Loading

 Domača stran >> Revija Share International

Revija Share International v slovenščini

Poleg informacij o procesu Maitrejevega prihoda v reviji Share International objavljamo članke o problemih, za katere Maitreja meni, da bi jih moralo človeštvo najprej rešiti, da bi na svetu zavladali pravičnost, bratstvo in mir. V reviji objavljamo članke, ki jih je mojster podal prek Benjamina Crema, ezoterične članke, poročila o čudežnih dogodkih po svetu, pisma bralcev, ki opisujejo osebna srečanja z Maitrejo ali katerim drugim mojstrom in vprašanja bralcev, na katera je odgovoril Benjamin Creme.
      Share International je revija, ki nas seznanja s perečimi svetovnimi problemi in rešitvami zanje. Predvsem pa daje upanje v prihodnost, osmišlja življenje in prebuja ljubezen.

naročnina za pol leta (5 revij): 15,00 €
naročnina za eno leto (10 revij): 29,00 €
naročnina za dve leti (20 revij):
56,00 €
V ceno so vključeni poštni stroški.
Revijo lahko naročite po telefonu 040 463 489 ali prek spletne naročilnice.
Če želite po pošti prejeti vzorčni izvod revije, nam pošljite svoj naslov.

Oglejte si revijo Share International (januar-februar 2018).
Za ogled potrebujete AcrobatReader. Priporočamo, da PDF datoteko najprej presnamete na svoj računalnik in jo šele potem odprete v AcrobatReaderju.

Vsebina aktualne revije (april 2018)

Pobrskajte po arhivu člankov objavljenih v slovenski reviji Share International.

Oglejte si razstavo fotografij Unicefovih fotografov, ki so bile objavljene na zadnjih straneh revij Share International.

Od začetka izhajanja revije Share International je mojster Benjamina Crema prispeval članke, ki naj bi bili objavljeni ne le v času, ko so bili napisani, ampak tudi kadarkoli je to primerno glede na okoliščine v svetu.

Konec suženjstva
Mojster -, prek Benjamina Crema, april 2003

Tako kot se preprosti zvonček prebije skozi sneg in naznanja prihajajočo pomlad, tako ljudje vsepovsod oznanjajo svoje zahteve po pravičnosti in miru ter končanju dolge zime suženjstva in tiranije. Dviga se glas ljudstva – ukazovalno, da bi bil slišan. Je znanilec novega časa, novega družbenega reda, ki se bori, da bi se rodil. Kljub načrtom – ne – zaradi načrtov in delovanja nevarnih ljudi, ljudje odvržejo svoj pradavni jarem in zahtevajo pravico, da se sliši njihov glas. Nova nuja in novo zaupanje dajeta moč njihovi zahtevi. Moč ljudskega glasu se prebija skozi prastaro suženjstvo in kaže pot v prihodnost. Ljudje vse bolj spoznavajo, da je vloga vlade v tem, da deli po potrebah ljudi ter da ni problema ali težave, pri kateri bi bila vojna edina rešitev. Ostri glasovi voditeljev, ki so lačni moči, lahko zaenkrat še zapeljejo prestrašene ali nepremišljene ljudi, vendar je njihov čas omejen in se izteka.
      Nastaja nov čas – čas pravičnosti, svobode in miru. V tem prihajajočem času bodo ljudje vseh narodov doživeli izpolnitev svojih sanj in upanja na boljše življenje: življenje pomena in namena, lepote in razumevanja, pravilnih odnosov in ljubezni. Vsak dan bo prinesel novo odkritje – notranje in zunanje – vsaka ura priložnost za služenje. Tako bo in tako bo vsak moški, ženska in otrok slavil božanskost v vseh nas in v vsej njeni raznolikosti kazal vsestransko lepoto boga.
      Ko bo Maitreja prišel v ospredje, se bo trudil usmerjati stremljenje neštetih milijonov ljudi, ki te resnice zaznavajo, a jim ne morejo dati glasu. V njem bodo našli govornika, prepričljivega in resnega, kot to terjajo okoliščine; ugotovili bodo, da bodo njihove potrebe, potrebe vseh ljudi po pravičnem in mirnem svetu, prek njega postale znane.
      Ta proces je že v teku. Na pohodih in protestih, kjer ljudje kličejo po pravičnosti, miru in razumnosti, bo mogoče najti Maitrejo, ki bo v taki ali drugačni preobleki igral vlogo ljudi in govoril v njihovem imenu. Te shode za pravičnost preveva njegova energija ljubezni in ljudi navdihuje za nadaljnja prizadevanja. Njegova moč postaja njihova in počutijo se neustrašni in prepričani vase. Tako gospod ljubezni obrača tok sovraštva, krepi vnemo milijonov ljudi in ugotavlja, da se ljudje vsepovsod zavedajo svoje usode in iščejo načine, kako uvesti to, kar si srčno želijo.

Na frontni črti migrantske krize: reševanje življenj na Lesbosu v Grčiji
z Lanceom Bushijem se je pogovarjala Shereen Abdel-Hadi Tayles

Mednarodne migracije so sestavni del globaliziranega sveta, pa vendar je njihov pozitivni vpliv na globalni razvoj pogosto prezrt zaradi nerazumevanja, netočnosti in razgretih debat v okviru političnih in javnih forumov.

Mednarodna organizacija za migracije (The International Organization for Migration - IOM) ocenjuje, da je danes v svetu okoli 250 milijonov migrantov, velika večina je v države gostiteljice vstopila povsem regularno. Široko uveljavljeno prepričanje, da imajo migranti negativni ekonomski in družbeni vpliv na skupnosti, je zgrešeno. Razširil se je mit, da migranti svoje države zapustijo zaradi obetov boljšega življenja drugje in pri tem prevzamejo službe lokalnemu prebivalstvu ter obremenijo socialne vire v skupnostih, kamor se preselijo. Nič ni bolj oddaljeno od resnice. Po podatkih IOM izkustveni dokazi kažejo, da migranti vseh izobrazbenih ravni, vključno z nezakonitimi preseljenci, ekonomijam držav gostiteljic namenjajo okoli 85 odstotkov svojega zaslužka, plačujejo pa več davkov kot prejmejo različnih oblik državnih pomoči. Prispevajo tudi državam, iz katerih prihajajo, saj 15 odstotkov zaslužka pošiljajo tja in s tem pozitivno vplivajo na njihovo ekonomijo. Zato je potrebno vzpostaviti migracijske politike, ki bodo temeljile na dejstvih in ne na strahu, predstaviti pa je potrebno tudi pomemben pozitiven vpliv migrantov na družbo, ekonomijo in kulturo. Migranti tvegajo svoja življenja in življenja družinskih članov, da bi v iskanju preživetja, in ne razkošja, zapustili edino državo, ki jo poznajo. Za seboj pustijo vse, kar poznajo - navade, jezik, imetje, prijatelje in pogosto tudi svoje družine - vse, kar imajo, dajo tihotapcem, ki jim obljubijo varen prihod v novo državo. Če preživijo tvegano potovanje, so nameščeni v prenatrpana in nevarna begunska taborišča z obupnimi življenjskimi razmerami.
       Grčija od leta 2016 beleži velik porast števila migrantov, vstopi več kot 200 ljudi dnevno, od tega 40 odstotkov otrok. Februarja 2018 so združenja odvetnikov nekaterih Egejskih otokov izrazila svoje nasprotovanje deportaciji beguncev in migrantov, ki v Grčijo vstopajo prek Turčije. Lance Bushie je preživel skoraj dve desetletji v kanadskih oboroženih silah in skoraj tri med kanadskimi gasilci v Alberti. Leta 2016 je organiziral in vodil skupino profesionalnih kanadskih reševalcev, ki so sedem tednov na Lesbosu pomagali grški nevladni organizaciji (NVO) Mednarodni odzivni center pri reševanju migrantov, ki so prihajali iz Turčije. Leta 2017 se je skupina ponovno sestala in formirala organizacijo Kanadska mednarodna pomorska reševalna pomoč (CMRAI), ki zagotavlja asistenčni humanitarni odziv pri varovanju življenj beguncev in jim pomaga pri varnem prihodu na cilj. CMRAI je ena od 63 organizacij, ki so bile skupinsko nominirane za Nobelovo nagrado za mir za leto 2018. Lancea Bushija je za revijo Share International intervjuvala Shereen Abdel-Hadi Tayles.

Share International: Ali nam lahko poveste, kako iščete in identificirate migrantska plovila in kaj storite, ko jih odkrijete?
       Lance Bushie: Podnevi smo se usposabljali in vzdrževali plovilo. Ponoči smo iskali migrantska plovila. Migrantska plovila odkrivamo na več načinov: na obali je ekipa z daljnogledi in opremo za nočni vid, ki pregleduje morsko površino v smereh, iz katerih se običajno pojavljajo. Naše plovilo je opremljeno z infrardečo opremo in daljnogledi. Prek radijskih komunikacij nas informirata ekipa na obali in grška obalna straža, najbolj učinkovita metoda odkrivanja pa je mirovanje in poslušanje človeških glasov ter zvokov izvenkrmnih motorjev ob izklopljenih ladijskih motorjih. Ko odkrijemo migrantsko plovilo, moramo pred nudenjem pomoči plovilu ali ljudem na nevarnih delih obale, na klifih in velikih skalah, počakati na dovoljenje obalne straže.

