Pari nasprotij
Benjamin Creme

Sledeči članek je prirejena različica govora, ki ga je imel Benjamin Creme na Konferenci transmisijske meditacije avgusta leta 2002 v San Franciscu, ZDA.

Članek mojega mojstra 'Pari nasprotij' obravnava najbrž najpomembnejšo temo, kar si jih lahko zamislimo. Je nič manj kot prikaz osnovne resnice, da obstajamo kot duše, in zakaj je za dušo in prav tako za vse nas, za človeštvo, težko veliko in daljši čas delovati kot duša. Seveda s stališča duše časa ni, saj ne deluje v času. Toda z vidika tistega, skozi kar deluje, z vidika fizičnih teles, skozi katera zaporedoma deluje prek dolgih obdobij, se zdi, da mine neskončno časa, preden lahko skozi svoj odsev, moškega ali žensko v inkarnaciji, izrazi svojo naravo. Seveda se to ne zgodi naenkrat. Duša se utelesi v snovi. Priskrbi si fizično, čustveno in mentalno telo, ki jih povezuje osebnost, kar je odsev duše na fizični ravni. Razlika v vibraciji med dušo in telesi preprečuje, da bi se v kmalu ali celo v trenutku medsebojno zlili.
      Človek se je po navedbah mojstrov na Zemlji pojavil pred 18,5 milijoni let. To je dolga doba. Tukaj smo že ves ta čas. Si lahko mislite, kako utrujajoče bi to bilo, če bi se vsega tega spominjali? Osemnajst in pol milijonov let se zdi pretirano dolg čas za to, da je človeštvo prispelo do današnje točke.
      Videti je, da je bilo le malo obdobij, ko nismo imeli konfliktov, borbe, nasilja in vojn. Kdo pravi, da je to deželo, Ameriko, odkril Kolumb? Ne, Vikingi so prišli že mnogo prej. V 8. stoletju so se zasidrali tukaj, se pobarvali, nato pa so našli druge ljudi, še bolj pobarvane, ter se z njimi začeli boriti.

"Le redka so bila obdobja, ko te težnje niso prevladovale."
       Ali si lahko predstavljate, da je bil v vseh teh 18,5 milijonih let le malokateri konec tedna tih? Vedno so bile kakšne vojne, ki so se ravnokar začele, ali pa so bile v zatišju, čakajoč na ponedeljek, da bi se lahko nadaljevale - dokler se ni začelo zdeti, da je to bistvo naše narave. Ali je to res? Ali je mogoče, da je to prava narava ljudi, človeštva?
      Mojster pravi, da kljub dokazom, ki temu nasprotujejo (in seveda obstaja veliko dokazov za to), temu zanesljivo ni tako. Če mojster tako pravi, potem to ve. Mojstri vedo, kajti vidijo čas in stanje, v katerem to ne drži. Bistvo narave moških in seveda žensk je nekaj drugega kot konflikt, nasilje in vojna. Zakaj torej predstavljamo tako izmaličeno podobo, popolnoma popačeno sliko svoje resnične narave?

"Od kod izvira človekovo zmedeno delovanje in uničevalno nasilje?"
      Po ezoteričnem nauku vsaka generacija privede v inkarnacijo tiste, ki imajo sposobnosti, potrebne za reševanje težav takratnega časa. To zagotavlja nadaljevanje razvoja človeštva, tako da je tukaj vedno nova generacija, ki prepozna težave in se z njimi spopada na nov način, jih razreši in pripravi pot za preostalo človeštvo. Obenem pa obstaja nagnjenje, ki je vrojeno v odnos med duhom in snovjo in ki povzroča konflikt.

"Človek je v bistvu duša, je popoln odsev boga."
      To je ezoterična resnica za vse čase. Mi smo dejansko duše v inkarnaciji - smo popolne duše, istovetne s tem, čemur pravimo bog, Nebeški človek, ki vdihuje dušo temu planetu, ki nas je ustvaril in katerega misli v njegovem umu smo. On si je v duhu zamislil načrt razvoja in nas vključil vanj kot en vidik tega načrta - nikakor ne kot njegovo celoto, ampak kot en pomemben vidik. S tem, ko je duh in materijo privedel skupaj, je ustvaril človeka.

