih časih so bile skupine razširjene od Egipta do Arabije in do Male Azije ter Grčije na severu. Imenovali so se z različnimi imeni - eseni, ebioniti, dositeani, terapevti. Njihovi moralni nauki so bili podobni, temeljili so na skupinski etiki in ljubezni. Pogosto so nosili dolge lase in bela platnena oblačila. Za množice so imeli eksoterične nauke, za notranji krog pa skrivne ali ezoterične. Zato so tako kot Jezus pogosto govorili v prilikah in prispodobah. Kot učenci skritih znanosti so znali brati iz zvezd, napovedovati prihodnost in zdraviti. V tem predelu sveta so edini poznali skrivnost trajanja astroloških ciklov.
      Skupina esenov je prvotno sledila idejam Pitagore, od misijonarjev, ki jih je poslal indijski cesar Ašoka leta 250 pr. n. št. pa so prevzeli tudi budistične ideje. Svoj višek so dosegli ob preobratu dobe, toda do začetka 2. stoletja so oslabeli in se pomešali s sloji krščanskih skupin. Tako Creme kot Blavatska pravita, da sta Janez Krstnik in Jezus prejela svojo zgodnjo vzgojo pri esenih.

Blavatska o Jezusu

Tako Jezus kot Janez Krstnik sta vodila skupino, ki se je ločila od glavne veje esenov. Janez je bil radikalen, Jezus pa še bolj. Blavatska imenuje njegove nauke "kriva vera znotraj še ene krive vere". (IU II, str. 132) Trdi, da je bil Jezus ustanovitelj sekte novih nazarjev in da je njegova religija etike temeljila na čistih budističnih načelih.
      Jezusovemu delovanju so v resnici nasprotovali zaradi njegovih magičnih moči. Jezus je bil vzgojen v okultnih umetnostih Egipta in Izraela, zato bi lahko živel zelo dolgo, če bi jih ohranjal zase. Namesto tega pa je svojim učencem obljubil, da bodo sami zmožni še večjih dejanj, kot jih je napravil sam. Njegova najbolj goreča želja je bila, da bi vsem razkril nekatere dele skrivnih znanj, ki so jih v Palestini skrbno čuvali judovski duhovniki in adepti, ki so močno nasprotovali njegovim poskusom, da bi jih posredoval množicam.
      To je bil njegov namen, ko je rekel: "Gorje vam, učitelji postave, ki ste vzeli luč spoznanja. Sami niste vstopili, a tistim, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili." (Luka 11:52) Podoben odlomek v Kumranskih rokopisih pravi: "žejnim so odrekli požirek znanja, žejo so jim hoteli potešiti s kisom." (ZP-XII)

Zgodovinsko ozadje

Pogosto je mnenje, da so evangeliji Nove zaveze precej nenavadni dokumenti, ker jim manjka zgodovinski okvir. Kažejo nam podobe na izoliranem odru brez zastora in z malo kulisami. Podoba, ki jo imamo o Jezusu, je slika navdahnjenega človeka, brez zgodovinskega konteksta. Malo je govora o političnih, kulturnih in družbenih silah, ki so nasprotovale njegovim sporočilom. Resnično stanje je bilo precej v nasprotju s to preprosto sliko.
      Judje so tekom zgodovine doživeli mnogo delitev in zasedb. Več kot enkrat so jih množično odvedli in prodali v suženjstvo. Bili so dovolj blizu Sredozemlju, da so bili plen številnih narodov, ki so iskali zemljo, po kateri bi potekala trgovska pot. Vsak od teh narodov je zapustil svoj vtis kulture in jezikov. V treh stoletjih pred Kristusom so kulturno prevladovale grške ideje, ki so poudarjale svobodo misli in svoboden način življenja.
      V letih 164 - 63 pr. Kr. so dosegli politično in versko neodvisnost. Judovski borci za svobodo, ki jih je vodilo pet bratov Makabejcev, so s trudom dobili nadzor nad Judejo (ki je približno zavzemala območje med Sredozemljem in Mrtvim morjem in mejí na sedanjo Gazo na jugu ter Tel Aviv na severu), in vzpostavili hasmonejsko dinastijo. Vendar pa so svobodo drago plačali, kajti hasmonejski vladarji so prekinili starodavno dedno nasledstvo judovske sadokitske duhovščine tako, da so sebe oklicali za visoke duhovnike templja. Spremenili so običaje v templju in liberaliziral moralne zakone, kar se je zdelo pravovernim Judom škandalozno.
      Mnogi menijo, da so se v tem času od glavnega toka judovstva ločile skupine kot so bili eseni, ker niso več mogle sodelovati pri obredih in načinu življenja, ki se jim je zdel bogoskrunski. Eseni so sebe imenovali sinovi Sadoka in so se zvesto držali (sadokitskega) duhovniškega nasledstva. Nasprotovali so suženjstvu in žrtvovanju v templju ter sledili sončnemu koledarju, kar je bilo v nasprotju z običajnim judovskim luninim koledarjem; to je zagotavljalo ločitev, kajti prazniki in dnevi čaščenja so bili ob povsem različnih dneh. V Judeji jih je bilo kakšnih 4.000, živeli so v majhnih skupnostih na obrobju vasi in mest.
      Hasmonejska vladavina se je končala leta 63 n. št., ko je rimski general Pompej premagal Jeruzalem. Od tega časa so bili Rimljani vladajoča politična sila na tem območju. Radikalne judovske skupine, fanatiki in sikarijci (morilci, teroristi) so spodbujali k oboroženemu uporu proti Rimljanom. Leta 66 se je začel prvi judovski upor proti Rimljanom. Leta 70, po štirih letih bojev, so Rimljani uničili Jeruzalem in pomorili na sto tisoče Judov. Sledili so manjši upori, toda do leta 135 je Judeja pripadala Rimljanom.
      Jezus je deloval v tem okolju tekmovalnih frakcij in konkurentov. V tistih časih je bilo veliko ljudi, ki so trdili, da so mesije. Jezusovo življenje ni bilo zelo opaženo - zgodovinarji mu 300 let niso posvečali dosti pozornosti. V tistem času na njegovo smrt niso gledali kot na žrtvovanje, kar nekateri mislijo danes. Bila je najbolj ponižujoča kazen, divja in krvava oblika, ki so jo uvedli rimski "barbari".
      Privrženci nekoga, ki je bil tako sramotno usmrčen, so bili podvrženi natančni preiskavi in zasmehovanju. Redki so si upali reči, da je bil ta sramoten kriminalec mesija. Takšni konflikti so prav gotovo vodili do notranjih razprtij. Pritiski na Jezusa in njegove privržence so bili brutalni in resnični. V evangelijih so izločili politično ozadje morda zato, ker so na ta način hoteli zagotovili preživetje besedil.
      Če razumemo ta dejstva, se lahko zavedamo dragocene narave najdenih dokumentov za današnji čas. "Resnični Jezus", ki se je v zgodovini izgubil, je morda še enkrat vstal od mrtvih iz skrivnih votlin in starodavnih dni.