S. I.: S katerimi izzivi se srečujejo iskalne in reševalne operacije v Grčiji?
       L. B.: Najprej je potrebno pridobiti zaupanje obalne straže in Agencije za varovanje obale, Frontexa. Večino reševalnih NVO-jev namreč vidijo kot neprofesionalce in nepotrebno podvajanje. Ko pa enkrat imajo izkušnjo sodelovanja, se njihovo zaupanje okrepi in vedno pogosteje nas pokličejo po radijski zvezi, da bi nas vključili kot vir. Sodelovali smo tudi z NATOVIMI vojnimi ladjami, delujočimi na tem področju, ki so nas poklicale z našim klicnim znakom, da bi jim posredovali informacije.

S. I.: S kakšnimi pogoji se srečajo iskalci azila, ko prispejo v Grčijo?
       L. B.: Taborišča so prenatrpana, časovnica, ki bi določala, koliko časa bo trajal azilni proces, pa ne obstaja. V enem od begunskih taborišč, Moria, so imeli v času, ko smo bili na otoku leta 2017, več požarov in protestov. Ko se Agencija za varovanje obale odloči, kako bodo begunci prišli do obale, jih odvedejo v pristanišče, kar se imenuje 2. stopnja. S tem taboriščem upravljajo NVO-ji, tukaj ocenijo zdravstveno stanje migrantov, nato poskrbijo za njihovo higieno in jih oblečejo. Na 2. stopnji preživijo do 24 ur, nato jih odpeljejo v Morio, kjer se pričnejo vladni dokumentacijski postopki.

S. I.: Ali ocenjujete, da se razmere za begunce, ki pridejo na Lesbos, poslabšujejo?
       L. B.: Razmere v taboriščih se slabšajo. Prenatrpana so, migranti se v sistemu ne pomikajo naprej. Število prihajajočih plovil se je v primerjavi z letom 2015 zmanjšalo, vendar pa še vedno neprestano prihajajo preobremenjeni gumijasti čolni z več kot 70 ljudmi na krovu. Tudi tihotapci so aktivni in prehajajo mejo s hitrimi čolni, migrante pa puščajo na najbolj problematičnih mestih, da jih ne bi odkrili. Ti nato sredi noči čakajo na obali, dokler jih kdo ne najde. Naloga reševalnih NVO-jev je bila, da so ob sončnem vzhodu patruljirali po severnih obalah in iskali ljudi, ki so jih odložili. Tega ne počneta Agencija za varovanje meja in Frontex. NATO patruljira vzdolž mejne črte sredi odprtega morja.

S. I.: Ste si posebej zapomnili katero od reševalnih akcij?
       L. B.: Ko sem bil tam to poletje, julija 2017, smo rešili mnogo migrantov. Najbolj izstopa reševanje dveh majhnih otrok, starih toliko kot moja otroka. Poklicala nas je NATOVA ladja, da bi ob treh zjutraj pomagali beguncem, ki so pristali na obali. Obalna ekipa se je odzvala in uspela rešiti skoraj vse begunce, ki so bili na nevarnem skalnatem področju, razen dveh starejših moških in dveh starejših žensk, ena je imela poškodovano nogo, ter dveh otrok, starih okoli 6 let. Po kakšni uri zamude, ko smo čakali na dovoljenje za posredovanje s strani Agencije, smo s čolnom med skalami navigirali proti obali. Prostovoljca sta na čoln pomagala moškima in otrokoma, bili so podhlajeni in mokri. Nato so vkrcali eno žensko in z veliko pazljivostjo še drugo, poškodovano. Nikoli ne bom pozabil izraza na obrazu otrok. To je bil izraz absolutnega strahu in prepričan sem, da nista razumela, kaj se je dogajalo in zakaj. Skušal sem ju pomiriti, zavil sem ju v odeje in posadil na zadnji sedež, sam pa sem bil spredaj na premcu čolna. Sredi noči smo begunce prepeljali do Frontexovega plovila sredi morja, kjer pa je bilo razpoloženje drugačno. Oficirji niso bili tako tolažilni do teh otrok in lahko sem videl, kako se njihov stres povečuje. Bilo je zelo žalostno, vendar nismo imeli druge izbire kot da pravkar rešeno skupino predamo in jih ob tem tolažimo, da so prispeli v Evropo.

S. I.: Ali bi želeli še kaj dodati?
       L. B.: CMRAI je organizacija, ki so sestavljajo profesionalci iz vse Kanade. Želimo se ponovno aktivirati, da bi pomagali NVO-jem, ki so kadrovsko šibki in potrebujejo usposabljanje, pomoč pri upravljanju reševalnih plovil in sredstva za delovanje. Iščemo sredstva ali financerja, da bi lahko nadaljevali z misijo, neposredno reševali življenja in tako pomagali pri migrantski krizi. Sredstva bi namenjali za zavarovanje, namestitve, opremo in potrebe NVO-jev, ki jim želimo pomagati.

Niso vsi vesoljci napadalci
Kako se prizadevanja vesoljskih bratov odražajo v popularni kulturi
Gerard Aartsen

Od prvega sodobnega videnja Kennetha Arnolda tako imenovanih "letečih krožnikov" junija 1947 nad goro Rainier v državi Washington ter strmoglavljenja "letečega krožnika" mesec dni kasneje blizu kmetije v Roswellu (v Novi Mehiki, v Kaliforniji), je bilo nad idejo o obiskovalcih iz vesolja fasciniranih zelo veliko ljudi.

Porast števila ljudi po svetu, ki so trdili, da so se srečali z ljudmi iz letečih krožnikov v začetku 1950-ih je okrepil javni interes vse do točke, ko so se vlade in vojske počutile primorane sprožiti stalni tok dezinformacij in uprizorjenih misterijev, da bi podpihovali strah pred obiskovalci in zmedo o njihovih namerah. Resnični "kontaktiranci" (ljudje, ki so imeli stik z obiskovalci iz vesolja, op.p.) pa so medtem govorili in pisali o zaskrbljenosti obiskovalcev iz vesolja zaradi naše preokupacije z uničujočim orožjem, namesto z napori za mednarodno sodelovanje, ter o njihovem spoštovanju naše svobodne volje.
       Ta stalni dotok napačnih predstav je spodbujala filmska in zabavna industrija, kar se je pričelo z igranimi filmi Napadalci iz vesolja (Invaders from Mars, 1953), Zemlja proti letečim krožnikom (Earth vs the Flying Saucers, 1956), Invazija ljudi iz letečih krožnikov (Invasion of the Saucer Men, 1957) in tako naprej. Ti napori so bili tako očitni, da je revija Flying Saucer Review v izdaji marec/april 1959 objavila poseben uredniški zapis: "Obsojamo ta prizadevanja za vpliv na svetovno mnenje prek filmov in drugih medijev, ki spodbujajo strah pred vesoljskimi plovili."
       Pa vendar naslednji odlomki iz tedanjega časa kažejo na resnično poslanstvo, ki so ga opravljali vesoljski obiskovalci, ki je vzklilo kot semena, ki poženejo skozi razpoke betona prikritih interesov v vsej filmski barvni jasnosti.

Tujec z Venere (Stranger from Venus, 1954)

Prvi primer je tudi najmanj presenetljiv, ker temelji na filmskem scenariju, ki ga je napisal Desmond Leslie. Njegova knjiga Leteči krožniki so pristali (Flying Saucers Have Landed) vključuje pripoved o prvem srečanju Georga Adamskega z obiskovalcem iz vesolja v kalifornijski puščavi novembra 1952, Leslie je tudi preživel veliko časa v družbi Adamskega. Lesliju je leta 1954 uspelo spodbuditi interes za svoj scenarij Tujec z Venere, po katerem so posneli film. Kljub temu, da je v filmu igrala Patricia Neal, ki se je pojavila tudi v filmu Dan, ko je Zemlja stala na mestu (The Day the Earth Stood Still, 1951) in kasneje v Zajtrku pri Tiffaniju (1961), nizkostroškovni film, ki je prikazoval ljudi, ki so se pogovarjali v zgolj treh prostorih, nikoli ni postal blagajniški hit. V ZDA je bil predvajan pod naslovom Takojšnja katastrofa, pripoveduje pa o tujcu, ki v ruralno okolje prispe med poročanjem o letečem krožniku. Sčasoma pojasni, da voditeljem Zemlje prinaša sporočilo svojih predstojnikov, ki prihajajo z Venere. Ko se končno dogovorijo za srečanje z najvišjimi predstavniki vlade, sledi naslednji pogovor.
       Tujec: "Prosil sem za srečanje s predstavniki vseh narodov. Vsi ti ljudje so pripadniki ene nacije. Vaše (Velike Britanije). Tokrat bom govoril z vami. Tisti, ki prihajajo za mano, pa bodo govorili samo s predstavniki vsega sveta. Tukaj sem na mirovni misiji. Tukaj sem zato, da pripravim vse za pristanek naših višjih predstavnikov."
       Predstavnik: "O čem se želijo vaši predstojniki pogovarjati z našimi voditelji?"
       Tujec: "Naš interes za vaš planet je podoben interesu starejšega brata. V družini tega osončja ste kršitelj vi, Zemlja. Mi od vašega planeta ne želimo ničesar, vendar vam ne moremo dovoliti, da ogrožate tudi naš obstoj."
       Na drugih mestih tujec opozarja, da človeštvo ne bi smelo dovoliti, da pohlep prevlada nad inteligenco: "Zelo previdni bodite s to pravkar izumljeno jedrsko močjo. Kmalu boste postali grožnja drugim planetom."