"Skozi brezštevilne inkarnacije v neštetih obdobjih."
      Osemnajst in pol milijonov let, vse do kdaj? Kdaj so se naše duše začele meniti za snov, skozi katero so se izražale na fizični ravni? S tem je določena naša razvojna stopnja. V trenutku, ko naša duša vidi, da smo do neke mere pripravljeni, da začnemo izražati njeno popolnost in da lahko privede svoje kvalitete - resnico, lepoto, inteligenco in hrepenenje po popolnosti - v sam potek življenja v inkarnaciji, se resnični razvoj moškega ali ženske začne. Trenutek, ko se je to zgodilo v življenju vsakega posameznika, določa njegovo razvojno stopnjo.
      Skozi nešteta utelešenja si duša prizadeva izraziti svojo božansko naravo v času in prostoru. To stori skozi zaporedne osebnosti in s pomočjo teles, to je fizičnega, čustvenega, in mentalnega telesa, včasih kot moški, spet drugič kot ženska. Uresničuje željo in hrepenenje, da bi fizični dvojnik odseval njeno naravo in kvalitete. Svojemu odsevu podeljuje sredstva za razvoj do svoje lastne popolnosti. Na ta način se uresničuje načrt boga.
      Milijoni ljudi ne vedo, da obstaja načrt razvoja. To je nesrečna okoliščina. Mislim, da je najverjetneje ena najbolj nesrečnih, takoj za popolno nevednostjo o tem, da smo duše. Zdi se mi, da je prva resnica, o kateri bi morali poučiti vse, da je naša narava v bistvu duhovna in da se duh in božanskost zrcalita na nekoliko nižji vibracijski ravni kot človeška duša, ter da se duša na fizični ravni zrcali kot moški ali ženska. Razvoj se odvija v skladu z načrtom. Mojstri duhovne hierarhije so skrbniki tega načrta.
      Če bi vsi na svetu to vedeli ali bi lahko to sprejeli vsaj kot hipotezo, bi bil svet nepredstavljivo drugačen. Ker pa ljudje ne vedo, da obstaja načrt, tudi ne vedo, kam gredo. Naprej jih žene veliki magnet evolucije, posledica tega pa je, da dejansko nimajo svobodne volje. Naprej jih vodijo okoliščine in se samo odzivajo nanje, seveda v skladu s tem, kakšno razvojno stopnjo so dosegli.
      Menim, da je bolj kot vse drugo potrebna ponovna vzgoja človeštva, tako da bomo vedeli, da se razvoj odvija v skladu z načrtom in da lahko v tem načrtu sodelujemo. Lahko postanemo zavestni in delamo v skladu z načrtom. Zmeda, agresija, vojna, konflikti in boj so posledice nevednosti o obstoju načrta in njegovi naravi. Zato ne vemo, kako naj živimo. Obstajajo veliki zakoni, ki vodijo potek razvoja in duša opremi svoje izrazno telo s sredstvi za razvoj. Ključ do tega razvoja je aspiracija. Vse, kar se razvija, od zrna peska, pa vse do najbolj razvitega bitja, ki si ga lahko zamislite, najbolj vzvišenega angela ali Avatarja, ki si ga lahko predstavljate, je doseglo to točko z aspiracijo.
      Nekoč se je življenje odvijalo v morju. Tam je bila velika večina vsega življa na planetu. Na kopnih predelih so bili začetki rastlinskega življenja in nekatera morska bitja so prišla iz morja na kopno.
      Ko so prve ribe in plazilci prišli na razmeroma suho zemljo, je to moralo biti izjemno doživetje zanje. Morali so se naučiti dihati in premikati na drugačen način. Morali so se naučiti hoditi, sprva nerodno, potem pa zelo spretno, vse dokler niso zmogli teči hitreje kot današnji konji.
      To se ni zgodilo slučajno, ampak kot rezultat aspiracije. Težko si je predstavljati aspiracijo morskih bitij, da bi prišla na kopno, toda brez aspiracije se to ne bi nikoli zgodilo. Nobena sprememba se ne zgodi brez težnje po spremembi. Sprememba v naravi od življenja v morju do življenja na kopnem je izjemna. Šlo je za poslušanje notranje volje, aspiracije za izboljšanje, za višjo raven, za tedaj še nepredstavljivo popolnost, ki pa je bila občutena kot možna. Mi se razvijamo na popolnoma enak način.
      Aspiracija nam daje idealizem. Odzivamo se na energije, ki jih Hierarhija mojstrov, ki so skrbniki načrta, pošilja v svet in na ta način si prizadevamo za spremembe. Imamo vizijo drugačnega in boljšega, bolj izpopolnjenega stanja, pa naj gre za področje politike, ekonomije, družbe, znanosti, kulture ali česarkoli drugega. Razvijamo se s pomočjo zmožnosti, da si predstavljamo nekaj boljšega, nekaj, kar je bliže popolnosti in za kar instinktivno vemo, da je mogoče doseči. Instinktivno vemo, kaj je v umu Logosa, kajti v osnovi smo duše. Smo natančni odsevi Logosa, ki mu pravimo bog, Logos planeta Zemlje ali Nebeški človek, katerega ideje smo.
      Na ta način se razvijamo in ustvarjamo nove pogoje. Lahko skočimo iz morja in se privadimo na življenje na kopnem.

"Ključ do tega razvoja je aspiracija. V vsakem človeku je prisotna želja po popolnosti in nuja, da izrazimo dobro, lepo in resnično, kar so lastnosti duše. Nihče, pa naj dela še toliko napak, ni brez želje po izboljšanju, kakorkoli že se ta želja izraža. Nikogar ni, ki ne bi imel tega hrepenenja."
      Mogoče je nekaj izjem. Obstaja nekaj sodobnih politikov in nekaj politikov preteklosti, ki jih je težko umestiti v ta okvir. Toda bodimo velikodušni. Sprejmimo, kar pravi mojster: nihče, pa naj bodo njegova dejanja še tako napačna, še tako pohlepna, namenjena pridobivanju moči, ni brez želje po izboljšanju. Tudi takšen človek se zaveda dobrega. Seveda to popolnoma napačno razume in s tem povzroča veliko škode.

"Kako potemtakem pojasniti človekove zmote, njegovo nasilje in sovraštvo?"
      Kako lahko to pojasnimo v primeru nekaterih ljudi, ki danes vodijo svet?

"Razlog je človekov poseben položaj. Človek se nahaja na stičišču duha in snovi, na področju napetosti, ki jo ustvarja sočasno delovanje teh dveh polov."
      V tem je vsa skrivnost. Smo duše, popolna, vzvišena duhovna bitja, istovetna z bogom, iz katerega izhajamo. Toda oviti smo v svoje nasprotje, oziroma v to, kar je naše navidezno nasprotje. Odeti smo v snov naših fizičnih, čustvenih in mentalnih teles. Celo naše mentalno telo, celo ta prefinjena stvar, ki ji pravimo misel, je snov, ki se izraža na določeni ravni. V tej snovi se odvija velika preureditev. Imenujemo jo evolucija. Duša se utelesi v snovi in gre skozi dolg, navidezno brezkončen konflikt med tem, čemur pravimo duh in tem, čemur pravimo snov.
      To je razlog za nasilje brez konca skozi dolga obdobja - 18,5 milijonov let - ki se ni prenehalo, dokler ni bilo človeštvo skoraj pokončano. Veliko ubijanja je opravilo živalsko kraljestvo, toda veliko tega je prizadejal človek človeku sam, v boju za hrano, za ozemlja, za grabežljivo prevlado na svojem ozemlju. Človek ima pohlepno stran, ki izvira iz njegovega nerazumevanja pomena in namena življenja. Nekateri ljudje mislijo, da je v redu ukrasti drugemu zemljo, na njej vzpostaviti oblast in jo imenovati 'Imperij'.
      Imperializem je skoraj tako star kot človeštvo in se še vedno nadaljuje. Še vedno vlada ta nagon po večjem in boljšem. Prav to so imperialistične države počele skozi čas. To je način, s katerim so Rimljani zavzeli ves poznani svet, celotno Evropo, Malo Azijo, vse do Indije, na zahodu do Nemčije, na jugu do Francije in Španije, šli so celo čez Rokavski preliv do Britanije.
      Poglejte, kaj so naredili Rimljani. Bili so povsod, toda s tem niso bili zadovoljni. Kaj so torej storili? Ko so Španci, Portugalci in drugi narodi odkrili preostali svet, so se Rimljani zbudili in dejali: "To sploh ni dobro. Izgubili smo svojo moč. Nihče ne razmišlja več o Rimu." In tako so se Rimljani ponovno utelesili kot Angleži. Zopet so začeli z osvajanjem sveta in tokrat so dobili večino, približno tri četrtine in to poimenovali Britanski imperij. To je imperializem.
      S tem ko so se utelesili kot Angleži, so lahko izgradili večji imperij, kot ga je Rim kadarkoli poznal. Rimljani so gradili ceste; Angleži so gradili železnice. Lahko so šli dlje in hitreje in odkrili svet. Rimljani so še vedno tukaj.