Kumranski rokopisi

Na naslednjih straneh bomo razpravljali o šestih zvitkih sekt, ki so edinstveno znamenje skupnosti, ki je sledila navdihu Učitelja pravičnosti. Prvi trije - Pešer, zahvalni psalmi in Damaščanski dokument - vsebujejo poglavitne namige na Učitelja pravičnosti. Zadnji trije - Tempelj, Pravila skupnosti in Vojni zvitek - so navedbe, ki kažejo na filozofski pristop skupnosti, ki je sebe videla kot izraz Božjega kraljestva na Zemlji. V citatih iz zvitkov besedilo v oklepajih označuje rekonstrukcijo nepopolnega besedila. Oznake, ki sledijo besedilu, označujejo dokument in številko stolpca.

Moreh ha-Zedek

Učitelj pravičnosti se v hebrejščini imenuje Moreh ha-Zedek - tisti, ki mu je bil zaupan zakon in ga je poslal bog, da bi vodil svoje ljudi po poti resnice. Koren besede zedek najdemo tudi v besedi "Melkizedek" - Kralj pravičnosti, in "sinovi Sadoka" - pravični duhovniki. Spomladi leta 1950 je Andre Dupont-Sommer, profesor semitskih jezikov in civilizacije na Sorboni, akademski skupnosti predstavil znanstveno razpravo o Moreh ha-Zedeku, ki je povzročila senzacijo.
      "Jezus", je trdil, "se v mnogih pogledih pojavlja kot neverjetna reinkarnacija Učitelja pravičnosti. Tako kot Ta, je tudi On pridigal pokoro, uboštvo, ponižnost, ljubezen do bližnjega, čistost. Tako kot Ta, je tudi On Izbranec in Božji mesija. Tako kot Ta, je bil tudi On obsojen in usmrčen. Tako kot Ta, je tudi On izrekel sodbo nad Jeruzalemom, ki so ga Rimljani zavzeli in uničili, ker so duhovniki dali usmrtiti Njega. Tako kot Ta, je tudi On osnoval Cerkev, katere pripadniki pričakujejo njegovo veličastno vrnitev. Vse te podobnosti skupaj - in tu se samo narahlo dotikam predmeta - sestavljajo zelo prepričljivo celoto."
      Poudariti moramo, da Dupont-Sommer ni nikoli domneval, da je bil Učitelj pravičnosti Jezus, imenoval ga je prototip. Vendar pa je celo ta oprezna izjava dvignila številne ugovore. Videti je bilo, da se kristjani bojijo, da bo ogrožena "edinstvenost" njihovega Kristusa kot edinega Božjega sina. Prav tako so dvomili Judje, ki so bili zaradi starodavnega vzajemnega sovraštva previdni, da ne bi njihova vera prišla preblizu krščanstvu.
      Od tistega dne si je le malo ljudi drznilo primerjati Učitelja pravičnosti z Jezusom Kristusom.

Pešer

Benjamin Creme je o Jezusovem delovanju izjavil naslednje: "Jezus je učil tri leta in je bil tako slabo poznan, da so morali podkupiti enega njegovih učencev, Judo, da ga je pokazal oblastem, ki so ga potem zaprle. Vsi verjamejo, da so Jezusa sprejeli odprtih rok. To ni res. Le enkrat so ga sprejeli odprtih rok in to je bilo, ko je poslednjič prišel v Jeruzalem in so mislili, da bo vodil prevrat proti Rimljanom. Tisti, ki so verjeli, da prihaja mesija, so verjeli, da bo kralj - bojevnik iz Davidove hiše, ki bo osvobodil Jude izpod Rimljanov.
      Jezus pa ni storil nič takega. Rekel je: 'Dajte cesarju, kar je cesarjevega in bogu kar je božjega.' Ni prišel zato, da bi osvobodil Jude izpod Rimljanov, zato so se ga tudi znebili. Ni prišel kot kralj-bojevnik, sami so si ga predstavljali kot takšnega, zato po njihovem mnenju ni mogel biti mesija."
      Alice Bailey pa pravi: "Ko je prišel prvič, je bila Palestina v rokah izprijenih judovskih verskih voditeljev; farizeji in saduceji so ljudem te dežele predstavljali to, kar cerkveni oblastniki predstavljajo ljudem na svetu danes. Ko je prišel prvič, niso bili ... duhovniki tisti, ki so Ga prepoznali. Ti so se ga bali." (RC, str. 17)
      Od vseh rokopisov so najbolj temeljito preučili rokopise imenovane "Pešer", saj vsebujejo poglavitne namige v zvezi z dogodki v življenju Učitelja pravičnosti. Pešer je termin, ki se nanaša na predelavo svetopisemskega odlomka. Pisec rokopisov preuči neko svetopisemsko knjigo, navadno preroško delo, in ga ponovno interpretira v smislu dogodkov svojega časa. Preroki - Izaija, Habakuk, Nahum - so bili logična izbira, kajti njihove knjige so svarila judovskim voditeljem, naj se vrnejo na pot k bogu in se pripravijo za mesijansko dobo. Med ljudmi delujejo še druge sile - tako imenovani "Iskalci mirnih poti", ali tisti, ki iščejo lahko razlago," ... ki s svojim sleparskim učenjem, lažnivim jezikom in izdajalskimi ustnicami zavajajo mnoge; kralje, prince, duhovnike in ljudi skupaj s spreobrnjenci, ki so jim vdani. Zaradi njihovih nasvetov bodo uničena mesta in klani, plemiči in vodje bodo padli zaradi krutosti njihovih jezikov. v njihovih časih bo padlo veliko trupel, številu njihovih ranjenih ne bo konca, spotikali se bodo ob trupla, ker so poslušali napačen nasvet". (PN-II)
      Obstaja tudi "Posmehovalec" ali "Mož laži", član Učiteljeve skupnosti. V Habakuku 1:13 piše: "Zakaj vendar gledaš na verolomne, zakaj molčiš, ko hudobnež požira pravičnejšega od sebe?" Pešer interpretacija pa se glasi: "Razlaga tega zadeva Absolmovo hišo in člane njihovega sveta, ki so molčali, ko so kaznovali Učitelja pravičnosti, ter mu niso pomagali v boju proti Možu laži, ki je zaničeval postavo v njihovem svetu." (PH-V) "Absolmova hiša" je morda splošen naziv za "izdajalce", saj je bil Absolm sin kralja Davida, ki se mu je uprl in ga izdal.
      Obstaja tudi "Hudobni duhovnik", "ki so ga na začetku njegovega prihoda klicali z imenom resnice, ko pa je zavladal Izraelu, se je spremenil, zapustil je boga in izdal nauke zaradi bogastva, šel je po poti priskutnosti v vseh načinih nečiste oskrumbe". (PH-VIII)
      Fraza "zadušiti" v naslednjem odlomku v hebrejščini ponavadi pomeni nekaj odpraviti ali ubiti. Pomen tega odlomka je v tem, da Hudobni duhovnik ujame Učitelja na dan pokore in nazadnje dopusti, da ga ubijejo. Govori o "Hudobnem duhovniku, ki je preganjal Učitelja pravičnosti in ga zadušil v jezi in besu v njegovem zatočišču. Toda v času praznovanja in počitka na dan pokore se je pojavil pred njimi, da bi jih zadušil in povzročil, da se pregrešijo na dan posta, na njihov sabat počitka." (PH-XI)
      Druga fraza govori o "Hudobnem duhovniku, ki je položil roko na duhovnika, Učitelja pravičnosti in ga umoril. Bog pa ne bo dopustil da bo Hudobni duhovnik nekaznovan zaradi krvi, ki jo je prelil, pač pa mu bo bog poplačal tako, da ga bo izročil v roke nasilnih narodov, da se bodo nad njim maščevali. (PP 37-IV)
      Če domnevamo, da je Učitelj Maitreja/Jezus, potem je logična izbira za Hudobnega duhovnika judovski visoki duhovnik Kajfa ali morda Anas, njegov tast, ki je imel v rokah resnično moč. Domnevamo lahko, da je Mož laži Juda. Rimljani so prikazani kot sila maščevanja nad tistimi, ki so preganjali Učitelja in skupnost ubogih. Pešer Habakuk govori o "zadnjih duhovnikih Jeruzalema, ki so si nagrmadili bogastva in dobička tako, da so kradli ljudem. Toda na koncu dni bo njihovo bogastvo, skupaj s sadovi kraje, predano v roke rimske vojske." (PH-IX)

