Domača stran >> Revija Share International

Revija Share International v Slovenščini

Poleg informacij o procesu Maitrejevega prihoda v reviji Share International objavljamo članke o problemih, za katere Maitreja meni, da bi jih moralo človeštvo najprej rešiti, da bi na svetu zavladali pravičnost, bratstvo in mir. V reviji redno objavljamo sporočila, ki jih mojster poda prek Benjamina Crema, ezoterične članke, poročila o čudežnih dogodkih po svetu, pisma bralcev, ki opisujejo osebna srečanja z Maitrejo ali katerim drugim mojstrom in pa vprašanja bralcev, na katera odgovarja Benjamin Creme.
      Share International je revija, ki nas seznanja s perečimi svetovnimi problemi in rešitvami zanje. Predvsem pa daje upanje v prihodnost, osmišlja življenje in prebuja ljubezen.

naročnina za pol leta (5 revij): 9,00 €
naročnina za eno leto (10 revij): 18,00 €
naročnina za dve leti (20 revij): 36,00 €
V ceno so vključeni poštni stroški.
Revijo lahko naročite po telefonu 04 / 23 66 571 ali prek spletne naročilnice.
Če želite po pošti prejeti vzorčni izvod revije, nam pošljite svoj naslov.

Oglejte si revijo Share International (april 2009) (PDF - 1,5 Mb).
Za ogled potrebujete AcrobatReader. Priporočamo, da PDF datoteko najprej presnamete na svoj računalnik in jo šele potem odprete v AcrobatReaderju.

Vsebina zadnje revije (julij-avgust 2010)

Pobrskajte po arhivu člankov objavljenih v slovenski reviji Share International.

Oglejte si razstavo fotografij Unicefovih fotografov, ki so bile objavljene na zadnjih straneh revij Share International.

Mojster - je starejši član skupine mojstrov (ni Maitreja); njegovo ime zaenkrat iz različnih razlogov še ni razkrito. Benjaminu Cremu, ki je z njim ves čas telepatsko povezan, vsak mesec narekuje članek za revijo Share International.

Iskanje miru
 Mojster -, prek Benjamina Crema (13. junij 2010)

Najpomembnejši dosežek človeštva bi bil nedvomno konec vojn. Ko bi bilo to doseženo, bi bila energija ljudi sproščena za reševanje mnogih drugih perečih problemov, ki danes pestijo ljudi: milijoni, ki po nepotrebnem stradajo v svetu izobilja; nevarno ekološko neravnovesje planeta; vse večji prepad med bogatimi razvitimi državami in revnimi državami v razvoju; naraščanje pojavov terorizma, ki je vse bolj izpopolnjen, in strahu pred njim; stiska in strah, ki ju povzroča gospodarski zlom po vsem svetu.
      Nekatere vlade poskušajo reševati nekatere od teh težavnih problemov, druge pa so glavni pobudniki in krivci zanje. Kaj lahko stori človeštvo? Kje začeti, ko pa vsak problem raste iz drugega, vsi pa so videti neobvladljivi?
      Iz našega zornega kota so ti problemi stvarni in pereči, izvirajo pa iz ene same okoliščine – ločenosti, ki kot težak jarem leži na plečih človeštva in preprečuje vse usklajeno delovanje. Ume in dejanja vlad, katerih odločitve vplivajo na življenje vseh, še vedno vodijo prej ideologije kot pa razum. V podporo svojim stališčem vlade iščejo prijatelje in zaveznike in tako se gradijo bloki oblasti, ki si prizadevajo za nadvlado v umih in srcih ljudi.
      Ta problem dandanes povečuje ponoven religijski razkol med krščanstvom in islamom. V vse bolj posvetnem svetu postajajo fundamentalistični privrženci obeh religij vse bojevitejši in dvigajo temperaturo konfrontacije do vse bolj nevarnih višin. Še posebej islamski terorizem je vnesel – v popolnem nasprotju z naukom preroka – novo razsežnost v prizadevanja za mir v svetu. Kako je mogoče ta proces obrniti? S temi problemi se je mogoče spoprijeti le na en način, ki ga človeštvo še nikoli ni poskusilo, ki pa bi na mah olajšal življenje neštetih milijonov in – končno – prinesel resničen in trajen mir svetu v agoniji.

Nedeljivo
Ljudje morajo spoznati, da niso ločeni med seboj, da nikoli niso bili in nikoli ne bodo, da so del božanske in nedeljive celote, ki nas vse obdaja in ki smo jo – po svoje – poimenovali bog. Ljudje morajo spoznati, da je bog mir, da je pravičnost, medsebojna delitev in zaupanje, in da je njihov strah tudi strah pred njihovimi brati. Maitrejeva naloga je ljudem pokazati to resnico in jih spomniti, da je v srčiki njihovih hrepenenj mir, ki si ga vsi želijo in čakajo na njegovo uresničenje.

Arhiv mojstrovih člankov.

Pravice za živi planet
S Polly Higgins se je pogovarjala Gill Fry

Škotska okoljevarstvenica, aktivistka in odvetnica Polly Higgins je sprožila kampanjo za razglasitev "ekocida" – množičnega uničevanja ekosistemov – za peti mednarodni zločin proti miru, kar bi ga uvrstilo poleg genocida, vojnih zločinov, zločinov agresije in zločinov proti človeštvu. Če bi ga Organizacija združenih narodov sprejela, bi to imelo izjemen vpliv na industrijo, ki je kriva za obsežno okoljsko škodo. Higginsova daje izrazu "ekocid", ki v slovarjih že obstaja, pravno utemeljeno definicijo: "Intenzivno uničevanje, poškodovanje ali dokončno uničenje ekosistema(ov) na določenem območju – najsi bo zaradi človeškega posredovanja ali drugih razlogov – do te mere, da je miroljubno sožitje ljudi na tem območju resno ogroženo."
      Njena definicija ekocida vključuje škodo storjeno katerikoli vrsti živih bitij, s čimer bi preprečili, da se kazenski pregon ujame v pravne argumente o tem, ali so bili oškodovani ljudje, kar se dogaja pri sedanjih okoljskih primerih. Higginsova ima podporo v OZN, pri Evropski komisiji in med podnebnimi znanstveniki, okoljskimi pravniki ter mednarodnimi aktivističnimi skupinami.
      Higginsovi je na konferenci OZN že uspelo s pobudo za sprejem Splošne deklaracije o pravicah Zemlje, ki se zgleduje po Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Zdaj je pobudo prevzela bolivijska vlada, ki bo v OZN predlagala glasovanje vseh držav članic o deklaraciji.
      Intervju s Polly Higgins je 12. junija 2010 za revijo Share International pripravila Gill Fry.

Share International: Kako vidite trenutno svetovno situacijo?
      Polly Higgins: Starega svetovnega sistema je konec. Pomikamo se k veliko bolj celostnem svetu in h koncu sistemov, ki očitno ne delujejo, v novo obdobje, pri čemer ne bo šlo samo za odgovornost in preglednost, ampak tudi za resnično razumevanje in spoštovanje drugih ljudi, narave in sveta. Odmikamo se od celotnega koncepta spreminjanja planeta v uporabni predmet, od tega, da ga vrednotimo izključno skozi denar, ki ga je mogoče iz njega iztržiti. Če pa planet vrednotimo kot živo bitje, potem začenjamo prevzemati odgovornost in to je dramatična sprememba v pristopu. Vse več ljudi razume, da je planet živo bitje.

S. I.: V teh kaotičnih časih imajo množice ljudi le malo nadzora nad svojim življenjem in svojimi usodami. Kako bomo ponovno uveljavili te pravice?
      P. H.: Če se vrnemo k osnovnim načelom v smislu mednarodnega prava in k celotnemu konceptu samoodločbe: pregazil jih je veliki biznis. Prvotne pravice so poteptane v korist zasebnega, korporativnega interesa. Če ste zaverovani samo v vrednotenje zasebnega interesa, potem gre res samo za vrednotenje premoženja in potrošništva – miselnosti "kaj imam jaz od tega"; če pa sprejemate družbeni interes, začnete ceniti drug drugega in naše medsebojne odnose. To sta dva zelo različna pristopa: prvi izhaja iz nižjih ravni zavesti, drugi iz višjih. Začenjate razumevati povezanost in soodvisnost vsega življenja. Zelo dober primer so čebele. Kolonije čebel propadajo in vendar smo zelo odvisni od čebel. Večina ljudi se ne zaveda, da čebele oprašijo 70 odstotkov naše hrane, tako da z izgubljanjem čebel izgubljamo sposobnost, da se sami prehranimo. Smo medsebojno odvisni; potrebujemo jih in zdaj čebele potrebujejo našo pomoč.

S. I.: Nam lahko poveste, kako ste začeli z delom za vašo kampanjo?
      P. H.: Delala sem kot odvetnica, ukvarjala sem se s primerom, ki je trajal tri leta. Svojemu klientu sem svetovala poravnavo, ta pa mojega nasveta ni upošteval in pred sodniki, ki so celoten primer obravnavali kot nepotrebno zapravljanje časa, sem se borila za primer, v katerega sploh nisem verjela, saj je klienta motiviral pohlep. Pomislila sem, zakaj ne delam za tisto, kar mi toliko pomeni – za planet?
      Začela sem raziskovati in ugotovila, da okoljska zakonodaja veliko preveč temelji na kompromisu. Bila je razdrobljena, veljala je za nazaj in uvedena je bila po dogodku. Bolj kot javni interes je ščitila zasebnega z zakonodajo na osnovi dovoljenj za onesnaževanje – ni obravnavala onesnaženosti tam, od koder je izvirala. V resnici je bila okoljska zakonodaja od 19. stoletja dalje zasnovana tako, da je industriji zagotavljala nadaljevanje "običajnega poslovanja", čeprav z nekaterimi spremembami. To preprosto ni bilo sprejemljivo, vendar nisem vedela, kje naj začnem.

