Loading

 Domača stran >> Revija Share International

Revija Share International v slovenščini

Poleg informacij o procesu Maitrejevega prihoda v reviji Share International objavljamo članke o problemih, za katere Maitreja meni, da bi jih moralo človeštvo najprej rešiti, da bi na svetu zavladali pravičnost, bratstvo in mir. V reviji objavljamo članke, ki jih je mojster podal prek Benjamina Crema, ezoterične članke, poročila o čudežnih dogodkih po svetu, pisma bralcev, ki opisujejo osebna srečanja z Maitrejo ali katerim drugim mojstrom in vprašanja bralcev, na katera je odgovoril Benjamin Creme.
      Share International je revija, ki nas seznanja s perečimi svetovnimi problemi in rešitvami zanje. Predvsem pa daje upanje v prihodnost, osmišlja življenje in prebuja ljubezen.

naročnina za pol leta (5 revij): 15,00 €
naročnina za eno leto (10 revij): 29,00 €
naročnina za dve leti (20 revij):
56,00 €
V ceno so vključeni poštni stroški.
Revijo lahko naročite po telefonu 040 463 489 ali prek spletne naročilnice.
Če želite po pošti prejeti vzorčni izvod revije, nam pošljite svoj naslov.

Oglejte si celotno revijo Share International (januar-februar 2018).
Za ogled potrebujete AcrobatReader. Priporočamo, da PDF datoteko najprej presnamete na svoj računalnik in jo šele potem odprete v AcrobatReaderju.

Vsebina aktualne revije (november 2018)

Pobrskajte po arhivu člankov objavljenih v slovenski reviji Share International.

Oglejte si razstavo fotografij Unicefovih fotografov, ki so bile objavljene na zadnjih straneh revij Share International.

Od samega nastanka revije Share International je mojster Benjamina Crema prispeval članke, ki naj bi bili objavljeni ne le v času, ko so bili napisani, ampak tudi kadarkoli je to primerno glede na svetovne razmere. Mnogi od teh člankov se zdijo zdaj bolj pomembni kot takrat, ko so bili prvič objavljeni. Ta članek, ki je bil sprva objavljen v številki julij-avgust 2012, naslavlja glavni izziv našega časa: vpliv komercializacije - zahrbtne in uničevalne sile - ki jo uravnotežajo prizadevanja tistih ljudi na vseh področjih, ki vzpostavljajo nove norme in prioritete. Nekateri od njih so v stiku z mojstri modrosti, medtem ko se ostali, večina, na potrebe sveta odziva preprosto iz lastnega občutka za potrebo po pravičnosti in razumnosti.


Predhodniki
Mojster -, prek Benjamina Crema

Med človeštvom danes narašča število moških in žensk, ki jih zaposluje zarisovanje načel, na katerih bo zgrajena nova civilizacija. Najti jih je mogoče skoraj v vseh državah, širijo pa nauke, ki odražajo lastnosti nove dobe vodnarja. Najti jih je mogoče na vseh področjih človeškega življenja, prepoznati pa jih je mogoče po altruizmu in izostrenem odzivu na človeške potrebe. To so predhodniki, ki so poslani vnaprej, da ljudi pripravijo na izkušnje, ki bodo značilne za novo dobo. Nekaj jih dela zavestno – zavedajo se svojega poslanstva pomagati svetu, ki se s težavo prebija, in svoje povezanosti s hierarhijo – večina pa dela le po spodbudah srca in iz želje pomagati. Kmalu bo mnogim postalo jasno, da ideje teh ljudi odmevajo po vsem svetu, da je na delu velik delež pripravljenih ljudi, ki glasno izražajo željo ljudi po spremembi in posledicah za družbo, ki jih bo ta sprememba neizbežno prinesla. Te spremembe gredo v jedro današnjega problema človeštva: ločenost ljudi in narodov, ki ogroža varnost sveta. Brez teh sprememb stojijo ljudje na samem robu katastrofe. Nebrzdan pohod komercializacije v vse vidike življenja ogroža človeški rod.
      V boju za obstanek so ljudje videti vedno bolj odveč, zgolj figure v velikanski igri »lova za dolarji«. V tem grabežljivem tekmovanju za dobiček za vsako ceno ni nikjer več videti človeškega zaupanja in družbene povezanosti. Človeštvo ne more več dolgo zdržati pritiska tega boja, v katerem se ljudje opredeljujejo za ljubezen ali za nori pohlep.
      V ozadju prizorišča Maitreja in njegova skupina razpihujejo plamene tega nasprotja in postopoma vse več ljudi začenja videti svojo pot. Z vedno več volje glasno izražajo potrebo po spremembi in sledijo smernicam moških in žensk, ki imajo vizijo in kažejo pot.
      Tako dela Maitreja za dobro vseh: spodbuja najboljše, kar lahko ljudje ponudijo, in kaže tisto najboljše, kar človek lahko postane. Hierarhija gleda dobrohotno na ta pomemben boj za prihodnost človeštva, prepričana o izidu: o premaganem pohlepu pa tudi obupu in zmagi človeškega duha.

Iskanje smisla in povezanosti
z Jeremyjem Lentom se je pogovarjala Felicity Eliot.

Jeremy Lent je avtor, ki raziskuje vzorce misli, ki so civilizacijo privedli do sedanje krize trajnostnosti. Je ustanovitelj neprofitnega inštituta Liology, ki se posveča svetovnemu nazoru, ki bi človeštvu omogočil trajno preživetje. Je avtor knjig The Patterning Instinct (Nagon vzorčenja) in Requiem of the Human Soul (Rekvijem za človekovo dušo). Felicity Eliot se je z njim pogovarjala septembra letos.

Share International: Naši bralci vas zaradi članka, ki smo ga objavili v letošnji majski reviji, že precej dobro poznajo. Naslovljen je "Kulturni premik: preusmerjanje poti človeštva v cvetočo prihodnost - Čas je, da zgradimo nov svetovni nazor na osnovi globljega občutka povezanosti". Zdi se, da sporočate, da se mora človeštvo spremeniti in da moramo spremeniti smer. Da moramo morda spremeniti prevladujoče metafore in način, kako se definiramo.
       Jeremy Lent: Edina dopolnitev k temu, kar ste povedali, je ta, da moj pogled ni, da se mora človeštvo spremeniti, ampak da se morajo spremeniti temeljne vrednote naše civilizacije, da bi bolj resnično odsevale naše človeške vrednote. Če pogledamo na skupnost, na vseh 7,6 milijard ljudi, menim, da se moramo ponovno povezati s temeljnimi vrednotami, zaradi katerih smo ljudje, vendar smo se od njih zaradi civilizacijskih trendov ločili.

S. I.: To je več kot zgolj dopolnitev, je zelo pomembno in zagotovo sprejemam vaše stališče. Nadaljujte, prosim, s svojim razmišljanjem o redefiniciji naših temeljnih vrednot.
       J. L.: Na najglobljih ravneh naša civilizacija temelji na mnogih plasteh ločenosti, namesto povezanosti. Ta občutek ločenosti si je treba ogledati in ga primerjati s povezanostjo. Če pomislimo, kako smo se sprva razvijali, bomo ugotovili, da se je določena stopnja ločenosti pojavila že na pragu človeštva, denimo prepoznava, da smo ločeni posameznik in razvoj konceptualne zavesti, ki vodi v zmožnost razvijanja kulture, jezika, mnogih orodij, s čimer se je začela človekova nadvlada naravnega sveta.

Jeremy je nadaljeval z opisovanjem mnogih dejavnikov ločenosti, ki so, denimo, povezani z razvojem kmetijstva, kar je privedlo do občutka medsebojne ločenosti in ločenosti človeka od narave. Vendar pa je, dodaja, največja sprememba nastopila v antični Grčiji - z vzponom dualističnega mišljenja.

J. L.: To je bil edinstven korak, ki je pomenil drugačno razmišljanje od vsega dotedanjega mišljenja. Dualistični pristop je resničnost prepoznaval kot razdeljen univerzum: popolno večno vesolje nekje v drugi dimenziji, na drugi strani pa svet, ki je onesnažen in kjer reči umirajo; ki se vedno spreminja, zato mu nič moč zaupati. Skupaj z zgodnjimi misleci, Platon pa je to izkristaliziral, čeprav v tem ni bil edini, je nastopilo spoznanje, da so ločeni tudi ljudje, da sta ločeni duša in telo. In ta večna duša nas povezuje z božanskim, zaradi nje smo popolni, je nesmrtno bitje in ultimativna dobrota. Telo pa je slabo in nesnažno. Ko umre, osvobodi dušo iz grobnice telesa, da se lahko vrne v večnost. To zbuja občutek, da si je treba prizadevati za odmik od telesa in izpopolnjenje duše.