Zahvalni psalmi

Če dokumenti Pešer izražajo idejo o politični in verski opoziciji, ki je nasprotovala delovanju Učitelja pravičnosti, pa nam rokopis Zahvalnih psalmov pripoveduje še bolj bridko zgodbo o nasprotovanju in izdaji ljudi iz njegove lastne skupnosti. Večina strokovnjakov pripisuje Zahvalne psalme samemu Učitelju. So poetični, globoko ganljivi in vedno pripovedujejo dvojno zgodbo - o žalostnem položaju velikega božjega človeka, ki je ujet med večnim sijem nebes in problemom varovanja njegove manifestacije na temnih poteh malega planeta.
      Pisec pesmi ve, da je božji izbranec:

"...da pokažeš svojo veličino
skozi mene pred sinovi človeka,
si napravil čudeže z revnimi,
položil si ga kot zlato v talilnik,
pod vpliv ognja,
kot očiščeno srebro v draguljarjevo talilno peč
da se sedemkrat prečisti." (HT-XIII)

in prežet z bogom v čudoviti modrosti:

"In jaz, učitelj, sem te spoznal, moj bog,
s pomočjo duha, ki si mi ga dal,
zvesto sem poslušal tvoje čudovite skrivnosti
s pomočjo tvojega svetega duha.
V meni si odprl
poznavanje misterijev tvoje modrosti,
ki je vir tvoje moči." (HT-XX)

On ve, da je bog njegov edini vir Bivanja:

"Toda vem, da pravica ne pripada človeku,
da popolna pot ne pripada sinu človeka.
Najvišjemu bogu pripadajo vsa dejanja pravičnosti
in pot človeka ni varna,
razen po duhu, ki ga je bog ustvaril zanj,
da bi izpopolnil pot sinov človeka." (ZP-XII)

Iz Zahvalnih psalmov

V viru njegove pravičnosti
je moj zagovor
in iz njegovih čudovitih skrivnosti
je luč v mojem srcu.
Moje oči so zrle
tisto, kar je večno,
modrost, ki je ljudem prikrita,
znanje in modre načrte
(skrite) pred sinovi človeka;
zrle so vodnjak pravičnosti
in zakladnico moči,
izvir slave
(skrit) pred zborom ljudi.
Bog je dal svojim izbrancem njih
kot večno lastnino,
dal jim je v dedovanje
usodo Svetih.
Njihov zbor je pridružil
sinovom nebes,
da bi bil Svet skupnosti,
in temelj Zgradbe svetosti,
večni nasad vseh dob, ki prihajajo. (ZP-XI)

Damaščanski dokument

Prevajalci, ki so prvi prebrali damaščanski dokument, so bili začudeni, ker so ugotovili, da je bil izdan že leta 1901 v knjigi Fragments of a Zadokite Work (Odlomki sadokitskega dela) Simona Schechterja iz univerze Cambridge. Schechter ga je odkril med velikim skrivališčem dokumentov v Kairski sinagogi. Ocenil je, da je bil napisan okrog leta 1000, in ga je imenoval Sadokitsko delo, ker njegovi avtorji sebe stalno imenujejo "sinovi Sadoka".
      Ko je iskal ključ, ki bi razložil njegovo prisotnost v sinagogi, se je nek učenjak spomnil pisma, ki ga je v 8. stoletju napisal Timotej, judovski patriarh. "Izvedeli smo", je zapisal, "da so pred 10 leti našli nekaj knjig v skalnem bivališču zraven Jeriha. Zgodba pripoveduje, da je pes nekega arabskega lovca odšel v votlino, ko je zasledoval divjad in se nekaj časa ni vrnil; lastnik mu je sledil in v skali našel sobano, v kateri je bilo mnogo knjig. Lovec je odšel v Jeruzalem in povedal zgodbo Judom, ki so se v velikem številu vrnili in našli knjige Stare zaveze in druge hebrejske rokopise."
      To poročilo je skorajda enako, kot naše sodobno poročilu o najdbi Kumranskih rokopisov, Jeriho pa je dovolj blizu (14 kilometrov severno), da je možno, da so prejšnje najdbe prav tako povezane z razvalinami. Toda zgodba se ne konča tukaj. Obstaja še ena povezava v Bagdadu. V tem mestu se je tudi v 3. st. pojavila sekta Judov, ki so povzročili razkol v cerkvi, ker so zavračali Talmud (knjigo judovskih zakonov) in iskali bolj neposreden stik s Svetim pismom. Njeni člani so se imenovali karaiti, njihovo obredje, jezik in koledar pa so bili podobni tistim, ki jih je imela mrtvomorska sekta. Njihova literatura je polna navedb o "sadokitski sekti" in o "margaritih" (arabska beseda za votlino). Sprejemali so goreče mesijanstvo in so svoje mrtve celo pokopavali v položaju od severa proti jugu. Sadokitsko delo, ki ga Schechter našel v Kairu, je bilo v skupini drugih karaitskih del. Verjetno je, da so pisci mrtvomorskih zvitkov pustili svoje znamenje stoletja pred našim.