S. I.: Kako vam je vaša pravna usposobljenost pomagala pri delu, ki ga opravljate?
      P. H.: Šlo je za učenje zagovarjanja in to me je naučilo veliko koristnih veščin. Kolikor moj idealen svet nima napisanih zakonov – in ne sodišč, ker jih ne bomo potrebovali in ne zaporov, ki jih ne bomo potrebovali – toliko mostov potrebujemo, da pridemo do tega sveta. Eden takšnih mostov je zakonodaja, da nas pripelje do točke, ko nastopi, kot je dejal Aristotel, "popoln svet, raj na zemlji takrat, ko se individualno in kolektivno strinjamo, kaj je to, v kar verjamemo in se za to tudi zavzemamo."
      Imamo veliko "normalnosti" glede uničevanja planeta in tega, kar se nam zdi sprejemljivo obnašanje naših korporacij. Zapreti bomo morali ta vrata, tako da se bodo podjetja in celoten svet prebudili in razumeli, da so nekatere dejavnosti zgrešene.

Ekocid – peti mednarodni zločin

S. I.: Lahko, prosim, razložite pojem "ekocid"?
      P. H.: Besedo ekocid poznamo približno od leta 1970, tako da to ni nova beseda, vendar ni bila nikoli pravno opredeljena oziroma uporabljana v zakonodaji. Ob koncu druge svetovne vojne je mednarodni odvetnik Raphael Lempkin spoznal, da moramo za obravnavanje grozot holokavsta ustvariti nov jezik. Dobesedno s svojim improviziranim govorniškim odrom je potoval po svetu in pojasnjeval, kaj izraz "genocid" pomeni. Nürnberški procesi so bili posledica njegovih prizadevanj. Oblikoval je nekaj ključnih pravnih načel: da je genocid mednarodni zločin in da se nihče na svetu ne more izogniti odgovornosti.
      To je ključno pri državah, ki zavračajo prevzem odgovornosti za mednarodne zločine. General Pinochet, na primer, je leta 1998 obiskal London in španski sodnik je od angleških sodnikov iz Bow Streeta zahteval izročitev. Čilenci so se zagovarjali, da niso podpisniki listin za zločine proti človeštvu, vendar je lordska zbornica odgovorila, da je šlo za mednarodne zločine, zato zakoni veljajo za vse. Šlo je za zelo pomemben preizkus tega načela, kajti države in njihovi voditelji se skušajo izmikati odgovornosti, čeprav so zakrivile zločine.
      Po Nürnberških procesih se je začela hladna vojna in do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo po genocidu v Ruandi vzpostavljeno ad-hoc sodišče, ni bilo nobenega mednarodnega kazenskega sodišča. Kot stalno sodišče je bilo leta 2002 ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče OZN (ICC), ki je prvi primer obravnavalo leta 2006. Samo štiri leta se torej ukvarjamo z mednarodnimi zločini. To je nova ideja in ugotovili smo, da je zelo učinkovita.

S. I.: S katerimi zločini se to sodišče ukvarja?
      P. H.: Poznamo štiri mednarodne zločine: zločin proti človeštvu, vojni zločin, zločin agresije in genocid.

S. I.: Ali ni bilo pred tem nobenega telesa OZN, ki bi se ukvarjalo s tovrstnimi zločini?
      P. H.: Obstaja Meddržavno sodišče OZN, ki se ukvarja z zadevami držav članic: ukvarja se predvsem s trgovinskimi spori, ne pa z zločini; prvenstveno daje pravna mnenja o trgovinskih vprašanjih. Države članice zaradi kriminalne dejavnosti ne bodo dajale drugih držav na sodišče in javnost pri tem nima glasu. Medtem pa ima novo sodišče ICC štiri možnosti sprožitve postopkov: zahtevo lahko predloži država članica, proces lahko priporoči Varnostni svet; tožilec/tožilka lahko uveljavljata svoje uradne dolžnosti ali pa zahtevo za začetek pregona predloži posameznik.

S. I.: Če bi torej na tisoče ljudi predlagalo, da bi na primer Georga Busha in Tonya Blaira preganjali zaradi nezakonitosti vojne v Iraku, bi sodišče ICC sprožilo preiskavo?
      P. H.: Ni potrebno, da jih je na tisoče. Za Mednarodno kazensko sodišče je dovolj pismo enega posameznika, da se odloči, ali bo primer obravnavalo ali zavrglo. Največji problem je, da ima sodišče v določenem trenutku omejene zmogljivosti za obravnavo primerov, njegovo delovanje pa je dokazano zelo uspešno. Države so zdaj bolj previdne pri vstopanju v vojno, saj lahko računajo na pregon sodišča, če je vojna nezakonita. S tem se ustvarjajo meje, kaj je sprejemljivo in kaj ne.
      Zanimiva stvar v zvezi z ekocidom je, da imamo neke vrste primanjkljaj moralne zavesti na podjetniški, bančni in politični ravni. Na primer, Royal Bank of Scotland je zdaj v 85 odstotni lasti davkoplačevalcev in je zaradi vladnih reševalnih ukrepov postala "ljudska banka". Vendar ne deluje kot "ljudska banka". Je ena od treh bank v Veliki Britaniji, ki so milijone funtov investirale v neobičajno pridobivanje nafte iz katranskega peska v kanadski provinci Alberta, kjer avtohtoni prebivalci in divje živali umirajo zaradi onesnaženja s strupenimi snovmi, ki ga prinaša to nekonvencionalno pridobivanje nafte.
      Še ena britanska banka, RBS, financira podjetje Vedanto, ki pridobiva aluminij, iz katerega izdelujejo tanko folijo in orožje. Družba načrtuje, da bo zaradi pridobivanja aluminija v celoti razrušila indijsko sveto goro [Nijamgiri]. Avtohtoni prebivalci proti podjetju vodijo pravcati oborožen odpor. V banki AGM v Edinburghu je aprila letos snemalec dokumentarcev zastavil vprašanje, zakaj vlagajo naš denar v izjemno uničujoče in škodljive projekte. Vodja RBS se je smejal in rekel, da ne gre za kriminalne dejavnosti, zato so popolnoma upravičeni, da to počnejo. Kar kaže na popolno pomanjkanje razumevanja, kaj je v smislu škode in uničenja sprejemljivo in kaj ne. Kaže tudi na to, kako bo mednarodno pravo zvenelo predsednikom korporacij: "Ne morem naprej po tej poti, saj bom neposredno odgovoren svojim delničarjem, direktorjem in vlagateljem, ki ne bodo sprejeli, da počnem nekaj, kar je kaznivo ali pa bom moral dati svojo lastno glavo na tnalo."
      Prebuditi se moramo in v temelju na novo oceniti, kaj štejemo za sprejemljivo škodo in kaj za uničevanje planeta. Če tega ne bomo storili, se bomo znašli na vlaku smrti, ki ga je sir David King poimenoval "stoletje vojn za vire". V bistvu smo jih že začeli: vojna v Iraku je vojna za nafto.

S. I.: Naredili smo ogromen napredek v alternativnih tehnologijah kot sta pridobivanje energije iz plimovanja in Sonca. Ali lahko to zadovolji naše potrebe po energiji?
      P. H.: Imamo rešitve, če pa jih ni, jih lahko izumimo. Ko se je Amerika odločila, da bomo z misijo Apolo v desetih letih stopili na Luno, še nismo vedeli, kako nanjo priti. Ne le, da so bila nesoglasja, kako to storiti, tja smo prišli v osmih letih! Gre za moč in sposobnost ljudi, da soustvarjamo svet v kakršnem želimo živeti. Določimo cilje in jih uresničimo. Tako svet deluje.
      William Wilberforce si je pred 200 leti prizadeval za odpravo suženjstva. Hitro je spoznal, da nima smisla reči: "Ali razmišljate o tem, da bi svojega sužnja malo manj izkoriščali?" To je podobno kot danes pri energetski učinkovitosti, saj so bili sužnji oblika človeške energije. Vedel je, da je do vira problema potrebno pluti proti toku in storiti tri stvari: odtegniti subvencije, ki so podpirale sistem (plantaže sladkorja, kjer je delalo veliko sužnjev, so bile močno subvencionirane); suženjstvo narediti za nezakonito in nove subvencije nameniti podjetjem, ki so znova uvedla mehanski pogon. Ne gre za prenehanje delovanja podjetij, temveč za njihovo preusmeritev, premik k poslovnim interesom, ki ne podpirajo uničevalnih praks.

S. I.: Ali lahko potegnemo vzporednice z današnjimi časi?
      P. H.: Da, Wilberforce se je moral soočiti z enakimi argumenti takratnih podjetij: odprava suženjstva bi bila neekonomična, vodila bi v izgubo delovnih mest; javnost zahteva suženjstvo in suženjstvo je nujno potrebno. Na mizo je položil predloge: da se omeji obseg trgovine, da sužnji dobijo boljše pogoje, da se ustvari oblika dražbe in trgovanja. Razlika med današnjimi časi in tistimi pred 200 leti je v tem, da so se takrat vsem njegovim predlogom v parlamentu smejali. Danes se v pogajanjih o podnebnih spremembah v resnici uporabljajo vse pobude, ki prihajajo iz industrije (ogljikova dovoljenja, omejitve in trgovinske provizije). Vemo, da so bili v okviru Kjotskega protokola mehanizmi čistega razvoja in trgovanje z ogljikom neuspešni in da emisije še vedno naraščajo. Vse, kar počnejo, je, da problem prestavljajo drugam – in še profitirajo. Planet je postal uporaben predmet. Namesto, da bi nanj gledali kot na živo bitje in začeli prevzemati odgovornost.
      Ko na sužnje začnete gledati kot na človeška bitja, ki imajo enake pravice, začnete sprejemati odgovornost. Wilberforce je dal svoje življenje, da bi izboril ta boj in dočakal, da je dva dni pred njegovo smrtjo začela veljati zakonodaja. Vedel je, da 300 podjetij, ki so vključena v suženjstvo, lahko zelo hitro znova izumi svoje kolesje. Čez noč so trgovanje s sužnji nadomestili s trgovanjem s čajem na Kitajskem ali s pomorskim zavarovanjem. V primerjavi z letom poprej se je zgodil velikanski miselni premik, ko je bilo še de rigueur [nujno potrebno], da je bil vaš suženj v verigah, potem pa je v družbi to postalo popolnoma nesprejemljivo. Učiti se moramo iz zgodovine in stvari še izboljšati.