S. I.: Torej ima ločenost polarizacijski učinek na vse vidike življenja?
       J. L.: Da. Ko enkrat sprejmete idejo, da je pri ljudeh prisotna ta ločenost in da smo božanski zaradi duše, preostanek naravnega sveta pa te vrste racionalne duše nima, začnete logično razmišljati, da je naravni svet manj božanski. To je vodilo h krščanski dualistični sistemski kozmologiji, ki je svet videla kot oder za božjo dramo; ponovno je bilo telo ločeno, duša pa si je prizadevala za večno odrešitev, pri čemer jo je telo oviralo z različnimi skušnjavami. To je bila torej nova raven ločenosti in dualizma, ki je vodila k znanstveni revoluciji, ki predstavlja naslednjo stopnjo ločenosti, ker se iz nje razvije Descartes in njegov način razmišljanja, ki ločenost prestavi na povsem novo raven.

S. I.: To seveda ni bilo nujno negativno.
       J. L.: Tako je. Ne moremo reči, da so rezultati znanstvene revolucije slabi, saj iz teh konceptov v zadnjih stoletjih velikega napredka izvirajo mnoge sijajne koristi. Denimo današnje izjemno znanje in znanstvene raziskave - za mnogo stvari smo lahko zelo hvaležni.

S. I.: Morda pa smo šli v določenih vidikih predaleč in nekatere dejavnike in vidike svojih življenj preveč poudarjali?
       J. L.: Hm ... da; to je vodilo tudi v nadaljnjo neravnovesje med občutkom za človekovo moč in načinom gledanja na naravni svet, ki se nam ne zdi nič drugega kot mehanizem ...

S. I.: Nad katerim dominiramo in ga obvladujemo ...
       J. L.: Natančno tako; zavzamemo ga. V osnovi nam predstavlja mehanizem za raziskovanje, razumevanje najmanjših podrobnosti delovanja in nato za zavzetje.

S. I.: Od tukaj je le še majhen korak do razširitve tega občutka na druge, druge države in kulture.
       J. L.: Da; to je vodilo tudi k zavzetju preostanka sveta. Evropska civilizacija je predvidevala, da je to razliko med nami in živalskim svetom treba prenesti tudi na druge kulture, ki smo jih razumeli kot "primitivne".

S. I.: In smatrali, da so nam podrejene ...
       J. L.: ... in da potrebujejo naše razsvetljevanje in vzgojo za prestop na to našo, znanstveno raven. Tako zdaj vidite neravnovesja, ki vodijo k svetu, ki je s stališča ekonomije neverjetno neuravnovešen; najbogatejših šest posameznikov ima v lasti enako kot revnejša polovica svetovne populacije. Opozoriti pa je treba tudi na neravnovesja, ki smo jih povzročili v okolju. Ne le na porušitev podnebnega sistema, tudi na mnoge druge netrajnostne poti, od krčenja gozdov do popolnega uničenja morskega življenja, prehitro zmanjšanje količine pitne vode in degeneracijo vrhnjih slojev prsti. To se je zgodilo povsod kamorkoli pogledate. Uničujemo zemeljske vire in smo na poti k nečemu, kar bi lahko bil tudi kolaps civilizacije ali pa ločitev bogatih elit in kolaps preostanka človeštva.

S. I.: V resnici si ogledujemo posledice te ločenosti, dualnosti, ki je bila skozi zgodovino z nekaj spremembami ohranjana, kot ste pravkar opisali. Zdaj pa smo na točki, ko se soočamo s skrajnostmi - skrajno čezmerno potrošnjo virov, skrajnim bogastvom in revščino; povsem jasno je, da morajo nastopiti spremembe.
       J. L.: Mnogi med nami zamisel o propadu naše civilizacije vidimo kot absolutno katastrofo; tudi kritiki naše civilizacije si ne želijo doživeti množičnega umiranja in največje nesreče v človeški zgodovini, kar bi bile posledice tega kolapsa. Večina med nami, razen bogate elite, bi to vrsto razcepljenosti, ko večina človeštva trpi posledice kolapsa, peščica bogatih pa se umakne v tehnoutopijo, ki si jo želijo, občutila kot globoko nemoralno.

S. I.: Čeprav ni nujno, da bi se tako izteklo. Morda bi to povezalo človeštvo?
       J. L.: Če kot izhodišče vzamemo temeljne človeške vrednote, denimo prepoznavo naše medsebojne povezanosti in spoznanje, da smo v resnici del naravnega sveta, po mojem mnenju lahko razvijemo okvir, ki ga imenujem "ekološka civilizacija", o tem veliko razmišljam. Z drugimi besedami, drugačna vrsta civilizacije, zgrajene na občutku povezanosti z naravo, s prepoznavo, da imamo ljudje edinstveno vlogo v naravni ekologiji, vendar tudi trajnostno vlogo, v kateri si mi in ljudje okoli nas prizadevamo ustvariti vrsto družbe, ki nam bo omogočala izpolnitev maksimalnih potencialov in sočasni razcvet celotnega ekosistema Gaje. V tej smeri moramo iti.

S. I.: Mnogi ljudje sprejemajo, da smo del medsebojno povezanega sistema, v katerem so vse življenjske oblike našega planeta, vključno s planetom samim, soodvisne in žive. Kaj torej sproža spremembo zavedanja? Je to preprosto vse večje zavedanje tragedije, kako smo izkoristili in zlorabili naravni svet?
       J. L.: Koristilo bi, če bi si ogledali tri dejavnike, ki poganjajo to novo prepoznavo naše povezanosti. Prvi je preprosto dejstvo, da naš svet ne funkcionira, da razpada. Nove generacije to vidijo. Nekateri ljudje se počutijo oropane zaradi izgube naravnih lepot, s katerimi so odraščali, zdaj pa so uničene. Drugi dejavnik je povezan s trpljenjem, ki ga povzroča naš nepravični ekonomski sistem. Zaradi tega nove generacije protestirajo. To utegne voditi k novim skrajnostim ali celo poglabljanju ločenosti v smislu porasta rasizma in plemenskega načina mišljenja. Ljudje so zelo nezadovoljni s trenutnim dogajanjem in se lahko odločijo bodisi za še večjo ločenost ali pa sprejmejo, da potrebujemo novi sistem. Nezadovoljstvo s sedanjimi sistemi je najpomembnejši generator. Tukaj je še en dejavnik, ki se ga najbrž premalo zavedamo. Ta generacija je prva, ki ima dostop do globalnih duhovnih tradicij, ki so se razvijale od najzgodnejših časov: tradicij avtohtonih prebivalcev, budistične, taostične in vedske tradicije, ki so jih odkrili pionirji z Zahoda (pred približno stotimi leti). Morda so te nauke romantizirali v neke vrste "orientalizem" in jih spremenili v nekaj ne tako resničnega. Vendar ta generacija živi v času povezanosti teh idej, dostopne so vsakomur, ki se začne ozirati k alternativnim načinom razmišljanja. To je velikanska sprememba na ravni zavedanja človeštva. Zdaj imamo dostop do starodavnih modrosti človeštva. Tretji dejavnik je razvoj sodobnega znanstvenega sistemskega mišljenja. Iz znanstvene perspektive siloviti napredek znanosti izvira iz redukcionizma. Ta zagovarja stališče, da je naravni svet moč razumeti z redukcijo na najmanjše nedeljive delce in razumevanjem njihovega delovanja, nato pa ponovno izgradnjo sistema. To je bil izjemen uspeh in metafora za razumevanje stvari na mnogo različnih načinov. Ob tem pa je ta dejavnik tudi žrtev lastnega uspeha, ker ga ljudje preslikavajo v sistem ontoloških prepričanj: celotno vesolje razumejo zgolj kot množico različnih delcev, ki nekontrolirano trkajo drug ob drugega. Takemu pogledu manjka nek drug element znanstvenega razumevanja in to je znanost povezanosti. V sodobnih časih je to včasih prikazano kot znanost proti prepričanju.

S. I.: Da, to je razumljeno kot spopad dveh temeljno nasprotujočih si pozicij: vrednost religije proti znanstvenemu pogledu na svet. Kakšen je vaš pogled na to debato?
       J. L.: Zavzemam zelo drugačno pozicijo. Znanost razumem kot proceduralno metodologijo, ki združuje določene poglede na svet in upošteva hipoteze, transparentnost, preizkuse in razumevanje za razširjenje našega vedenja o svetu. Znanost je eden velikih dosežkov in razvojnih korakov človeštva. Vendar se lahko izraža tudi prek sistemskih dejavnikov, pri čemer imamo opraviti s pojmi, kot so kompleksno mišljenje, sistemska biologija, mrežna znanost, teorija kaosa - vsa ta različna razumevanja raziskujejo, kako so stvari povezane. Ko si ogledamo, kako so stvari povezane, odkrijemo zelo drugačen pogled na svet od redukcionističnega. Ugotovimo, da načina povezanosti nikoli ne moremo popolnoma napovedati. Pri tem scenariju, ko ljudje želimo razumeti sisteme, smo dejansko akterji v njih. Naša prizadevanja za razumevanje in stvari, ki jih pri tem počnemo, postanejo del tega globalnega sistema.