"Človek je neumrljiva duša, potopljena v snov, in je tako podvržen omejitvam, ki mu jih snov naprti."
      V tem je težava, povezana z stopnjo vibracije. Snov, če govorimo relativno v razmerju do duše, je inertna. Ne vibrira, ali pa vibrira tako počasi, da je duša zelo dolgo ne more uporabiti, razen na zelo elementaren način in sicer tako, da se utelesi in ustvari izrazno sredstvo - moškega ali žensko - ki raste, ima otroke in umre. Mi vsi smo to že počeli. Na ta način se snov razvija, vendar traja neskončno dolgo.
      Snov je inertna in neodzivna na vibracije duše, na to, kar mojstri imenujejo lepota, resnica in dobrota duše. Pa vendar ima bitje v tem telesu, ki je ujeto v snov, hrepenenje po popolnosti, ima občutek, da obstaja nekaj boljšega. V zgodovini utelešenj za vsakogar pride trenutek, ko duša pogleda svoj odsev in pravi: "Poglej, poglej." Pripelje svoje prijatelje. "Poglejte, poglejte! Premika se. Poglejte. Spet se je premaknil. Ali ste videli? Gotovo ste videli. Poglejte tja, zopet se je premaknil. Res se je."
      To me spominja dogodek na ladji Queen Mary, kjer smo imeli številne transmisijske meditacije. Nekoč smo bili na palubi, v čudoviti okrogli sobi, kjer smo imeli transmisijsko meditacijo. Bil je konec tedna in javnost je imela prost vstop na ladjo, ki je tako postala plavajoči hotel na Long Beachu v Kaliforniji. Vsi smo sedeli tam v bližini okroglih lin, množica pa je hodila okrog. Lahko smo jih slišali, a smo zadovoljno meditirali. Nenadoma se je neka družina postavila tik za menoj, in nekdo je glasno dejal: "Oh, poglejte sem. To so lutke. Poglejte, poglejte! Veste, to so kot tiste voščene lutke pri gospe Tusaudovi. To so voščene lutke. Poglej jih, kako sedijo." Komaj smo zadržali smeh. In je nekdo nadaljeval: "To niso lutke! Poglejte. Eden se je premaknil. Tisti tam se je premaknil". "Kje? Nisem videl, da bi se premaknil." "Ja, se je. Poglej, ponovno se je." Sedeli smo čisto togo in se trudili, da se ne bi smejali. Nazadnje so odšli, ne da bi bili prepričani, kaj so videli.
      Prav tako je z dušo, ko gleda navzdol in uzre majhen duhovni trud v svojem odsevu. Videti je majhno luč, kako izhaja iz te inertne snovi, in tedaj duša privede svoj dvojnik, svoje izrazno sredstvo, do take ali drugačne vrste meditacije. Preko meditacije duša nazadnje privede snov do tega, da postane bolj odzivna na njeno naravo.
      Nato je bil uveden način povezovanja oz. zlivanja duše z njenim dvojnikom, na podlagi katerega bi se moški ali ženske lahko odzvali na vpliv duše. Imenujemo ga posvetitev. Posvetitve, po številu jih je pet, so bila uvedene, da bi se izkoristila stopnja razvoja, ki jo je dosegel napredni del človeštva tistega časa. S tem procesom se je povezava z dušo poglobila. Proces zlivanja je napredoval in človeštva je v razvoju naredilo korak naprej.
      Posvetitev je umeten proces, ki pospeši razvoj. Brez tega bi bili potrebni še dodatni milijoni let napetosti, borbe, nasilja in vojn, da bi dosegli to zlitje, jogo, to združitev duha in snovi. Ko oseba enkrat prispe do izkušnje posvetitev, ki obsegajo le zadnjih nekaj življenj v dolgem razvoju, se celoten proces pospeši.

"Njegova borba za popolnost mora ta nasprotna pola njegove narave privesti do popolnega zlitja in razrešitve."
      Neizogibno je, da v popolno enotnost privedemo dve skrajni, vendar navidezni nasprotji: lepo, dobro in resnično naravo duše in inertno snov z nizko vibracijo.

"Preko vedno novih utelešenj razvojna pot postopoma privede do izpolnitve tega cilja, ko postaneta kvaliteta in izžarevanje snovi in duha usklajena. S tem je načrt izpolnjen in še eden Božji sin se je vrnil domov."
      Razvojna pot je končana, ko je prejeto zadnje od petih posvetitev. Mojster je tedaj osvobojen vsakršne privlačnosti snovi. Doseženo je popolno zlitje med dušo in njenim odsevom, med tem, česar je duša odsev - duhom, monado Bitja, in njenim dvojnikom na fizični ravni, moškim ali žensko, ki ga vidite, ko pogledate v ogledalo. Ko se to dvoje združi, se popotovanje na Zemlji konča. To je le vmesni korak do naslednje razširitve zvesti na kozmični ravni, toda kar se tiče tega planeta, je naloga opravljena.

