Človekove pravice
Mary Robinson

Človekove pravice so danes v središču svetovnega dogajanja in predmet napetih razprav. V zadnji polovici stoletja je prišlo do postopnega, vendar stalnega napredka pri internacionalizaciji človekovih pravic in do zavesti, da jih je treba spoštovati in braniti, ne glede na človekovo narodnost, kraj bivanja ali mesto v družbi.
      Poleg tega je prišlo do pomembnega napredka v modifikaciji zakonov in norm s področja človekovih pravic. Imamo številne pravne instrumente, ki utelešajo splošno razumevanje človekovih pravic v mednarodni skupnosti.
      V mednarodnem spremljanju razmer na področju človekovih pravic je v vseh delih sveta prišlo do pomembnih izboljšav, prav tako pri zagotavljanju tega, da so človekove pravice zavarovane, kot je določeno v mednarodnih instrumentih.
      Treba pa je poudariti njihovo uresničevanje. Po obdobju postavljanja standardov smo v obdobju, ko je treba dogovorjene norme v zvezi s človekovimi pravicami uresničiti v praksi. In tu se pokaže največji izziv. Kot lahko vidi vsakdo, ki se ozre po svetu, ostaja še vedno ogromen prepad med ideali gibanja za človekove pravice in resničnostjo.
      Najbolj skrajne zlorabe vidimo na naših televizijskih zaslonih - na Kosovu, v Sierri Leone, na Vzhodnem Timorju - so pa številni tudi manj množični primeri, ko je izvajanje človekovih pravic daleč od ideala.
      Čeprav drži, da so človekove pravice na mednarodnem dnevnem redu visoko uvrščene, pa mora v praksi priti do rezultatov in do resničnega izboljšanja življenjskih razmer, če naj preprečimo propad verodostojnosti med gibanjem za človekove pravice in porastom cinizma.
      Poleg tega je treba temeljito spremeniti način, kako naj oblikujemo razpravo o pomenu izraza "človekove pravice". Med hladno vojno je Zahod poudarjal civilne svoboščine, komunistični blok pa ekonomske in socialne pravice. Vendar je sedaj, 10 let kasneje, prepad med obema še vedno globok.
      Razviti svet še vedno gleda na človekove pravice predvsem kot na civilne in politične pravice: svobodo izražanja, varstvo pred samovoljno aretacijo, svobodo vere itd. Države v razvoju pa nasprotno poudarjajo, da je huda revščina temeljno zanikanje človekovih pravic: pravice do hrane, osnovne prehrane otrok, izobrazbe in osnovnega zdravstvenega varstva. Pomembno je, da ta prepad premostimo.
      Ne le da so človekove pravice univerzalne, so tudi nedeljive. Splošna deklaracija navaja "skupne standarde dosežka za vsa ljudstva in vse narode". To pomeni, da civilne in politične pravice na eni strani ter ekonomske, socialne in politične pravice na drugi strani zahtevajo enako varstvo.
      Obe vrsti pravic sta medsebojno odvisni in povezani. Ekonomske, socialne in kulturne pravice je treba zagovarjati in uresničiti enako odločno kot civilne in politične. Zajeti sta pravici do svobode govora in prepričanja, vendar sta enako pomembni osvobojenost od strahu in od pomanjkanja. Pravica do pravične obravnave ter do predstavniške vlade se postavlja ob bok pravici do dela, pravici do enakega plačila za enako delo in pravici do izobrazbe.
      Skušala sem bolj poudariti ekonomske, socialne in kulturne pravice ter pravico do razvoja, da bi s tem popravila neravnotežje, ki je prevladovalo v korist civilnih in političnih pravic. Pravzaprav verjamem, da so bogate države včasih krive za neke vrste dvoličnost: zelo - in to upravičeno - kritizirajo zlorabe človekovih civilnih in političnih pravic. Vendar so mnogo manj glasne, ko gre za ekonomske, socialne in kulturne pravice.
      Pravica do spodobnih življenjskih pogojev, do hrane, osnovnega zdravstvenega varstva in izobrazbe je zapisana v Mednarodni konvenciji o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Znova in znova so jih potrdile vlade na vrhovnih srečanjih, npr. na Dunaju, v Kairu, Pekingu in Kopenhagnu. Kljub temu je rezultat pri zagotavljanju teh pravic slab. Številni statistični podatki kažejo, da se prepad med revnimi in bogatimi še poglablja.
      Bogate države bi se morale držati svoje slovesne prisege, da bodo pomagale pri razvoju. Preprosto ni verodostojno govoriti o človekovih pravicah in o preprečevanju sporov, istočasno pa ukiniti uradni proračun za pomoč. Na novo se je treba osredotočiti na pristop k razvoju, ki temelji na človeku in njegovih pravicah ter zasluži našo polno podporo.
      Lahko smo srečni, da živimo v dobi, ko je mednarodna skupnost človekovim pravicam dodelila prednost. Naša dolžnost je, da interes in obvezo spremenimo v dejanske človekove pravice, in to za vse.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah
Človekove pravice in mir (Dalaj Lama)