S. I.: O tem ne vem veliko, vendar govorite o kvantni ideji, da znanstvenik ali opazovalec vpliva na opazovano, kajne?
       J. L.: Da, tako je. Smo igralci ali akterji in smo del tega sistema. In ker reči ni moč povsem napovedati, to vodi k občutku ponižnosti, ki nam omogoča, da lahko sprejmemo globlji učinek svojih dejanj, ki ga ne moremo niti predvideti. To vodi k zelo drugačnemu načinu gledanja na ljudi v svetu in izkušnje biti del te povezane mreže. Ko združite te različne elemente - nezadovoljstvo z zlomom sedanjih sistemov, prepoznavo tisočletnih tradicionalnih modrosti, ki so nam dostopne, in odkritja sodobnih načinov razmišljanja - vidimo, da se prekrivajo. Po mojem mnenju je ena najbolj vznemirljivih reči možnost integracije znanstvenega razumevanja z velikimi odkritji naših tradicionalnih modrosti, s ciljem ustvariti resnično trajnosten svetovni nazor, ki bo temeljil na povezanosti.

Na tej točki sem omenila, kako sem uživala v kratkem filmu, ki se dogaja leta 2050 in ga je Jeremy pripravil za svojo spletno stran "The Great Transformation, Or How We (Just) Avoided a Climate Catastrophe*" ("Velika preobrazba ali kako smo se (komaj) izognili podnebni katastrofi"). Je duhovit in hkrati globok, osvetljuje različne dejavnike, ki so privedli do današnje krize. Malo sva se pogovarjala o filmu in vprašala sem ga o mrežnem sistemu, ki ga predstavlja v filmu - ponovno, v tesni povezavi s povezanostjo in njenim pomenom za prihodnost. Razlagal mi je o soodvisnosti in so-bitju, to besedo je skoval Thich Nhat Hanh (vietnamski budistični menih, učitelj, avtor, pesnik in mirovni aktivist).

J. L.: To daje nekaj, kar imenujem "mreža pomenov", z drugimi besedami, stvari so medsebojno povezane ne le v okviru našega razumevanja ali na načine, s katerimi lahko v smeri sprememb sodeluje človeštvo, pač pa se kot funkcija naše povezanosti rojeva tudi pomen. Zame je to temeljnega pomena; eden od vpogledov, ki sem jih dobil pri raziskavi za knjigo Nagon vzorčenja, je, da pomen, ki ga ustvarimo na podlagi svojega bivanja, vodi k vrednostnemu sistemu, ki je gibalo kultur, ki oblikujejo zgodovino.

Jeremy je pojasnil svoje razumevanje povezanosti, ki daje pomen ljudem, objektom, krajem. Večja kot je povezanost, več je pomena.

J. L.: Če iz svojega občutka globalne medsebojne povezanosti izluščimo pomen, bomo delovali skladno s tem pomenom. Kot vir najgloblje medsebojne povezanosti in svoje povezanosti z univerzumom lahko vzamemo tudi duhovni pomen. Ko nekdo občuti, da je življenje oropano smisla, lahko ta problem povežemo tudi s pomanjkanjem občutka za povezanost z drugimi in okoljem. Povezanost je vir, iz katerega lahko črpamo smisel življenja, lahko vodi naše odločitve in vrednote, tudi odločitve, ki jih sprejemamo, vsakodnevne opravke, skupine in organizacije, ki jim pripadamo in spremembe, ki jih želimo doseči v svetu.

* www.youtube.com/watch?v=H0VsHVizM6Y&feature=youtu.b Drugi del tega intervjuja bo objavljen v naslednji številki revije Share International.

ZNAMENJA ČASA

Čudežno srečanje treh pohodnic z "Jezusom"

Tri študentke so ob vzponu na goro v bližini Phoenixa v Arizoni, ZDA, imele srečanje, za katero verjamejo, da je bilo čudežno. Po poročanju lokalne televizijske postaje oktobra 2018 so se Allisa Miller, Jen Vickman in Kassi Sanchez vzpenjale na goro Dreamy Draw Mountain, ko so na vrhu opazile na videz izjemnega moškega. "Videle smo le silhueto tega moškega. Zdelo se mi je, da je v halji in ima dolge lase," je rekla Allisa Miller. "Pogledala sem navzgor in rekla: 'Ej, poglejta, videti je kot Jezus,'" je rekla Jen Vickman.
       Pretresene in radovedne so tri mladenke nadaljevale svoj vzpon na goro, toda pojava, ki so jo videle, je očitno izginila. "Preprosto ni ga bilo več," je rekla Vickmanova. Ko so dosegle vrh, so med skalami našle kuverto, na kateri je pisalo: "Ali verjameš v angele?"
       V kuverti je bila kartica s sporočilom, ki se je deloma glasilo:
       "Če ste našli to darilo, čestitke. Iz enega ali drugega razloga je bilo namenjeno, da ga najdete. Ta skala, kjer je bil odložen ta blagoslov, je zame zelo posebna. Imenujem jo moja Jezusova skala. Sveti duh je bil zelo dober z mano, ker rad stojim na tej skali in izkazujem našemu Nebeškemu očetu vso slavo. To je poseben kraj in vesel sem za vas, ki ste odkrili to prelepo in blagoslovljeno lokacijo. Bog me je vodil do te skale, tako kot je do nje danes vodil vas. Le Bog ve, komu je ta blagoslov namenjen. Morda ste ali niste kristjan/ka. Vendar pa ima Bog čudovit načrt za vaše življenje. Molim, da boste na takšen ali drugačen način blagoslovljeni na poseben način s tem darilom, saj ste bili brez dvoma vodeni sem in vem, da bo Bog oče v vas vsadil posebno seme. Tako kot gre pesem Coryja Asburyja "Reckless love" (Nepremišljena ljubezen, op. prev.), ni sence, ki je ne bi osvetlil, ni gore, ki je ne bi preplezal, da bi vas dohitel.
       Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze."
       Poleg sporočila so v voščilnici našli še nekaj drugega. "V njej so bili trije bankovci za 100 dolarjev, me pa smo bile tri," je dejala Millerjeva. Pismo je bilo podpisano s črko "J".
       Dekleta pravijo, da je bila ta izkušnja ena od najbolj navdihujočih v njihovem življenju in upajo, da bo nekaj prinesla tudi drugim. "Upam, da jim prinese upanje. Upanje, da so tam zunaj dobri ljudje in upanje, da Gospod deluje zate, če se tega zavedaš ali ne. Blagoslovi lahko pridejo kadarkoli - nikoli si ne bi mislile, da se bo zgodil na vrhu gore, ker nerada planinarim, tako da - kdo bi si mislil," je rekla Millerjeva.
       Denar iz kuvertie načrtujejo podariti naprej "da bodo z njim nekoga blagoslovile".
       vir: coasttocoastam.com; azfamily.com


Lik v žitu o katerem so poročali 11. junija 2018, v Sarraltroffu blizu Goerlingena, v Moselleju v Franciji.


Lik v žitu, o kateri so poročali 17. junija 2018, v kraju Baggwilgraben blizu Berna v Švici.


Lik v žitu, o katerem so poročali 7. julija 2018 v kraju Bohdánkov, Liberec, Češka.


Varšava, Poljska - Pešec je v Varšavi posnel fotografijo Palače kulture, ko je šel mimo stavbe 8. avgusta 2018. Ko si je kasneje ogledoval fotografije, je bilo na nekaterih fotografijah med oblaki nad palačo moč opaziti predmet v obliki diska obrobljenega z lučmi.
       vir: mufon.com

TRENDI

"Post-rastna" konferenca: Znanstveniki, politiki in zakonodajalci pozivajo k novemu ekonomskemu pristopu

Evropska politika in politike posameznih držav se ne bi smele več osredotočati na gospodarsko rast, temveč na višjo kakovost življenja, zmanjševanje neenakosti in obnovo naravnega okolja, je zapisano v odprtem pismu, ki so ga septembra 2018 objavili najpomembnejši evropski časopisi. Pismo je bilo objavljeno pred pomembno konferenco, ki so jo med 18. in 20. septembrom v Bruslju organizirali evropski parlamentarci, sindikati in nevladne organizacije, da bi preučili možnosti za "post-rastno ekonomijo".