"Nadvlada snovi dolga obdobja preprečuje izrazitejši vpliv duše in tako razvoj poteka le počasi. Ko se po dolgem času nasprotna pola človekove narave vendarle uskladita, človek spozna, da je razcepljenost samo navidezna, da je nasprotje neresnično. Spozna, da je vse eno, da sta duh in snov samo dva vidika ene božanske celote, da so omejitve preteklosti samo slepila."
      Kaj te nasprotne pole njegove narave privede do združitve? To je skrivnost procesa evolucije. Žarek, ki bolj kot vsi drugi nadzoruje človeško evolucijo, je 4. žarek harmonije skozi konflikt. V bistvu je cilj, notranja nuja vseh ljudi ustvariti harmonijo, enotnost. Mojster pravi, da ima vsakdo prirojeno hrepenenje po enotnosti, harmoniji, popolnosti - hrepenenje, da bi odseval dobro, lepo in resnično - naravo duše.
      Četrti žarek to uresniči s tem, da zagotovi oživljajočo silo, trenje, ki človeka privede na evolucijsko pot. To je stanje, v katerem se nahaja človek. Vsa napadalnost, nasilje in sovraštvo so točke trenja, na katerih smo se zataknili. Vse to skupaj tvori trenje, ki je posledica delovanja 4. žarka harmonije skozi konflikt. Cilj vseh ljudi, ki so pod vplivom 4. žarka, je ustvarjati harmonijo, ne glede na to, ali so to spoznali ali ne in ali to zmorejo storiti ali ne. Ljudje pod vplivom tega žarka so pogosto polni nasprotij, saj izražajo borbo, ki potiska naprej celotno človeštvo. Če ni konflikta, tudi ni gibanja.
      Če bi lahko na fizični ravni nemudoma manifestirali harmonijo duše - ljubezen, inteligenco, voljo do dobrega, lepoto, resnico - konflikt seveda ne bil potreben, a na žalost tega ne moremo storiti zaradi razlike v stopnji vibracije. Snov naših fizičnih, astralnih in mentalnih teles je dolga obdobja neprimerna za izražanje stopnje vibracije duše in s tem tudi njene narave. Tako ne vidimo dobrega, lepega in resničnega, kar je narava duše. Vse to se ne more izraziti.
      Imamo instrument, ki ga moramo čedalje boljše uglaševati in ta napor proizvede ogenj, ki vse to omogoči. To nas skupaj z občutkom za popolnost, z aspiracijo žene naprej in navzgor do nečesa, česar še ne vidimo, do nečesa, kar občutimo, da je tam. Čutimo nekaj višjega in bolj popolnega, kot na primer suho zemljo v primeru morskih bitij. Si lahko predstavljate, kakšen je bil ta korak? Prav tako težaven je korak nevednega posameznika na fizični ravni, ki še ne pozna narave duše in sebe ne prepoznava kot dušo, da si lahko začne predstavljati, kako je, če vidiš kot duša. To predstavlja enak korak v razvoju zavesti.

