Oznanjanje resnice
Z Robertom Fiskom se je pogovarjala Andrea Bistrich

Robert Fisk je ugleden britanski novinar, ki je s svojimi poglobljenimi poročili o Bližnjem vzhodu leta dajal potrebno utež uradni vladni liniji in s tem opogumljal aktiviste po vsem svetu. Med invazijo na Irak leta 2003 in ameriško okupacijo je Fisk kot izjemen poročevalec z Bližnjega vzhoda za britanski časopis Independent prebival v Bagdadu in tam dokumentiral mnoga poročila prič. Pokrival je iransko revolucijo, vojno med Irakom in Iranom, zalivsko vojno in konflikt z Alžirijo. Je eden od dveh zahodnih novinarjev, ki sta ostala v Bejrutu med libanonsko državljansko vojno, ko so bile ugrabitve nekaj običajnega, in kasneje objavil zgodovino te vojne Pity the Nation (Škoda naroda). Ko so po 11. septembru Združene države začele s svojim napadom na Afganistan, je konflikt pokrival iz Pakistana. Napisal je nazorno poročilo svoje lastne rešitve pred jeznimi afganistanskimi begunci.
      Zaradi poročil o Alžiriji (1998) in člankov o Natovem bombardiranju Zvezne republike Jugoslavije (2000) je bil Robert Fisk sedemkrat imenovan za britanskega mednarodnega novinarja leta, za dosežke na področju novinarstva pa mu je nagrado podelil tudi Amnesty International.
      Sedaj je Fisk, ki je zaradi svojega kritičnega poročanja o Združenih državah in izraelske politike na Bližnjem vzhodu postal tarča sovražnih ameriških pisem in smrtnih groženj, tik pred izdajo nove knjige The Great War for Civilisation: The Conquest of the Middle East (Velika vojna za civilizacijo: Osvajanje Bližnjega vzhoda). "Naloga novinarja je, da je priča zgodovini," pravi, "tukaj nismo zato, da bi skrbeli zase. Tu smo zato, da se skušamo v nepopolnem svetu čim bolj približati resnici in jo oznaniti."
      Andrea Bistrich se je za Share International z njim pogovarjala v libanonskem Bejrutu.

Share International: Skoraj vso svojo kariero ste preživeli na Bližnjem vzhodu in poročali iz največjih kriznih žarišč. Zakaj ste izbrali tako nevaren prostor za svoje življenje in delo?
      Robert Fisk: Leta 1976 sem delal kot dopisnik časopisa The Times na Portugalskem in ponudili so mi to delo. V tem času je v Libanonu že leto dni divjala vojna. Star sem bil 29 in ko mi je londonski časopis The Times ponudil delo poročevalca z Bližnjega vzhoda, je bila zame to velika priložnost. Takrat sem prišel sem in sem še vedno tukaj.

SI: Po dveh ali treh letih bi lahko odšli, ampak ste ostali. Zakaj?
      RF: Časopisna hiša ni želela, da odidem, moje poročanje so cenili, in tudi sam nisem želel iti - šlo je za tako veliko zgodbo. Opazoval sem potek te zgodovinske tragedije in ves čas sem hotel videti, kaj se bo zgodilo v naslednjem poglavju. Kot da bereš knjigo pozno v noč; samo eno poglavje še, potem pa spat, potem še eno in tako naprej - potem pa se skozi zavese zasvetlika zora in spoznaš, da preprosto ne moreš stran. Tako je to z Bližnjim vzhodom.