"V zadnjih sedmih desetletjih je bila rast bruto družbenega proizvoda glavni ekonomski cilj evropskih držav. Vendar se je z rastjo naših gospodarstev povečal tudi negativen vpliv na okolje. Zdaj smo presegli varno območje za človeško delovanje na tem planetu in nobenega znaka ni, da se ekonomska dejavnost začenja ločevati od uporabe virov ali onesnaževanja, kot zahtevajo izračuni. Danes reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne zahteva višje gospodarske rasti, temveč pravičnejšo porazdelitev prihodkov in bogastva, ki ga že imamo."
       V nadaljevanju pisma je zapisano: "Zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in ekološke degradacije, je vse težje dosegati gospodarsko rast. Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, čez deset let v Evropi sploh ne bo več rasti. Zdaj poskušamo povečevati rast z novim zadolževanjem, z zmanjševanjem okoljskih standardov, s podaljševanjem delovnega časa in z zmanjšanjem socialne zaščite. To agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno deli družbo, ustvarja ekonomsko nestabilnost in spodkopava demokracijo."
       Kljub tem velikim pomanjkljivostim, pa avtorji pisma opozarjajo, da celo "novi cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov vključujejo prizadevanje za gospodarsko rast kot cilj politike v sleherni državi, navkljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostjo.
       "Dobra novica pa je, da se v civilni družbi in v akademskih krogih oblikuje post-rastno gibanje... Nova globalna iniciativa Združenja za ekonomijo blaginje (Wellbeing Economies Alliance ali WE-All) povezuje ta gibanja, hkrati pa Evropska raziskovalna mreža razvija nove "ekološke makroekonomske modele". Takšne dejavnosti kažejo, da je mogoče izboljšati kakovost življenja, obnoviti življenje na planetu, zmanjšati družbeno neenakost in zagotoviti ustvarjalna delovna mesta - vse brez potrebe po gospodarski rasti, če bomo le oblikovali politične usmeritve za premagovanje sedanje odvisnosti od rasti."
       Odprto pismo Evropski uniji in državam članicam je podpisalo 238 akademikov in je bilo objavljeno v časopisih (Nemčija), Libération (Francija), De Morgen (Belgija) in The Guardian (Velika Britanija).
       viri: www.postgrowth2018.eu; platformdse.org; theguardian.com

Nobelova nagrada "pogumnima" aktivistoma proti spolnemu nasilju kot orožju v vojni

Julia Conley

Dve vplivni figuri v boju proti spolnemu nasilju kot orožju v vojni sta bili 5. oktobra izbrani za prejemnika Nobelove nagrade za mir za leto 2018.
       Dr. Denis Mukwege je bil nagrajen za svoj prispevek pri zdravljenju žrtev posilstev in spolnega nasilja. Pripadnica Jazidov Nadia Murad, ki je javno spregovorila o svojih izkušnjah spolne sužnje teroristične organizacije ISIS, pa je prejela nagrado za svoje delo aktivistke za človekove pravice.
       "Oba nagrajenca sta pomembno prispevala k usmerjanju pozornosti na tovrstne vojne zločine in se tudi borila proti njim," je povedal predsednik norveškega Nobelovega odbora Berit Reiss-Andersen. "Dr. Denis Mukwege je vse svoje življenje posvetil pomoči in obrambi teh žrtev. Nadia Murad je pričevalka zlorab, ki jih je doživela na lastni koži. Vsak na svoj način sta pripomogla k večji prepoznavnosti vojnega spolnega nasilja, tako da bodo storilci lahko odgovarjali za svoja dejanja."
       Dr. Mukwege je pred dvema desetletjema odprl kliniko v Demokratični republiki Kongo, da bi zdravil ženske, ki so bile med oboroženimi spopadi izpostavljene spolnemu nasilju. Od takrat je obravnaval na tisoče žensk, ki so bile med vojno posiljene. Prav tako je javno spregovoril o takšnih zlorabah kot o mednarodnem problemu.
       "To ni samo žensko temveč obče človeško vprašanje in moški morajo prevzeti odgovornost, da se to konča," je dejal dr. Mukwege v enem od intervjujev. "To ni samo problem Afrike. V Bosni, Siriji, Liberiji, Kolumbiji se dogajajo podobni zločini."
       Kot poroča The New York Times je dr. Mukwege nadaljeval svoja prizadevanja tudi po grožnjah njegovi varnosti. V navdihujočem govoru v Združenih narodih leta 2012 je obsodil kongovsko vlado in vlade drugih držav, da se niso aktivno soočile s spolnim nasiljem nad ženskami v civilnih vojnah, v katerih so oboroženi moški vstopali v njihove domove, otroke jemali za talce in jim grozili s smrtjo. Po dveh mesecih izgnanstva se je dr. Mukwege vrnil k svojemu delu.
       Dr. Mukwege se je v zadnjih letih pridružil boju Nadije Murad proti spolnemu nasilju. Dekle je javno spregovorilo o svojih izkušnjah, potem ko so jo pripadniki ISIS-a leta 2014 odvlekli iz njenega doma v severnem Iraku, skupaj s tisočimi drugimi jazidskimi ženskami in dekleti.
       Oba nagrajenca sta se "kljub osebni ogroženosti pogumno bojevala proti vojnim zločinom in si prizadevala za pravice žrtev", je dejal g. Reiss-Andersen ob razglasitvi nagrade.
       Po begu iz ujetništva, je Nadia Murad zahtevala, naj mednarodni voditelji priznajo in se borijo proti zlorabam žensk, kot je ona. O tem je spregovorila v Varnostnem svetu Združenih narodov, v ameriškem kongresu, britanskem parlamentu in na ameriškem zunanjem ministrstvu, ki je po njenem pozivu priznal genocid nad Jazidi.
       "Želim biti zadnje dekle na svetu s takšno zgodbo," je v svoji lanski avtobiografiji zapisala Nadia Murad.
       (Common Dreams, pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3,0)

Mladi ljudje napovedujejo svetlo prihodnost sveta

Winston Churchill je nekoč dejal, da je optimist, ker nima smisla biti kaj drugega. Kljub grožnjam podnebnih sprememb, vedno večji neenakosti med bogatimi in revnimi ter nepredvidljivosti svetovnih zadev, se zdi, da se mlada generacija po svetu strinja z njim.
       Septembra 2018 je podjetje Ipsos (podjetje za raziskavo svetovnih trendov in trgov) za Fundacijo Billa & Melinde Gates objavilo študijo z naslovom Goalkeepers (Varuhi ciljev, op. prev.), v kateri so ugotovili, da so mladi bolj optimistični glede prihodnosti kot starejše generacije. Presenetljivo je tudi, da so mladi v državah v razvoju bolj optimistični kot njihovi vrstniki v razvitih državah.
       Približno 40.000 mladih, starejših od 12 let, in odraslih je bilo med 9. julijem in 22. avgustom 2018 vključenih v raziskavo v petnajstih različnih državah. "Mladi" so v vseh anketiranih državah opredeljeni v starostnem razponu od 12 do 15 let, razen v ZDA, Nigeriji in Keniji, kjer se njihova starost opredeljuje od 12 do 17 let.
       Študija je pokazala, da mladi v nasprotju z odraslimi verjamejo v svetlejšo prihodnost zase in za svet; verjamejo, da bo njihova prihodnost boljša od sedanjosti. Ni presenetljivo, da so mladi optimistični, toda presenetljiva je ugotovitev, da so mladi v državah z nizkimi in srednjimi dohodki - posebej v Indiji, Nigeriji, Keniji, Braziliji in Mehiki - bolj optimistični od svojih vrstnikov v državah z višjimi dohodki. Njihove pozitivne napovedi deloma izhajajo iz dejstva, da polovica mladih iz držav z nizkimi in srednje visokimi dohodki meni, da bodo v prihodnje lahko sodelovali pri upravljanju svojih držav. To je pomembno, ker kaže, da tisti, ki so optimistični glede prihodnosti, želijo sodelovati pri ustvarjanju boljšega sveta.
       Iz študije je prav tako moč razbrati, da se je 63 odstotkov odraslih in mladih v državah z nizkimi in srednjimi dohodki strinjalo, da bo njihova generacija bolj pozitivno vplivala na svet kot generacija njihovih staršev. Nasprotno je tako menilo le 39 odstotkov te populacije v državah z višjimi dohodki.
       Prav tako je opazna razlika med državami z nizkimi in visokimi dohodki glede na razlike v njihovem dojemanju, kakšno prednost dajejo različnim ciljem trajnostnega razvoja Združenih narodov. 41 odstotkov vprašanih iz držav z nizkimi in srednjimi dohodki je dalo prednost izboljšanju izobraževanja (v primerjavi z 21 odstotki v državah z višjimi dohodki), medtem ko je 24 odstotkov anketiranih iz držav z višjimi dohodki menilo, da je bolj pomembno, da se osredotočimo na podnebne spremembe (v primerjavi s samo 9 odstotki v državah z nizkimi in srednjimi dohodki). Za mlade v državah z nizkimi in srednjimi dohodki jih 46 odstotkov meni, da je prednostna naloga izobraževanje.
       Študija izpostavlja dve pomembni ugotovitvi: prvič, da so mladi v državah z nizkimi in srednjimi dohodki bolj optimistični glede prihodnosti kot njihovi vrstniki v državah z višjimi dohodki, in drugič, da mlajše ženske v državah z nizkimi in srednjimi dohodki verjamejo, da se bo življenje žensk in deklet izboljšalo v naslednjih 15 letih.
       Za več informacij o študiji: https://www.ipsos.com/en-us/news-polls/Gates-goalkeepers-youth-optimism.

Skupine - vodnarska pot naprej

Delovati kot mini-hierarhija

Ta članek je nadaljevanje neformalne razprave med Benjaminom Cremom in sodelavci Share Internationala v San Franciscu leta 1996, ki doslej ni bila objavljena v reviji Share International. Prvi in drugi del z naslovom Delovati kot mini-hierarhija si lahko preberete v reviji Share International, september in oktober 2018.