"Brez borbe nasprotij in trenja, ki je posledica tega, bi bil človekov napredek resnično počasen."
      Četrti žarek harmonije skozi konflikt žene človeštvo naprej. To je žarek, ki ima opraviti s pari nasprotij. Način, kako 4. žarek to počne - kadar to počne pravilno - je iskanje poti med pari nasprotij. To je za osebe na četrtem žarku idealen način, kako privesti ta dva vidika našega obstoja do razrešitve. To je seveda zelo težko narediti, kar je razlog, zakaj traja tako dolgo. Toda v tem pogledu je četrti žarek za človeštvo najmočnejši. Pomembni so tudi drugi žarki, kot na primer 5. žarek, ki prevladuje na področju umskega razvoja, toda prav 4. žarek je tisti, ki pomaga razrešiti pare nasprotij. To mu uspe tako, da ne posveča prevelike pozornosti ne enemu ne drugemu.
      Četrto žarkovni tip se ne poistoveti ne z duhom ne s snovjo. To je tisto, kar daje četrtemu žarku na nižji ravni videz nemoralnosti ali da ne upošteva etičnih pravil. Je v spremenljivem nevezanem stanju, v katerem se ne istoveti s snovjo, obenem pa tudi z duhom ne kaj preveč. Če se preveč ne istovetimo ne z duhom ne s snovjo, lahko hodimo po tem ozkem prostoru, ki je vmes. To je idealen način razvoja za posameznika na 4. žarku.
      To vprašanje je pomembno za celotno človeštvo, ne glede na žarek, kajti v razvojnem smislu človeštvo vodi 4. žarek harmonije skozi konflikt. Na začetku je konflikt potreben, da ustvari ogenj, ki nas žene naprej. Brez konflikta ne bi bilo gibanja. Toda pride trenutek, ko morajo razviti ljudje vseh žarkov razrešiti ta dva vidika svoje narave. Vsi mi smo duše in vsi smo pogreznjeni v snov. Kako lahko to razrešimo? Moj predlog za razrešitev tega je, da vzamete pot 4. žarka in hodite med pari nasprotij, kar pomeni, da se ne istovetite preveč ne z enim ne z drugim. To pomeni ne biti fanatičen. Z eno besedo rečeno, to pomeni biti nenavezan.
      To je bistvo nenavezanosti in samo z nenavezanostjo je mogoče opraviti to popotovanje med pari nasprotij. To je razlog, zakaj Maitreja postavlja nenavezanost prav v jedro svojega učenja. In ne le Maitreja; vsa učenja duhovne narave vidijo v nenavezanosti pomembno metodo za preseganje dvojnosti naše narave. To dosežemo s tem, da smo duša in snov obenem, ter tako presežemo konflikt in ustvarimo harmonijo, ko se kot višji jaz prenehamo istovetiti s svojim fizičnim telesom, svojimi čustvi ali miselnimi tvorbami. Tako se v tem nenavezanem stanju gibljemo med tema nasprotnima vidikoma naše narave.
      Nenavezanost je ključ, aspiracija pa je pogonska sila. Konflikt je ogenj, ki nas poganja, toda aspiracija je tisto, kar nas dviguje više. Celo mojstri gojijo aspiracijo. Ne znam vam povedati, kakšna je aspiracija mojstra, a vendar tudi mojstri gojijo aspiracijo po nečem višjem. Celo tisti, ki mu pravimo bog našega sončnega sistema, goji aspiracijo za višjo obliko sončnega sistema. Bog, Nebeški človek našega planeta, ki vdihuje dušo našemu planetu, si prizadeva uresničiti zamisel, da bi na svojem planetu naredil popoln svet v skladu z svojo lastno predstavo o popolnosti. To je ustvarjalen proces. Ko nadzorujemo svoje fizične, čustvene, in mentalne elementale, ki sestavljajo snov naših teles, postopoma pridobivamo nadzor nad tem razvojnim procesom.
      Ključ je v sevanju. Ko pridemo do določene točke, povzročimo sevanje snovi. To sevanje seveda prihaja od duše. Duša izpolnjuje svojo nalogo na fizični ravni prek fizične, čustvene in mentalne ravni in vsa telesa začno sevati. To je duša, ki poduhovlja materijo. Od takrat naprej v vsaki inkarnaciji v naša telesa vgrajujemo več in več snovi subatomske narave. Telesa se postopno spremenijo iz atomskih v subatomske, ki so dobesedno svetloba. Vse bolj se odzivamo na luč duše, dokler ta ne prevlada v našem življenju. Nič več se ne istovetimo s snovjo, dobimo nadzor nad njenimi lastnostmi. Duša podeli telesu kvaliteto izžarevanja, ki jo posvečenec uveljavlja v vsakem od življenj, vse dokler ni prek petih posvečenj dosežena popolnost. Snov telesa posvečenca 5. stopnje je v celoti svetloba. Kar se tiče tega planeta, je prispel do popolnosti. Bog je tedaj prepoznan v globljem pomenu, poleg tega pa mojster prek aspiracije dobi bežen vpogled v pot, ki leži pred njim. Dobi vpogled v to, čemur pravimo pot višje evolucije, o kateri ne moremo vedeti skoraj nič. Preko svoje aspiracije mojster bežno uzre to zelo razprostranjeno kraljestvo oziroma izkušnjo ali stanje, v katerem bo lahko deloval z večjim sijajem, močneje in bolj ustvarjalno, kot je lahko na tem planetu kadarkoli doslej, celo tedaj, ko je že bil mojster.
      Ta preobrazba atomske zgradbe se najprej odvija v naših fizičnih telesih, kasneje pa prek našega delovanja še v živalskem, rastlinskem in mineralnem kraljestvu. Substanca našega planeta v vseh kraljestvih nazadnje postane popoln odsev Nebeškega človeka, Logosa našega planeta, tistega, katerega telo je.

"Konflikti in vojne, nasilje in sovraštvo, vse to je samo minljiv prikaz človekove začasne nezmožnosti, da bi izrazil svojo pravo naravo."
      Človekova resnična narava je nesmrtna duša, popolni izraz Logosa našega planeta, čigar kvalitete so dobrota, lepota in resnica. Ko je vse to doseženo na celotnem planetu, ko so vsa kraljestva narave izpopolnjena in s tem poduhovljena, je delo Nebeškega človeka končano in lahko odide na višja delo na naprednejših planetih. Tudi mi kdaj pa kdaj odidemo na višje delo na naprednejše planete, včasih tudi v naprednejše sončne sisteme. To se nadaljuje v nedogled, vedno znova in znova, v neskončnost. Toda jaz ne nameravam kar naprej in naprej govoriti o tem. Potegnil bom črto in na tej točki zaključil

Vprašanja in odgovori

V.: Kako služenje pomaga pri razreševanju nasprotij?
      O.: Služenje je eden od dveh glavnih vzvodov evolucije: prvi je meditacija, drugi pa je služenje. Kakršnokoli služenje vas postopoma oddaljuje od samega sebe. S tem, ko se vaše služenje povečuje in se širi navzven, ne izgubite stika s samim seboj, temveč se vedno manj ukvarjate s svojim egom, z izrazno obliko vaše osebnosti. Služenje je impulz duše, izvrševanje namena duše. Duša se inkarnira z namenom služenja načrtu evolucije, torej z namenom poduhoviti materijo. S ponovnim utelešanjem duša ustvarja vrsto izraznih teles, ki postopoma postanejo vse bolj spretna pri izvrševanju namena duše ter pri povečanju števila stičnih točk duše na fizični ravni. Te kontaktne točke so točke služenja skupnosti, narodu in človeštvu na splošno. Višja kot je stopnja evolucije, širši je običajno obseg služenja. Najsi gre za ozek ali širok obseg služenja, duši dopušča, da izžareva svoje bitje skozi služenje svetu.
      Duša si prizadeva služiti; navdihuje svoje izrazno sredstvo, torej osebnost, da služi na določene načine in z določenimi sredstvi. Ko se to dogaja, nas vse manj zanima vidik osebnosti in se vse bolj ukvarjamo z nesebičnim služenjem za dobro vseh. Duša si vedno prizadeva za nesebično delovanje in služenje. Ne ukvarja se sama s sabo in nima občutka, da je individualen, ločen jaz.. Duša ne pozna ločenosti. Vse vedno vidi kot celoto, sebe pa v povezavi s to celoto. Ko osebnost pravilno reagira na impulze duše, si prizadeva oddaljiti se ne samo od rezultatov služenja, temveč tudi od služenja samega. Tako služenje postane proces, ki ga sproža duša, kar pomeni, da oseba deluje nenavezano in ni zaslepljena. Ključ je v nenavezanosti. Karkoli podpira nenavezanost, nam obenem pomaga pri razreševanju parov nasprotij. Nič ne podpira nenavezanosti bolj kot služenje, opravljeno na povsem nenavezan način. Takrat duša skozi svoje izrazno sredstvo na fizični ravni zares napreduje. Aspiracija duše je velika in človeka dviguje. Ogenj delovanja, rezultat sile, ki nas žene naprej, je konflikt, ki se mu ne moremo izogniti, dokler živimo v fizičnem telesu. Konflikti se nadaljujejo, vse dokler ne razrešimo parov nasprotij. Nato spoznamo, da tega, kar nas je gnalo naprej, ne potrebujemo več. To ni le pomoč pri razreševanju parov nasprotij, temveč je obenem najboljši način za njihovo razrešitev.