SI: Zdi se, da je trenutno najnevarnejši bližnjevzhodni prostor Irak. Vsak dan slišimo za nove eksplozije, nove atentate in nove napade. In za kaj? Če pri tej vojni ni šlo za orožje za množično uničevanje (sedaj je dokazano, da ni obstajalo) ali za povezavo Sadama Huseina z Alkaido, zakaj je potem šlo?
      RF: Invazija je bila nezakonita, kajne? Tudi Kofi Annan je tako dejal. To je bila popolnoma nepoštena vojna iz lažnih razlogov. Pravi razlogi postajajo vedno bolj očitni. Za Iračane je to katastrofa in mi to katastrofo omalovažujemo z besedami: "No, Sadam je bil še slabši." "Če rečemo: "Ljudi je spravljal v množične grobove," primerjajmo to s tem, kar počnemo mi: streljamo ljudi na kontrolnih točkah in spolno zlorabljamo ujetnike (Abu Graib).
      Če nenehno uporabljaš nekoga, kot je Sadam - ki je bil zloben človek, groteskna figura, nora mešanica med Racmanom Jako in Don Corleonom -, če se boš primerjal s tako osebo, potem bo sramota Abu Graiba pod Sadamom (ki je njegova najhujša sramota) postala tudi tvoja sramota. In to se je tudi zgodilo. Zanimivo je, ko so prišle slike iz Abu Graiba, je bil šokiran ves svet, razen Iračanov, ti so Američane že prej videli v tej luči.
      Kaj pravim o Iraku? Če kdo pravi, da Amerika tja ni šla zaradi nafte, potem naj odgovori na vprašanje: Če bil bili glavni izvozni artikel beluši, ali bi Američani bili tam? Ne bi bili. Amerika in njeni 'prijatelji' so v Irak šli iz dveh razlogov: prvi je nafta. (In vojna pospešuje ameriško gospodarstvo.) Drugi razlog sem spoznal, ko sem sedel ob avtocesti 8 v Iraku nekaj časa nazaj.
      Sodelavec Rdečega križa je bil umorjen v vozilu Rdečega križa in iskal sem ljudi, ki so dogodek videli. Govoril sem z iraško družino, ko se je zemlja nenadoma stresla. Obrnil sem se in videl maso ameriških konvojev - največji premik vojaških sil po drugi svetovni vojni: ure in ure tanki Abrams, M1A1, bojna vozila Bradley, tovornjak za tovornjakom, vojaki, Humvees - vsi so se pomikali proti okupirani divjini ob Tigrisu and Evfratu.
      Sedeli smo v blatu ob cesti in samo opazovali. Skušal sem ugotoviti, za kaj gre pri tej vojni. Spoznal sem, da je pred 2.000 leti malo bolj zahodno, bliže morju, rimska legija naredila enako.
      Eden od razlogov, zakaj smo napadli Irak - z 'mi' mislim Zahod ali Britanijo in Ameriko (najbolj Ameriko, bodimo pošteni) -: imamo primarno in ostudno potrebo izkazovanja moči. "Lahko pridemo do Bagdada in šli bomo do Bagdada! Lahko strmoglavimo režime dežel Somerije - in to bomo storili, to lahko storimo!" To je imperializem - zmoremo to narediti in naredili bomo! To je širjenje.
      Poglejte po svetu, kje so ameriške baze in sile: Islandija, Britanija, Nemčija, Jugoslavija, Grčija, Turčija, Irak, Izrael, Jordanija, Kuvajt, Saudska Arabija, Katar, Oman, zdaj Jemen, Alžirija. Imajo specialne skupine v Egiptu. Poskušali so v Somaliji, pa niso uspeli; poskušali so v Libanonu leta 1983, a neuspešno. Ampak drugod pa so.
      Kaj še sledi? Iran? Uzbekistan? Turkmenistan? Kaj je na drugi strani planeta? Kitajska!

SI: Se je za odstranitev iraškega diktatorja izplačalo plačati tako visoko ceno?
      RF: Resolucija 1559 (Resolucija ZN, naj se Sirija umakne iz Libanona) je učinkovito uničil sirski režim v Libanonu. Ne še v celoti, veliko lovk je pa porezal. Ali se nismo mogli stranke Ba'ath in Sadama znebiti prav tako z resolucijo? Bili so še drugi načini, da se Sadama ustavi. Bili so še drugi pritiski.
      Ampak Zahod potem ne bi dobil, kar je hotel dobiti. Ampak ali nismo rekli, da hočemo demokracijo? "Oh, imamo demokracijo za vas!" Ampak Iračani rečejo: "Dajte nam elektriko!" Administrator ZDA Paul Bremer je dejal: "Irak še ni pripravljen, mora imeti ustavo, ki jo bodo napisale ZDA."

SI: Nedavno je iraški pravosodni minister Adel Husein Shandal obtožil Ameriko, da skriva informacije o predsedniku Sadamu Huseinu, kar bi lahko škodovalo mnogim državam. Rekel je, da obstaja "veliko skrivnosti", ki jih Amerika hoče obdržati skrite.
      RF: Eden od razlogov, zakaj Američani nočejo sojenja in zakaj želijo, da je prvo zaslišanje zaprto za javnost, je to, da Sadamu nočejo dati odra za njegov govore, kako se je najprej dobro razumel z Ameriko. Mora biti utišan. In ko bo na sodišču, bo sojenje potekalo zaprto javnosti, menim.

SI: Glede na uradno izjavo se bo Sadamu in neznanemu številu uradnikov prejšnjega režima Ba'ath sodilo na posebnem iraškem sodišču predvidoma leta 2006.
      RF: Leta 2003 so rekli, da bo Sadamu sojeno takoj, ko ga ujamejo. Bil je ujet, ampak sodnega postopka ni bilo. Takoj ko je bil ujet leta 2003, so nam rekli, da bo proces stekel v naslednjih šestih mesecih. To se ni zgodilo. Potem so rekli, da bo Sadamu sojeno v začetku leta 2005. Ni se zgodilo. Potem je vlada rekla "v dveh mesecih". Zagotavljam vam, da se tudi to ne bo zgodilo.
To je le cirkus za ljudi - medtem ko Iračani čakajo v vročini brez elektrike in ljudje umirajo.