Kako pravilno delovati v ezoterični skupini

Razprava z Benjaminom Cremom (3. del)

Kompilacijo pripravila Mičiko Išikava

V.: Dejali ste, da imamo v naši skupini mini-hierarhijo, a je ne prepoznamo in zato kot skupina ne delujemo učinkovito. Se to nanaša na naš način dela? Naloge opravljamo ves čas na isti način in isti ljudje opravljajo iste naloge. Tu gre za rutino. Ali obstaja drugačen način dela, ki je za naše duhovno napredovanje bolj smiseln?
       B. C.: Po moji izkušnji v vsaki skupini isti ljudje delajo vse, ali večino dela, kakršnokoli že je to delo. Bolj ko so zaposleni, več lahko prevzamejo. Če hočete, da nekdo nekaj naredi, prosite osebo, ki je najbolj zaposlena. Nekateri ljudje pa sploh ne delajo ničesar. Ves njihov odnos do tega dela sloni na slepilih. So v skupini, a v resnici jih v skupini ni. Ničesar ne delajo za skupino, ne pridejo niti na transmisijsko meditacijo. In tako ne dobivajo energij; so torej izven skupine. Tu so le prek zaslepljenega odnosa do mene. To je dejstvo in to velja za mnoge skupine, morda celo za vsako skupino.
       Prej ko bodo ljudje, ki se jih to tiče, to prepoznali v sebi, prej bodo naredili nekaj napredka v svoji evoluciji in prej bodo prispevali k ponovnemu prihodu.

V.: Glede ljudi, ki so nenehno zaposleni, sem slišal, da dejansko vsa ta zaposlenost lahko ne prispeva k njihovi evoluciji, ne pomaga pri njihovem duhovnem napredovanju. Ali lahko to razrešite?
       B. C.: Ni moja stvar, da to razrešim. To je stvar posameznika, da to razreši. Ne gre za vprašanje zaposlenosti. Gre za vprašanje pravilnega delovanja. Skupina deluje skozi odnose in v odnosu do dela. Po zdravi pameti delate, kar je mogoče narediti, kar določena skupina lahko naredi na liniji najmanjšega odpora, oziroma da izpolni izzive, ki so ji morda ponujeni. Toda delo opravljate na katerihkoli linijah delovanja, za katere čutite, da jih skupina lahko prevzame. In te so v različnih državah različne.
       Toda v vsaki skupini so ljudje, ki so do neke mere čustveno v stiku s skupino. Niso v funkcionalnem stiku. To je druga stvar. Morda so bili v skupini in so bili na določeni točki do neke mere dejavni, a so zgubili vso povezanost z idejo o ponovnem prihodu Kristusa. Bežno verjamejo vanjo, toda ne spodbuja jih, ne aktivira jih, kot jih je morda nekoč, ker je bil to tedaj čisto čustven odziv, ki pa ga ne morejo ohranjati. Čustven odziv poide in tako oseba izgubi povezovalno zvezo s skupino. Ne pojavlja se na sestankih, ne pojavlja se redno na transmisijski meditaciji. To se dogaja povsod po svetu. Gre za slepilo pridruženosti [slepilo hotenja biti pridružen temu delu]. Sprejeti morate, da gre za to. Stvar posameznikov je, da glede tega nekaj storijo. Kakor hitro bodo videli Maitrejo, se bodo vrnili.
       Magnetična ideja Kristusove vrnitve v svet jih dejansko ne spodbuja več. Izgubili so stik s to spodbujajočo magnetično idejo, ki po vsem svetu drži skupino skupaj - v mnogih državah so skupine, ki jih ta ideja spodbuja. Magnetična je, kot sila jih vleče skupaj in ustvarja možnost za skupinsko posvečenje.

Kaj nas zadržuje pri naši evoluciji?

V.: Primer, ki me muči, je, da so ljudje, ki zdaj inteligentno delajo v skupini, na visoki ravni aktivnosti, slišal pa sem, da njim, pa tudi skupini, na nek način to ne prinaša nič dobrega.
       B. C.: No, ne jemljite tega osebno. Naj vas to ne skrbi!

V.: Mislil sem, da sta altruistično služenje in meditacija dokaj dobra osnova za to, da gremo v pravi smeri.
       B. C.: Drži.

V.: Slišal sem, da je nekdo izpolnjeval ti dve zahtevi in se ni razvijal. Ali obstaja del zgodbe, ki sem ga morda zgrešil?
       B. C.: Odvisno je od motiva. So ljudje, ki delajo v skupini, ki so zelo dejavni, ali ki mislijo, da so zelo dejavni, ki poskušajo biti dejavni, ki so le na videz dejavni in ki dejansko ne ustvarjajo nobenega evolucijskega napredka. Verjamejo v resničnost ponovnega prihoda, delajo - tako vsaj mislijo - skupaj s skupino. Udeležujejo se transmisijske meditacije, vendar dve ali tri ure razglabljajo, nato pa gredo domov. Ne delajo ničesar, ker je vse skupaj slepilo. Njihov motiv se v celoti nanaša le na občutek, da so v središču vesolja. Dela ne opravljajo zaradi dela samega. Dela ne opravljajo za svet. Mislijo sicer, da ga. A ne zmorejo biti altruistični. Gre za vprašanje sebičnosti, za opravljanje dela zase (tako je v primeru mnogih ljudi), ali pa za opravljanje dela v popolni odsotnosti takih misli, brez sebe, v celoti altruistično, kar je kvaliteta duše.
       Ljudje, ki niso resnično angažirani, se odzivajo na določeno mero vzgiba duše, toda ne odzivajo se kot duše. Odzivajo se pod vplivom vzgiba duše, vendar se še vedno odzivajo zgolj z ravni osebnosti. Vse, kar počnejo, je pogojeno s predstavo o tem, da oni prispevajo k temu. Oni to počnejo. Oni to izkušajo. Občutek "jaza" je najpomembnejši in je v središču vsega, kar počnejo, in to preprečuje evolucijo. To je tisto, kar še posebej zadržuje našo evolucijo. Ti ljudje nikoli ne izgubijo občutka ločenega jaza. Zato se ne razvijajo, čeprav delajo in so tako zelo zaposleni. Če ne izgubite občutka sebe, se ne razvijate. Tako preprosto je to.

V.: Če opravljaš delo, ker veš, da mora biti opravljeno in želiš pomagati skupini, a končni namen je lahko to, kar hočeš ti - imate morda to v mislih? Sprašujem se po motivu. Ne delaš vedno zato, ker imaš to véliko idejo služenja, ampak zgolj zato, ker nočeš, da bi morali določeni ljudje v skupini delati še več.
       B. C.: To je subtilno. Gledati morate vsakega posameznika. Ne morem vam dati formule, ki pravi: "To je služenje, to pa ni služenje." A naj poskusim. Vsakdo zase ve, ali je to, kar počne, neosebno, ali ni; koliko ste vi kot ločena osebnost vključeni v to, kar delate; v kakšni meri počnete nekaj za občutek sebe kot imenitnejše osebnosti, bolj priznane, bolj učinkovite osebnosti, nekoga, ki bi ga ljudje spoštovali; v kolikšni meri se bodo ljudje obrnili na vas in rekli: "Ja, prav je imel. Ves čas je govoril, da je Kristus v svetu."
       Vse te stvari idejo odsevajo skozi osebni jaz. Tu osebnost izniči namen, motiv v ozadju služenja. Da je služenje služenje, mora biti popolnoma altruistično. Če je opravljeno za osebni jaz, ni služenje in ne zagotavlja vzvoda duhovne evolucije.

Služenje in disciplina

V.: Na primer, če hodimo na transmisijsko meditacijo in motiv ni nujno služenje, ampak to poskušamo opravljati le zato, ker smo si vsilili neke vrste obveznost - ali to zmanjšuje učinkovitost meditacije? B. C.: Pri služenju svetu v resnici tega ne počnete. Služenje mora biti namerno neosebno.

V.: Ali moraš vedno imeti v mislih občutek, da transmisijsko meditacijo izvajaš za služenje? B. C.: To je tisto, kar vas žene v to. To je tisto, kar "dolgočasno" transmisijsko meditacijo omogoča, jo naredi sprejemljivo, znosno, uro za uro, ko se na videz nič ne dogaja, razen, da se počutite vedno bolj neudobno na svojem stolu. Le služenje vam omogoča to početi. Če to v resnici delate zase, naredite to, kar delajo nekateri ljudje - po eni uri odidejo, gredo na kavo, na cigareto, ali karkoli že.
       Učenec je nekdo, ki sebe disciplinira. Beseda učenec (v angleščini disciple, op. p.) to tudi pomeni. Disciplinirati se morate, dokler o tem ni več nobenega vprašanja. To je nagon. Ste v transmisijski skupini. Tam sedite, dokler se energije ne odtegnejo - po eni uri, dveh, šestih, sedmih urah ali kadarkoli že. To je disciplina. Preprosto se odzovete kot duša, namesto kot posameznik, ki mu je nekaj všeč ali pa tudi ne.
       Nimate nobenih preferenc glede kvalitete energij, glede dolžine teh srečanj. Preprosto se morate biti sposobni prilagoditi temu, kar je ponujeno.
       To je neke vrste neosebna, ponižna prilagoditev temu, kar je dano na krožniku. Jaz ne vprašam Maitreje: "Koliko ur bo to trajalo? Bi lahko končali s tem?" Včasih se počutim tako. Toda to morate preprosto sprejeti. Če ste učenec, ne pripadate več sebi, pripadate svetu. To je tisto, kar je služenje. Je prepoznanje, da ne pripadate sebi. Skratka, to je tisto, kar vas naredi učenca. Odzivate se na potrebe sveta, na potrebe hierarhije kot posrednika pri preobrazbi sveta, in na darilo služenja, ki ga ona priskrbi. To je darilo. Tako morate gledati na to, nagonsko, ne da se nadlegujete in sami sebe vedno znova spominjate. O tem se ne sprašujete in tako tega niti ne čutite kot služenje. Je le nekaj, kar delate, je le rutina učenčevega življenja.