V.: Kakšna je povezava med Zakonom vzroka in posledice in razreševanjem parov nasprotij?
      O.: Zakon vzroka in posledice vpliva na nas tako dolgo, dokler ustvarjamo karmo. Karma je rezultat našega odzivanja na konflikte, ki se pojavljajo v življenju vsakogar in ki nas ženejo naprej ter nam dajejo moč za njihovo reševanje. Če smo - kot to trdi mojster in potrjuje ves ezoterični nauk - utelešene duše, potem smo duh in materija, ki sta zlita v odnosu. Imamo težave, ki nastajajo na tem stičišču duha in materije: dejanje, gibanje, izžarevanje, resnico in lepoto; in nasprotje - inertno, ravnodušno materijo in nizko vibracijo. Naloga je razviti se do točke, kjer se obe strani popolnoma izravnata, duh pa se izraža skozi moškega ali žensko na fizični ravni.
      Do določene točke se to dogaja skozi reakcijo na osnovi zakona vzroka in posledice. Bolj kot nas vodi zakon vzroka in posledice - to je, bolj kot počnemo, kar počnemo, ker nam je to pač všeč, ker nas to zadovoljuje, ker je to pot najmanjšega odpora - bolj ustvarjamo lastno karmo. Temu se ne moremo izogniti. V pogon spravimo vzroke, od tod pa izhajajo posledice, ki ustvarjajo naše življenje. Vsako življenje deluje na ta način, je rezultat dejanj karme.
      Seveda obstaja osebna karma, skupinska karma, karma naroda in svetovna karma. Odvisni smo od vseh. Tukaj govorim o osebni karmi, ki jo sprožijo dejanja posameznika. Karma ima zelo močan učinek, vse dokler ne pričnemo razreševati parov nasprotij in postanemo bolj nenavezani v naših dejanjih ter tako ustvarjamo manj posledic.
      Trpljenje je rezultat kršitve tega zakona, vendar pa se prav tako rodi iz narave odnosa duha do materije. Zaradi tega trpimo, občutimo bolečino in zato potrebujemo zakon karme, ki zmeraj znova vzpostavi ravnovesje. Ko pokvarimo ravnovesje zakona, nastane posledica. Te posledice pa sprožijo reakcijo zakona karme, da spodbudi dejanje, ki sčasoma, prej ali slej, skozi naše trpljenje, bolečino, bolezen ali karkoli že, privede motnjo ponovno v ravnovesje.
      Če ravnamo proti zakonu, vede ali nevede, ustvarjamo motnje v ravnovesju, zaradi česar je potrebno delovanje karme, ki to ravnovesje ponovno vzpostavi. Če smo nekoga ubili, potem bomo slej kot prej ubiti tudi sami. Če ljudem povzročamo bolečino in trpljenje, potem bomo bolečine in trpljenja v enaki meri prej ali slej deležni tudi sami. Naravni zakon, ki je v sami naravi bivanja, ustvarja potrebo po ponovni vzpostavitvi ravnovesja, ki smo ga porušili.
      Bolj ko napredujemo, manj deluje zakon vzroka in posledice, torej karma, saj nismo navezani. Če niste navezani, ne ustvarjate karme. Karmo ustvarjamo iz navezanosti na fizično telo, čustveno/astralno telo ali mentalno telo. Karma je rezultat te navezanosti, iz prepričanja, da je vse, kar mislimo, sanjamo ali si predstavljamo, resnično; je nesposobnost človeštva videti resničnost - vidimo le iluzijo, dokler se le-ta postopoma ne razprši in dobimo jasen pogled. Ko vidimo jasno in zato tudi bolj pravilno ravnamo, sprožamo manj karmičnih reakcij in življenje tako postane lažje.

V.: Ali sodelovanje in soglasnost vodita do razumevanja parov nasprotij pri skupinskem delu?
      O.: Vsa ta vprašanja so zelo povezana med seboj. Sodelovanje je posledica spodbude duše. Duša si vedno prizadeva k skladnosti, in da bi jo dosegla, je potrebna soglasnost. Resnična soglasnost je sposobnost skupine ljudi, da razmišlja in deluje enako, vendar ne z združevanjem različnih misli in idej v eno samo, ki jo zagovarja najmočnejša oseba v skupini; do soglasnosti pride, ko vse različne ideje in stališča skupine lebdijo v prostoru, če lahko temu tako rečemo, in duše posameznikov v skupini intuitivno spoznajo, da je stvar treba izpeljati tako in tako. To pa je zmeraj rezultat izkušnje duše.
      Sodelovanje je nam e jih je podžgati, navdihniti. Posameznik na 4. žarku, ki je na ta način razvnet, lahko naredi karkoli. Če ni vzpodbujen, pogosto izraža inertnost drugega, materialnega vidika. Ti dve plati sta enaki in skrivnost, ki jo mora razkriti - mislim, da morajo v zvezi s razreševanjem parov nasprotij to skrivnost odkriti vsa bitja - je, kako previdno stopati po poti med obema in se ne identificirati z eno ali drugo stranjo, temveč biti popolnoma nenavezan.