Zvezdne steze (Star Trek) (1968)

Podobno sporočilo je odmevalo tudi v epizodi izvirne ameriške TV serije , predvajane med leti 1966 in 1969 , ki je po vsem svetu postala popularna, z besedami njenega ustvarjalca Gena Roddenberryja, "kot poskus pokazati, da bo Zemlja dosegla zrelost in modrost takrat, ko razlike med idejami in življenjskimi oblikami ne bodo le tolerirane, pač pa radostno občudovane. Če se ne moremo naučiti ... občudovati teh majhnih razlik pri svoji vrsti, na tem planetu, potem si ne zaslužimo iti ven v vesolje in srečati raznolikosti, ki je skoraj zagotovo tam zunaj." V epizodi z naslovom "Naloga: Zemlja" je igralec Robert Lansing, ki je igral Gospoda Sedem, poslanega iz prihodnosti, svojo misijo opisal z besedami: "Preprečiti civilizaciji na Zemlji, da bi se uničila, še preden dozori v miroljubno skupnost", ker sta "tehnologija in znanost napredovali hitreje kot politično in družbeno znanje". Njegova nevedna tajnica Roberta (Terry Garr), ki se je učila od njega, je takole artikulirala psihološko grožnjo, ki je v času hladne vojne bremenila večji del planeta: "Vem, da ta svet potrebuje pomoč. Zato je del moje generacije uporniški in nor, veste. Sprašujemo se, ali bomo pri 30-ih sploh še živi."
       Benjamin Creme in njegov mojster sta nas obvestila, da so vesoljski bratje vse od odkritja tehnologije jedrske cepitve neumorno delali, da bi ohranili naš planet nedotaknjen in primeren za življenje, to so potrdili tudi drugi. Leta 1963 je italijanski diplomat in kontaktiranec Alberto Perego zapisal: "Hvaležni jim moramo biti za neprenehno čiščenje naše atmosfere, ki bi bilo brez njihove pomoči že nepopravljivo onesnaženo z ostanki naših jedrskih eksplozij. Hvaležni jim moramo biti, da so, vsaj do sedaj, preprečili jedrsko vojno." Med pričanjem, ki je bilo del javnega zaslišanja v okviru projekta Razkritje (Disclosure) leta 2010, je upokojeni oficir ameriške vojske Robert Salas povedal: "Neznani leteči objekti so bili dejansko opaženi nad mnogimi našimi jedrskimi oporišči in blizu drugih jedrskih objektov in v nekaterih primerih so ta opažanja sovpadala tudi z začasnim nedelovanjem našega jedrskega orožja ... Če bi ga želeli uničiti, bi, z močjo, ki jo očitno imajo, to lahko naredili. Zato osebno mislim, da to niso bili sovražni nameni." V nedavnem komentarju na Facebooku je Salas dodal: "Strinjam se s trditvijo, da so bili zavezani k ohranitvi bivalnega in vitalnega planeta, čeprav bodo ljudje morda še naprej razvijali svoj namen uničiti drug drugega."

Goli v sedlu (Easy Rider, 1969)

Na malih in velikih zaslonih niso bili prikazane le skrbi vesoljskih obiskovalcev v povezavi s človeškimi jedrskimi kapacitetami, pač pa tudi njihov sistem družbeno-ekonomske pravičnosti. Kot neodvisni road film Goli v sedlu najbrž ni bil prostor, kjer bi lahko pričakovali razlage družbenih struktur na Veneri. V pismu književnim listom New York Timesa 7. junija 1970 je Terry Southern, scenarist, ki je sodeloval s Petrom Fondo in Dennisom Hopperjem pri scenariju za Goli v sedlu, razložil: "Ženska, ki smo jo najeli za tipkanje scenarija, je ravno prišla iz Washingtona, kjer je bila aktivna članica kulta, povezanega z letečimi krožniki, ki ga je ustanovil pokojni George Adamski. Njegovi učenci trdijo, da so v stiku z ljudmi z Venere. V določenih ustvarjalnih trenutkih smo bili priča monologom o tem, kako so prebivalci Venere že med nami, pod različnimi krinkami, z namenom splošnega nadzora, predvsem pa, da bi nas malce 'ohladili' na področju jedrskega holokavsta. Nekaj teh samogovorov sem posnel in naredil prepise, ki sem jih skupaj s scenarijem dal Hopperju, preden je odšel na lokacijo snemanja, povezano s to sekvenco. Ta scena prikazuje motorista Wyatta (Fonda) in Billya (Hopper) z njunim novim prijateljem, odvetnikom Georgom (Jack Nicholson). Billy svojima kolegoma pripoveduje, kako je pravkar videl objekt, ki je prečkal nebo, nenadoma spremenil smer in 'v hipu izginil. Trikrat mi je posvetil, naredil cikcak in v hipu izginil.'"
       George nato govori, kot bi prisostvoval predavanju Georga Adamskega: "Ta NLP ti je svetil v pozdrav. Po vsem svetu imajo svoje baze, veste. Sem prihajajo od leta 1946, ko so znanstveniki z radarjem prvič dosegli mesec. Od takrat v velikem številu živijo in delajo med nami. Vlada ve vse o njih. ... So ljudje kot mi, prihajajo iz našega sončnega sistema, le da je njihova družba višje razvita. Hočem reči, ne poznajo vojn, denarnega sistema, nimajo voditeljev, ker je vsakdo med njimi voditelj. Zaradi tehnologije se lahko brez napora prehranjujejo, oblačijo, domujejo in potujejo ... Ne razkrijejo se nam, ker bi to povzročilo splošno paniko. Hočem reči, še vedno imamo voditelje, na katere se zanašamo, da nam bodo posredovali te informacije. Ti pa so se odločili, da jih bodo prikrili, ker bi njihovo razkritje pomenilo izjemen pretres naših zastarelih sistemov ... Sedaj Venerjani kot svetovalci srečujejo ljudi z vseh področij; v prihodnosti bo človek razvil božjemu podoben nadzor nad lastno usodo. Imel bo možnost transcendence in razvoja, ki bo na voljo vsem."

Marsove kronike (The Mars Chronicles) (1980)

Družba utemeljena na enakosti ne pomeni dolgočasnega življenja, prav nasprotno, je mojster s Saturna zagotavljal Georgeu Adamskemu v knjigi Znotraj vesoljskih ladij (Inside the Space Ships): "Na naših svetovih smo srečni, vendar ne mirujemo. Ko človek doseže vrh hriba, se pred njim odpre pogled na naslednji hrib, to je stalni napredek."
       Prizadevanja za vzpostavitev sveta brez hotenja in strahu bi osvobodila človeštvo, ki bi se lahko posvečalo umetnosti samouresničitve in postopni manifestaciji naše resnične, svobodne božanske narave. Maitreja, svetovni učitelj, je rekel, naj živimo "... preprostejše življenje, kjer noben človek ne trpi pomanjkanja, kjer dan ni enak dnevu, kjer se radost bratstva izraža skozi vse ljudi." (iz Maitrejevega sporočila št. 3)
       Kaj bi tak način življenja prinesel našemu pogledu na življenje, je bilo namignjeno v tretji epizodi mini TV serije Marsove kronike, z naslovom "Marsovci", v kateri je glavni igralec Rock Hudson srečal Marsovca (ki ga je igral Terence Longdon), ki opisuje nekoliko drugačen življenjski namen od dela zgolj za preživetje: "Vsakdo z očmi lahko vidi, kako je potrebno živeti. ... Z opazovanjem življenja, opazovanjem narave in s sodelovanjem z njima. Oblikovati skupni cilj s procesom bivanja. ... S tem, da živimo življenje kot tako, mar ne vidite? Užitek izvira iz daru čistega bivanja. ... Življenje je odgovor samo po sebi. Sprejmite ga in uživajte v njem dan za dnem. ... Vse, kar je lepo, pustite nedotaknjeno. Vse, kar živi, ohranjajte z vsem spoštovanjem. Kajti življenje podeljuje vladar univerzuma; podarjeno je, da bi bilo slavljeno, uživano, spoštovano. Vendar to ni nobena skrivnost. Ste inteligentni. Prav tako kot jaz veste, kako je potrebno ravnati.