V.: Kako lahko v skupini delamo pravilno, pravilno delujemo, ne da bi ustvarjali negativne, tekmovalne občutke med člani skupine?
       B. C.: Hierarhija obstaja vsepovsod v vesolju in seveda tudi v vsaki skupini. To ne pomeni, da so razlike v stopnji razvoja velike, a razlike obstajajo in treba bi jih bilo prepoznati in ne videti kot: "On ali ona me zbada, enostavno me ne mara, poskuša me zatreti." To je preprosto zaslepljena čustvena osebnostna reakcija, ki nikomur ne koristi.
       Namesto tega prepoznajte, da obstaja razlog za to, da "Kadarkoli spregovorim, je videti, da se ta in ta ne strinja." Vprašajte se, zakaj drugi ljudje to osebo poslušajo. "Mislim, da nima prav. Drugim pa se zdi, da ima prav. Mogoče obstaja razlog za to."
       Uporabljati morate intuicijo in postati občutljivi za dinamiko v skupini ter spoznati, da obstajajo ljudje, ki so bolj mentalno polarizirani in ljudje, ki so bolj astralno polarizirani. To je začetek. Sprejmete svoje mesto. Sprejmete ga brez zamere, brez čustvene reakcije, kot je: "Ne vidim, zakaj bi naj oni bili pomembnejši. Zakaj bi moral(a) vedno poslušati, kaj ima ta in ta povedati?" Gre za vprašanje stopnje. Te stopnje obstajajo. Ne rečete: "Ne vem, zakaj nisem mojster." Poslušate, ker ima to, kar pravi ta in ta, za vas vedno smisel. Prepoznavate, da prihaja z ravni, ki je sami običajno ne zmorete doseči. To je tisto, kar morate storiti.
       Pogojeni smo s svojo stopnjo evolucije, s svojo polarizacijo, in znotraj teh omejitev bi morali poskušati biti kar se da objektivni in osebnost izvzeti iz tega. Mali jaz v ezoterični skupini ni pomemben in vendar je vsakemu v skupini pomemben. Najbolj učinkoviti ljudje v katerokoli skupini so tisti, ki nikoli ne mislijo nase, ki preprosto razumejo delo, ga opravljajo objektivno, neosebno, zgolj zato, ker mora biti opravljeno. Ne mislijo niti na to, kdo ga opravlja ali zakaj ga opravlja. Opravljajo ga, ker je to naloga. Tak odnos do dela naj bi posameznik postopoma razvil oziroma kakor hitro je mogoče.

Odziv na kritiko

V.: Imam težave s tem, kako ravnati s kritiko v skupini. Mi lahko poveste, kako naj bom kos kritiki?
       B. C.: V skupini je kritika uničevalna. Obstajajo nekateri ljudje, ki so zelo kritični, in drugi, ki mislijo, da so vsi kritični. Tako samokritični so, tako preobčutljivi v smislu osebnosti, da mislijo, da jih vsi kritizirajo. To je le nevroza, ki bi jo bilo treba kar se da kmalu opustiti. Preprosto opustite vse to slepilo, kajti slepilo in nevroza sta ena in ista stvar. Psihologi to imenujejo nevroza, ezoteriki to imenujejo slepilo. To je ista stvar in prej ko se izvlečete iz nje in prej ko pridobite bolj neoseben pogled nase, bolje je.
       Ni pomembno, če vas nekdo kritizira. Pozabite na to. Ti ljudje ne vedo nič več kot vi. In tudi če vedo, se še vedno ne menite za to. Ne odzovite se, ne poistovetite se z rezultatom kritike, saj verjetno ne kritizirajo vas. Verjetno preprosto kritizirajo odnos v skupini, ki nima nič opraviti z vami, razen če se s tem istovetite.
       Ko pa se istovetite s tem, to prepoznavate v sebi. To je samokritika in tu imate pot v neko vrsto samorazodetja. Lahko prepoznate slepila, ki jih prej sploh niste poznali kot slepila. Tak odziv na kritiko je vaš način, kako prepoznate, da ti ljudje preprosto udrihajo po točkah, za katere veste, da se v njih motite, za katere veste, da so vaše šibke točke, ki so deležne vaše lastne kritike. To je nekaj, kar bi lahko naredil vsakdo. Nihče ne mara kritike, a ko slišite kritiko in se nanjo odzovete, je to preprosto kritika, ki ste jo pred tem že sami naslovili nase. Če vas nekdo kritizira in veste, da je to povsem neresnično, rečete preprosto: "To ne drži. Sploh nisem tak(a)." Ko pa vas kritizirajo in veste, da imajo prav, je to zato, ker ste to sami opazili in se v tem pogledu kritizirali že leta. Odzovete se na to, ker imajo prav, ne ker se motijo. V tem je stvar.
       Zadnja dva članka v tem nizu bosta obravnavala četrto zahtevo: "Gojiti zmožnost okultne molčečnosti". Napisala ju bo Carmen Font.

PISMA BRALCEV

Pisma, objavljena v tej številki, opisujejo srečanja, ki so se zgodila pred kratkim in jih tako ni potrdil mojster Benjamina Crema. Gre za prepričanje, ki si ga je avtor ustvaril na podlagi svojega intuitivnega odziva in predhodne izkušnje s takšnimi doživetji, zaradi česar zaupa, da je to srečanje pomembno v osebnem smislu in nasploh. Nekatera pisma se tičejo določenega posameznika, druga pa govorijo sama zase ter dajejo upanje in navdih vsem. Predstavljamo vam jih v razmislek.

Kraljevsko srečanje

Spoštovani urednik,
med vožnjo s taksijem do letališča Schiphol (v Amsterdamu), od koder sem imel let nazaj v ZDA, sem se dolgo časa pogovarjal z voznikom. Pogovor se je začel, ko sem razložil, zakaj sem na Nizozemskem - da sem se udeležil konference o transmisijski meditaciji, ki jo je organiziral Share Internacional. Razložil sem, kaj je Share International, kaj je transmisijska meditacija in mu nato predstavil sporočilo o ponovnem prihodu, vključno z informacijami o Maitreji in mojstrih modrosti, Blavatski, Baileyjevi in Cremom, mu povedal o medsebojni delitvi svetovnih virov itd. Med vožnjo je taksist sodeloval v pogovoru, postavljal vprašanja, komentiral in izražal zanimanje za povedano.
       Razpravljala sva o tudi različnih aktualnih temah. Na neki točki je govoril o socialni in ekonomski neenakosti, obravnavi priseljencev, manjšin itd., ter o tem, kako so ZDA ključne za svetovno spremembo na teh in drugih področjih, saj postavljajo zgled svetu. Rekel je, da drugi narodi opazujejo ZDA in se odločajo kaj storiti, ponavljajo ameriška dejanja. Strinjal sem se, a rekel, da mora vsak narod narediti, kar je prav. Ponovno je poudaril, kako pomembne so ZDA, ker postavljajo zgled za svet; druge države sledijo ameriškemu vodstvu.
       Vmes sem ga vprašal, od kod je. Rekel je, da iz Kašmirja, a da že vrsto let živi na Nizozemskem.
       Ko sva govorila o medsebojni delitvi dobrin, sem se skušal spomniti Gandijevega citata: "Imamo dovolj za potrebe vseh, ne pa tudi za pohlep vseh," in ga povedal s svojimi besedami. Strinjal se je in me spomnil, da je bil ta dan (2. oktober) Gandijev rojstni dan.
       Preden sem izstopil iz taksija, sem še malo govoril o transmisiji, da jo izvajamo v korist sveta. Rekel je, da so svet tudi ljudje okoli nas, in ko ima nekdo v sebi mir, se ta mir širi k drugim kot vonj cvetice.
       Ker je izrazil zanimanje, sem mu ponudil svojo kopijo nizozemske brošure o transmisijski meditaciji. Z veseljem jo je sprejel.
       Vprašal sem ga, kako mu je ime. "Imran," je dejal. "Kaj to pomeni?" sem vprašal. "To pomeni kralj vasi," je odgovoril. Vprašal me je po mojem imenu in rekel, da mi dobro pristaja. Tisti trenutek nisem ravno razumel, kaj misli, toda ko sem razmišljal o tem pozneje, sem pomislil, da bi se lahko nanašalo na nedavni pogovor, ki sem ga imel o svojem imenu. Nekdo mi je rekel, da moje ime pomeni "gore", jaz pa sem mislil, da pomeni "majhen hrib".
       Ko sem izstopal iz taksija, sem nekako vljudno rekel, da morda ostaneva v stiku, če mogoče še kdaj obiščem Amsterdam. Rekel je, da me je zjutraj poklical na mobilni telefon (da mi pove, da je na poti), tako da imam njegovo telefonsko številko. Celo ponovil je in poudaril, da imam njegovo telefonsko. Ko sem kasneje razmišljal o tem komentarju, sem pomislil, da bi se lahko nanašal na komentar na nedavni konferenci skupine Share International, da včasih govorci dajo svojo telefonsko številko.
       Kakorkoli že, taksi sem zapustil poživljen in vznemirjen zaradi pogovora z Imranom, "kraljem vasi".
       M. L., San Francisco, ZDA.

