Pari nasprotij
Mojster -, prek Benjamina Crema, julij 1989

Odkar se je človek pojavil na Zemlji, je njegova zgodovina polna konfliktov in bojev, nasilja in vojn. Le redka so bila obdobja, ko te težnje niso prevladovale, vse dokler se ni začelo dozdevati, da predstavljajo bistveno značilnost človeka. Toda kljub vsem dokazom, ki to v veliki meri potrjujejo, to zagotovo ne drži. Zakaj torej človek predstavlja tako popačeno podobo samega sebe? Od kod izvira to človekovo zmedeno delovanje in uničevalno nasilje?
      Človek je v bistvu duša, popoln odsev boga. Skozi številne inkarnacije skozi neštete dobe si prizadeva izraziti svojo božansko naravo v času in prostoru. Ustvari si dvojnika na fizični ravni in skozi proces evolucije poskuša doseči popolnost. Tako se izpolnjuje božji načrt.
      Ključ razvoja je aspiracija. V vsakem človeku je navzoča želja po popolnosti in nuja, da izrazimo dobro, lepo in resnično – lastnosti duše. Nihče, pa naj dela še toliko napak, ni brez želje po izboljšanju, kakorkoli že se ta želja izraža. Nikogar ni, ki ne bi imel tega hrepenenja.
      Kako potemtakem pojasniti človekove zmote, njegovo nasilje in sovraštvo?
Odgovor je v človekovem edinstvenem položaju, v njem se stikata duh in materija, in napetosti, ki jo povzroča njuno vzajemno delovanje. Človek je neumrljiva duša, potopljena v materijo, in je tako podvržen omejitvam, ki mu jih materija nalaga. V svojem prizadevanju za popolnost mora ta par polov svoje narave popolnoma združiti in razrešiti. Prek zaporednih inkarnacij evolucijski proces postopoma doseže ta cilj, ko je kakovost in izžarevanje materije usklajena s kakovostjo in izžarevanjem duha. Načrt je izpolnjen in še en božji sin se vrne domov.
      Nadvlada materije skozi dolga obdobja preprečuje izrazitejši vpliv duše in tako razvoj poteka le počasi. Ko se po dolgem času nasprotna pola človekove narave vendarle uskladita, človek spozna, da je razcepljenost le navidezna, da sta nasprotji neresnični. Spozna, da je vse eno, da sta duh in materija le dva vidika ene božanske celote, da so omejitve preteklosti le slepila.
      Brez boja med nasprotji in trenja, ki je njegova posledica, bi bil človekov napredek res počasen. Trenje je ogenj, ki človeka poganja po poti, aspiracija pa luč, ki ga nenehno vabi navzgor. Tako se človek postopno znebi omejitve materije in ji podeli sij svoje duhovne resnice. Naloga človeka je, da poduhovi materijo in materijo planeta v vseh kraljestvih privede v stanje, ki v popolnosti odseva nebeškega človeka, katerega telo je. Konflikti in vojne, nasilje in sovraštvo so le minljive manifestacije človekove trenutne nezmožnosti, da bi izrazil svojo resnično naravo. Hitro se bliža čas, ko bo njegova resnica prevladala, ko bo njegova lepota žarela in bo njegova dobrota izražena, da jo bodo lahko videli vsi.