S. I.: Prav to kaže, kako lahko dobra ideja, ki jo zagovarjate več let, nenadoma, čez noč, postane sprejeta.
      P. H.: Da, to je kritična točka. Zdaj smo na takšni točki – naš planet takšnega ravnanja ne more več vzdržati veliko let. Stvar prelomne točke je, da ni nujno, da jo sprejme 50 odstotkov prebivalstva. Danes, z našo sposobnostjo dostopa do informacij in znanja ter njunega širjenja po vsem svetu, dobiš občutek, kdaj in kako hitro se bo prelom zgodil. Oblikovanje idej in novega jezika je del približevanja tej kritični točki. Zato je eno od mojih izhodišč, da se beseda "ekocid" da v uporabo. Konec aprila 2010 smo postavili spletno stran in ko je časopis Guardian objavil članek o tem, smo imeli že prvi konec tedna 28.000 obiskov.

S. I.: Mediji redno objavljajo poročila podnebnih skeptikov. Koliko je nasprotovanja vašim idejam in od kod najpogosteje izhajajo?
      P. H.: Ne posvečam veliko pozornosti tistim, ki pišejo članke proti mojim predlogom; nanje gledam kot na del razprave in kot na produktiven način širjenja informacij. Nekateri mislijo, da je ekocid zakon za preganjanje podnebnih skeptikov, vendar to ni zakon za preganjanje ljudi samo zato, ker imajo drugačno mnenje. Ne gre samo za podnebne spremembe, temveč za prenehanje uničevanja planeta – z drugimi besedami: za kriminalizacijo vira problema. Podnebne spremembe so samo simptom tega.

S. I.: Torej nujno potrebujemo sprejetje okoljske zakonodaje?
      P. H.: Da. Zakonodaja je lahko sama sebi namen in kompromis, ki ne vodi nikamor, ali pa je temeljita. Ni nam potrebno na novo odkrivati kolesa, ampak ponovno uvesti to, kar nam je iz neškodljivih področij že znano. Načela skrbniškega prava, na primer, govorijo o posedovanju nečesa na osnovi zaupanja v korist drugih, medtem ko premoženjsko pravo govori o dobičkih in o posamezniku. Ti dve vrsti prava – skrbniško nasproti premoženjskemu – izhajata iz dveh različnih paradigem.

S. I.: Ali delate tudi z drugimi skupinami pravnikov?
      P. H.: Po svetu je razpredena mednarodna mreža; vsi smo povezani in se med seboj poznamo. V Ameriki si eden od odvetnikov prizadeva za uvedbo skrbniških načel za varstvo zraka; skupina odvetnikov v Ameriki dela na skupnostnih projektih povezanih z naravo; v Veliki Britaniji imamo neprofitne zasebne organizacije Land Community Trusts. So še druge posamične aktivnosti, vendar pa to ni dovolj. Zelo hitro moramo narediti spremembe. Čas nam ne dovoli, da bi spremembe uvajali po korakih. Smo v času, ko se morajo hitro sprejeti mednarodni zakoni, kot se je Splošna deklaracija o človekovih pravicah leta 1948, ki je radikalno spremenila razumevanje naših pravic.

Splošna deklaracija o pravicah Zemlje

S. I.: Kdaj se vam je porodila ideja za Splošno deklaracijo o pravicah Zemlje?
      P. H.: Raziskovala sem novo zakonodajo za zrcalne zbiralnike sončne energije v puščavi. Potrebujemo le 0,3 odstotke svetovnih puščav, da bi pridobili vso energijo, ki jo potrebujemo in 90 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v območju 2000 km okoli puščav. Torej bi v puščavah lahko gradili sončne elektrarne, ki bi vsem zagotavljale čisto energijo. Potem sem razmišljala, kaj bi ustavilo korporacijo ExxonMobil, ki deluje povsod po svetu in si preprosto grabi zemljo? Kako zaščititi pravice te zemlje ob dejstvu, da je planet celota? Kako zagotoviti, da bo skrb za planet postala dolžnost?
      Zakon bi moral biti mednaroden in splošen ter bi planetu moral priznavati pravice. To bi torej bila "Splošna deklaracija o pravicah Zemlje". Začela sem raziskovati in ugotovila, da se že 30 let razmišlja o pravicah narave in da o tem obstaja pisno gradivo. Ko presežemo zahodni način razmišljanja spoznamo, kako avtohtono prebivalstvo gleda na svet.
      Z možem sva dva tedna potovala ob zahodni obali Škotske, kjer sva se pogovarjala o tem, kako bi izgledalo 10 najpomembnejših pravic Zemlje in dobesedno v 20 minutah sva jih oblikovala. Prebijala sva se skozi te ideje in se vprašala: "Kako za božjo voljo lahko sploh dobim res veliko idejo, kot je ta o Združenih narodih?" Tri dni kasneje, medtem ko sva se vzpenjala po pobočju hriba, sem izvlekla svoj mobilni telefon. Sprejemal je signal, kot nikjer na tem območju in nenadoma je zazvonil. Bilo je dekle iz Združenih narodov! Klicala me je, da me povabi, da bi govorila na konferenci "Ženske in okolje". Odgovorila sem: "Ne, obstaja nekaj veliko bolj pomembnega, s čimer bi se morali Združeni narodi ukvarjati – in ravno v tem trenutku delam na tem: to je Splošna deklaracija o pravicah Zemlje. Poiščite in vprašajte kogarkoli že morate in povejte mu, da je to tisto, o čemer bom spregovorila. Vendar hitro, ker začenja deževati in jaz sem na hribu in to je edini kraj v krogu 150 milj, kjer moj telefon sprejema signal!" Poklicala me je čez 15 minut in dejala: "Pozabite prej omenjeno konferenco, želimo vas na naši veliki mednarodni konferenci o podnebnih spremembah kot drugega najpomembnejšega govornika." Ko sem prenehala telefonirati, sem rekla: "Mislim, da sem pravkar dobila odgovor na svoje vprašanje!"
      Zadeve sem se lotila na pravni način: moj klient je bil planet in za ta primer sem imela pet mesecev časa. Pustila sem vse drugo in se zadevi popolnoma posvetila. Vikend pred konferenco sem ostala pokonci vso noč in iz nakopičenih misli ter raziskav iz preteklih dveh let napisala svoj govor. Čutiti je bilo, kot da delam najbolj radikalno stvar na svetu. Pet konferenc se je odvijalo na petih kontinentih, evropska je potekala v Belfastu. Imela sem svoj govor in počutila sem se zelo izpostavljeno, zdelo se je, kot da sem govorila o nečem, kar ne sodi v referenčni okvir redne razprave o podnebnih spremembah.

S. I.: Kako se je odzvalo občinstvo?
      P. H.: Spominjam se svojega govora in ljudi, ki so mi ploskali. Po mojem govoru smo imeli odmor za kavo in ko sem želela oditi, sem opazila, da gre dobesedno polovica udeležencev konference proti govorniškem odru. Obrnila sem se, vendar za mano ni bilo nikogar, zato sem razmišljala, kam gredo vsi ti ljudje? Prihajali so, da bi govorili z menoj! Bilo je res neverjetno!
      Preostali del konference smo se osredotočili na mojo idejo in več udeležencev je poudarilo, da že vse življenje hodijo na konference o podnebnih spremembah, vendar je bila to prva velika ideja, ki bi resnično lahko spremenila svet. Moj govor so posneli in ga predvajali na sedežu OZN v New Yorku.
      Prišla sem domov in pomislila, kako naprej? V mislih sem imela nekaj najpomembnejših nevladnih organizacij, s katerimi bi morala biti v stiku in ena od njih je bila Earth Charter International (Mednarodna listina o Zemlji). Konec tedna mi je nekdo po naključju poslal e-mail vodje organizacije Earth Charter Velike Britanije.

Polly je bila naslednji konec tedna povabljena na mednarodno konferenco na Nizozemskem, kjer je navezala še pomembnejše stike za nadaljnjo širitev svoje akcije.
      P. H.: Nekaj naslednjih mesecev je bilo zelo stresnih, ko sem premišljevala, kako bom pridobila državo, ki bi idejo lahko porinila naprej? Koga si moram izbrati za tarčo? Potem sem pomislila: "Ni mi potrebno skrbeti – zgodilo se bo." Zdelo se mi je, da bo država članica verjetno država avtohtonega naroda kot je Bolivija – in res je bila.

S. I.: Zdaj je torej potrebno deklaracijo predlagati v okviru OZN?
      P. H.: Da, država članica mora deklaracijo predlagati Generalni skupščini OZN. Osnutek deklaracije je že precej dodelan, nato bo šel na glasovanje. Vsak vodja države bo imel svojega predstavnika v OZN, ki se bo izrekel za ali proti ali pa se bo vzdržal. Pričakujem, da bo v naslednjem letu in pol do dveh let deklaracija pripravljena za glasovanje.
      Bolivija se za to resno zavzema in poskrbela bo, da se ohranja pozornost. Ljudje morajo pritiskati na vlade, da deklaracijo podprejo.

S. I.: Share International govori o potrebi po delitvi virov na globalni ravni za reševanje nepravičnosti našega sedanjega gospodarskega sistema. Ali menite, da bi se to lahko zgodilo hitro, če bi bilo dovolj politične volje?
      P. H.: Vsi predpostavljajo, da se spremembe ne zgodijo čez noč, a dejansko se odvijajo neverjetno hitro. Ko je nujno, se zgodijo – dobesedno – čez noč. Američani so se v drugo svetovno vojno vključili pozno in potrebovali so letala. Njihova letalska industrija ni bila primerna za serijsko proizvodnjo letal, zato so vprašali Henrya Forda, če bi izdeloval letala [namesto avtomobilov]. Ko je vlado zavrnil, mu je ta odgovorila: "Sprejeli smo izredno zakonodajo. Zdaj je izdelovanje avtomobilov za vas nezakonito." Zato se imenuje "izredna zakonodaja". Potrebna je politična volja, da bi takšno odločitev sprejeli – hitro!