Robertu Fisku sem predala našo informacijo, da gre za Sadamovega dvojnika in ne za Sadama, ki naj bi bil glede na trditve Benjamina Crema ubit v prvih dneh ameriškega napada na Bagdad. G. Fisk meni, da ima Amerika pravega iraškega predsednika. Še dalje je komentiral o ameriški taktiki, ki je imelo slabe posledice in vodilo k vstaji.

SI: Kaj se bo zgodilo s Sadamom? Američani ga ne morejo večno skrivati?
      RF: On je duh. Je človek, ki potegne na plan temo. Ste kdaj brali Živalsko farmo Georga Orwella? "Ne želite, da pride g. Jones nazaj, kajne? Ne, ne." Vse svinje tekajo naokoli. "Se spomnite g. Jonesa?" To se dogaja v Iraku. "Se spomnite Sadama? Bu, bu," Iračani naj bi ga prezirali, ampak ga ne prezirajo.
V zvezi s Sadamom so se Američani zelo zmotili. Mislili so, da lahko ustavijo vstajo, če bodo ujeli Sadama. To je bil njihov cilj. Mnogi Iračani pa so mi povedali: "Hočemo se pridružiti vstaji, ampak se ne bomo, ker če bo uspela, dobimo morda Sadama nazaj. Ampak če oni (ZDA) ujamejo Sadama, se bomo z Američani borili." In tako je prijetje Sadama prililo olje k vstaji. To je ravno nasprotno od teka, kar je ameriški upravnik Paul Bremer mislil, da se bo zgodilo. Ko je vstal in rekel: "Dame in gospodje, imamo ga," od tistega trenutka se vstaje ne da ustaviti.

SI: Glede na BBC-jev članek so pripravljeni načrti, da naj bi tisoče vojakov ZDA in VB umaknili iz Iraka do pomladi 2006. Rečeno je bilo, da bi število 8.500  lahko bilo zmanjšano na 3.000, medtem ko ZDA mislijo število iz 176.000 zmanjšati na 66.000. Kako realističen je ta načrt umika?
      RF: Tega ne bodo storili. Američani morajo zapustiti Irak in hočejo ga zapustiti, ampak ga ne morejo. Ta enačba pesek spremeni v kri. Verjamejo, da se bo, če bodo odšli, začela državljanska vojna, ampak to se ne bo zgodilo. Državljanske vojne v Iraku še ni bilo.
      Najboljša stvar, ki se v Iraku lahko zgodi, je, če bi iraška vlada rekla: "Zahtevamo, da vsi ameriški vojaki do 24. avgusta (npr.) zapustijo Irak," potem bi uporniki gotovo podprli vlado. Ampak tega ne morejo reči, ker jih nadzorujejo Američani, živeti morajo na svoji majhni zeleni coni in Američani jih čuvajo.

SI: Kateri so prvi koraki k miru in demokraciji v Iraku?
      RF: Ven iz Iraka. Kar naprej govorimo, da Arabci ne bodo imeli demokracije, da ne bodo imeli svobode in da hočejo našo, sijočo demokracijo, da hočejo biti svobodni tajne policije in svobodni diktatorjev (ki smo jih v veliki meri mi postavili tja). Ampak oni hočejo biti tudi svobodni nas. In hočejo pravico, ki je včasih več kot 'demokracija'. Bližnji vzhod je poln krivic - zgodovinskih krivic, sedanjih krivic- ki smo jih pogosto ustvarili mi.
      Vsakič, ko Bush reče "Sharon je človek miru" ali "naselbine morajo ostati na Zahodnem bregu," se krivice nadaljujejo. Vsako jutro, ko mi prižgemo radio, se nadaljujejo.