NLP v obliki lentikularisa (vrsta oblaka), Havajsko otočje

Podoba Device Marije se pojavlja na steni v Argentini

Podoba Device Marije se je pojavila na steni vojaške bolnišnice v Cordobi, v Argentini. Prepoznavni obris so prvič opazili 11. februarja 2018. "Pravzaprav je bilo veliko presenečenje, nekaj zelo spodbudnega," je dejal Commodore Peralta, direktor bolnišnice. To je poimenoval "prikazovanje Matere božje". Bolnišnične oblasti so sorodnikom pacientov, ki želijo moliti pred njo, uredile dostop do podobe.
       Doktor Felipe Urca, upokojeni zdravnik v bolnišnici, je podal osebno zgodbo prikazovanja podobe. Kot je zapisal na Facebook strani:
       "Na prehodu v sobi številka 7, v bolnišnici, je 11. februarja ob zori bila gospa z družinskim članom, ki je bil v zelo resnem zdravstvenem stanju in je na hodniku molila ... Nenadoma je začela na steni nad radiatorjem nastajati podoba, ki je postajala vse bolj jasna.
       Treba je poudariti, da je radiator že več mesecev zaprt, saj je poletni čas in temperature so zelo visoke. Podobe prej ni bilo tu, to je največji šok. Za preizkus so nekateri ljudje poskusili podobo odstraniti z alkoholom, vendar ta ni niti malo izbrisana. Gledajoč podobo s strani se zdi, da ima na nekaterih delih malo reliefa, kot nekakšen sij. Orisi so podobni Naši gospe iz Lurda, ki ima roki združeni v molitvi ...
       Pojasnila ali interpretacije bo podala cerkvena oblast. Sedaj moramo preprosto govoriti o MANIFESTACIJI Device Marije, ki nam je želela pokazati, da je blizu bolnih, trpečih, tistih, ki jo pokličejo ... kot mati, vseh."
       vir: thefortean.com, mysticpost.com, jornadaonline.com, capitanbado.com

Nekdanji uradniki vlade ZDA pozivajo Pentagon k preiskavi NLP-jev

Marca leta 2018 je v kolumni v časopisu Washington Post nekdanji visoki uradnik vlade ZDA, kjer je deloval na področju obrambe, pozval ameriško vojaško obveščevalno skupnost k preiskavi pojava NLP-jev. Christopher Mellon, ki je služil kot namestnik pomočnika sekretarja obrambe za obveščevalno dejavnost v dveh administracijah ZDA, je citiral nedavno objavljene videe srečanj ameriških vojaških letal z neznanimi letečimi predmeti, kot tudi številne podobne incidente v zadnjih letih, v pozivu k preiskavi predvsem na osnovi državne varnosti. Mellon je objavil tudi video z umaknjeno tajnostjo prej nerazkritega srečanja ameriške mornarice in NLP-ja, ki se je zgodil ob obali ZDA v letu 2015.
       "Videi z opažanji pilotov in radijskih operaterjev domnevno dokazujejo obstoj zračnih plovil, ki so veliko boljša od vsega, kar posedujejo Združene države in njeni zavezniki," je zapisal Mellon. Kljub vedno več dokazom je Mellon dejal, da "vojaški oddelki in agencije tovrstne incidente obravnavajo kot osamljene dogodke, ne kot del vzorca, ki zahteva resno pozornost in preiskavo." Mellonov kolega, Luis Elizondo, ki je vodil Pentagonov obveščevalni program preiskovanja dokazov "nenavadnih" zračnih plovil, je lansko leto odstopil v protest proti vladnemu pomanjkanju pozornosti vse večji količini podatkov o NLP-jih.
       Mellon sklene: "Ob letnem obveščevalnem proračunu vrednim skoraj 50 milijard ameriških dolarjev denar ni težava. Obstoječa sredstva preprosto krijejo, kar je potrebno za vpogled v incidente. Kar nam predvsem manjka je spoznanje, da ta zadeva upravičuje resno zbiranje in analizo podatkov."
       "... posledice teh incidentov za državno varnost so zaskrbljujoče, znanstvene priložnosti pa navdušujoče. Kdo ve, kakšnim tveganjem se lahko izognemo ali kakšne priložnosti lahko odkrijemo, če sledimo podatkom? Ob tveganju strateškega presenečenja si ne moremo privoščiti odvračati pogleda. Prihodnost ne pripada le fizično pogumnim, temveč tudi intelektualno spretnim."
       vir: washingtonpost.com


14. januarja 2018 je fotograf Liu Guočing nad goro Tai na Kitajskem posnel slike NLP-ju podobnega oblaka. (Vir: ufosightingsdaily.com)




Florida, ZDA - Zgodaj zjutraj na novega leta dan leta 2018 sta se priči v Davenportu na Floridi v ZDA vračali domov, ko sta opazili in fotografirali velik, okrogel predmet z več lučmi, ki je lebdel na nizki višini in nekaj minut ostal viden. Ena priča ocenjuje, da je bil predmet dolg približno 275 metrov. "Največje plovilo, kar sem jih videl," je dejal očividec. "In videl sem jih kar nekaj."
       vir: mufon.com

TruTrade v podeželski Afriki

Jenny Rafanomezana iz Ugande je direktorica socialnega podjetja TruTrade, ki malim kmetovalcem v Afriki omogoča zanesljiv dostop do trgov in pravično plačilo za njihove pridelke. Z Jenny se je za Share International pogovarjala Victoria Gater.

Share International: Kaj vas je vodilo, da ste se lotili tega dela?
       Jenny Rafanomezana: Svojo poklicno pot sem začela z diplomo iz ekologije. Ukvarjala sem z ekološkimi vprašanji in spoznala, da je ključnega pomena ljudem zagotoviti trajnostno preživetje. Vrsto let sem delala z nevladnimi organizacijami v Aziji, Južni Ameriki in Afriki, ki podpirajo male kmetovalce, da lahko upravljajo z naravnimi viri in povečajo svoj pridelek. Vendar sem opazila, da imajo vsa ta prizadevanja omejen doseg, če kmetje za svoje pridelke iztržijo le skromno plačilo. Kako naj trgi delujejo v korist malih pridelovalcev, se mi je vedno zdel eden od najtrših orehov. Izzivi so me od nekdaj privlačili, zato sem se lotila problematike vključevanja malih kmetovalcev v trajnostne dobavne verige. To je absolutno nujno, če želimo zagotoviti prihodnost malih kmetovalcev v Afriki. Vedno sem verjela v pošteno trgovino in mislim, da bi morali vsi ljudje, ki so vključeni v vrednostno verigo [od kmetov, ki prodajajo svoje pridelke, do končnih kupcev], imeti pravičen delež od končne vrednosti pridelka. To bi moralo biti vodilno načelo za lokalne, regionalne in izvozne trge.

S. I.: Kako ste se lotili oblikovanja socialnega podjetja TruTrade?
       J. R.: Delala sem v Afriki in preizkušala ideje za tržni model, ki bi temeljil na proviziji. V okviru tega procesa sem sodelovala z mrežami trgovcev, ki so imeli isto idejo in so TruTrade že registrirali kot kenijsko podjetje. Združili smo svoje moči, poskrbela sem za investicije, zaposlila ekipo in idejo smo leta 2015 tudi realizirali. Začetno investicijo je zagotovila irska nevladna organizacija Self Help Africa (Afriška samopomoč), ki v podsaharski Afriki uspešno podpira male kmetovalce.
       Organizirani smo kot socialno podjetje, ki ima dve ključni prioriteti. Prvič, želimo ustvariti družbeni učinek z ustvarjanjem dodatnega dohodka za male kmetovalce in z zagotavljanjem zanesljivih poti na trge. Drugič, to moramo storiti na način, ki je komercialno uspešen, s čimer lahko zagotovimo trajnostno storitev in se lahko širimo, da bi zadovoljili potrebe milijonov malih kmetov. V Keniji in Ugandi ima naše podjetje trenutno 15 zaposlenih. Med leti 2015 in 2017 je bil obseg trgovanja približno 1.700 ton pridelkov v vrednosti skoraj 900.000 ameriških dolarjev. Delujemo v več kot 20 različnih vrednostnih verigah, zdaj pa se osredotočamo predvsem na tiste, za katere smo ugotovili, da z njimi lahko ustvarimo največji vpliv; to so oljna semena, še posebej soja in sezam, pa tudi kasava, avokado in drevesni oreščki.