Nova zaveza na tleh Damaska

Od vseh najdb je ta najbolj impresivna zaradi svojega obsega. Vsebuje starodavno kozmologijo, svetopisemsko zgodovino, izvor sekt in večni božji dogovor s človeštvom.
      Njegovi pisci govorijo o tistih, ki so "pobegnili na sever" in oblikovali "novo zavezo na tleh Damaska". Ker je Damask 217 kilometrov severovzhodno od Kumrana, večina učenjakov ni kaj dosti upoštevala te navedbe, razen da so jo imeli za simbolično ali kot pokazatelj na prejšnje migracije sekte, morda pred zasedbo Kumrana. Če pa jo vzamemo dobesedno in če upoštevamo še druge zgodovinske navedbe iz istega dokumenta, lahko predstavlja ključ do identitete sekte. Upoštevati je treba, da mnogi 'skriti' nauki in 'izgubljeni' rokopisi prihajajo iz področja Sirije in da "Damask" lahko pomeni tudi "Sirijo". To se nanaša na pas področja na meji med Sirijo in Arabijo, ki se razteza južno od Damaska do južnih obal Mrtvega morja. Ta del ozemlja je bil dom skupin posvečencev, kot so bili nazarenčani in eseni.
      V kronikah 4. stoletja sta cerkvena zgodovinarja Eusebij in Epifanij omenila nenavaden dogodek, ki se je zgodil pred uničenjem Jeruzalema leta 70. Epifanij piše: "Ko so bili Rimljani na tem, da zavzamejo mesto, so vse učence opozorili, naj se odstranijo iz mesta, ki bo kmalu uničeno. Postali so begunci in se nastanili v Pelli, mestu v Transjordanu, ki je pripadalo Deospolisu." Pella je 80 kilometrov severno od Kumrana, Damask pa je 137 kilometrov onstran Pelle.
      V damaščanskem dokumentu beremo o nečem, kar bi bil lahko isti dogodek. Govori o "spreobrnjencih iz Izraela, ki so zapustili Judejo in živeli na tleh Damaska, vse pa je bog imenoval prince". (DD-VI) Govori tudi o ločini, ki je nasprotovala sekti, ki "je prezirala zavezo (z bogom) in dogovor, ki so ga sklenili na tleh Damaska, ki je bil prva zaveza. In niti za njih niti za njihove družine ne bo prostora v hiši zakona. Od dne, ko so se zbrali, da bi (ubili) edinstvenega Učitelja, do uničenja vseh ljudi sovraštva, ki so se vrnili skupaj z Možem laži, bo minilo okrog 40 let. V tem času se bo vnel božji srd proti Izraelu." (DD-XX)
      Med križanjem Jezusa in uničenjem Jeruzalema je minilo 40 let, enako časovno razdobje, kot ga omenja odlomek iz rokopisa. Po Jezusovi smrti je bila porajajoča krščanska cerkev le nekaj več kot sekta judovske vere. Toda leta 70 po Kr. je prišlo do razkola, ki je trajno ločil obe. Morda je vse temeljilo na tem, na kar namiguje odlomek - da je bila v zgodnji cerkvi ločina, ki je simpatizirala z judovskim uporom, "ki so se vrnili" zaradi tega, ker so "prezirali zavezo", in so naleteli na uničenje, ko so napadli Rimljani. Tisti, ki so "zapustili Judejo" so bili rešeni. Ta odlomek (in podobne v rokopisih) so v veliki meri ignorirali, čeprav vsebuje očitne namige o zgodovini sekte.
      K tem idejam se bomo vrnili v sklepnih mislih, ko bomo govorili o datumih in možnih avtorjih rokopisov. Naslednji trije dokumenti nam podajo sliko moralnega kodeksa in verskega sistema pripadnikov sekte.

Pravila skupnosti

Sestavljanje Pravil skupnosti morda datira v zgodnje začetke sekte (150-200 pr. Kr.), ker predstavlja temeljno pravilo za organizacijo njihovega življenja v skupnosti in moralni kodeks. Naslovljen je na "skupnost v Izraelu", ki "naj se oddvoji od bivališč grešnih ljudi in odide v puščavo, da bi tam odprli Njegovo pot". (PS-VIII). Njegovi zakoni so togi in natančni, nalagajo dostojanstvo, red in strogo vdanost Mojzesovi tradiciji. Obstajajo pravila obnašanja med člani, in pravila, ki se nanašajo na zbiranje denarja, na skupno čaščenje in skupne obroke. Zajema predpise za pridružitev in napredovanje v treh letih preizkušnje. Molitev in branje zakonov so bili najbolj pomembni: "kjer se zbere 10 mož Sveta skupnosti, mora biti med njimi tudi duhovnik. In kjer se zbere teh deset ljudi, mora biti tudi mož, ki razlaga zakon, dan in noč, vedno, pri tem naj se bratje med seboj izmenjujejo. Mnogi bodo bedeli tretjino vsake noči v letu, brali knjigo, razlagali pravila in skupaj blagoslavljali." (PS-VI)
      Skupina je bila hierarhična, letni pregled pa je odločal o napredovanju. "V Svetu skupnosti (bo) 12 mož in trije duhovniki s popolnim znanjem o vsem, kar je razkritega o vseh zakonih." (PS-VIII). To zrcali tisto, kar vemo o ašramih mojstrov. Notranji ašram sestavljajo mojster in 12 učencev. Trije od njih so mojstru še posebno blizu; ti so "odgovorni mojstru za vse ašramske dejavnosti" (DNAI, str. 758).
      V skupini je bila pomembna obredna čistost. Tako kot Janez Krstnik so prakticirali potopitev. "In ko duša privoli v vse božje zakone, se njegovo meso očisti, tako da se poškropi s čisto vodo in postane sveto z vodo kesanja." (PS-III)