Vse je v imenu

Spoštovani urednik,
septembra 2018 sem se že tretjič udeležil Evropske konference o transmisijski meditaciji. Ko sem zapustil železniško postajo v Kerkradeju, sem se izgubil in končno do samostana prišel skozi bližnji gozd. Užival sem v hoji in si obljubil, da se bom v ta gozd vračal čim pogosteje. To sem tudi storil vsak naslednji dan.
       29. septembra 2018, na Mihaelovo, sem šel na sprehod v ta gozd. Ob koncu jutranjega dela je bila naša tema "odprtost".
       Sonce je sijalo in vzdušje je bilo mirno. Kmalu sem opazil nekoga, ki je bil videti kot potepuh. Star je bil okoli petdeset. Potiskal je kolo, polno plastičnih vreč, ki so bile polne plastenk. Videti je bilo, da je pogumen, srečen, sijoč in vesel, da je živ; oblečen je bil skromno in nosil je kapo. Izžareval je neko magnetičnost in preprostost.
       Po običajnem lokalnem "Hello" je moški takoj začel govoriti z mano v odlični francoščini. Odgovoril je na moja vprašanja o njem, če sem jih postavil ali ne, in rekel, da hodi po tem območju, da bi za recikliranje pobral plastenke, ki so vredne po petindvajset centov. Dodal je, da ima druge vire dohodka, da bi lahko veliko potoval in spoznaval ljudi in kulture sveta. Dejal je, da je obiskal sto petinpetdeset držav. Rekel je tudi, da ga je njegova žena spodbudila, da odide za celo leto. Opravičil se je, ker je popil več steklenic piva.
       Vprašal me je, kaj delam tam, in bil videti zadovoljen z mojo kratko razlago o konferenci, Maitreji, Kristusu ... Potem me je pozorno pogledal, izjavil, da imam nekaj portugalskega porekla (pravilno) in postavil še nekaj trditev, za katere ne vem, če so resnične ali pomembne.
       Nič na moji zunanjosti ali videzu mu ni dalo vedeti o vsem tem, in vprašal sem ga, kako to ve. Odgovoril je, da je bral o tem in rekel: "Pridemo iz zemlje in vrnemo se v zemljo," in dodal, da "je dovolj, če preberete, kaj je napisano, da ni treba poskusiti in brati z neba" (ali nekaj podobnega). To bi morda ostalo navadno srečanje, če se ne bi predstavil kot "Christianus" in če ne bi rekel, da živi na "Palestinski ulici" v bližnjem nizozemskem mestu.
       Ko je slišal, da se bom kmalu vrnil v Francijo, je predlagal, da se ponovno srečava, ko bom spet na konferenci in preživiva nekaj časa skupaj, ko se bo vrnil iz Južne Afrike.
       Takrat mi je tudi narekoval svojo telefonsko številko in v naglici sem si jo zapisal. Še zdaj jo imam vtisnjeno v spomin. To srečanje je imelo brezčasno kvaliteto. V nekem trenutku sta se nama pridružila še dva udeleženca konference in nekaj časa smo bili skupaj. Kdo je bil ta človek, ostaja skrivnost, o njej sem razvil svojo idejo. Vsak bo to storil zase.
       G. R., A., Francija

Francoska povezava

Spoštovani urednik,
na evropski konferenci o transmisijski konferenci v Kerkradeju na Nizozemskem sva s sodelavcem na sprehodu skozi gozd ob samostanu srečala par. Moški me je pogledal in rekel: "Pozdravljeni, Pascal." Bil je Francoz kot jaz. Nikoli ga še nisem videl. Bil sem presenečen, da je vedel moje ime.
       Hvala vam.
       P. B., Toulouse, Francija

Inkognito, a ne neznano

Spoštovani urednik,
Spoznal sem dva človeka, za katera menim, da sta bila "posebna".
       3. oktobra 2018 popoldne sem delil časopis Ponovni prihod blizu Montparnassa v Parizu. Nosil sem kostum: rdeč klovnovski nos in pustni klobuk s simbolom jing jang. To je bil posebno dober čas, ljudje so bili prijazni in so zlahka sprejeli časopis. Naenkrat sem začutil mehko in lepo energijo. Nekaj minut kasneje je prišla do mene elegantna ženska, stara osemdeset let, z veliko obvezo nad levim očesom. Razložil sem ji vsebino časopisa. Rekla mi je: "Imate veliko poguma, da delate, kar delate. Stopite iz sebe. Ne zavedate se, kako pogumni ste. Čestitam vam. Čudovito je, da mladi (star sem štiriintrideset let) še vedno to počnete." Govorila je o razdeljevanju časopisa na ulici. Vprašal sem jo o njenem velikem povoju. Povedala mi je, da ima rakast limfom. Govoril sem ji o Maitrejevi "dlani" in ji dal majhno sliko, ki jo imam vedno v svoji denarnici, da jo komu podarim. Dvakrat je vprašala, če ji "dlan" lahko pomaga. Povedal sem ji, da verjamem, da ji lahko, vendar ne morem z gotovostjo napovedati. Z nasmehom je rekla: "Ne poznate rezultata." Nato je odšla. Imela je smisel za humor in bila je zelo prijazna in mirna.
       Nekaj minut kasneje je neposredno do mene prišel moški, star kakih štirideset let. V smislu, kako je izgledal in kako se je premikal, je bil nekaj posebnega. Kar je name naredilo vtis, je bila njegova energija, bil je zelo dinamičen. Na meni je pustil zelo jasen vtis vidika volje, kot ga razumem in čutim. Spraševal me je o časopisu. Rekel sem mu, da gre za transmisijsko meditacijo. Želel mi je dati denar in nisem ga hotel vzeti, povedal sem mu, da je brezplačen. Vztrajal je in denar sem še enkrat zavrnil. Zelo neposredno je rekel: "Imate veliko težav?" Videl sem, da pozna moje resne težave z denarjem. Dan prej sem izvedel, da moram plačati veliko denarja za zobe. Celo leto sem imel precejšnje težave z avtomobilom. Rekel je: "Tudi to je brezplačno." (Kot časopis in govor o denarju.) Pogledal je časopis. Pojasnil sem, da gre za nepojasnjene pojave in prisotnost svetovnega učitelja. Spet je rekel neposredno: "Želiš biti moj prvi učenec?" V zadregi sem ga pogledal in se smehljal. Pomislil sem, da je morda lažni guru. Nadaljeval je: "Ker to sem jaz!" In končno je dejal, z roko pred usti, kot da mi bo povedal skrivnost: "Toda še vedno sem tukaj inkognito." In odšel.
       M. G., Tours, Francija.

Budnica

Spoštovani urednik,
pred nekaj tedni, septembra 2018, ko sem zjutraj vstala iz postelje, sem dobila vtis: "Carol, zares kmalu pridem." Že leta čakam na Maitrejev prihod in ta izkušnja mi je v veliko tolažbo. O njej sem povedala tudi drugim in tudi njim je bila v tolažbo, zato jo prenašam tudi vam.
       C. E., Essex, Velika Britanija.

Čudovito. Prekrasno!