S. I.: Kakšen je tipičen položaj malih kmetovalcev v Afriki?
       J. R.: Afriški mali pridelovalci trdo delajo, težave imajo zaradi nekakovostnih semen in težkih naravnih pogojev; ko pa končno ustvarijo pridelek, morajo najti še ustrezno tržišče. Večina pridelovalcev svoje pridelke proda posrednikom kar na sami kmetiji. Ti posredniki pa na splošno kupujejo pridelke po čim nižjih cenah, da bi lahko zase ustvarili kar najvišji dobiček, zato kmetovalci praviloma dosegajo zelo nizke cene. V tradicionalni vrednostni verigi je veliko posrednikov - prvi na primer odkupi vse vaške pridelke in jih proda večjemu posredniku; le-ta naslednjemu v verigi in tako naprej, tako da na koncu nihče ne ve, koliko kdo zasluži. Nekateri posredniki, ki delajo na podeželskih območjih, opravijo veliko dela, tvegajo in prejmejo zelo majhno plačilo; drugi poznajo naslednjo osebo v verigi, ji preprosto odnesejo pridelke in ne da bi jim dodali kakršno koli dodatno vrednost, si vzamejo dobršen del zaslužka. Nikakršnega vzajemnega zaupanja ni; vsi pričakujejo, da bodo na vsakem koraku prevarani.

S. I.: Kako pri podjetju TruTrade rešujete to problematiko?
       J. R.: Socialno podjetje TruTrade jamči, da se vrednost pridelkov deli z vsemi deležniki v vrednostni verigi, od kmeta do končnega kupca. Kmetje dobijo boljše cene in zanesljivejšo pot na trge. Kupci pa dobijo ustrezno količino in kakovost proizvodov na zanesljiv in sledljiv način. Ključnega pomena je transparentno trgovanje, ki ga omogoča naša spletna in mobilna platforma za trgovanje. S tem je vsakomur omogočeno, da sledi stroškom vzdolž celotne vrednostne verige.
       Po vsej Keniji in Ugandi ustvarjamo razpredeno mrežo vaških zastopnikov, ki zagotavljajo našo marketinško storitev. Podjetje TruTrade in zastopniki prejmejo provizijo, ki je vezana na znesek, ki ga dobi kmetovalec. Na ta način spodbujamo učinkovitost transakcij in zato vsi deležniki delujejo usklajeno, da bi kmetovalci dobili kar najboljšo ceno za svoje pridelke. Ko kupci zaznajo visoko kakovost proizvodov, se lahko začnemo pogajati o višjih cenah, od česar imajo korist vsi v vrednostni verigi.

S. I.: Kakšna so načela vašega poslovnega modela in kako učinkujejo na poslovanje?
       J. R.: Prvič, ustvarjamo vrednost, ki si jo delimo vsi deležniki: socialno podjetje TruTrade, kmetje, zastopniki in kupci kmetijskih pridelkov s svojo kupno močjo.
       Drugič, zavezani smo k transparentnosti; to je ključnega pomena za zagotovitev uspešnosti transakcij in za izgradnjo medsebojnega zaupanja. Naša platforma za spletno in mobilno telefonijo omogoča preglednost vseh nastalih stroškov. Kmetovalec prvi prejme plačilo, ko preda svoje pridelke, ki jih stehta zastopnik podjetja TruTrade; to imenujemo "gotovina na vrečo". Potem sledijo transakcijski stroški za pakiranje, razvrščanje, sortiranje, čiščenje, natovarjanje, raztovarjanje - prevoz je vedno največji strošek - in davki.
       Tretjič, jasno je, da z močjo trga vplivamo na pridelavo tistih pridelkov, ki so primerni za lokalno okolje. Tako smo na primer več vlagali v sadeže, ki rastejo na drevesih in so odpornejši na podnebne spremembe. Prav tako se zavedamo, da imamo s tržnimi spodbudami na določenem področju dolgoročen vpliv na male kmetovalce.
       Zadnje je načelo finančne vključenosti, zato kmetom plačujemo neposredno z mobilnim denarjem. S tem imajo vse transakcije zabeležene in sledljive, kar jim lahko omogoči lažji dostop do finančnih storitev, medtem ko so bili v preteklosti izpostavljeni posojilnim oderuhom. Kmetje imajo tako dostop do investicij, ki jim omogočajo nakup delovnih sredstev, na primer osnovne opreme, ki jim omogoča čiščenje in razvrščanje pridelkov na zbirnih mestih na podeželju. S tem se tudi odprejo dodatne priložnosti za zaposlovanje na podeželju in za najboljši možni donos za kmetovalce.

S. I.: Kakšen vpliv ima to na življenje ljudi?
       J. R.: Kmetom omogočamo, da s svojimi pridelki zaslužijo več denarja. V povprečju zaslužijo preko 20 odstotkov več od tistega, kar bi lahko dobili od tradicionalnih posrednikov na kmetijah. Dodatni zasluženi denar pogosto namenijo za izobraževanje svojih otrok ali za zdravstveno varstvo. Zanesljiv dostop do trgov jim omogoča dolgoročno načrtovanje, zato opažamo, da kmetje več vlagajo v svojo dejavnost. Tako na primer kupujejo kakovostnejša semena, ki jim zagotavljajo višji donos, saj bolj zaupajo v rentabilnost njihove naložbe in da jo bodo lahko odplačali. Prav tako povečujemo priložnosti za zaposlovanje na podeželskih območjih. Trenutno imamo 140 vaških zastopnikov, njihovo število pa hitro raste. Zastopniki zaslužijo provizijo, ki jo običajno vlagajo v svoje lokalne skupnosti; zagotavljajo pa tudi druge neformalne delovne priložnosti. Zastopnike v podeželski Afriki povezujemo na svetovnem spletu, da si lahko pomagajo med seboj in se učijo drug od drugega.

S. I.: Zakaj bi se kupci odločili za nakupe v okviru podjetja TruTrade?
       J. R.: Zagotavljamo organiziran način zbiranja pridelkov več tisoč manjših kmetov, zato lahko zagotovimo količine, ki jih zahtevajo velika podjetja. Skrbimo tudi za kakovost. Svetovna prehrambna podjetja so pod vedno večjim pritiskom, da zagotovijo poštene nabavne prakse. Ljudje si vse bolj želijo poznati zgodbo o hrani "od kmetije do krožnika" in mi jim lahko zagotovimo te informacije. Zato nudimo storitev za podjetja, ki želijo trajnostne pridelke in ki jim ni vseeno, od kod prihaja hrana. To tudi pomeni, da lahko zagotovimo sledljivost poštene trgovine ali ekološke certifikate. Naši kupci so tudi lokalna predelovalna podjetja, kot so pivovarne in mlinarji.

S. I.: Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
       J. R.: Trenutno delujemo predvsem na severu Ugande in v zahodni Keniji, vendar širimo svoje aktivnosti. Prvih nekaj let smo potrebovali, da smo ustvarili delujoč model in da poslujemo na komercialno izvedljiv način. V letu 2018 bomo razširili obseg poslovanja v obeh državah, število zastopnikov nameravamo povečati na 275, naš cilj pa je tudi povečati obseg in vrednost izdelkov namenjenih na trge. Do leta 2020 želimo s svojim poslovnim modelom doseči več kot 30.000 kmetov. Zelo smo ambiciozni. Smo v ospredju digitalizacije kmetijske vrednostne verige. Želimo, da se podjetje TruTrade razširi po vsej Afriki, s čimer bomo malim kmetovalcem zagotovili zanesljivo pot na trge. Prav tako želimo postati "zanesljivo" mesto za podjetja, ki potrebujejo sledljivost in jamstvo, da kmetje zanesljivo prejmejo plačilo.

S. I.: Torej TruTrade lahko zagotovi preživetje malih kmetij?
       J. R.: Da. Naše podjetje izboljšuje prihodnost kmetovanja malih kmetov v Afriki, ki je trenutno zelo negotova. Mnogi ljudje mislijo, da so prihodnost velika komercialna kmetijska podjetja, mi pa menimo, da so male kmetije, ki imajo dostop do pravih virov in storitev, dejansko lahko učinkovitejše od obsežnega industrijskega kmetijstva. Samo učinkovit sistem trženja malim kmetovalcem lahko zagotovi razvoj. TruTrade ima uspešen poslovni model, ki je zdaj pripravljen za delovanje na širši ravni. To je primer vrednote deljenja v praksi in vedno bo obstajala potreba po tem.

Več informacij: www.trutradeafrica.net

Stališče Share Internationala o oboroženem nasilju "brez motiva" v ZDA, ki ga je pripravil William Allen

V srednji šoli v Parklandu na Floridi, v ZDA, je 14. februarja 2018 umrlo 17 ljudi, 14 pa je bilo huje ranjenih. To je bilo eno izmed najsmrtonosnejših množičnih streljanj doslej.

