Helena Petrovna Blavatska

      Kakšna je bila Helena Blavatska kot osebnost? Zaradi neke fotografije, na kateri njene oči pozorno zrejo v gledalca, so ji dali vzdevek Sfinga, imela pa je tudi zabavno in brezskrbno plat. Še zlasti v mladosti je živela dejavno družabno življenje, rada je plesala in se udeleževala zabav, kjer je zbujala pozornost z duhovitimi pogovori, šalami in norčevanjem. Rodila se je leta 1831 v Ukrajini Petru von Hahnu, kapitanu konjeniške topniške enote, in Heleni Andrejevni, ki je bila feministka in znana romanopiska. Družina von Hahn se je pogosto selila in Helena je bila skupaj s sestro Vero deležna izobrazbe ruskega plemstva, ki jo je nadzorovala njena babica po materini strani, princesa Helena Pavlovna Dolgorukova.
      Ko je bila Helena stara šestnajst let, so jo prevzele knjige o mistiki, ki jih je našla v knjižnici svojega deda. Pri sedemnajstih se je poročila z državnim uradnikom Nikiforjem Blavatskim. Še pred poroko je spoznala, da je bila njena odločitev napačna, vendar obreda ni mogla več preprečiti. Odklonila je podelitev "svatbenih pravic" in zbežala od svojega moža z namenom, da bi odpotovala nazaj k svoji družini. Na poti se je spoprijateljila z neko Rusinjo in začela potovati po svetu. Obiskala je Egipt, Grčijo in vzhodno Evropo. Spoznala je, da je s poroko dobila nov status in neodvisnost, saj so samske ženske njenega stanu živele pod strogim nadzorom guvernant.
      Blavatska se je prvič bežno srečala s svojim duhovnim učiteljem, mojstrom Morjo, na svoj dvajseti rojstni dan v Londonu. Takrat ga je prepoznala, ker se ji je pred tem prikazal v sanjah. V Kašmirju je Blavatska preživela nekaj časa skupaj z Mahatmo Koot Hoomijem (KH) in srečala svojega mojstra Morjo, ki pa ni živel tam, ampak je stalno potoval. Kot je razložila Blavatska, sta oba učitelja le redko prihajala v javnost, vendar sta lahko svojo obliko projicirala kamor koli.
      "Bivališče mojstra Koot Hoomija je bila velika lesena stavba v kitajskem slogu, podobna pagodi; stala je med jezerom in prelepo goro," je Blavatska napisala v pismu. Ko je bila tam, je večino časa porabila za učenje angleščine ter senzarja, "skrivnostnega jezika" posvečenih učencev z vsega sveta. Blavatska, ki je tekoče govorila francosko, se je pogovorne angleščine naučila samo v omejeni obliki, vendar je angleščina kljub temu postala jezik njenega življenjskega dela, saj je v njej izrazila prefinjeno ezoterično filozofijo in metafiziko.
      Njeno poznavanje tibetanskega budizma je bilo večje od znanja, ki je bilo dostopno javnosti ali zahodnim učenjakom, poznala pa je tudi običaje ezoteričnega budizma. To znanje je okrepil dr. D. T. Suzuki, ki je v naslednjem stoletju na Zahod prinesel zen budizem in ki je dejal, da je bila "Madame Blavatska nedvomno na nekako posvečena v globlji vidik naukov mahajane."
      V svojih tridesetih letih je Blavatska po fizični in psihični krizi dosegla popoln nadzor nad okultnimi močmi. V mladosti so se v njeni bližini dogajali "čudežni pojavi", pogosto kar sami od sebe, in njena družina se je navadila na neobičajne "trke", ki so povzročali močan hrup, na nerazložljive premike pohištva in stvari skozi stene, na neodprta pisma, ki jih je lahko prebrala do besede natančno, in tako naprej. Pojasnila je, da je ljudem lahko vedno brala misli pri polni zavesti, enostavno tako, da je opazovala misli, ki so prihajale iz njihove glave v spirali iz svetlečega dima ali žareče snovi, ki se je v razločnih oblikah in podobah oblikovala okrog njih.