Spoštovani urednik,
to poletje je naša skupina organizirala javno delavnico o transmisijski meditaciji in udeležba je bila dobra. Preden se je začela, sem bila slabe volje (iz različnih razlogov).
       Toda video, ki smo ga prikazali, me je navdihnil in dvignil moje razpoloženje. Gledali smo intervju Rollina Olsona z Benjaminom Cremom o transmisijski meditaciji. Še bolj je dvignil moje razpoloženje in mi spremenil pogled pogovor z dvema moškima, ki sta se delavnice udeležila prvič.
       Ob odmoru sem šla do mize, kjer prodajamo knjige in kartice. Pristopil je visok moški, morda v zgodnjih šestdesetih letih. Šel je naravnost na fotografije Maitrejeve "dlani". Ko sem povedala zgodbo o nastanku fotografije, jo je takoj sprejel in nekajkrat empatično poudaril: "Čudovito!" Še posebej, ko je slišal, da lahko prek "dlani" zaprosimo za pomoč. Nato je vprašal o "zvezdah", ki so bile na drugi kartici in povedala sem mu o njih. Še enkrat: "Čudovito, prekrasno!" Nato je pokazal na izvode Share International na mizi in povedala sem mu o reviji. Vprašal je, ali lahko vzame eno, in videti je bil razočaran, ko je ugotovil, da ni brezplačna. Odločila sem se, da mu dam izvod in kasneje diskretno plačam zanj. Povprašal je o prihajajočih dogodkih in dala sem letak z našimi jesenskimi prireditvami.
       Govoril je z več drugimi ljudmi in izpolnil obrazec za transmisijsko meditacijo, navedel ime in naslov.
       Med odmorom sem opazila še nekoga - starejšega moškega v obleki, ki je imel zelo prijeten, prijazen in pomirjujoč obraz. Na koncu meditacije smo se vrnili k mizam s knjigami. Ta človek je bil dolgo časa pri mizi in izpolnil je obrazec za pridružitev transmisijski skupini. Potem je prišel k meni, da bi kupil knjigo Benjamina Crema o transmisijski meditaciji. Vprašal je po ceni. Vprašala sem ga, če je užival v meditaciji, in na široko se je nasmehnil. Rekel je nekaj takega kot: "Kot da sem bil na vrhu sveta." Prvič je meditiral in vprašala sem ga, kako je slišal za delavnico. "V metroju!" je pojasnil smeje, kot da bi to bila najbolj presenetljiva stvar. Vprašala sem ga, če se bo udeležil tudi naslednjih delavnic, in odgovoril je nekako tako: "Oh, tega ne bi zamudil za ves svet." Znova se je nasmehnil s svojimi pomirjujočimi očmi. Podala sva si roke in se predstavila. Do naju je prišla moja mama in naju znova predstavila drug drugemu - spoznala sta se že prej. Stali smo v krogu, kopala sva se v njegovem žaru. Nato je mamo vprašal, če je spoznala gospo Blavatsko in nato še Alice Bailey. Na kratko sta se pogovarjala o njiju. Prijateljsko smo se poslovili: "Kmalu se vidimo."
       Ime in naslov sta zadržana, Velika Britanija.

VPRAŠANJA IN ODGOVORI

V.: Komu pripada nauk večne modrosti? Kdo ga promovira? (Predavanje, München, Nemčija, 20. oktober 2007)
       O.: Zagotovo si ga ne lastimo mi (t.j. Share International in sodelavci). Nauk podaja skupina ljudi, ki so pred nami na evolucijski poti: mojstri modrosti, gospodje sočutja, duhovna hierarhija.

V.: Zakaj vi in mojstri opravljate to delo?
       O.: Da bi svet pripravili za svet današnjega in jutrišnjega dne.

V.: Ali mislite, da mnogo ljudi ve za mojstre in nauk večne modrosti, o čemer govorite?
       O.: Najbolj nenavadno je, da je to absolutno ključna informacija o času, v katerem živimo, o pomenu in namenu mojstrov, ki usposabljajo svoje učence, a vendarle se malo ljudi zaveda, da ti nauki obstajajo. Zdi se mi neverjetno, da najpomembnejša skupina ljudi na svetu, mojstri modrosti, ljudje, ki jim sploh ne bi bilo treba biti na Zemlji, ker so tako razvili, tiho opravljajo svoje delo, večina ljudi, 6,5 milijard ljudi (2007) na tem planetu, pa sploh ničesar ne ve o njihovem obstoju. Večina sveta še nikoli ni slišala zanje ali karkoli o njihovem delu. Zdi se neverjetno. Kako je mogoče, da se ljudje ne zavedajo teh naukov? Lahko vstopite v katerokoli knjigarno s knjigami o teozofiji ali agni jogi in najdete te neverjetno modre knjige, pa vendar ljudje tega ne storijo. Toliko o zavesti človeštva danes! Tako smo prežeti z materializmom, da najpomembnejši spisi, ki so bili kdajkoli dani svetu, niso le ignorirani, ampak so skoraj zagotovo v veliki meri nepoznani. To se bo seveda spremenilo z izjemnimi dogodki, ki zdaj potekajo.

V.: Včasih je vse videti tako brezupno - konflikti, vojne in trpljenje vsepovsod. Kaj mojstri mislijo o tej situaciji?
       O.: Mi si razlagamo pomen dogodkov v svetu - dogodkov, kot so Afganistan, Irak, Sirija, gospod Bush, gospod Blair in strašna situacija, ki je na planetu Zemlja videti neskončna. Toda mojstri te stvari vidijo kot prehodne - kar v resnici tudi so. Mi vse vidimo dvodimenzionalno. Poslušamo medije, ki nam govorijo o grozljivih dogodkih v Pakistanu ali Iraku ali kjerkoli že in mislimo, da se stvari slabšajo: več vojen ali groženj z vojno; več tegob za Palestince in tako naprej. In na nek način se slabša. Toda mojstri vidijo svet na drugačen način; vidijo ga večdimenzionalno. Vidijo dogodke na fizični ravnini, vidijo vse ravni in spremembe, ki potekajo na najvišji ravni, na ravni, na kateri delujejo, in kako se ti dogodki postopoma spustijo preko ravni, dokler ne postanejo prevladujoč dejavnik. In vidijo trend na bolje, medtem ko mi vidimo le trend na slabše. Ne gre za to, da se najslabše ne dogaja, se, vendar vidijo trend na bolje. To poteka bolj prevladujoče in učinkoviteje na višjih ravneh, vendar se še ni spustilo na fizično raven.
       Lahko vprašate, zakaj mojstri - če vidijo vse to -ljudem, kot so Blair in Bush ali kdorkoli že, ne preprečijo, da bi začeli vojne, namesto da poskušajo rešiti situacijo, ko se že zgodi. To se zdi smiselno vprašanje. Toda kaže na popolnoma napačno razumevanje zakona vzroka in posledice - zakona karme. Zakaj torej mojstri ne preprečijo vojne? Ker jim ni dovoljeno. Gre za zakon svobodne volje, brez katerega se ne bi nikoli razvijali ali rastli. Zanje je ta zakon nedotakljiv.
       Da bi se razvili, moramo razumeti resničnost svobodne volje in prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Vsi smo odgovorni za to, kar se dogaja na Zemlji, vsi mi. Lahko bi rekli: "Nisem jaz začel vojne, začel jo je gospod Bush." Res. Ampak kaj počnemo, da bi ga ustavili? Ali naredite kaj, da bi ustavili gospoda Busha? Kaj počne Nemčija, da bi ga ustavila? V Nemčiji morda imate nek vpliv. Ljudje morajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja, ne glede na to, če gre za njihova osebna dejanja ali dejanja drugih. Z drugimi besedami, človeštvo se mora zbuditi in mora vplivati na svoje vlade, da bodo izvedle določene ukrepe, drugih pa morda ne.

V.: Zakaj mojstri niso ženskega spola?
       Benjamin Creme: Trenutno ni nobenega mojstra v ženskem telesu. Mojstri v določenem smislu niso niti moški niti ženske. Oba vidika so popolnoma uravnovesili. Na ravni duše ni spola, ni ženske ali moškega. Obstaja preprosto ena energija z dvema poloma: ena pozitivna, ena negativna, kot pri električni energiji. So enaka energija v polarnosti. Mojstri so izpopolnjene duše, zato so oboje uravnovesili. Ko pa prevzamejo fizično telo, česar vsi ne storijo (okoli dve tretjini mojstrov, to je približno štirideset, je danes v gostih fizičnih telesih), v tem trenutku prevzamejo moško telo, da bi v svetu močno zasidrali energijo, s katero so tako močno obdarjeni, energijo moškega ali duhovnega vidika, da bi vzpostavili odnos do veliko večjega vidika, ki se manifestira v današnjem svetu, vidika materije. To ima opraviti z razvojno stopnjo, ki jo je dosegel ta planet. Čez približno od 350 do 400 let se bo to spremenilo in takrat bodo mojstri prišli v ženskih telesih, dokler ne bo vzpostavljeno ravnovesje med mojstri v moških telesih in mojstrih v ženskih telesih.
       To nima nobene zveze s kakršnimikoli predsodki do žensk ali ženskih vidikov. Ravno nasprotno, mojstri spodbujajo gibanje za pravice žensk. Smatrajo, da je nujno, da so ženske v tej novi dobi, v dobi, ki jo bomo spoznali kot dobo Tare, matere, popolnoma enakopravne moškim. Doba Maitreje je doba, v kateri se kaže vidik matere. Ženska je mati, vidik hranjenja; mati hrani otroka, družino, civilizacijo. Tudi narodi so moški ali ženske; narodi, ki so ženske, lahko postanejo sedež civilizacije. Zato je bistveno, da ženske v polni meri, enakovredno igrajo svojo vlogo v življenju človeštva. Na Zahodu se to v veliki meri dogaja, toda na obsežnih področjih na Vzhodu je to žal daleč od resnice. Ženske so pogosto obravnavane kot le malo več od predmeta. Potrebna je velika sprememba. Zato so mojstri navdihnili gibanje za pravice žensk. (Maitrejevo poslanstvo, tretja knjiga)