New York Times* je leta 2015 poročal, da se v ZDA "množično streljanje" zgodi, v povprečju, vsak dan (kar pomeni štiri ali več žrtev - ranjenih ali mrtvih), bodisi v javnosti bodisi v domovih. Združene države Amerike so z manj kot petimi odstotki svetovnega prebivalstva imele po letu 1966 kar tretjino vseh dokumentiranih množičnih streljanj na svetu. Večina preostalih pa se je zgodila na Filipinih, v Rusiji, Jemnu in v Franciji.
       ZDA imajo s povprečjem 90 strelnih orožij na 100 prebivalcev najvišji odstotek orožja v zasebni lasti na svetu. V ZDA je približno 310 milijonov kosov strelnega orožja, ki jih imajo v lasti civilisti; od tega je približno 1,5 milijona kosov vojaških strelnih orožij, kakršno je bilo uporabljeno pri streljanju na srednji šoli v Parklandu in decembra 2012 na osnovni šoli Sandy Hook v Newtownu v zvezni državi Connecticut. ZDA so hkrati edina razvita država, ki ima še vedno uzakonjeno smrtno kazen; v letu 2017 je bilo tako usmrčenih 23 državljanov.
       Streljanje na Floridi je ponovno sprožilo čustveno in razdiralno razpravo o tem, kaj storiti glede nevarnega obsega strelnih napadov, pa tudi naraščajočega števila umorov "brez motiva"; zlasti tistih, ki jih izvršijo mladi.
       Razprava ostaja osredotočena predvsem na razpoložljivost in enostaven dostop do vseh vrst strelnega orožja. Čeprav je to pomemben del problema, pa so politikom in strokovnjakom še vedno neznani vzročni dejavniki, kot so razpad družbene kohezije, psihološki strup konkurenčnosti in stresa ter naraščajoča moč novih energij, ki vstopajo v svet.
       V nadaljevanju podajamo nekaj citatov, ki bralcem osvetljujejo nekatere vzroke in sile v ozadju teh navidezno nesmiselnih streljanj, ne samo v ZDA, temveč tudi po svetu.
       Vsi, brez izjeme, se odzivajo na nove, močne kozmične energije, ki se stekajo v svet. To ima velik vpliv na vse. Če imate rahlo duševno ali čustveno neravnovesje, ni potrebno veliko, da se ravnovesje poruši in povzroči ta nori izbruh nasilja, ki navidezno nima vzroka. To je eden od razlogov za to rast neizzvanega nasilja po vsem svetu. Ljudje se odzivajo na močne energije, ki jih ne morejo nadzorovati, ne morejo jih niti prenašati niti se jim prilagoditi. Njihova neuravnotežena mentalna/čustvena telesa so preveč vznemirjena in sledi "pok" ...
       Drugi vzrok je, da je nasilno orožje v tej državi [ZDA] enostavno dostopno. Strelno orožje je povsod, toda v Ameriki predstavlja velik simbol osebne svobode, ki sega v zgodnje dni ustanovitve te obsežne in velike države. Toda danes ljudje skozi strelno orožje izživljajo fantazije. Imate problem združevanja skupin, ki posedujejo pištole, puške in drugo orožje, proti ostali družbi. Dokler ne boste prepovedali strelnega orožja in bo na širši ravni postalo nezakonito, boste gledali, kako bodo majhni otroci, najstniki in mlajši odrasli vzeli orožje in "pok". Bolj kot je strelno orožje dostopno, bolj verjetno je, da bo prišlo do izbruhov nasilja. (Benjamin Creme, Veliko približevanje)
       V ameriškem življenju, seveda ne le v ameriškem, ni osnovnega občutka bratstva. Tekmovanje je temeljni način življenja. Posledica je nastajanje napetostnih vozlov, ki neizogibno prej ali slej eksplodirajo v te "nore", nesmiselne tragedije. (Benjamin Creme, Share International, januar-februar 2013)
       Ameriški način življenja, ki ni uresničil svobode, postaja zelo pogubna sila. Sebstvo je ujeto, pogojeno do te mere, da v umu, duhu in telesu ni svobode. Zato mlajše generacije, ki jim ni uspelo doseči svobode, ki jim ni uspelo uresničiti smisla življenja, zlahka podležejo drogam, alkoholizmu itd., da bi ubežale potrtosti, ki jo izkušajo v življenju. Ameriška kultura je zdaj polna nevarnosti, ker ni ravnovesja. (Maitrejev sodelavec, Maitrejevi nauki - Zakoni življenja)
       Ko je morilec usmrčen, je kaznovano fizično telo, toda ali lahko kaznujete um? Za dejanje je odgovoren um, ne fizično telo. Mislite, da ste z uničenjem fizičnega telesa uničili vzrok umora. Problema niste rešili. Ko je enkrat ločen od telesa, mora um še vedno slediti svojemu mentalnemu življenju. Deluje kot nevidna sila, pride v stik z drugim umom v fizičnem telesu in ga prisili, da mori. Človek nenadoma pobesni in pobije nekaj ljudi. (Maitrejev sodelavec, Maitrejevi nauki - Zakoni življenja)
       Maitreja pojasnjuje, da so um, duh in telo polni energij. Če te energije "ponorijo", se zaradi njih osebi lahko zmeša ali pa postane zver. ... Sebstvo dejansko nima nadzora nad temi silami, ki se poigravajo z umom, duhom in telesom. ... Zato Maitreja pravi: "Prišel sem, da vas naučim odrešitve. Odrešitev je v zavedanju. V zavedanju lahko nadzorujete energije znotraj sebe. Ravnovesje je le v zavedanju."
       (Maitrejev sodelavec, Maitrejevi nauki - Zakoni življenja)

* The New York Times, 2. december 2015.


"Ustreljeni" študentje na protestu pred Belo hišo.

Življenje na ulici

Spoštovani urednik,
ko sem leta 2002 šla na sestanek, sem na pločniku videla sedeti mlado žensko s prekrižanimi nogami, glavo je imela ovito s šalom. V rokah je držala kos kartona z napisom, da prosi za denar za hrano. Imela je sklonjeno glavo, imela sem občutek, da se sramuje beračenja. To mlado dekle me je ganilo in pomislila sem, da ji bom na poti nazaj dala nekaj denarja; to sem tudi storila. Njena glava je bila sklonjena še nižje. V kozarcu, ki ga je držala, je bilo nekaj kovancev. Še sama sem ji dala enega in ji rekla: "Vso srečo." Dvignila je glavo in spogledali sva se, njene oči so sijale, preplavila me je radost, ki je trajala ves dan. Kdo je bila mlada dama?
       N. M., Francija.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je "mlada dama" bila Maitreja.)

Notranja lepota

Spoštovani urednik,
19. decembra 2001 sem se "ponovno rodila". Tistega dne se je nekaj v meni prebudilo v mojem lepotnem salonu v Limogesu. 21. decembra me je obiskala neka ga. Paiva, da bi ji naredila nego obraza. Že najin prvi telefonski pogovor je bil drugačen, ko me je vprašala glede cen. Po kratkem pogovoru je ga. Paiva potrdila termin za tisti večer ob šestih. Po telefonu je zvenela, kot da ima afriški glas. Ko sem jo čakala, sem se spraševala, kako je videti. Bila je svetlopolta, a njene poteze so bile videti tuje. Pogovarjali sva se o tem. Rekla sem, da je kot državljanka sveta. Smejala se je. Rekla je, da se ji zdim drugačna - da nisem le kozmetičarka, da je v meni nekaj več. Govorili sva o širini njenega pogleda in prilagodljivosti. Rekla sem ji, da je videti brez zadržkov. Zdi se, da jih večina mojih strank ima nekaj. Pri meni je bila dve uri in pol. Poklicala je starše, ki so bili zaskrbljeni, ker je še ni.
       Moja mama misli, da se je gospe Paivi preko mene pokazal Maitreja. Če je to res, me zanima, kaj je bil namen obiska. Hvaležna bom za vsako razjasnitev. J. C., Francija.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da to ne drži; "ženska, gospa Paiva", je v resnici bila Maitreja.)