Dve mesiji

V vseh dokumentih najdemo tu in tam nekatere pojme, ki se morda nanašajo na medsebojni odnos med Hierarhijo in človeštvom - o načinu, kako se duhovno kraljestvo manifestira v našem svetu oblik. Enkrat se govori o bogu, ki vzpostavi svoje kraljestvo na Zemlji s pomočjo "rastlinske korenine" ali "večnega nasada". Pravilo se glasi: "Svet skupnosti naj bo osnovan na resnici ... kot večen nasad, sveta hiša za Izrael in temelj za najbolj svetega vseh svetih, Arona. To bo preizkusni branik, dragoceni vogelni kamen." (PS-VIII). Opis Sveta skupnosti kot "večnega nasada" se morda nanaša na energije Hierarhije, ki nenehno kultivirajo in hranijo človeško kraljestvo. V drugi metafori, ki izraža isti pojem, pa je človeštvo temelj in "dragoceni vogelni kamen" za Zemeljski tempelj, izraz boga v obliki.
      V judovstvu se termina Izrael in Aron uporabljata kot primerjalna pojma. "Izrael" se nanaša na zemeljsko kraljestvo, medtem ko "Aron" na nebeško. V zgornjem odlomku je "sveta hiša za Izrael" človeštvo, kraljestvo duš, ki ga hrani in kultivira "sveti izmed svetih za Arona" - Duhovna hierarhijo.
      Podoben pojem - o "dveh mesijah" - še vedno bega večino učenjakov. Imenujeta se mesiji Arona in Izraela, in se ju pogosto opisuje kot eno osebo, ki predseduje nebeškemu kraljestvu na Zemlji. Nekateri odlomki omenjajo prihodnje domovanje dveh mesij, kar se morda nanaša na drugi prihod. Na koncu dolgega seznama pravil preberemo: "To je natančna interpretacija pravil, katera (naj vladajo dokler ne pride mesija) Arona in Izraela. On bo odkupil njihove grehe." (DD-XIV) Ta pojem morda lahko povežemo z idejo presvetljevanja, ko veliki adept uporabi telo učenca, da "prelije svojo energijo in moč za pomoč svetu". (TCF, str. 749) Tako je Buda presvetljeval učenca Gautamo in Maitreja učenca Jezusa.

Vojni rokopis

V prvih letih po odkritju rokopisov so kumranske sektaše večinoma imeli za popolne pacifiste. Ko pa so v trdnjavi Masada našli esenske dokumente, so začeli spreminjati mnenje. Dokumente kot je Vojni rokopis, ki opisuje alegorično bitko med dobrim in zlim, so razumeli bolj dobesedno. Nekateri pisci so predlagali, da so mnoge radikalne vojne ločine tistega časa - zeloti - prišle iz vrst esenov.
      Polemika, ki se je pojavila v popularnem tisku v zadnjih letih, je nastala zaradi zelo fragmentiranega besedila večjega rokopisa, ki se imenuje "Vojno pravilo". Nanaša se na mesijo, ki je bil bodisi "preboden" ali "prediren". Zaradi težav pri prevajanju starodavne hebrejščine nihče ni mogel z gotovostjo trditi, kateri od pridevnikov je bil mišljen. Odlomek so uporabljali za obrambo ene ali druge strani, odvisno od stališča.
      Kakršna koli že je resnica, pa je iz vseh dokumentov razvidno, da so se člani sekte imeli za bojevnike duha, ki se bojujejo na strani boga in njegove angelske Hierarhije.

Vojna sinov svetlobe s sinovi teme

Dokument opisuje čas ko "se bodo na dan katastrofe med besnenjem velike množice in kriki bogov in ljudi sinovi svetlobe bojevali s sinovi teme za Božjo moč. To bo čas trpljenja za vvse ljudi, ki jih bo bog odrešil." (VZ-I)
      Jezik tega dela je iz rimskih časov in je mešanica mitološkega in resničnega. Sovražniki so Rimljani, oprema in način bojevanja so v skladu z rimskimi običaji. Bog je božanski poveljnik, Belial (hudič) pa je njegov nasprotnik. Na pomoč je poklicana množica angelov - Mihael, Gabriel, Sariel in Rafael. Posvetna pravila, ki se uporabljajo v katerem koli dejanskem vojnem taborišču, so pomešana z alegoričnimi prizori.
      Besedilo je polno simbolike števila sedem. Sama vojna bo potekala v sedmih krogih. V treh bo Belialova skupina močnejša, v naslednjih treh bodo močnejši sinovi boga. "V sedmem delu bo velika božja roka premagala sovražnika." (VZ-I) Bataljoni so oboroženi z meči in kopji, ki so obloženi s srebrom, zlatom in dragimi kamni. "Razvrstili se bodo v sedmih vrstah ... " in "... proti vrstam sovražnika bodo zagnali sedem vojnih kopij." (VZ-V&VI) "Sedem formacij konjenic bo zavzelo položaje. 700 konjenikov na enem boku in 700 na drugem." (VZ-VI)
      Bitko vodijo duhovniki "... sedem duhovnikov Aronovih sinov" (VZ-VIII), ki nosijo vojne trobente. Njim sledi sedem levitov (nižjih duhovnikov), ki nosijo sedem ovnovih rogov. Nato se bitka nadaljuje - duhovniki in leviti zapiskajo na svoje rogove v "... oglušujočem vojnem alarmu, da bi omehčali njihovo srce." (VZ-VII) Trobente igrajo sedem krogov, medtem ko so kopja vržena sedemkrat, dokler ni sovražnik poražen v "... božji bitki dokončnega uničenja." (VZ-IX) Po vsem dokumentu se pojavljajo dolge pesmi svarila in čaščenja boga.
      Kot v prizorih bitke se tudi evolucija odigrava v ciklih po sedem - v naših telesih, na našem planetu, sončnem sistemu in sistemih onkraj našega. Ko se dopolni vsak cikel sedmih rund dosežkov, se pojavi nov. "Orožje" evolucijskega napredovanja skozi te cikle stvarjenja in uničenja je ezoterična znanost zvoka - ki jo tukaj predstavljajo trobente in rogovi, in "oster meč" razločevanja - katerega simbol so sulice in kopja.

Krščanstvo - dualna religija

Ideja kozmične vojne med dobrim in zlim se zrcali v vseh religijah. Gre za bojišče duha, ko rahlja verige materialnosti - Armagedon in Kurukšetra Bhagavat Gite. Deluje na ravneh, ki so daleč onkraj našega sedanjega razumevanja. Mojster DK pravi: "Tako kot se planet, ki se imenuje Zemlja, smatra kot točka preobrata ali bojišče med duhom in materijo, tako ima naš Sončni sistem analogno mesto v kozmičnem sistemu. Kozmični človek, solarni Ardžuna, se bojuje za svoje specifično popolno samozavedanje, za svobodo in osvoboditev od oblike. Tako kot se človek na tem planetu bojuje za podobne ideje na nižji ravni, se v nebesih bojujejo Mihael in njegovi angeli. katerih problem je isti na višjih ravneh." (TCF, str. 342) Alice Bailey povezuje ta pojem s krščanstvom. "Dobro bi bilo, če bi si sodobni misleci zapomnili, da je krščanstvo premostitvena religija. To je zelo pomembno. Krščanstvo je religija tistega prehodnega obdobja, ki povezuje čas individualne eksistence, ki se zaveda svojega obstoja, z bodočim svetom, ki bo povezan in kjer bo vladalo skupinsko zavedanje. Gre za izrazito religijo razkola, ki kaže človeku njegovo dvojnost in s tem postavlja temelje njegovim prizadevanjem za dosego enosti ali zlitja. Izravnavanje te dvojnosti je najbolj potrebna stopnja v človekovem razvoju, namen krščanstva pa je bil v tem, da to razkrije in tudi opozori na borbo med nižjim in višjim v človeku, med telesnim in duhovnim človekom, združenim v eni osebi, in da poudari potrebo, da višji človek reši nižjega." (FBC, str. 17-18)