V.: Naravo aspiracije lahko opišemo kot željo po izboljšanju. V kakšni povezavi je aspiracija z nenavezanostjo? Kako si lahko za nekaj prizadevamo in smo hkrati nenavezani?
      O.: To je odvisno od ravni naše aspiracije. Nekdo, ki je na stopnji 0,6 ali 0,7, si prizadeva prejeti prvo posvetitev. Karkoli naredi, bo v skladu z njegovo stopnjo od 0,6 do 1. Nekdo, ki je že dosegel stopnjo 1, bo na primer hotel biti 1,5 ali 1,6 in mentalno polariziran ali pa si bo prizadeval za stopnjo 2. Če ste že na stopnji 1, zakaj ne bi težili k stopnji 2? Če ste že na stopnji 2, zakaj si ne bi prizadevali priti na stopnjo 3? Aspiracija sama se spreminja, odvisna je od tega, na kateri stopnji smo in kdo je aspirant. Aspiracija osebe, ki je bolj ali manj pod vplivom svojega astralnega mehanizma, ne bo kaj dosti nenavezana. Povezana bo z njenimi astralnimi hrepenenji, ki so neresnična, za to osebo pa so seveda resnična; gledano z višjega vidika so neresnična. Aspiracija je sama po sebi resnična, vendar ni nenavezana.
      Naprednejša aspiracija bolj razvitih posameznikov bo relativno bolj nenavezana. Manj navezana kot je oseba, bolj čista bo njegova aspiracija, ki ne bo usmerjena k samemu sebi, nesebična bo, usmerjena k duši in za dobrobit vsega. Če opazujemo aspiracijo osebe, ki je astralno polarizirana, osebe, ki je mentalno polarizirana in osebe, ki je duhovno polarizirana, vidimo tri različne vrste aspiracije. V vseh treh primerih bo šlo za aspiracijo, vendar bodo stopnje navezanosti različne. Astralno polariziran človek bo iskal rezultate aspiracije in jih bo hotel iz nekega razloga. Človek z mentalno aspiracijo bo manj navezan in bo manj hrepenel po rezultatu. Aspiracija duhovno polarizirane osebe bo popolnoma čista in bo usmerjena k izboljšanju življenja za vse ljudi. To je aspiracija po izboljšanju brez kakršnekoli osebne navezanosti.

V.: Tudi mojstri imajo aspiracijo. Ali morajo tudi oni upoštevati nenavezanost?
      O.: Mojstri so popolnoma nenavezani, saj so prav zato mojstri. Če bi bili mojstri navezani na svoja prizadevanja, ne bi bili mojstri. Mojstrovo nenavezanost omogočata njegova zavest in nadzor nad različnimi ravni. Mojster z nenavezanostjo nima težav, vendar sem prepričan, da ima druge probleme: z vizualizacijo, z zavedanjem tistega, česar se do tega trenutka še ni zavedal, prav tako kot mi. Če si česa ne moremo predstavljati, si pač ne moremo predstavljati. Mojster pozna na tisoče načinov, kako se lahko zave stvari, česar pa mi še ne znamo.

V.: Lahko komentirate razliko med idealiziranjem in aspiracijo?
      O.: Aspiracija traja skozi vse življenje, nato skozi življenje mojstra in tako naprej do večnosti. Funkcija duha je, da si prizadeva za nekaj drugega, za nekaj, kar je izza obzorja; dokler ne gremo tja, ne vemo, da tam sploh kaj obstaja. Če omejimo zavest, vir, ki mu pravimo bog, na to, kar si pod besedo bog predstavljamo, potem ga praktično izničimo, saj si narave boga tudi z največjimi napori ne moremo predstavljati. Videli smo božjo ljubezen, videli smo božjo modrost, nismo pa videli božje volje. Si jo lahko sploh predstavljamo? Ali sploh vemo, kaj je božja volja? Volja je namen. Buda nam je pokazal božjo modrost, Maitreja nam je skozi Jezusa pokazal božjo ljubezen. Sedaj nam bo Maitreja pokazal božjo modrost, ljubezen in voljo. To je novo razodetje, ki ga prinaša Maitreja. Božja volja je nekaj, o čemer človeštvo še ni kaj dosti razmišljalo. Mislimo, da je to nekaj, kar se izraža skozi orkane ali vulkanske izbruhe. Pravimo, da gre za "božjo voljo", vendar to nima ničesar opraviti z voljo boga. Božja volja je nekaj popolnoma drugega. Pustil bom Maitreji, da razloži namen boga. V bistvu našega obstoja leži velikanska skrivnost, ki predstavlja sam namen življenja, namen boga. In prav to Maitreja tokrat prinaša svetu.
      Idealiziranje je sposobnost človeškega uma, da idealizira, vizualizira do zdaj še neobstoječe stanje, kar pa ni enako kot aspiracija. Sposobnost idealiziranja ali izgradnje predstave o nečem je tesno povezana s kvaliteto aspiracije, vendar je odvisna od dosežene stopnje, kot sem že prej povedal. Idealiziranje osebe, ki je astralno polarizirana, je drugačno od idealiziranja osebe, ki je mentalno polarizirana in spet drugačno od idealiziranja duhovno polarizirane osebe. Vse to moramo upoštevati.

V.: Članek in govor sta nam vlila upanje in zaupanje v prihodnost. Danes še posebej veljata za vse ravni našega življenja, tako osebnega in skupinskega, kot tudi svetovnega. Zgodovino in vojno postavljata v nov kontekst.
      O.: Vedeti moramo, da so vojne slabe in nepotrebne. Ko se pojavijo, delujejo kot del konflikta, ki žene evolucijo. Vendar pa obstajajo vse vrste konfliktov tudi brez vojne, ki je pravzaprav konflikt, priveden do pretiravanja, je težnja nekaterih skupin, da se znebijo drugače mislečih skupin. Ali pa je morda le najhitrejši način, da vse pridobiš zase in se znebiš nasprotnikov. Bistvenega pomena je, da je sodobno orožje tako uničujoče, da je vojna postala glavna grožnja za nadaljnji obstanek človeške rase.