Izginjajoči štopar

Spoštovani urednik,
spomladi leta 1975 sem bila doma (v svojem pritličnem stanovanju) in kopala svojega nekajmesečnega dojenčka. Nenadoma je pozvonilo. Otroka sem ovila v brisačo in šla pogledat, kdo je. Pred vrati je stal mlad moški in me prosil za nekaj hrane.
       Malo presenečena sem ga povabila naprej in oblekla sina. Izročila sem mu dojenčka (!), tako da sem mu lahko pripravila nekaj hrane. Malo sva se pogovarjala (o veri) in nato je odšel s paketom, ki sem mu ga pripravila za zraven (nekaj hrane in denarja); dala sem mu tudi sliko vseodpuščajočega Kristusa.
       Preden je odšel, me je vprašal, kam naj gre štopat. Pokazala sem mu kraj (nekaj metrov stran, v smeri desne) in zaprla vrata. Pogledala sem skozi okno in bila presenečena, kajti nikogar nisem videla. Niti pred vrati niti na desni in ne na levi. Malo sem počakala in opazovala prostor, označen za štopanje, a ni bilo NIKOGAR.
       Kar me je kasneje presenetilo, je bilo to, kako zaupljiva sem bila, da sem dovolila popolnemu tujcu vstopiti v moj dom in mu celo dala otroka. Očitno je bilo, kako me je dogodek zadel.
       Kmalu zatem, ko sem brala knjigo o angelih, sem prebrala sledeči odstavek: "Ne pozabite na gostoljubnost, kajti nekateri ljudje so nevede gostili angele." (Nova zaveza, Hebrejcem, 13. poglavje, 2. vrstica) To je bila zame razlaga. Druge nisem mogla videti.
       Ko sem pred kratkim zgodbo povedala neki osebi, mi je rekla, da je to lahko bil le Maitreja. Kmalu nato mi je prijateljica, ki je ravno odkrila Share International, povedala enako. Kaj naj si mislim? Mi lahko razjasnite?
       Kdorkoli že je bil, vesela sem, da je prišel!
       A. C., Francija.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je mladi moški bil mojster Jezus.)

Če še enkrat pomislim ...

Spoštovani urednik,
maja leta 1999 sem imel grozen dan, saj sem moral pobarvati zgradbo s črpalko za bazen (za stanovanjski kompleks), ki je bil tik pred odprtjem sezone (sem pleskar). Obljubil sem, da bom dokončal, in čas se je iztekal. Vse je šlo narobe in - kot se rado zgodi - bolj kot sem se fokusiral in se razburjal, kaj vse gre narobe, bolj je šlo vse narobe.
       Tam sem torej bil in skušal z razpršilom pobarvati to majhno zgradbo, ko sta prišli gledat in se igrat dve majhni deklici; najbrž sta bili sestri. Stari sta bili morda štiri in šest. Starejša je prišla do mene in s pojočim dekliškim glasom rekla: "Kaj pa delate, gospod?" Rekel sem: "Z razpršilom bom pobarval tole zgradbo." Nato je rekla ona: "Kako pobarval z razpršilom?" Rekel sem ji, da imam preveč dela, da bi ji odgovarjal na vprašanja. Vztrajala je in rekel sem ji, naj me pusti pri miru. Šla je nazaj k svoji majhni sestri, ki je sedela na kamnu nedaleč stran. Slišal sem jo reči, da imam preveč dela, da bi ji odgovarjal na vprašanja, in da hočem, da me pusti pri miru.
       Takoj zatem je prišla do mene mlajša sestra in mi začela postavljati ista vprašanja. Še bolj odločno sem ji povedal, da nimam časa za njena vprašanja. Prav nič prijazen nisem bil. Bil sem nepotrpežljiv in pod stresom in hotel sem hitro opraviti delo.
       Ko sem se končno lotil barvanja, sta obe prišli čisto blizu, zelo ju je zanimalo, kaj počnem, jaz pa sem bevsknil, da bi ju spravil stran: "Nočem, da umažeta z barvo!" Tedaj sta odšli in nisem ju več videl. Počutil sem se zloben in kriv, ker sem tako ravnal z njima, ampak "presneto, delo sem moral opraviti!"
       Ko sem se peljal domov (ali morda prihodnji dan), mi je prišlo na misel, da takšne stvari rada počneta Maitreja ali mojster Jezus, da pokažeta, na čem mora človek delati. Jasno je, da sem v obeh primerih preresno jemal sebe in svoje delo. Sporočilo je bilo, naj stvari vzamem malo manj resno. Morda tudi, da mi ne sme biti tako pomembno, kaj si bodo drugi mislili o meni, ko nekaj opravim ali ne. Z drugimi besedami, delam naj na nenavezanosti. Večkrat sem se boleče osramočen nasmejal samemu sebi, ko sem pomislil, kako sem kričal na deklici, ki sta bili morda Maitreja in mojster Jezus, da bi me pustili pri miru.
       Mi lahko, prosim, poveste, če je bilo to le eno od normalnih bolečih obžalovanj, morda trenutek, ki prinese življenjske resnice, ali je bilo to delo mojstrov?
       R. W. F., Kolumbija, Misuri, ZDA.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da sta "majhni sestri" v resnici bili Maitreja in mojster Jezus.)

Kratko srečanje

Spoštovani urednik,
nekega dne sem se med počitnicami peljala z vlakom. Vlak je bil tako poln, da sem sedela z drugimi ljudmi pri vhodu v vagon blizu prostora za prtljago. Med ljudmi sem opazila dva moška, ki sta sedela na tleh. Bila sta mirna in sproščena in naredila sta prijeten vtis.
       Eden od njiju je pritegnil mojo pozornost s svojim videzom in neobičajnimi oblačili, videti je bil malo hipijevsko in nosil je vijoličast šilast klobuk. Ni me nehal gledati. Istočasno je iz aluminijaste folije jedel piščanca. Izmenjala sva nekaj besed, komaj je govoril francosko. Ves čas me je gledal s svojimi nežnimi očmi in na sebi je imel smešen koničast klobuk. Ko smo odhajali z vlaka, me je vprašal, če bi hotela iti živet k njemu v hišo na deželo. Bila sem žalostna, ker sem hotela ostati z njima. Res me je privlačila njuna mirna prisotnost, ampak na peronu so me čakali starši. Kasneje sem obžalovala, da jima nisem sledila.
       (1) Kdo sta bila moška? (2) Sem zamudila pomembno priložnost?
       A. M., Toulon, Francija.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da (1) je moški s šilastim klobukom bil Maitreja. Drugi moški je bil mojster Jezus. (2) Ne, ni bilo hiše na deželi.)

Dve pismi iste bralke:

Tihi stik

Spoštovani urednik,
(1) marca 2002, po redni sobotni večerni transmisijski meditaciji, smo trije člani skupine šli domov z avtobusom. Ko smo vstopili na avtobus, sem opazila žensko, ki je sedela zadaj. Bila je starejša gospa, lepo oblečena, s svetlimi kodrastimi lasmi in nenavadno modrimi očmi. Na poseben način se nam je nasmehnila, kot da nam je hotela pokazati, da je vesela, da se srečamo.
       Najprej sem bila malo zmedena, ker ni običajno, da bi bil kdo tako odprtega srca. A nekdo iz naše skupine mi je pokazal sedež, ki je bil točno pred žensko, in sedla sem nanj. Ko sem sedla, sem opazila, da je - kot kretnjo - položila prst na usta, tako sem bila prepričana, da ne bo govorila z mano. Nato sem čutila, da ženska pozorno posluša pogovor med mano in drugo članico skupine.
       Ko sem morala oditi, sem jo večkrat pogledala. Vsakič se je nagajivo nasmehnila im me pogledala. Pogledala sem jo še enkrat, ko sem bila že na pločniku, in spet se mi je nasmehnila s svojimi široko odprtimi, sijočimi očmi. Kdo je bila ta ženska?
       Člani skupine transmisijske meditacije, Berlin. Ime zadržano.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je "ženska" bila Maitreja.)

Hitro spet na nogah

Spoštovani urednik,
(2) v četrtek, 4. aprila 2002, sem šla s prijateljico na sprehod okoli jezera blizu našega mesta, Berlina. Ko sva prispeli v predor, sva videli žensko, ki je prihajala po stopnicah navzgor s kolesom. Bila je preprosto oblečena in potiskala kolo po robu ob stopnicah. Takoj sem jo opazila, kajti imela je ljubeč izraz in videti je bilo, da me zelo pozorno gleda.
       Nenadoma se je spotaknila in izgubila ravnotežje kolesa, ki ga je še vedno držala. Na koncu se je sesedla, kolo pa je začelo padati po stopnicah navzdol. Stopnice so bile zelo visoke. S prijateljico sva prihiteli do nje, ampak v treh sekundah sta oba, ona in njeno kolo, stala na trdnih tleh!
       Ko smo se razhajali, smo se hvaležno nasmehnili drug drugemu in videti je bilo, da je padec ni posebno pretresel. Kdo je bila ta ženska?
       Ime zadržano, Berlin, Nemčija.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je "ženska" bila Maitreja.)