S. I.: Obstaja tako veliko interesov za ohranjanje stvari takšnih, kakršne so. Kaj menite, kako jih je mogoče preseči? Kaj lahko storijo posamezniki, da bi podprli takšne ideje?
      P. H.: Menim, da je moč ljudstva stvar, ki omogoča premik od zasebnih k družbenim interesom. Imam dober občutek, da bo glas ljudstva postal tako močan, da ga ne bo mogoče preslišati in ne bo potrebno imeti pol sveta, da pridete do te točke. Dovolj bo precej manj glasov in slišali se bodo na lokalni, nacionalni kot tudi na mednarodni ravni.
      Mednarodna pogajanja o podnebju v Kobenhavnu decembra 2009 so bila res poučna. V centru Bella je bilo na pogajanjih 50.000 ljudi, a 50.000 jih je bilo tudi na drugem koncu mesta, na ljudskem podnebnem vrhu (People’s Climate Summit). To so bili ljudje, ki so imeli samo eno stvar v programu: tam niso bili zato, ker so bili predstavniki nevladnih organizacij, temveč zato, ker jim je mar – veliko število ljudi.
      Gre za to, da se ljudje dvignejo in se jih upošteva. Ljudje so se vedno v vseh obdobjih borili za svoje pravice do nečesa na način, ki smo ga skoraj pozabili. Te stvari morajo zares prihajati od ljudi, kajti vlade so prepuščene svojim mehanizmom in so pod pritiski korporacij.

S. I.: Ali se človeštvo lahko dovolj hitro spremeni?
      P. H.: Verjamem, da se lahko. Če širite vizijo nekoga o neki stvari, ste ljudi odprli za novo idejo: sprva vas lahko prezirajo, nato se vam bodo smejali, nazadnje pa bodo z vami!
      380 milijonov avtohtonih prebivalcev živi v harmoniji z materjo Zemljo, nadaljnjih 370 milijonov budistov prav tako – to je več kot 750 milijonov ljudi. Velikost Evrope je torej že na tem vlaku. Veliko časa sem potrebovala za spoznanje, da obstajajo milijoni ljudi, ki že živijo tako. Tako imenovani razviti svet pa je popolnoma skrenil s poti: tisto, kar vidimo kot normo, za mnoge to ni, torej gre za to, da se zahodni svet oprime tega.
      Ni mi potrebno skrbeti, da moje ideje ne bi dosegle najbolj oddaljenih kotičkov v državah v razvoju, saj ti ljudje najverjetneje že živijo tako. Osredotočena sem na zahodni svet. Svojo vlogo vidim kot prinašalka sporočila: svoje sposobnosti uporabljam, da te stvari sporočam in počutim se zelo počaščeno, kot da bi bila v službi planeta.

S. I.: Kaj vas poganja, da greste naprej?
      P. H.: Absolutno prepričanje, da smo na poti v boljši svet in to je del te poti. Resnično verjamem, da živimo v najbolj razburljivem času v zgodovini sploh. Smo na točki, kjer se bo vse spremenilo; vse se je že začelo spreminjati. Mi smo srečneži, nimamo le prednjih sedežev na najboljši predstavi na Zemlji, smo pravzaprav na odru in to je fantastično. Vsak od nas ima izbiro, da stopi naprej in da je soustvarjalec tega dogajanja. Navsezadnje si lahko opazovalec ali pa ustvarjalec tega dogajanja. Sama sem izbrala, da sem ustvarjalec in menim, da je lahko vsakdo.
Več informacij: www.treeshaverightstoo.com
      www.thisisecocide.com

Pričevanja svetovnih voditeljev o srečanjih z vesoljskimi brati
Gerard Aartsen

V javnost sta prišla dva primera, v katerih so ljudje z drugih planetov, kot je videti, navezali stike s posamezniki na visokih položajih na Zemlji.
      Eno od poročil se nanaša na srečanje, v katerem je bil udeležen Kirsan Iljumžinov, predsednik južne ruske republike Kalmikije, ki pravi, da se je leta 1997 v svojem stanovanju v Moskvi srečal z izvenzemeljskimi obiskovalci ter da je več ur prebil na krovu njihove vesoljske ladje. V intervjuju z Vladimirjem Poznerjem na glavnem ruskem kanalu Prvi kanal je g. Iljumžinov razložil, da je slišal, kako so se vrata njegovega balkona odprla in nekdo ga je poklical. "Stopil sem tja, da pogledam. Tam je bila polprozorna cev. Šel sem v to cev in zagledal ljudi v rumenih vesoljskih oblekah."
      G. Iljumžinova so povabili v plovilo in ga popeljali na ogled, medtem pa je več ur prebil v pogovorih s člani posadke, ki so mu pojasnili, da zbirajo vzorce. "Verjetno tega ne bi verjel, če ne bi bilo treh prič." Ravno ko so vesoljski gostitelji predsednika pripeljali domov, so njegov voznik, minister ter njegov pomočnik nameravali sprožiti obsežno preiskavo, ker so tistega jutra našli njegovo stanovanje prazno.
      Zdi se, da je g. Iljumžinov, ki je od leta 1995 tudi na čelu Mednarodne šahovske zveze FIDE, namignil, da je z obiskovalci iz vesolja komuniciral s pomočjo telepatije, ko je rekel: "Pogosto me vprašajo, kateri jezik sem uporabljal, ko sem govoril z njimi. Morda je vse potekalo na ravni izmenjave idej."
      Ni bilo prvič, da je g. Iljumžinov spregovoril o svojih stikih z nezemljani. Kakorkoli že, njegov odkritosrčen intervju v osrednjem večernem televizijskem programu je spodbodel poslanca Liberalne demokratske stranke, da je poklical ruskega predsednika Medvedjeva, da bi poizvedel, če g. Iljumžinov ni morda razkril državnih skrivnosti. V pismu Kremlju je g. Andrej Lebedjev, član parlamentarnega Varnostnega odbora, napisal: "Prosim vas, da poveste, ali je predsednik Kalmikije ruskemu predsedstvu podal uradno poročilo o svojih stikih s predstavniki tuje civilizacije. Ali obstaja ustaljen postopek obveščanja o tovrstnih stikih ljudi na visokih položajih, kot je Iljumžinov, ki imajo dostop do tajnih informacij? In naposled, ali je Iljumžinov med navidez nedolžnim pogovorom razkril tajne informacije?"
      G. Iljumžinov, ki je od leta 1993 guverner budistične republike Kalmikije, je mirno odvrnil: "Pozner je spraševal. Jaz sem odgovarjal. Če ima kdorkoli, vključno s cenjenim poslancem dume Andrejem Lebedjevom, še kakršnokoli vprašanje, sem se pripravljen sestati in razpravljati na katerokoli temo."
      Najnovejše poročilo o svetovnem voditelju, ki se je sestal z vesoljskimi brati, se nanaša na pokojnega ameriškega predsednika Dwighta Eisenhowerja. V izjavi z dne 8. maja 2010 je nekdanji državni predstavnik New Hampshirea, Henry W. McElroy ml. dejal: "Vemo, da visoko napredno znanje in informacije lahko pomagajo človeštvu pri reševanju mnogih problemov, tako danes kot v prihodnosti."
      G. McElroy je svoje osebno pričevanje o dokumentu, ki ga je videl, ko je služil v Odboru za zvezne odnose in zadeve veteranov, posnel in objavil na spletni strani YouTube.
      "Dokument, ki sem ga videl, je bilo uradno pismo predsedniku Eisenhowerju ... Bilo je prežeto z občutkom upanja in je predsednika Eisenhowerja obveščalo o nenehni prisotnosti izvenzemeljskih bitij tukaj v Združenih državah Amerike.
      Ton pisma mi je dal vedeti, da ni nobene potrebe po zaskrbljenosti, saj ti obiskovalci niso povzročali nikakršne škode ali imeli kakršnihkoli namenov povzročati razdor, ne zdaj ne v prihodnosti.
      Zaradi optimizma v njegovem poslovilnem govoru leta 1961 sem osebno prepričan, da se je Eisenhower resnično srečal z izvenzemeljskimi astronavti.
      Upam, da bo moje osebno pričevanje v pomoč narodu pri njegovem prizadevanju za nadaljnjo prosvetitev. V čast mi je, da lahko hodim po stopinjah tistih, ki so prišli v ospredje in podali svoja osebna pričevanja – tistih, ki zaslužijo občudovanje ameriškega ljudstva, ker so javno podelili svoje izkušnje v prizadevanju, da dvignejo naše znanje na višjo raven razumevanja našega obstoja. Ljudje, kot so nekdanji astronavti John Glenn, Edgar Mitchell, Gordon Cooper in Buzz Aldrin, nekdanja predsednika Ronald Reagan in Jimmy Carter; načelnik korpusa mornariške pehote ZDA Bill Uhouse, podpolkovnik vojnega letalstva ZDA John Williams, polkovnik kopenske vojske ZDA Phillip Corso st., poveljnik vojne mornarice ZDA Graham Bethune, kakor tudi David Hamilton z Oddelka za energijo, Donna Hare iz NASE ter James Kopf iz Agencije za nacionalno varnost.
      Prav tako bi se rad zahvalil državam Franciji, Braziliji, Veliki Britaniji, Rusiji, Italiji, Danski, Švedski, Norveški, Novi Zelandiji, Kanadi, Urugvaju in Avstraliji, da so državljanom odprle svoje arhive in jim omogočile dostop do informacij, ki so tako zelo pomembne za razvoj človeštva."
      Ufologi že dolgo časa trdijo, da se je predsednik Eisenhower leta 1954 srečal z vesoljskimi obiskovalci v bazi vojnega letalstva Edwards v Kaliforniji in nato ponovno leta 1955.
      Viri: Reuters, CNN, www.seekingwholeness.com, ZDA; The Guardian, The Times, The Telegraph, BBC News Online, VB; de Volkskrant, Nizozemska