V.: Danes se zdi, da je naš svet v krizi in da pari nasprotij še nikdar niso bili tako očitni: močan materializem in skrajna revščina. Maitrejev meč ločevanja sili človeštvo, da izbere - moramo deliti ali umreti. Lahko to komentirate?
      O.: Ljudje ne razumejo biblijskega zapisa: "Nisem prišel, da bi prinesel mir, temveč meč (meč ločevanja). Naperil bom može proti možem, sinove proti očetom, brate proti bratom." Tako je na simboličen način povedal, da človeštvo ne vidi najboljše poti, po kateri bi moralo iti, ker ni razsodno, ni strpno, ker je slabo izobraženo in želi kreniti po napačnih poteh - seveda ne vedno, a večkrat da kot ne. Vse to se konča s katastrofo in vojno. Če bi človeštvo poznalo pot, bi seveda še zmeraj obstajali konflikti, ki pa ne bi nujno vodili v vojno in množično uničenje.
      Meč ločevanja, presenetljivo, predstavlja resničnost, vendar najbrž ne takšne, kot jo pričakujete. Meč ločevanja je v resnici energija ljubezni. Ta energija je meč, ki v svetu povzroča ločevanje. Ločevanje je razlikovanje, separacija, kljub temu pa to energijo v svet sprošča Maitreja, ki je Avatar ljubezni. V svet sprošča ljubezen, ki vzpodbuja vse brez izjeme, dobre, slabe, nesebične, sebične, pohlepne in tako naprej. Spodbuja vsakogar. Sama energija je povsem neosebna, ni ne dobra ne slaba. Je energija, ki spodbuja, združuje ljudi in celo drobce materije, ki svet držijo skupaj. Drobce materije v našem telesu drži skupaj ta ista energija. To je Božji sin, Kristusov vidik, vidik zavesti. Ta energija ljubezni drži in veže skupaj delce materije, brez katerih ne bi bilo sveta. Ko se ta energija masovno sprošča, kot se sedaj že veliko let, prinaša meč ločevanja.
      Spodbuja dobro, in ljudje gledajo to dobro in vidijo dobre stvari, vendar pa tudi spodbuja slabo in ljudje gledajo to slabo in vidijo slabe stvari. Čisto po človeško je, da gledamo slabe stvari in rečemo: "Pravite, da se svet spreminja na bolje, vendar ne vidim nič drugega kot vojno in govorice o vojni, nove bolezni, ljudi, ki so ostali brez službe, priseljence, ki so prišli iz drugih držav in nam odvzeli naša delovna mesta. Vse gre le na slabše, o tem ni nobenega dvoma. Vse gre le na slabše, postaja bolj materialistično, korupcija je prisotna povsod: poglejte Enron, Worldcom in tako naprej, vsa ta pokvarjenost počasi pronica iz velikih korporacij. Vidimo ulični kriminal, jemanje mamil, ki se širi po vsem svetu. Ne moremo reči, da je svet boljši. Zagotovo je slabši."
      Za te ljudi je slabši, ker vidijo le najslabše. Če bi pa pogledali z izobraženimi očmi, bi videli nov svet, videli bi spremembe: več strpnosti, nove ideje, ljudi kot je Nelson Mandela, ki so ga po 27-ih letih spustili iz zapora, konec apartheida, ponovno združitev obeh Nemčij, delitev Sovjetske Zvezi, ki ji je ruska elita vsilila 'enotnost', na neodvisne države. Svet se je dramatično spremenil. Hladna vojna je končana. Amerika in Rusija morda res nista prijateljici, sta pa prijazni. Lahko se pogovarjata.
      Vse to je delovanje zakona ljubezni. To ustvarja meč ločevanja, tako da bo človeštvo jasno videlo, kakšne možnosti ima: ali si bomo delili in obnovili svet, ga napravili takšnega, da bodo vsi ljudje lahko živeli skupaj v miru in obilju, "kjer nihče ne bo trpel pomanjkanja; kjer niti dva dneva nista enaka; kjer se radost bratstva kaže skozi vso človeštvo", kot je rekel Maitreja (sporočilo št. 3). Ali pa bomo nadaljevali s pokvarjenostjo in revščino in bomo na koncu priča uničenju našega sveta? Ti dve možnosti imamo. Maitreja bo to poudaril in ljudje bodo to tudi jasno videli. Vendar pa lahko ljudje že danes jasno vidijo. Kar se tiče Maitreje, že vidijo odločitev, ki jo bodo morali sprejeti: na eni strani delitev virov in pravico za vsakogar, na drugi vedno večjo razdaljo med ljudmi ter vojno, ki bo uničila življenje. To je meč ločevanja.
      Pari nasprotij niso bili še nikdar bolj jasni: močan materializem, borze vrednostnih papirjev, ki jih poganja neustavljiv pohlep, istočasno pa milijoni ljudi, ki umirajo zaradi lakote. Maitrejev meč ločevanja sili človeštvo, da izbere: deliti ali umreti. Jasno navaja: "Ljudje morajo deliti ali pa umreti. Druge možnosti ni." Ko bomo spoznali, da moramo ali deliti ali umreti, bomo seveda sprejeli delitev in to bo ustvarilo pogoje, v katerih bomo vsi lahko živeli v miru.

V.: Skupinski konflikti poudarjajo naša slepila. Skušamo se jim izogniti, vendar jih moramo v življenju pričakovati. Pospešujejo proces razbijanja slepil. Lahko to komentirate?
      O.: Konflikt lahko s svojo bolečino in trpljenjem pospeši proces razbijanja slepil. Ko bo človeštvo jasno uvidelo, da ne more ena tretjina sveta živeti v obilju, medtem ko drugi dve tretjini živita skrajni revščini, ko ne bomo več mogli podpirati tega slepila, se bodo stvari spremenile. Tako več ne moremo naprej. Če bomo poskusili, bomo uničili vse življenje na planetu. To je najbrž največji razlog, zakaj se je Maitreja pojavil prav zdaj. Če bi čakal še dlje, bi lahko bilo prepozno. Videli boste, da bo prišel natanko ob pravem času.