SI: Je mir na Bližnjem vzhodu možen?
      RF: Bližnjemu vzhodu lahko pomaga nevtralna tretja stran. To ne morejo biti Američani. Velesile ne morejo biti vzdrževalci miru in velesile ne morejo biti ustvarjalci miru, razen če osvojijo celotno območje.
      Eden od problemov, ki jih ima Palestina, je ta, da smo že dosegli fazo, ko so Palestinci sprejeli delitev Palestine in bili pripravljeni ostati na 22 odstotkih, kar je bilo določeno v sporazumu v Oslu leta 1993. Ampak Izrael je prelomil vse člene tega sporazuma. Vse so spremenili.
      Zdaj imajo Palestinci manj kot 22 odstotkov in prelite je bilo veliko krvi. Mislim, da se večina Palestincev ne bo strinjala z 22-imi odstotki. Zdaj hočejo nazaj vso Palestino. Tako se vračamo k temu, kar smo imeli po letu 1948.
      Ameriško "ustvarjanje" miru na Bližnjem vzhodu je obžalovanja vredno in strahopetno dejanje, ker ni pošteno do obeh strani. Izraelci pripravijo načrt, Američani jih podprejo in Palestincem rečejo: "Končajte s terorizmom." In ko Palestinci pravijo: "Glejte, spet so naselili novo ozemlje, to je proti dogovorom, rekli ste, da tega ne smejo," Američani rečejo: "O tem naj odločajo strani same." In mi vsi vemo, katere strani to so - ena je velika z jedrskim orožjem in ena je majhna z mnogimi begunci v drugi deželi.
      Iti moramo nazaj k delitvi Palestine; treba se je vrniti in odpraviti naselbine. Zahodni breg ne sme in ne more pripadati Izraelcem. Izrael hoče nadaljevati z naselitvami Zahodnega brega - zato je zapustil Gazo.

SI: Vaša nova knjiga Velika vojna za civilizacijo: Osvojitev Bližnjega vzhoda bo izšla v oktobru 2005. Nam lahko kaj poveste o njej?
      RF: To je knjiga, ki zavrača pripovedko o zgodovini, ki nam jo pripovedujejo naši voditelji, politiki, učitelji, predsedniki in ministrski predsedniki. To je knjiga, ki ne želi ubogati na povelje. Je tudi pripoved zgodovine zadnjih sto let Bližnjega vzhoda, vsebuje pa tudi pogled na vojno in kri. Pripovedujem, kar sem videl v Iraku, kar sem videl v iraško-iranski vojni, izraelsko-palestinskem konfliktu, v Afganistanu, alžirski vojni, Libanonu in tako dalje. Vpraša, če je možno zgodovino izklopiti - da bi rekli: dovolj! Balfourska deklaracija (1917), sporazum Sykes-Picot (1916), pogodba v Sevresu (1920), obljube Arabcem - začnimo znova! Mi na Zahodu lahko rečemo: v redu, 1945 - to je bilo. Začenjamo z novo Evropo - in imamo novo Evropo. Mi lahko naredimo ta rez. Ne pa tudi Bližnji vzhod, kjer Palestinci danes živijo v begunskih taboriščih v Sabri in Shatili, tam živijo kot neposreden rezultat deklaracije Balfour (1917). Zanje je tako, kot da je Lord Balfour naredil deklaracijo sinoči, to jutro, pred eno uro - oni jo živijo sedaj. To je razlog, zakaj ne moremo razumeti Arabcev in Izraelcev, njihovih življenj. Za mnoge Izraelce se je židovski holokavst zgodil včeraj. Za Armence se je holokavst zgodil včeraj in danes zjutraj.
      Knjiga ni kronološka, sprehaja se skozi čas naprej in nazaj. Po poglavju z mano in Osamo bin Ladnom v Afganistanu se vrača nazaj v rusko invazijo, potem v iransko-iraško vojno. Tri poglavja o tej vojni se končajo z eksekucijo iraških vojakov v primeru dezertacije, dejanje, ki mu je bil priča iraški vojaški kamerman. Vojake so zvezali, jokali so za svojimi ženami in otroki. Potem se vrnem k svojemu očetu v prvo svetovno vojno,  ko je leta 1918 dobil ukaz ustreliti avstralskega vojaka, ukaz pa je zavnil. Ko je bilo vojne konec, je bil postavljen pred vojaško sodišče in kaznovan je bil tako, da je moral prevažati trupla z zahodne fronte v vojaška pokopališča. Avstralski vojak je bil ustreljen, ker je ubil britanskega vojaškega policista v Parizu, ampak ni ga ubil moj oče. Ustrelil ga je nek drug vojak. Star je bil 19 let, tako kot moj oče.

SI: Kako ste prišli do naslova knjige?
      RF: Ko je umrl moj oče leta 1992, pri starosti 93 let, sem podedoval njegovo medaljo iz 1. svetovne vojne. Na njenem hrbtu je bil napis: "Velika vojna za civilizacijo". In v obdobju 17-ih mesecev, ki so sledili vojni, so zmagovalci zarisali mejo Severne Irske, Jugoslavije in večino Bližnjega vzhoda. Večino svoje poklicne kariere sem preživel v teh deželah in opazoval ljudi v deželah, katerih meje so gorele. Tako je vojna mojega očeta povzročila to tragično zmedo.