Papež Janez XXIII in NLP

V letu 2008 je direktor vatikanskega astronomskega observatorija Jose Gabriel Funes v intervjuju za italijanski časnik L’Osservatore Romano izjavil, "da je bog lahko ustvaril inteligentno življenje tudi v drugih delih vesolja in da bi to lahko bili celo naši bratje". Izjava se je naglo razširila po svetu.
      Povezave med Vatikanom in NLP so bile prvič objavljene v angleškem časniku The Sun in kasneje, 23. julija 1985, v ameriškem časniku. Razkrito je bilo, da je imel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja papež Janez XXIII – znan tudi kot "dobri papež", ki mu pripisujejo na tisoče čudežev in ozdravitev po vsem svetu – srečanja z izvenzemeljskimi bitji.
      Eno teh srečanj, zelo posebno in dobro dokumentirano, se je zgodilo leta 1961 v poletni rezidenci Castel Gandolfo v Italiji, eden od papeževih pomočnikov pa ga je opisal takole:          
      "Plovilo je bilo ovalno in je imelo bliskajoče luči modre in jantarjeve barve. Zdelo se je, da je nekaj minut letelo nad našimi glavami, potem pa pristalo na travi na južnem delu vrta. Iz plovila je prišlo čudno bitje, ki je bilo videti kot človek, le da je bilo obdano z zlato svetlobo in je imelo koničasta ušesa. Papež in jaz sva pokleknila. Nisva vedela, čemu sva priča. Vedela pa sva, da ni iz tega sveta, zato naj bi to bil nebeški dogodek. Sveti oče je vstal in odšel proti bitju. Skupaj sta prebila 15 do 20 minut. Videti je bilo, da sta se intenzivno pogovarjala. Nista me poklicala, zato sem ostal na mestu, kjer sem bil, in nisem mogel slišati ničesar od njunega pogovora. Bitje se je obrnilo, odšlo do plovila in se takoj odpravilo. Papež je prišel k meni in mi rekel: 'Sinovi boga so vsepovsod. Včasih imamo težave s prepoznavanjem naših lastnih bratov'."
To poročilo takrat ni imelo velikega vpliva, toda kasneje, v letu 2007, na kongresu strokovnjakov za NLP v Peruju, je o tem ponovno razpravljal škof Ekumenske katoliške cerkve Jezusa Kristusa, Higinio Alas, ki je v telefonskem intervjuju povedal:
      "Ko verjamemo v realnost, da je bog oče pustil pečat v celotnem vesolju, svoj pečat življenja, mora biti življenje torej tudi na drugih galaksijah in planetih".
      V knjigi Piera Caprija Prerokbe papeža Janeza XXIII (Le profezie di Papa Giovanni XXIII), ki je izšlaleta1976, Capri opisuje dogodek, ki se je zgodil leta 1935. Pri iniciacijskem obredu, ki so ga izvajali v templju Rožnega križa, je brat začel govoriti z glasom, ki ni bil njegov. Predstojnik reda je zabeležil vse, kar je rekel: "Luči nebes bodo rdeče, modre in zelene. In hitre bodo. Nekdo, ki prihaja od daleč, bi se rad srečal z nami, sinovi zemlje. Srečanja so že bila, toda tisti, ki so jih res videli, so ostali molčeči."
      Ta brat je bil Angelo Roncalli, škof Bergama v Italiji, ki je leta kasneje postal papež pod imenom Janez XXIII.
Med svojo turnejo predavanj po Evropi se je George Adamski 31. maja 1963 srečal s papežem Janezom Pavlom XXIII. Adamskemu so omogočili dostop skozi malo odprtino vrat v enem od visokih lesenih vhodnih portalov levo od stolnice, proč od švicarskih straž. Kasneje je svoji švicarski kontaktni osebi, Lou Zinsstagu, ki je Adamskega spremljal na večjem delu njegove turneje po Evropi, povedal, da ga je res sprejel papež, ki mu je dejal: "Pričakoval sem vas." Adamski je papežu tudi izročil zapečateno sporočilo, ki ga je poprej dobil od vesoljskih bratov v Kopenhagnu. Ob tej priložnosti je papež Adamskemu podaril medaljon ekumenskega koncila, ki tedaj še ni bil v prodaji. Dva dni kasneje, na binkoštni ponedeljek, je papež umrl.
      Vir: Canal TV 4, Mehika; Lou Zinsstag: George Adamski – nepovedana zgodba (The Untold Story)

Vprašanje in odgovor Benjamina Crema

V.: Obstajajo poročila, da je imel papež Janez XXIII več srečanj z vesoljskimi brati v različnih časih. Ali je v tem kaj resnice?
      O.: Da, to je popolnoma točno.

Videnja NLP po svetu

Mojster Benjamina Crema je marca 2007 napisal: "V mnogih delih sveta se dogajajo pomembni dogodki. Poročila bodo ljudi vsepovsod osupnila. Vključevala bodo doslej najštevilnejša videnja vesoljskih plovil iz naših sosednjih planetov, še posebej z Marsa in Venere. Tako povečane aktivnosti po prostranih področjih Zemlje doslej še ni bilo videti." O videnjih NLP poročajo tako pogosto, da se zdi, da ne mine dan, ko ne bi nekdo nekje v svetu o tem poročal. Tu objavljamo izbor zadnjih nekaj najpomembnejših videnj po svetu.

Neapelj, Italija – Neaplesnews.com poroča, da se je od 11. marca 2010 v majhni italijanski skupnosti med otokom Marco in Neapljem v Italiji zbralo nič manj kot 75 ljudi, da bi opazovali skrivnosten svetloben predmet, ki je viden na nebu nad otočjem Capri. Priče opisujejo predmet kot "žarečo kroglo ali škatlo, ki sije od znotraj ali pa je obdana z lučmi."
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil predmet vesoljsko plovilo z Marsa.)

Jugozahodna Arizona, ZDA – aprila 2010 ob devetih zvečer sta bila oče in sin med počitkom na dvorišču priči "mehko belemu, enobarvnemu pramenu, ki je tiho letel prek neba". Kmalu zatem sta neposredno nad svojima glavama videla drugi predmet, ki se je pomikal v isti smeri – od severa proti jugu. Nato je prišel tretji predmet, ki je "bil videti zelo velik, bil je tih, izžareval pa je rahlo belo svetlikajočo se svetlobo. Bilo je, kot da vidiva nekaj, kar je povsem nevidno, razen pri prednjem ukrivljenem robu srpaste oblike." Moška nista mogla povedati, kako veliki so bili ti predmeti, predvidevala pa sta, da so leteli na veliki višini, kar bi pomenilo, da so bili zelo veliki.
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil predmet vesoljsko plovilo z Venere.)

Moray, Škotska – 2. maja 2010 okoli 22:30 sta bila Heather in Karl King doma na svojem vrtu v Morayu, blizu kraja Inverness, ko sta opazila nenavaden pojav na nebu. "Bil je oranžen ogenj in je lebdel. Prihajal je proti nama, potem pa je svetloba oslabela, postala je črna krogla in se je začela vrteti proti tlom, vendar se je izgubila v oblaku. Nobenega hrupa ni bilo." Gospod King je rekel: "Kot član kraljevske letalske enote sem navdušen nad letalstvom. Ko vidim letala, jih prepoznam; še nikoli nisem videl česa takega. NLP so nekaj o čemer resnično nisem razmišljal, toda to je bilo vsekakor nerazložljivo in zagotovo to ni bil lampijon."
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil predmet vesoljsko plovilo z Marsa.)

Toronto, Kanada – YouTubov uporabnik graiz23 je objavil posnetek cilindričnega letala, lebdečega na nebu nad Torontom v Kanadi in v oblaku v jasni dnevni svetlobi, ki ga je posnel 6. maja. "Z nekaj sosedi smo že nekajkrat videli leteti ta predmet prek naše soseske. Več kot eno leto sem ga poskušal posneti ... Ne vem, kaj je to, zagotovo pa ni videti kot nekaj, kar bi bilo delo človeških rok," so zapisali.
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil predmet vesoljsko plovilo z Marsa.)

Cincinatti, Ohio, ZDA – V začetku maja 2010 je bilo med snemanjem poročil v živo (Cincinatti WLTW, Ohio ZDA) ob 23. uri na kocu videti svetlobno nebesno telo, ki je šinilo prek nočnega neba. Kot, pod katerim se je pomikalo, lahko samo pomeni, da ni bil meteor. Pa tudi druge razlage so bile ovržene, zaradi česar je tamkajšnji strokovnjak izjavil: "Imenovali ga bomo NLP. To je moj uraden sklep."
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil predmet vesoljsko plovilo z Marsa.)