      V zadnjih desetletjih življenja, v svojih štiridesetih in petdesetih letih, je Blavatska zaključila svoje javno delovanje: vodila je ustanovitev Teozofskega društva v ZDA, Indiji in Angliji; izdala je dve reviji, The Theosophist (Teozof) in Lucifer (op. prev.: lucifer v resnici nima nič skupnega s hudičem. Lucifer je ime velikega angela, ki je duša človeškega kraljestva. Vsaka človeška duša je individualizirana enota te velike nadduše, ki se imenuje Lucifer - prinašalec svetlobe); ter svoji najpomembnejši knjigi, Isis Unveiled (Razkrita Izida) in The Secret Doctrine (Tajni nauk).
      Leta 1873 je po navodilu svojega mojstra odšla v New York, štiri leta ostala v Združenih državah in dobila ameriško državljanstvo. Tu je s polkovnikom Henryjem Steelom Olcottom, Williamom Q. Judgeom in drugimi ustanovila Teozofsko društvo, ki je imelo naslednje cilje:

Blavatska je prispela v New York, ko je bil spiritualizem v največjem razcvetu. V začetku se je javno zavzela zanj, pričevala o "duhovnih oblikah" in bila deležna velike pozornosti javnosti. Potrdila je, da gre pri senzitivnih ljudeh zaradi dejavnosti višjega jaza v določenih primerih za "resnično čudovite pojave višjega reda, v katerih se razkrivata nesporna inteligenca in znanje." Ovrgla pa je večino mediumizma, na primer materializacijo mrtvih, in trdila, da misli ljudi, ki sedijo okrog mize, k mediju privlačijo razpadajoče astralne ostanke umrlih, ki jih je duša odvrgla. Trdila je, da je pojave, kot so zvoneči zvonci, branje misli in trki, fizične manifestacije in levitacije, mogoče ustvariti s pomočjo volje in brez pomoči kakršnega koli duha.
      Blavatska je svoje delo označila "kot nehvaležno nalogo, da bi prepričala ljudi o drugih ravneh evolucije," in mnogim, ki so prišli, da bi jo videli, dokazala svoj nadzor nad naravnimi silami. Vendar pa so mnogi njeni obiskovalci, ki niso bili sposobni razumeti okultne znanosti, videli samo zunanjost, ki je privlačila pozornost, hkrati pa tudi napačne razlage. Blavatska je menila, da je njena "najsvetejša dolžnost razkriti, kaj je spiritualizem v resnici, in pojasniti, kaj ni." Toda ko je začela pisati o nevarnostih mediumizma, je neki spiritualistični časopis proti njej uperil nizkotno maščevalno kampanjo, ki jo je nadaljeval več let.
      Leta 1888, tri leta pred svojo smrtjo, je Blavatska v reviji Lucifer zaključila, da so bili okultni pojavi nerazumljeni in napačno prikazani tako po svoji naravi kot po svojem namenu. Sama je upala, da bodo inteligentni ljudje, skupaj z znanstveniki, prepoznali resničen obstoj novega in nadvse zanimivega področja raziskovanja, potem ko bodo priče fizičnim dejstvom, ustvarjenim po njeni volji. Okultni fenomeni pa so ostali v domeni čudežev in vraževerja, namesto da bi jih obravnavali kot "znanstvena dejstva", kot je upala ona.
      Kljub vsemu pa je Blavatska med svojim bivanjem v Združenih državah k teozofskemu gibanju pritegnila ljudi, kot je bil Thomas Edison; v Indiji pa je njeno delo pripomoglo k temu, da sta se osebnosti, kot sta bila Gandhi in Nehru, vrnili k tradicionalnim naukom. V času, ko je indijska elita študirala na angleških univerzah in pogosto zanikala vrednost svojega večstoletnega izročila, jo je stik z Blavatsko navdihnil, da je prvič začela preučevati dela, kot je Bhagavad Gita.