Tempeljski rokopis

"Ko se je Mojzes približeval smrti, je k sebi poklical Jozua, Nunovega sina, da bi mu predal vodstvo in skrb za eno njegovih največjih dragocenosti - za knjige zakonov, ki jih je dal bog svojemu ljudstvu v puščavi. Jozui je rekel sledeče: 'Prejmi to pisanje, da boš vedel, kako ohraniti knjige, ki ti jih bom izročil; uredil jih boš in namazal s cedrovim oljem, jih dal v lončene posode dokler jih ne bo obiskal Gospod ob dovršitvi konca dni." - Mojzesovo vnebozetje, apokrifno delo.
      Ko so našli Kumranske rokopise v judejski puščavi, skrbno zavite v platno in ohranjene v lončenih loncih, so dobile te Mojzesove besede bleščeč nov pomen. Med judovskim ljudstvom je vedno krožila legenda o skritem zakonu, ki je preveč strog za večino, a ohranjen v skrivni tradiciji. V drugi knjigi kraljev 22 beremo o kralju Josiju, ki je naročil popravilo Jahvejevega templja. Ko so tesarji našli knjigo zakonov in jo prebrali v kraljevi prisotnosti, je "strgal svoja oblačila" in rekel: "Kajti velik je Gospodov srd, ki se je vnel zoper nas, ker naši očetje niso poslušali besed te knjige, da bi delali po vsem, kar je pisano v njej." Josija je potem izvedel veliko reformo religije.
      Prav tako je krožila legenda o izgubljenem načrtu templja, ki ga je bog dal Mojzesu in so ga predajali vladarjem. Najdba tempeljskega rokopisa z načrtom templja v natančnih podrobnostih in dovršenih skicah, z zakoni in prazniki, o katerih ne piše nikjer v Stari zavezi, je vzbudila veliko zanimanje.
      Prvi jeruzalemski tempelj je zgradil Salomon v 9. stoletju pr. Kr. V tistem času je tempeljsko čaščenje v Jeruzalemu postalo prevladujoč dejavnik judovskega duhovnega obredja. Solomonov tempelj je bil uničen med babilonskim ujetništvom leta 586 pr. Kr., toda znova ga je zgradil visoki duhovnik Zerubabel leta 516 pr. Kr., potem ko so se Judje osvobodili in se vrnili v Jeruzalem. V Jezusovih časih je Herodot ponovno zgradil tempelj, toda le nekaj let potem, ko so ga dogradili, so ga leta 70 uničili Rimljani. V tem času je prenehalo tempeljsko čaščenje, judovstvo pa je našlo druge načine duhovnega izražanja.
      Tempeljski rokopis meri 9 metrov in je najdaljši od rokopisov, imenuje se tudi "Skrita Tora". Besedilo je še posebno zanimivo, ker je napisano v prvi osebi, kot da ga je zapisal sam bog, ko je predal zakon človeštvu. Yigael Yadin, izraelski učenjak, je napisal poznavalsko in lepo ilustrirano knjigo, The Temple Scroll (Tempeljski rokopis), ki nazorno opisuje načrt in ustroj zgradbe. V tempeljskem načrtu je središčno dvorišče s templjem in različnimi zgradbami, ki so namenjene izvajanju obrednih žrtvovanj. To središčno strukturo obdaja kvadratni zid, ki meri 280 vatlov (vatel je približno 45 cm) na vsako stran. Vsaka stran ima vrata, ki se odpirajo v osrednje dvorišče, ki je spet obdano s kvadratnim zidom, ki meri 480 vatlov na vsako stran. Ta srednji zid ima 12 vrat, po tri na vsaki strani. Vrata predstavljajo 12 Izraelovih rodov; vsak se imenuje po enem od Jakobovih sinov. Vrata, ki vodijo v osrednje dvorišče, se odpirajo na zunanje dvorišče, ki ga prav tako obdaja zid, ki meri 1.600 vatlov na vsako stran. Tudi ta ima 12 vrat. Vsaka vrata zunanjega dvorišča so visoka 70 vatlov in globoka 50. V zid je vgrajenih na stotine prostorov, ki nudijo domovanje častilcem, ki prihajajo. Zunanji zid je visok tri nadstropja in vsebuje več kot 800 soban. Ves kompleks obdaja trdnjavski jarek.