Avstralska "zvezdna" spirala

Za spiralno svetlobo, ki je bila 5. junija zgodaj zjutraj vidna po vzhodni Avstraliji, je mojster Benjamina Crema potrdil, da je "zvezda", ki napoveduje prihod Maitreje, svetovnega učitelja, v polno, javno priznano delovanje.
      Znanstveniki poskušajo ta zadnji pojav pojasniti z učinki zasebnega vesoljskega plovila, izstreljenega v ZDA. Priče in številni drugi komentatorji poudarjajo, da spiralna svetloba spominja na spiralno formacijo, ki se je decembra 2009 pojavila nad Norveško in jo je mojster Benjamina Crema potrdil kot "zvezdo" znanilko Maitrejevega prihoda. Tedaj je mojster Benjamina Crema tudi pripomnil, da lahko pričakujemo še mnoga taka spektakularna nebesna znamenja.
      Ljudje, ki so bili zgodaj zjutraj (okoli 5.45) na prostem, so bili deležni čudovitega spektakla. Poročila o videnju spiralne zvezde so kmalu prišla do časopisa The Sunday Mail, radijskih postaj, policije in celo do raziskovalnih in reševalnih ekip. Uradniki pri agencijah – od vremenskega urada do Ministrstva za obrambo – niso mogli ponuditi nobene razlage, vendar se vsi, ki so to videli, strinjajo, da je bilo izjemno. Pino Pezzimenti, govornik organizacije za raziskovanje NLP iz Queenslanda je dejal, da je za NLP "izjemno nenavadno", da je bil viden na tako obsežnem področju in tako dolgo. Priče so videnje hitro primerjale z podobnim nenavadnim videnjem nad Norveško.
      V severnem Brisbanu je poročnik John Garner poskušal s strehe rešiti svojo mačko, ko se je prek neba zavrtinčil NLP. "Svetloba je bila zelo nenavadna, saj jo je tvorila osrednja svetloba, ki je bila obdana s spiralno avreolo v nasprotni smeri urinega kazalca," je dejal. "Med preletom sta bili hitrost in smer stalni, trajal pa je morda 40 sekund."
      Ben Harris, ki je pisal članke o NLP, je svojo ženo ravno peljal na delo v Taigum na severu Brisbana, ko je videl svetlobo in s kamero mobilnega telefona posnel 18 fotografij. "To je popolnoma noro. Menim, da sem dober skeptik, če pa me vprašate, kaj je to, vam po pravici povem, da ne vem," je dejal.
      Jeff Hannah iz Redcliffa je bil s prijatelji na teku, ko je videl "popolno svetlobno spiralo". "Kmalu sem se zavedel, da to ni luna, saj je kot komet sipala svetlobo z južnega neba proti severozahodu," je povedal.
      Govornica policije je dejala: "Prejeli smo klice iz Gold Coasta v Brisbanu in iz Sunshine Coasta." Tudi ABC News Online je prejel na desetine e-sporočil, slik in videov ljudi, ki pravijo, da so bili priča ogromni beli svetlobi.
      Mnogi ljudje iz Morayfielda in Cabooltura v Queenslandu so poročali, da so tudi oni okoli 5.50 zjutraj na nebu videli belo svetlobo.
      "Bila je ena sama svetloba. Ravno sem prišla s sprehoda in sem pogledala navzgor, v nebo, kjer je bila spirala, ki je drvela prek neba," je za 612 ABC Brisbane povedala Linda. "Bilo je spektakularno." Svetlobo je opisala kot vrtinčasto liziko.
      Še ena priča iz Balmorala pravi, da je svetlobo videl, ko je bil na trajektnem terminalu na reki Brisbane. "Resnično je imela tiste vrste vrtinec kot pri liziki... toda potovala je nizko in dokaj hitro, ko pa je šla mimo mene in sem pogledal navzgor, je bila videti kot vrsta luči, morda štirih," je dejal.
      Ženska, ki je klicala iz Pine Mountaina, je za ABC radio v Brisbanu povedala, da je luči videla malo pred 6. zjutraj. "Nobenega hrupa ni bilo. Videti je bilo, kot da iz nje prihajajo prameni in kot da prihaja skozi oblak, čeprav oblakov ni bilo."
      Vir: couriermail.com; ABC News Online, Avstralija

Dnevnik z Zahodnega brega
Graham Peebles

Graham Peebles, fotograf in direktor dobrodelne organizacije Ustvarimo zaupanje, je julija 2009 odšel na Bližnji vzhod, da bi izvajal ustvarjalne izobraževalne delavnice s palestinskimi otroki na Zahodnem bregu. Sklad, ki je bil leta 2005 ustanovljen z namenom, da pomaga šrilanškim otrokom, ki jih je prizadel cunami, je kasneje deloval tudi v Adis Abebi v Etiopiji, kjer si je pri otrocih z manj možnostmi prizadeval zgraditi samozavest in vero vase ter jih spodbuditi k samostojnemu ustvarjalnemu razmišljanju. Hkrati pa je med njimi poskušal kultivirati vzdušje strpnosti in razumevanja.
      Predstavljamo izvlečke iz Grahamovega dnevnika s fotografijami.

Ločitveni zid


Ločitveni zid – iz zahodnega Jeruzalema, Izrael

Peljali smo se skozi kontrolno točko in prvič sem videl zid, ki je znan pod različnimi imeni - kot apartheidski zid, ločitveni zid ali z izraelskim imenom varnostna pregrada. "Zid" je zgrajen pretežno na zasedenih ozemljih znotraj Zahodnega brega in znatno odstopa od črte premirja iz leta 1949, znane kot "Zelene črte", ki razmejuje Zahodni breg. Osem metrov visok betonski zid (berlinski zid je bil visok 3,5 metra) predstavlja okoli 5 odstotkov celotne dolžine pregrade. Na mnogih mestih tri ograje bodeče žice delujejo kot ločitvena pregrada.
      Zgodilo se je prisvajanje zemlje, ko so Izraelci z izgradnjo zidu ponovno določili meje in razmejitev ozemlja ter na ta način označili zemljo, ki je bila na Zahodnem bregu in potemtakem palestinska, kot del Izraela.
      

Zid na Zahodnem bregu je mestoma postal neke vrste "oglasna deska", ventil za frustracije Palestincev in krik njihovih sporočil. Pokrit je z grafiti in slogani, vključno s sliko Banksyja, znanega britanskega umetnika grafitov, na kateri dva otroka oblečena v kopalke držita kanglico in lopatko, ko sedita pod barvno fotografijo plaže tropskega otoka – idealizirane vizije pobega.

Ramala


Al Minara, Ramala

Na prvi pogled je življenje v Ramali videti v redu. V veliki meri daje podoben vtis kot mesta v razvitem svetu. Videz pa je seveda varljiv. Ocenjuje se, da okoli 50 odstotkov Palestincev – 2 milijona ljudi - živi v revščini. Povprečen dohodek na Zahodnem bregu je okoli 11.000 dolarjev na leto, medtem ko pri njihovih izraelskih sosedih znaša 21.000 dolarjev na leto. Velik del palestinske ekonomije temelji na pošiljanju denarja, saj Palestinci, ki živijo v tujini, podpirajo na stotine družin.

Kontrolna točka Qalandia

Ločitveni zid pred kontrolno točko Qalandia, Ramala

Za prihod v Jeruzalem z avtobusom iz Ramale moramo skozi kontrolno točko Qalandia. Qalandia loči prebivalce Ramale od južnih palestinskih krajev in sosesk (vzhodnega) Jeruzalema, kjer živi okoli 200,000 Palestincev. Izraelski vojaki kontrolirajo osebne izkaznice in potne liste vseh potnikov med Ramalo in Jeruzalemom. Opozorili so me, da je to precej grozna in težka preizkušnja in lahko traja nekaj časa.
      Avtobus parkira pred vhodom v kontrolno točko. Z drugo izstavljeno avtobusno vozovnico se nato potniki izkrcajo in pomaknejo skozi vrtljivi križ v velikosti človeka na kontrolno točko. Znotraj delno pokritega prostora so trije kletkasti koridorji dolgi okoli 10 metrov, na koncu vsakega je ponovno vrtljivi križ, kamera CCTV ter rdeča in zelena luč. Ko si enkrat znotraj, ni več poti nazaj, ni druge možnosti, kot da čakaš v vrsti.
      Ura je dve popoldan in zelo je vroče, vsekakor prek 30 stopinj Celzija. Ljudje so stisnjeni k vrtljivim križem, ki se na nobenem koridorju ne premikajo. Po 15 minutah se oglasi glasna sirena, zelena luč zasveti in eden, dva, morda trije ljudje se premaknejo skozi vrtljivi križ, potem naslednjih 10 minut spet nič.
      V vrsti sem skupaj z mlado izraelsko žensko, univerzitetno študentko. Tudi ona je prvič na kontrolni točki Qalandia. Vprašam jo, kaj si misli o kontrolni točki in na sploh o okupaciji. Utihne, nato pa po tiho zašepeta: "Ni varno govoriti o teh stvareh, vsepovsod imajo vohune."
      Vzdušje v vrsti je na začetku umirjeno, po 30 minutah pa zaradi zelo vročih in klavstrofobičnih pogojev napetost začne naraščati. Sledi nekaj prerivanja in vzklikov skozi vrteče križe, ki so namenjeni nevidnim stražarjem na drugi strani. Po 45 minutah se vrtljivi križi premaknejo in po dva in dva nas spustijo skozi varnostni pregled, zelo podoben pregledom na letališčih, saj poleg tega, da pregledajo osebne dokumente, gredo vse stvari tudi skozi regentski skener.
      Mladi stražnici pokažem svoj potni list, nato pa odkorakam in se vkrcam na svoj avtobus. Po čakanju na preostale potnike zapustimo kontrolno točko Qalandia. Celoten postopek je trajal več kot uro; to je razburljiva izkušnja, ki jo mnogo ljudi preživlja dnevno.

Ustvarjalne delavnice

Tema delavnic z otroki je prijateljstvo; kaj pomeni biti prijatelj, katere kvalitete iščemo pri prijatelju in jih moramo tudi sami demonstrirati. Srečanja so strukturirana tako, da spodbujajo skupinsko odgovornost, strpnost in razumevanje drugih.


Otroci pri ustvarjalnih umetniških delavnicah

Srečanje z otroki se začne z običajno dvominutno tišino. V skupini razpravljamo o prijateljstvu in spodbujamo otroke, naj s skupino podelijo primere prijateljstva. Nato jih vprašamo, če so lahko prijatelji z nekom, ki ima povsem drugačne interese od njihovih. To vprašanje povzroči velik razkol v skupini, saj jih približno 50 odstotkov pravi, da bi lahko bili prijatelji, medtem ko je preostala polovica neomajna in pravi, da tega ne bi mogli. Sledila je zelo živahna debata, saj sta obe strani predstavili svoje argumente prek izvoljenega govorca. Po 45 minutah debate se je ravnotežje spremenilo, saj se jih sedaj 75 odstotkov strinja, da imajo lahko prijatelji različne interese.
      Močna metoda za razbijanje pogojenih vzorcev razmišljanja sta risanje in igranje. Otroke pri delu v parih znotraj majhnih skupin prosimo, naj narišejo risbe s pomočjo geometrijskih oblik, ki upodabljajo kvalitete prijateljstva. En fant je na primer narisal krog z rokami in manjšimi krogi; ta risba upodablja vojaški džip z vojakom, ki ima puško.