Dvig razpoloženja

Spoštovani urednik,
januarja 2003 je slovenska skupina s stojnico sodelovala na Mavrični soboti, mini ezo-festivalu, ki je redno potekal v Ljubljani. Po določenem času za stojnico, kjer sem delala skupaj s sodelavcem, se me je začelo lotevati malodušje, ki sem ga želela potlačiti, a sem posledično postajala čedalje bolj otopela.
       Nato sem v nekem trenutku s kotičkom očesa opazila žensko, ki se je z leve strani približevala stojnici. Bolje rečeno, začutila sem izjemno energijo in v hipu postala pozorna nanjo. Najprej se je ustavila pred neko drugo stojnico, nato je stopila k nama. Bila je starejša, samozavestna, vedra in nežna hkrati. Nenavadno pri njenem obisku je bilo to, da naju je s sodelavcem očitno bodrila (česar obiskovalci ponavadi ne počnejo).
       Meni osebno je zadostovala že njena prisotnost. Nekaj na njej se me je tako globoko dotaknilo, da nisem mogla spregovoriti. Imela sem občutek, da je to zaznala in je zato raje klepetala z mojim kolegom. Razpoloženje za stojnico se je v hipu spremenilo, s kolegom sva oba občutila olajšanje - rekla bi, da je dvignila razpoloženje. Njeno vedenje je bilo zelo človeško, izžarevala je dostojanstvo in nežnost.
       Med obiskom je pokazala na knjigo Maitrejevo poslanstvo ter s tonom, ki je dal vedeti, da Crema zelo dobro pozna, vprašala: "Je to objavil Creme?"
       Sodelavec jo je povabil na svoje predavanje ob 15. uri in z nasmehom je odgovorila, da se predavanja že veseli. Zdela se mi je zelo dobro informirana in po določenem obdobju tišine naju je vprašala, če sva v časopisu zasledila članek objavljen pred tednom dni, ki je poročal o beli limuzini in moškem, ki je nenadoma izginil.
       Opazila sem bliskavico fotoaparata - nek moški nas je fotografiral med njenim obiskom stojnice. Spomnim se, da sem se počutila, kot da bi dogajanje lahko opazovala z majhnim delčkom svoje zavesti - s samega roba. Najbrž bi bilo možno iz fotografij razbrati, kako ganjena sem bila.
       Ko se je pripravljala, da bo odšla, naju je obiskovalka vprašala, kdaj misliva, da bo Maitreja prišel. Kolega je odgovoril: "V nekaj letih." Odsotno je pokimala ter resno rekla: "Upajmo."
       Njeno sporočilo sem si razlagala kot: "To je odvisno od človeškega odziva."
       Bi lahko prosim potrdili identiteto gospe?
       A. Š., Ljubljana, Slovenija.
       (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bila "ženska" Maitreja.)

Srečni bralec

Spoštovani urednik,
hvala za neverjetno prvo številko letnika 2018 Share Internationala, ki je ravno to, kar v teh težkih časih potrebujemo. Lepo je videti toliko prispevkov naših članov poleg zelo zanimivega uvodnika.
       Še enkrat hvala. Rešilna vrv ste!
       Z najboljšimi željami,
       J. E., Solihull, Velika Britanija.

Vprašanja in odgovori

Vprašanje: Ima budizem kakšno vlogo v vaših informacijah? (predavanje v Londonu, november 2011)
       Odgovor: Ime svetovnega učitelja, Maitreja, je po izvoru budistično. Maitreja je ime petega bude, prihajajočega bude, ki ga pričakujejo budisti po vsem svetu. Imajo velika pričakovanja glede njegovega prihoda in danes izdelujejo velike kipe bud v čast in dobrodošlico Prihajajočemu budi, kot Maitreji budi. Če bi japonskega budista vprašali, ali pričakuje prihod petega bude, bi bil odgovor nedvomno da. Maitreja buda je pričakovani.
       Kot če bi vprašali kristjane, če pričakujejo povratek Kristusa, bi večina kristjanov odgovorila, da res čakajo na drugi prihod. Zakaj? Ker je dejal, da se vrne.

V.: Ali morda veste, kaj različnim religijam prepričuje aktivnejšo vključenost k spodbujanju povratka velikega učitelja?
       O.: Če vprašate kristjane, če pričakujejo povratek Kristusa, bi večina kristjanov odgovorila, da res čakajo na drugi prihod.
       Ko se je Kristus predstavil kot Jezus, je dejal: "Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov." Preberejo, zaprejo, in zdi se jim, da se bo Kristus vrnil v svet in njim ni treba storiti nič več. To je resnično za običajne obiskovalce cerkva, hkrati pa tudi za cerkvene dostojanstvenike, škofe in duhovnike. Kristusa pričakujejo kot nek abstraktni dogodek. Prišel bo, a ne za časa njihovega življenja. Ljudi v krščanski cerkvi sem slišal govoriti: "Da, verjamem v prihod Kristusa, vendar ne v mojem času. Ne sedaj, enkrat v prihodnosti."
       Na enak način japonski budisti verjamejo, da bo Maitreja Buda prišel šele čez več tisoč let. Zagotovo ne prav kmalu. Zakaj? Čemu bi Maitreja čakal na nek zelo oddaljen čas, pustil čakati vse, medtem ko mi v tem času začenjamo vojne in vse vrste sporov? Zakaj bi čakal in ne prišel čim prej? Vedno se mi zdi nenavadno, da vedo in ustvarijo te dogmatične domneve, da vedo za čas, vendar ne za dejanski čas! Samo neka oddaljena prihodnost, ki večine ljudi ne zadovolji. Moje informacije so veliko bolj zadovoljive!

V.: Nekoga sem slišal reči, da ima Maitreja dve milijardi ljudi. Kakšen je pomen tega?
       O.: Maitreja ima skoraj 2 milijardi ljudi, ki so se mu pripravljeni odzvati, in še več jih bo, ki se bodo odzvali na njegove zamisli ter od vlad zahtevali svobodo, pravico, ustrezen odnos in medsebojno delitev dobrin. Mnogi že sedaj oznanjajo zahteve, običajno na politični ravni. Zaradi zahtev ljudi so padle vlade. Dokazano je, da je prišlo do ponarejenih volitev in zaradi ljudi prihajajo spremembe. Zmožnost človeštva govoriti v enem glasu bo rastla in rastla. Zahteve človeštva bodo ključni dejavnik v spreminjanju sveta. Ljudje, ki nikdar prej niso demonstrirali, bodo čutili spodbudo, da to storijo. Ko potekajo večje demonstracije ali pohodi, se jih Maitreja udeleži - v New Yorku, Londonu, Washingtonu. Maitreja potencira energijo teh pohodov ter poenostavi zahteve v eno veliko zahtevo po pravici, svobodi in medsebojni delitvi dobrin za vse. Na ta način bo človeštvo glede na svetovno javno mnenje ustvarilo nov svet. Ta sila bo ustavila ambicije ameriške vlade po kolonizaciji zemlje. To bo končalo terorizem in nepravičnost. To je tisto, kar bo človeštvu pokazalo (s primerom, ki ga dajejo sami), da je človeštvo eno, in da lahko, kadar povzdigne glas kot eno, doseže kar koli. To je največja sila na zemlji. Tako se pripravite na pohod in demonstracije. Vadite! Naj vam to postane všeč. Prihaja čas, ko boste počeli bolj malo drugega!

V.: Italija in Japonska imata isto strukturo žarkov, vendar sta zelo različni državi. Kako lahko to razumemo?
       O.: Da, obe državi imata dušo na 6. žarku in osebnost na 4. žarku. Na prvi pogled se morda zdita zelo različni. Menim, da nista tako različni, kot bi mislili ob površnem pogledu. Z vidika duše sta obe globoko idealistični, predani in verni. Ta idealistična predanost prevzema obliko religije. V Italiji je večinska privrženost krščanstvu, na Japonskem pa so ljudje v glavnem budisti, prisotni pa sta še ena ali dve religiji. Obe državi imata velik smisel za lepoto, ki prihaja iz duše in še bolj verjetno iz osebnosti 4. žarka. Ljubezen do lepote in tudi sposobnost ustvarjati jo. Italijani so ustvarili verjetno najlepše slike v evropski civilizaciji. Bizantinska tradicija je cvetela v zgodnji renesansi do 17. stoletja z velikani, kot so Leonardo, Veronese in Tizian. Kamor koli greste po Italiji, vidite umetnost. V katero koli mestece ali cerkvico greste, je tam fantastična slika. Vsaka stavba katere koli starosti je kot taka čudovitih proporcev, tudi če gre le za skedenj, v katerem je koruza. Italijanska umetnost, kot celota, ima izjemen smisel za barve. Enako velja za Japonsko, kjer prevladuje močna težnja po izražanju lepote in barve, tudi če gre le za papir za zavijanje darila. To, v kar je zavito, mora biti lepo. V preteklosti je bila potreba po lepoti zelo globoka. Danes je po mojem mnenju zaradi komercializacije bolj površna. Danes ima več opraviti s predstavitvijo, kot z notranjo lepoto. Obe državi imata radi lepa oblačila ali nova modna oblačila. Skrb za modo prevladuje v italijanskem življenju in morda tudi v japonskem. Pojem umetnosti kot način življenja jemljejo zelo resno. V obeh državah povsod lahko odkrijete lepoto.
       Žarek duše je očiten v obeh državah. Na Japonskem se ta kaže v zmožnosti in pripravljenosti žrtvovanja posameznika v dobro naroda. Osebnost Japonske je bila na 7. žarku, ki je še vedno zelo močen. Na Japonskem čutijo veliko ljubezen do obredov, ki so povezani z vplivom 7. žarka.