Salomonov tempelj

V ezoteriki, kot je zapisano v delih Alice Bailey in Helene Blavatske, Salomonov tempelj simbolizira kavzalno telo ali dušo. Gradi se, ko raste znanje in povezuje osebnost na fizični ravni z monado (iskro navdiha iz duhovnega kraljestva). Kavzalno telo je bilo v naši rasi ustvarjeno v trenutku individualizacije, ko je živalski človek postal misleči človek. Tempelj kavzalnega telesa, imenovan "četverokotno mesto" je sestavljen iz štirih vidikov osebnosti: fizičnega, astralnega, mentalnega in etrskega telesa. Tu je izražen "sinovski" vidik trojstva - "zavest", ki nastane, ko se združita duh in materija.
      Tempeljski načrt predstavlja prva štiri posvečenja. Zunanje dvorišče je najbolj oddaljeno od templja in zato najmanj čisto. Predstavlja prvo posvečenje, ki ga prejme učenec, ko preseže omejitve fizičnega telesa. Srednje dvorišče je drugo posvečenje, ki ga prejeme učenec, ko premaga privlak astralnega nosilca. Notranje dvorišče je tretje posvečenje, ki ga prejme učenec, ki nadzira mentalno telo.
      Zidovi teh dvorišč vsebujejo vrata, ki so imenovana po Jakobovih sinovih. Vsak "sin" ustreza določenemu astrološkemu znamenju. Zunanji zid z 12 vrati predstavlja človekovo napredovanje skozi zodiakalna znamenja v teku mnogih inkarnacij. Notranje dvorišče s štirimi vrati morda simbolizira žrtvovanje na "križu materije".
      V osrednjem dvorišču je tempelj, z najsvetejšim od svetih, z najbolj skritim svetiščem judovskega templja in z žrtvenim oltarjem. Ta ponazarja četrto posvečenje, ko se kavzalno telo ali duša, ki je prešla skozi vse izkušnje fizičnega sveta, ponudi za dovršitev. Na žrtvenem oltarju kri simbolizira življenje, ker razporeja energijo duše po vsem fizičnem telesu. Ko se prelije kri, se prekine nit življenja - fizično telo umre. Štiri vidike osebnosti - zgradbo templja - tedaj použije ogenj. Postane "žalna daritev". To je združitev ognja višjega Jaza z ognjem nižjega. " Dva ognja se srečata in nazadnje telo duše izgine, ogenj v celoti použije Salomonov tempelj; uničijo se permanentni atomi, vse pa se ponovno vsrka v triado. Bistvo osebnosti, razvite sposobnosti, pridobljeno znanje in spomin na vse, kar se je zgodilo, pa postane del sposobnosti duha in nazadnje najde svojo pot do duha ali monade na njeni ravni." (LOM, str. 79)
      Na tej točki lahko posvečenec zares posnema Kristusove besede: "... in ko bom povzdignjen z Zemlje, bom vse pritegnil k sebi." (Janez, 12.32)
      Ob strani središčne zgradbe tempeljski rokopis predpisuje poslopje, imenovano "Hiša polžastih stopnic", v katerem je spiralno stopnišče, ki se odpira na tempeljsko streho in je v celoti prekrito z zlatom. Učenec se dobesedno povzpne po stopnišču v duhovno kraljestvo, njegovi nižji elementi pa se pretvorijo v čisto zlato.
      Na ta način se nadaljuje evolucija - od stvarjenja do uničenja in ponovnega stvarjenja. Vsaka postavljena zgradba služi namenu za čas enega življenja. Nazadnje se fizična oblika sesuje in izgine, toda njeno bistvo se zbere v Univerzalni zavesti. Vse to je le začetni temelj "za temelj bodočega templja Resnice, kjer bo vidna Gospodova luč in ki se bo izkazala za primeren izraz Resničnosti." (TWM, str. 326)

Povzetek

Nazadnje nam ostane vprašanje: "Kdo je napisal dokumente?" in "Kdaj so jih spravili v votline?" Zavedati se moramo, da ni nujno, da čas, ko so bili dokumenti napisani, ustreza času, ko so bili sestavljeni, kar se brez dvoma razlikuje od zvitka do zvitka. Svetopisemska dela so bila sestavljena mnogo stoletij pred Kristusom, dokumente sekte pa so verjetno sestavljali tekom nekaj stoletij. Rokopisi, ki so se uporabljali, so se po nekaj letih obrabili in jih je potrebno nenehno prepisovati. Morda Creme misli na ta proces prepisovanja, ko govori o času, ko so bili zapisani.
      Če so bili napisani pred Kristusom, kot pravi večina učenjakov, je odgovor lahek - napisali so jih kumranski eseni, ki so jih verjetno skrili v bližnje votline. Če pa so bili napisani v 2. st., kot pravi Creme, pa je stvar drugačna, kajti po letu 70 je Judeja postala za Jude vse bolj prepovedana. Težko si je predstavljati veliko skupnost, ki biva v Kumranu v času rimske okupacije, ko so množično zatirali Jude. Zdi se verjetno, da je bil Kumran v tistem času uničen, očitno z ognjem, ker so ob izkopavanjih našli sloj pepela, ki je pokrival najdbe. Majhen del tega kraja je bil ponovno naseljen do leta 135 n. št., po tem letu pa ni več znamenj o naseljenosti.
      V rokopisih najdemo nekaj indikatorjev. Ko smo govorili o damaščanskem dokumentu smo opazili, da pisci pišejo o sebi kot o tistih, ki so sprejeli "novo zavezo na tleh Damaska". Poleg tega sebe pogosto imenujejo ebhyonim, kar pomeni "reven". Blavatska trdi, da so bili prvi kristjani ebioniti, kar izvira iz hebrejske besede ebhyonim, in da so bili učenci ter privrženci zgodnjih nazarenčanov, posvečencev iz Jezusovih časov. Blavatska pravi, da je ebionitsko krščanstvo "bilo nekoč najčistejša oblika prvotnega krščanstva." in v "svojo sekto so prištevali vse preživele Jezusove sorodnike." (Isis Unveiled, II - Razkrita Izida II, str. 180-181) Judovski avtor J.L. Teicher (ki je eden izmed redkih, ki trdijo, da je Učitelj pravičnosti Jezus), piše v The Journal of Jewish Studies, 1951, da so bili pisci rokopisov ebioniti ali nazarenčani, ki so se po uničenju Jeruzalema izselili na področje Damaska. Navaja zgodovinske dokaze iz Epifanija in pravi, da sta se obe skupini "osnovali po uničenju Jeruzalema ... zaradi Kristusove odredbe, naj zapustijo mesto in se izselijo zaradi pretečega obleganja." Nazadnje so se ustalili v Siriji, kar bi lahko pomenilo "na tleh Damaska", kot se pogosto omenja v rokopisih.
      Ko so naleteli na uničenje na področju Mrtvega morja, so kumranski eseni nato najbrž zbežali na sever. Niso bili edini, saj obstajajo dokazi, da so krščanski Judje iz Jeruzalema in drugih področij prav tako odšli. Reformirali so se v različne skupine, verjetno je tudi pri njih prišlo do delitev, kot tudi pri drugih verskih skupinah po vsej deželi. Ena od teh na novoustanovljenih skupin so bili morda ebioniti - skupina, ki je v Jezusu videla modrega moškega in preroka, ne pa boga. V njem niso videli toliko mesije, pač pa bolj zgodnjo manifestacijo bodočega mesije - velikega vodjo, ki bo nazadnje prišel kot kralj in vladal 1.000 let.
      Če so bili pisci rokopisov resnično ebioniti, potem je logično domnevati, da so besedila nastala v 2. st. Verjetno je, da so nadaljevali s svojo sveto tradicijo - s študijem zakonov - v svojem novem domu. Poleg tega se jim je verjetno zdelo pomembno, da zapišejo to, kar so videli - preganjanje sekte, smrt njihovega Učitelja, uničenje Jeruzalema in dejstvo, da so se njihovi ljudje razkropili vsepovsod. Ker so razumeli astrološko dobo, v katero so vstopali, so morda iskali napotila v knjigah Stare zaveze in ponovno prebrali vse, kar so preroki imeli povedati o prihajajočih časih. Te ideje in dogodki so zapisani v damaščanskem dokumentu in v rokopisih Pešer.
      Kako so se torej rokopisi vrnili v Kumran? Teicher nam tudi tokrat ponudi ključ. Trdi, da so ebioniti izginili okrog leta 300 n. št. Njihovo izginotje povezuje z razglasom preganjanja, ki ga je izdal rimski cesar Dioklecijan leta 303 n. št. Ta razglas je vseboval ukaz, naj zasežejo vse svete knjige kristjanov in naj jih javno sežgejo. Teicher domneva, da so ebioniti zbrali svoje rokopise in vrče, v katerih so jih hranili, in jih vrnili v izolacijo kumranskih votlin, kjer jih ne bi bilo zlahka odkriti.
      Gre za verjetno domnevo. Vsak, ki bere dejanja apostolov ve, da krščanski spreobrnjenci niso bili ljudje, ki bi ostajali na enem mestu, ali ljudje brez domišljije. Pavel in njegovi tovariši so brez omahovanja potovali po vsem Sredozemlju. Ebioniti so najbrž napravili vse, da bi ohranili svoje svete knjige. Dobro so poznali osamljenost področja ob Mrtvem morju, kar potrjuje zgodovina, saj Kumran ni bil nikoli več naseljen.