Naselbine

Cesta do Nablusa je posejana z izraelskimi naselbinami, ki so strateško zgrajene na vrhu hribov. Posamezne naselbine na vrhu hribov se širijo in potem spojijo v eno veliko mesto. Naselbine so svet v svetu, pogosto so zagrajene z zapornicami in vedno varovane. Izraelski naseljenci živijo veliko bolj udobno življenje kot njihovi palestinski sosedje. Obstaja veliko zgodb o tem, kako naseljenci napadajo in pretepajo palestinske kmete, požigajo in sekajo njihova drevesa in poljščine ter jim na sploh grenijo življenje do neznosnosti. Naseljenci imajo dostop do cest in tunelov, ki so na voljo samo Izraelcem, uporabljajo avtobuse samo za naseljence ter imajo na voljo obilne in nesorazmerne zaloge vode ter dobro oskrbo z elektriko. Njihova gradnja hiš je subvencionirana.

Voda

Maale Adumim je s 30.000 prebivalci ena izmed največjih izraelskih naselbin na Zasedenih ozemljih. Na sušnem območju, ki meji na Jordansko puščavo, so naselbine okrašene s palmami in vrtovi najrazličnejših barv.
      Oskrba z vodo je v regiji – na severu povprečno 1100 mm na leto, na skrajnem jugu pa samo 100 mm – glavni problem. Zid je omogočil Izraelu, da je zaplenil vire vode: izviri in črpališča podtalne vode, ki so bili nekoč na palestinski zemlji, so sedaj znotraj Izraela.
      Izrael jemlje vodo in omogoča obilno oskrbo z vodo naselbinam znotraj Zahodnega brega za avenije z drevesi in pokrajinske vrtove, vodo za palestinske skupnosti pa omejuje. Tako je na primer apartma, v katerem sem živel v Ramali, dobil vodo preko vodovodnega omrežja samo enkrat na teden: vodni rezervoarji in kanistri se zato napolnijo, da omogočijo oskrbo z vodo do naslednjega tedna.
      Palestinci nimajo zakonitega nadzora nad svojimi vodnimi viri. Izraelci določajo vodno oskrbo, ki je veliko nižja od izraelske in tudi dokaj nižja od standardov Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Nezadostna oskrba z vodo vpliva na palestinsko ekonomijo, saj ima "negativen razvojni" učinek. Poskušajte kupiti sadje, ki je pridelano na Zahodnem bregu, in ugotovili boste, da je pridelava slednjega zelo omejena. Glede na mojo oceno je 80 odstotkov vsega razpoložljivega sadja in zelenjave "uvoženega" iz Izraela.

Zastraševanje, rušenje, obup

Droben primer vsakodnevne neprijetnosti in nadzora, ki ga Palestincem nalagajo izraelske okupacijske sile: spoznal sem moškega iz vasi blizu Nablusa, ki je delal v lekarni v Ramali. Tri leta mu je bil onemogočen dostop do mesta, kjer je delal in imel družino, zaradi tega, kar izraelska vojska imenuje "problem z njegovo osebno izkaznico". Večkrat je na kontrolni točki čakal ure in ure ter bil odslovljen. Njegovi predlogi za ponovno izdajo njegove osebne izkaznice so bili s strani vojakov zavrnjeni.
      Drugi primer je potovanje znotraj Zasedenih ozemelj. Pri 30 kilometrskem potovanju med Ramalo in Halhulom se je potrebno izogniti kontrolnim točkam in narediti velik polkrog okoli Jeruzalema; potovanje tako traja eno uro in 25 minut. Tako smo prišli v center skupnosti v Halhulu, kjer smo nameravali izvesti delavnico, šele ob 10.30 dopoldne. Temperatura je bila že 30 stopinj Celzija. Zahvaljujoč nadaljnjim kontrolnim točkam in preiskavam je naše potovanje nazaj trajalo skoraj dve uri.
      Nekaj kilometrov izven Halhula smo ob robu ceste, kjer je imel mlad Palestinec preprosto stojnico s sadjem in zelenjavo, opazili parkiran izraelski vojaški kamion in džip. Izraelski vojaki so razbijali stojnico, podirali provizorično streho iz ponjave ter brcali ob straneh. Dalje ob cesti smo videli nadaljnjih osem stojnic, ki so bile porušene in zapuščene. Običajna praksa, sem kasneje spoznal, čeprav nezakonita glede na izraelsko pravo. Po navedbah izraelske vojske imetniki teh stojnic trgujejo brez zahtevanih dovoljenj. Dovoljenja, ki jih izdajajo izraelske oblasti, pa je po navedbi Palestincev zelo težko dobiti, pa čeprav so slednja potrebna, če želiš trgovati na Zahodnem bregu, domnevno palestinski zemlji.


Porušen palestinski dom

      Porušenje doma je še posebej grozno za mnogo družin. Do rušenja ponavadi pride brez predhodnega svarila in pogosto tudi sredi noči. Stanovalci imajo malo časa, da izpraznijo dom – od nekaj minut do pol ure. Potem ko je s strani izraelske uprave izdan ukaz za rušenje, se slednji lahko izvede kadarkoli – takoj ali čez 10, 20 ali več let. Družina, ki jo pozna kolega, je živela z "neizbežno" grožnjo rušenja 37 let, zaradi česar so živeli v neizmernem stresu in strahu.
      Potem ko je ukaz izdan, ima družina dve možnosti. Lahko se izseli iz doma,preden je ta izravnan z zemljo, lahko ga sami porušijo ali pa ostanejo zavedajoč se, da je lahko njihov dom vsak trenutek porušen. Če izraelske oblasti izvedejo rušenje, lahko družini predložijo račun za delo, ki znaša do 20.000 dolarjev - izgubiš svoj dom in plačaš za privilegij!
Beduini
      

Beduinski kamp blizu Zahodnega Jeruzalema, ki se nahaja ob glavni, zelo prometni cesti v Jordanski puščavi. Ta pol-nomadska skupnost živi v lesenih kolibah brez vodovodne in električne oskrbe, v sendviču med izraelskimi naselbinami.


Učilnica v šoli beduinskega kampa z gumami na steni

      Beduine, ki jih izraelska oblast komaj tolerira, vojska stalno premešča, hkrati pa jih napadajo in zastrašujejo tudi naseljenci. Skupnost je zgradila šolo iz starih avtomobilskih gum prekritih z blatom. Šola, ki ima dve učilnici, hkrati opravlja funkcijo vrtca in osnovne šole, pa tudi centra skupnosti. V času našega obiska so čakali na sredstva palestinske uprave za izplačilo plače dvema usposobljenima učiteljem.

Zaključne misli

Življenje v Ramali, četudi za kratek čas, ustvarja občutek ujetništva. To je izredno razburljiva izkušnja. V mestu je stalno prisoten občutek klavstrofobije in nebogljenosti, ki se povečuje glede na čas, ki ga človek tam preživi. Samo delo na Zasedenih ozemljih pomeni pritisk na vse vključene in hkrati vpliva na uspeh vsakega prizadevanja. Vendar pa je že samo biti priča bedi palestinskega ljudstva na Zahodnem bregu vredno vsega truda. Zaupanje je glavni dejavnik pri tem delu; za pridobitev popolnega zaupanja Palestincev, bi morali v regiji ostati daljše obdobje.
      Popolnoma jasno je, da si morajo Palestinci in Izraelci pravično razdeliti ta majhen kos zemlje in začeti živeti v složnosti, da bi lahko drug drugemu podali roko kot človek sočloveku. Da bi se ta proces sprave začel, se mora izraelska okupacija končati in nezakonita gradnja naselbin ustaviti. Toleriranje različnosti in razumevanje skupne človečnosti sta bistvena, saj bi pomagala pri premiku k sodelovanju, ki je potrebno za pravičen odnos v tej razdeljeni deželi.
      Več informacij: thecreatetrust.org

Vprašanja bralcev in odgovori Benjamina Crema

V.: Koliko intervjujev je imel Maitreja doslej?
      O.: 16.

V.: So vsi potekali v ZDA?
      O.: Da.

V.: So Maitrejo intervjuvale tudi druge televizijske mreže in TV gostitelji?
      O.: Ne.

V.: So kateri od intervjujev potekali izven ZDA?
      O.: Ne.

V.: So bili na vašem predavanju maja 2010 v Nagoji na Japonskem prisotni mojstri?
      O.: Da, trije: Maitreja, mojster Jezus in tokijski mojster.

V.: Zakaj se Maitreja ne pojavlja pod svojim pravim imenom? Mislim, da bi bilo to bolje.
      O.: Žal se Maitreja ne strinja z vami. Mnogi ljudje želijo, da se svet spremeni, vendar so pasivni. Hočejo, da se to zgodi čudežno. O Maitreji razmišljajo kot o velikem avatarju in zato mislijo, da je to njegovo delo. Ni. To je naše delo. Že dolgo tega je Maitreja dejal: "Vsak kamen, vsako opeko nove civilizacije mora položiti človeštvo samo.” Ne tako davno pa je dejal: "Jaz sem le arhitekt načrta. Vi, bratje moji, ste voljni graditelji templja resnice.”
      On mora vedeti in bo tudi vedel, da ko se ljudje odzovejo na njegove ideje, je to zato, ker hočejo spremembe v svetu, za katere se zavzema, in ne zaradi njegovega statusa, ne zato, ker je svetovni učitelj. Če svetovni učitelj reče, da si je treba med seboj deliti, je lažje verjeti, kot pa da sami uvidimo, da je delitev edini možen odgovor na naše probleme.
      Ko uvidite, da je delitev edina pot do pravice in s tem do miru, naredite notranji duhovni korak v zavedanju. Tega ne vidi vsak. Zakaj vi to vidite? Ker imate to duhovno zavedanje. To je rezultat vašega notranjega zavedanja. Če pa to sprejmete le zato, ker ste prepoznali Maitrejo, to še ne pomeni, da se zavedate te potrebe. On mora vedeti, da se dovolj ljudi odziva iz svojega lastnega duhovnega zavedanja.
      Zakaj si milijoni ljudi zdaj ne delijo med seboj? Zakaj ljudje notranje ne vidijo, da je delitev naravna stvar v družini, kjer so bratje? Doma si mati, oče in otroci delijo vse. Prav tako smo tudi mi doma, svoj dom imenujemo Zemlja, smo bratje in sestre. Vse na Zemlji pripada vsem in zato bi se moralo deliti. Zadovoljiti bi bilo treba potrebe vseh. A to se ne dogaja. Zakaj ne? Ker ljudje nimajo tega notranjega duhovnega zavedanja. Tega ne udejanjajo, ne pride jim na misel.
      Imamo svobodno voljo, lahko izberemo delitev ali pa je ne izberemo. Če se odločimo, da bomo sledili Maitrejevemu nasvetu (ali vemo, da je to njegov nasvet ali ne, ni pomembno), bomo rešili svet. Če pa se kljub vsemu odločimo, da nočemo delitve in če ne bo dovolj ljudi, ki hočejo spremembo, delitev in pravico, se bomo uničili. Tako preprosto je to.
      Maitreja ve, da obstaja "kritična masa" 1,8 milijarde ljudi, ki je pripravljena sprejeti to, za kar se zavzema. Ko bo teh 1,8 milijarde ljudi izrazilo svoje stališče in od svojih vlad zahtevalo spremembo načinov njihovega delovanja in delitev svetovnih virov, se bo to zgodilo.