      V zadnjem desetletju svojega življenja se je Blavatska vse bolj odmikala od sveta in se posvečala pisanju in poučevanju, obenem pa se je borila s šibkim zdravjem. Razkrita Izida, njeno prvo večje delo, ki ga je leta 1877 objavila v dveh knjigah, obravnava temeljne postavke vzhodne filozofije. Delo je imelo takojšen uspeh, saj so v desetih dneh prodali tisoč izvodov. Blavatska ga je napisala v Združenih državah, medtem ko je stanovala pri profesorju Corsonu na univerzi Cornell. Profesor je nekoč dejal:
      "Imela je globoko znanje o vsem, njen način dela pa je bil zelo nenavaden. Pisala je od devete ure naprej, ko je bila še v postelji, in kadila cigareto za cigareto. Do besede natančno je citirala odstavke iz ducata knjig, za katere sem popolnoma prepričan, da jih takrat v Ameriki še ni bilo. Z lahkoto je prevajala iz več jezikov in me občasno poklicala, da bi ji povedal, kako naj prevede kakšen starodaven izraz v knjižno angleščino." Takrat še ni obvladala tekočega knjižnega jezika, s katerim se odlikuje delo Tajni nauk. Po pričevanju drugih je Blavatska uporabljala knjige, kadar koli so bile te na voljo, če pa jih ni bilo, jih je "potegnila iz astralne luči ali pa jih je dobila bodisi od svojih izkušenih učiteljev bodisi prek svojih dušnih čutil."
      Leta 1887 je London postal center Teozofskega društva in Blavatska je vztrajala pri težkih delovnih obremenitvah. Delo The Secret Doctrine: The Synthesis of Science, Religion and Philosophy (Tajni nauk: sinteza znanosti, religije in filozofije) je bilo objavljeno v dveh delih leta 1888. Prvi del, Kozmogeneza, opisuje, kako nastajajo in se prenavljajo svetovi in kako je potekala evolucijska pot našega planeta ter njegovih kraljestev vse do trenutka, ko se je razvila človeška oblika. Drugi del, Antropogeneza, opisuje prebujanje uma, do katerega pride z inkarnacijami človeških duš iz prejšnjih svetov, poznejšo evolucijo zgodnjih ras in njihov prihodnji razvoj.
      Blavatska je nato ustanovila Ezoterično šolo in objavila deli The Key to Theosophy (Ključ k teozofiji) in The Voice of Silence (Glas tišine). Postala je precej slabotna in pogosto ni mogla več hoditi. Umrla je leta 1891 v Londonu.
      Ob njeni smrti je londonski časopis Review of Reviews zapisal: "Kar je Madame Blavatska naredila, je bilo neizmerno pomembnejše od premikanja kozarcev. Najbolj kultiviranim in skeptičnim moškim in ženskam te generacije ni omogočila le vere ... da nevidni svet, ki nas obdaja, vsebuje inteligenco, ki je neizmerno večja od našega poznavanja resnice, pač pa tudi, da lahko človek vstopi v stik s temi skritimi in tihimi opazovalci, ki ga lahko učijo božanskih skrivnosti časa in večnosti."
      Knjiga Tajni nauk je močno vplivala na znanosti, literature in umetnosti. Blavatska je bila prva, ki je agresivno nastopila proti vse bolj sprejeti Darwinovi teoriji, saj je ta zanemarjala mentalno, ustvarjalno in duhovno življenje človeške rase. Delo Helene Blavatske nekako predstavlja slutnjo znanosti 20. stoletja, od žareče materije, neskončne razdeljenosti in neprestanega gibanja atoma pa do pojmovanja, da sta materija in energija izmenljivi. Znano je, da je imel Einstein izvod Tajnega nauka na svoji pisalni mizi.
      Delo Helene Blavatske je vplivalo na umetnike, kot so W. B. Yeats, James Joyce, D. H. Lawrence, T. S. Eliot, Thornton Wilder, L. Frank Baum, Vasilij Kandinski, Piet Mondrian, Paul Klee, Paul Gauguin, Gustav Mahler, Jan Sibelius in Aleksander Skrjabin.
      Slikovito življenje Blavatske je bilo izziv tradicionalnim družbenim običajem in okostenelim intelektualnim predsodkom njenega časa. Po njeni smrti so na njeni pisalni mizi našli naslednje besede: "Obstaja pot, strma in trnova, na kateri prežijo vsakovrstne nevarnosti - vendar vseeno pot, ki vodi v srce univerzuma. Lahko vam povem, kako najdete tiste, ki vam bodo pokazali skrivnostni prehod, ki vodi samo v notranjost ... Tiste, ki bodo prišli do cilja, čaka neopisljiva nagrada: moč, da se človeštvo blagoslovi in reši. Za tiste, ki padejo, so tu še druga življenja, v katerih bodo lahko uspeli."

Vse knjige, ki jih je napisala Blavatska, lahko najdete na spletni strani Teozofskega društva. Nekaj njenih knjig je prevedenih v slovenščino, žal med njimi ni najpomembnejših The Secret Doctrine in Isis Unveiled.