Časovni okvir

1290-1250 pr. Kr. Mojzes vodi judovsko ljudstvo iz Egipta.
1250-1225 pr. Kr. Jozue popelje Jude v "obljubljeno deželo" Kanaan.
1010-970 pr. Kr. Vladavina kralja Davida.
970-931 pr. Kr. Vladavina kralja Solomona, gradnja prvega templja.
586-538 pr. Kr. Prvi padec Jeruzalema, uničenje templja in ujetništvo v Babilonu.
538-516 pr. Kr. Judje v Babilonu so osvobojeni. Zerubabel vodi ljudi domov in ponovno zgradi tempelj. Jozue opravlja funkcijo velikega duhovnika.
334 pr. Kr. Aleksander Veliki osvoji Bližnji vzhod. Helenski (grški) vpliv prodira v kulturno in družbeno življenje zajetih ozemelj.
200-150 pr. Kr. Eseni se začenjajo ločevati od glavnega toka judovstva in ustanavljajo ločene skupnosti.
200 pr. Kr. -70 n. št. Običajen čas, podan za zapis mrtvomorskih zvitkov.
63 pr. Kr. Pompej premaga Jeruzalem. V Judeji se začne rimska vladavina.
24 pr. Kr. - 9 n. št. Življenje in delovanje Jezusa Kristusa.
70 n. št. Rimljani uničijo drugi tempelj.
135 n. št. Rimljani dokončno zatrejo judovski upor v Palestini. Judje za 18 stoletij izgubijo status naroda.
100-200 n. št. Po Benjaminu Cremu čas zapisa mrtvomorskih zvitkov, ki so doslej prišli na dan.

Večnost resnice

Resnica kljubuje skozi eone zgodovine. Na površje pride iz neznanih globin in se naseli v naših najbolj sijajnih umih. Od teh maloštevilnih ljudi se nekaj časa širi, nato pa neizogibno naleti na odpor, ki zahteva njen odhod. Vidci vseh dob so vedno razumeli njen tok. Opazovali so in vedeli, kdaj je potrebno delovati in kdaj prenehati širiti svoje zamisli ter se zateči v tišino. Ostali so skriti; tihe, mirujoče priče, dokler ni prišla priložnost in se je rodila nova doba, ko se je človeštvo prebudilo - in spet postalo željno nasvetov duha. Leta 1945 je Maitreja oznanil svojo odločitev, da ponovno vstopi v naša vsakodnevna življenja. Leta 1945 so v Egiptu našli knjižnico Nag-Hammadi. Leta 1947 so se prikazali Kumranski rokopisi. Arheologi so bili nad tem dogodkom resnično presenečeni, kajti vedno so menili, da je dolina reke Jordan preveč vlažna, da bi se v njej lahko dlje časa ohranili tako občutljivi dokumenti. Pisci rokopisov so razumeli tok življenja. Zato so pisali v alegorijah in namigovanjih. Na svoj način so izrazili "skrito resnico". Zapisali so: "Človek, ki razume." in tako opozorili bralca na skriti pomen, ki se skriva pod površjem. Tako je z vsem, kar je bilo zapisano. Besedila lahko beremo na mnogih ravneh, v njih lahko vidimo nekaj, česar tam ni, lahko pa smo tudi slepi za očitno.
      Zadnjih 50 let so rokopise spremljale polemike in spori. Potrebno je bilo izdati knjige, zaslužiti denar in doseči slavo. Prihajalo je do zamud in ekskluzivnosti, napisana je bila množica knjig v obrambo vsega mogočega razen resnice. Na žalost so strani teh knjig postale dokazni material učenjakov, medtem ko se je na prevodih, o katerih svet ni vedel ničesar, nabiral prah. Svet ni bil zaveden zaradi hinavstva, pač pa zaradi skrajne zaslepljenosti.
      Če so rokopisi zapis Kristusovega časa, potem je svet prikrajšan za svojo zakonito dediščino zaradi strahu, ki to možnost zavrača. Če je dokument, kot je rokopis zahvalnih psalmov napisal Jezus/Maitreja, potem nam manjka dragocen zapis, ki bi lahko navdihoval mnoge. Do nedavnega so bili evangeliji edina dosegljiva pripoved o Jezusovem življenju. Evangeliji se v veliki meri ponavljajo in so žalostno pomanjkljivi. Človek si želi vedeti več.
      Pisci rokopisov so bili polni vneme za svoje osnovno poslanstvo, izžarevali so jubezen do svojega Učitelja, ki je bil poslan od boga. Svoj čas so opisali v edinstvenem poetičnem jeziku in nam zapustili neprecenljive zapise. Resnica, ki je bila toliko časa zakopana, se ne bi smela izgubiti zaradi polemik in tajitev. Dane so bile vsem nam kot dragocena dediščina neke dobe - kot dediščina, ki ji je utrl pot naš starejši brat, Maitreja, ki nas je vodil na poti skozi puščavo v svetopisemskih časih in ki se ponovno vrača danes, da bi nas vodil po še bolj sijajni poti v jutri.

*Citati iz zvitkov so iz sledečih dokumentov:

PS -Pravila skupnosti; DD - Damaščanski dokument; ZP - Zahvalni psalmi; PH - Pešer Habakuk, PN - Pešer Nahum; PP - Psalmi Pešer; VZ - Vojni zvitek.

Preostali citati so iz sledečih virov:

MMII - Maitreya's Mission Volume Two, Benjamin Creme; SI - Share International; IUII - Isis Unveild II, Helena Blavatska

Iz del Alice Bailey; DNAI - Discipleship in the New Age I, EPII - Esoteric Psychology II, FBC From Betlehem to Calvary; LOM - Letters on Occult Meditation; R&I - The Rays and Initiations; RC - Reappearance of the Christ; TCF - A Treatsie on Cosmic Fire; TWM - A Treatsie on White Magic.