V.: Kaj lahko storimo, da se rešimo kapitalizma?
      O.: Ne bomo se rešili kapitalizma, dali mu bomo njegovo mesto v družbi. Ni treba razmišljati v skrajnostih, črno-belo. Nihče nikoli ne pomisli, da gre to dvoje skupaj, Maitreja pa pravi takole: pomislite na dvokolesni voz; če imate le eno kolo – bodisi socializem, bodisi kapitalizem – ne bo peljal. Vse ekonomske strukture v prihodnosti bodo ohranjale ravnotežje med socializmom in kapitalizmom. Danes v svetu ni države, ki bi imela to v pravilnem razmerju. Poanta je v vzpostavljanju ravno pravega razmerja. Z vidika mojstrov je najboljše razmerje 30 odstotkov kapitalizma in 70 odstotkov socializma.
      Katere države so najbolj stabilne? Skandinavske države. Pri njih je razmerje približno 60 odstotkov kapitalizma in 40 odstotkov socializma, kar je še vedno daleč od najboljšega razmerja, vendar to ustvarja stabilnejšo družbo, ki nima velikega bogastva ali velike revščine. To ustvarja stabilno družbo s stabilno vlado.
      Eden glavnih problemov z ekonomskega vidika je, da je razmerje v eni najmočnejših držav, v Ameriki, 95 odstotkov kapitalizma in 5 odstotkov socializma; v Evropi je nekoliko bolje, med 80 in 85 odstotki je kapitalizma in 20 do 25 odstotkov socializma. Najpopolnejše razmerje – 70 odstotkov socializma in 30 odstotkov kapitalizma – se obnese pri vseh. Vidite lahko, kako so glavne države daleč od tega in kako zelo je zato svet iz ravnovesja. Na Japonskem je okoli 80 odstotkov kapitalizma in 20 odstotkov socializma. Ne gre za vprašanje enega ali drugega, ampak za pravilno razmerje obeh.

V.: (1) Ali imate vi osebno občutek, da je nedavna eksplozija na naftni ploščadi v Mehiškem zalivu in posledično ekološka katastrofa zadnji žebelj v krsto, če se tako izrazim, pozivu po širjenju priobalnega črpanja nafte v Ameriki? (2) Lahko vprašam, koliko sto tisoč ali milijonov galon [galona je 3,79 litra]nafte je iz počene naftne cevi steklo v ocean na južni obali Amerike do trenutka, ko odgovarjate na to vprašanje?
      O.: (1) Žal moram reči, da ne. Glede na nenehno poželenje ameriških naftnih podjetij (za katere je nafta tekoče zlato) po več nafte in glede na velik del ameriške javnosti, ki jo pogojuje strah pred njenim izginotjem, mislim, da ne. (2) Nekaj milijonov. Za to nesrečo se napoveduje, da bo "največja katastrofa vseh časov, ki pa se je zgodila v ZDA." Osebno nisem tega mnenja. Več podobnih nesreč se je zgodilo v zadnjih letih v ZDA, v Evropi in drugod. Narava ima čudovit način absorbiranja in premagovanja teh nesreč in na prizadetem območju se življenje običajno v nekaj letih vrne v normalno stanje.

V.: (1) So Maitrejo vprašali o položaju med Izraelom in Palestinci sedaj, ko je blokada Gaze pritegnila svetovno pozornost? Če je tako, (2) kakšen je splošen značaj njegovega odgovora? (3) Ali je v odgovoru na vprašanje govoril o iztekanju nafte v Mehiškem zalivu? Če je, kakšen je splošen značaj njegovega odgovora?
      O.: (1) Da. (2) Maitreja zelo obžaluje tragično situacijo Palestincev, njegovo stališče pa je jasno. ZDA poziva, naj namesto da podpirajo kruta dejanja izraelske vlade, raje uporabijo svoj vpliv na Izraelce, da končajo to nečloveško blokado in začnejo z mirovnimi pogajanji. (3) Ne.

V.: Je bila eksplozija, ki je aprila 2010 potopila naftno ploščad, kar je povzročilo velikansko ekološko škodo na vzhodni obali ZDA, posledica karme in če je, smem vprašati zakaj?
      O.: Ne, to je bila nesreča. Njena posledica pravzaprav ni "velikanska ekološka škoda," ampak "potencialna" ekološka škoda. Z evropskega vidika predsednik Obama (in normalno bi dobil moj glas) pretirava v poskusu, da bi BP držal za vsak dolar izgube, ki je nastala. BP je že prevzel odgovornost in je pripravljen pri razumnih zahtevkih bona fide poravnati škodo. Zanima me, če ameriška javnost ve, da je BP do polovice v lasti ameriških investitorjev.

V.: Izraelske oborožene sile so se vkrcale na ladjo, ki je imela na krovu približno 700 propalestinskih aktivistov. Okoli devet aktivistov je bilo ubitih, mnoge so aretirali, ostale pa izgnali. (1) Je bilo to dejanje zla, glede na to, da je izraelska vlada pod vplivom ostankov energije Antikrista, kar vi imenujete "energije zla", ki so bile v drugi svetovni vojni premagane? (2) Je to tudi posledica dejstva, da so bili mnogi člani izraelske vlade in vojske po vaših informacijah v prejšnjem življenju nemški vojaški oficirji, ki so podpirali nacistično ideologijo? (3) Nekateri komentatorji so bili mnenja, da bi Izrael lahko pustil ladji pristati in bi ljudi aretirali takrat, ne pa da so se nanjo vkrcali na morju. Je Izrael izbral ta sovražna dejanja, da bi sporočil, naj se z njim ne šalijo?
      O.: (1) Da. To je v ozadju odločenosti izraelske vlade (v povezavi s Pentagonom), da ohranja napetost na Srednjem Vzhodu in tako povečuje napetost in stres po vsem svetu. (2) Da. (3) Da.

V.: Sta spiritualni svet in etrski svet eno in isto?
      O.: Ne. Spiritualni svet, kot besedo uporabljajo spiritualisti, je območje zavesti, kjer "prebivajo" ljudje, ki so umrli. Ni prostor, ampak stanje zavesti. Etrske ravni so ravni trdnega fizičnega sveta, vendar na subtilnejšem koncu fizične ravni.

V.: Če imamo etrsko telo, ali lahko vidimo NLP in vesoljske brate?
      O.: Vsakdo ima etrsko telo, vendar vam to samodejno ne da etrskega vida. Ta bo prišel postopoma, ko se bo vedno več otrok rodilo z etrskim vidom.

V.: Na Veneri je podnebje ekstremno – kako lahko tam živijo ljudje, tudi če so v etrskih telesih?
      O.: Venerjanci so zelo razviti. Venera je v svoji zadnji inkarnaciji ali krogu; Zemlja je sredi četrtega od sedmih krogov. Če bi živeli na Veneri, bi imeli telo, ki bi vam omogočalo zelo udobno živeti tam.
      
V.: Kdaj bo človeštvo začelo spoznavati resnico o etrski snovi?
      O.: Zelo kmalu. Naši znanstveniki – zlasti tisti, ki delajo na področju astronomije – se začenjajo zavedati neke vrste snovi, ki je ne razumejo. Vedo, da obstaja. Njihovi izračuni jim povedo, da obstaja, vendar je ne morejo videti ali eksperimentirati z njo. Imenujejo jo "temna snov". Ta t.i. "temna snov" je v resnici etrska raven snovi.

V.: Kdaj se bo to zgodilo?
      O.:Če bi odprli eno od knjig ezoteričnih naukov, ki so jih napisale madam Blavatska, Alice Bailey, Helena Roerich ali celo jaz in bi prebrali o snovi in stanju etrskih fizičnih ravni, bi dobili odgovore v enem popoldnevu. Da bi dokazali obstoj temne snovi, namesto tega raje gradijo velikanski ciklotron – da bi ga zgradili je potrebnih 25 let – ki stane milijone.

V.: Kako na gensko spremenjeno hrano gledajo mojstri?
      O.: Na splošno rečeno mojstri tega ne vidijo kot napredek. Veliko je odvisno od postopka, ki se uporablja, in od hrane same. Na splošno mojstri priporočajo najčistejšo, najmanj spremenjeno in organsko pridelano hrano, kar se le da svežo.

V.: Želel bi izvedeti, če je mogoče, žarkovno strukturo in razvojno stopnjo prerokinje Elizabeth Clare Prophet (1939-2009), vodje Summit Light House v Montani, ZDA.
      O.: D.: 6; o.: 6 (3); m.: 6 (7); a.: 2 (6); f.: 3 (7); r. st.: 1,4.