Loading

 Domača stran >> Knjige >> Umetnost sodelovanja

Umetnost sodelovanja

Iz vsebine:

Obseg: 248 strani
Cena: 13,00 €

Naročila po telefonu: 040 463 489
ali prek spletne naročilnice.

 

Predgovor

Knjiga Umetnost sodelovanja je napisana v treh delih, tako kot njena predhodnica Veliko približevanje - Nova svetloba in življenje za človeštvo. Posamezni deli so med seboj neodvisni, vendar sorodni, vsak pa vsebuje prodoren in razsvetljujoč članek mojega Mojstra, ki mu sledi moj govor oziroma komentar. To je bila osnova govorov na konferencah v San Franciscu v ZDA, v Kerkradeju na Nizozemskem in v Šigi na Japonskem. Govoru sledi obsežen del z odgovori na najrazličnejša vprašanja, ki so jih zastavili poslušalci.
      Prvi del "Umetnost sodelovanja", po katerem je knjiga dobila naslov, podrobno obravnava dva nasprotujoča si pristopa in načina obravnavanja življenja: sodelovanje in tekmovanje. Duhu tekmovalnosti razvojno sledi nazaj v živalsko kraljestvo in prikazuje, kako z napredovanjem človeštva sodelovanje postopoma nadomešča tekmovanje. Mnoge probleme sodobnega sveta vidi povezane s tem, sodelovanje pa prikazuje kot pot za njihovo razrešitev, ki je v skladu z namenom naših duš.
      Drugi del "Problem slepil" se loteva vedno prisotnega problema iluzij - slepila so iluzije na astralni/čustveni ravni. Prikazuje jih kot meglo, ki večini človeštva zakriva resnico o stvarnosti in povzroča bolečino in trpljenje sveta. Pod vplivom novih in močnih energij so ta slepila zdaj v središču pozornosti kot še nikoli doslej, kar bo sčasoma privedlo do velikega napredka v razvoju človeštva, saj se bomo osvobodili starodavnih spon slepil.
      Tretji del "Enotnost" predstavlja idejo enotnosti iz povsem novega zornega kota - kot temeljno stanje, h kateremu vede ali nevede težimo vsi, ker odraža istovetnost in medsebojno povezanost vseh atomov v vesolju. Sodelovanje razume kot vidik enotnosti, ki je bistven za njeno ustvarjanje. Sodelovanje in enotnost prikazuje kot kvaliteti duše, ki sta s človekovim razumevanjem stvarnosti življenja vse bolj razvidni, in kot predpogoj za reševanje mnogih problemov, s katerimi se človeštvo danes sooča. Ko nas bodo Maitreja in njegova skupina Mojstrov navdihovali z nauki in lastnim zgledom, bomo te težave nedvomno premagali in radostno nadaljevali našo pot razvoja.

1. del - Umetnost sodelovanja

Svet je razdeljen na dve skupini: na tiste, ki se držijo starih pohlepnih in sebičnih nacionalističnih sistemov in predstavljajo nazadnjaške sile sveta, in na tiste, ki se odpirajo novim, prihajajočim Vodnarjevim energijam. Ti ljudje iščejo pot bratstva in sodelovanja. Spoznali so medsebojno odvisnost, ki izhaja iz dejstva, da je človeštvo eno.
      Kot eno človeštvo uresničujemo svojo skupno usodo in se razvijamo, da bi - s svojimi različnimi narodnostmi in talenti - izrazili izjemno raznolikost božanskega življenja, vendar v obliki enotnosti. Očitno je to za človeštvo velik problem; svet je zelo razdeljen, tekmovalnost pa zelo razširjena. To je sama narava naših političnih in gospodarskih sistemov, ki temeljijo na tržnih silah, komercializaciji, širjenju in moči. Če hočemo preživeti, moramo to spremeniti. Kako naj preobrnemo velikansko silo tekmovanja, na kateri danes temeljijo vsi vidiki našega življenja, na njenem mestu pa utrdimo ne le idejo sodelovanja, ampak tudi dejanje sodelovanja?
Menim, da tekmovanje temelji na strahu. Če se ozremo nazaj, v zgodovino, lahko razmišljamo o tekmovanju, kot se nanaša na živalsko kraljestvo. Za živali je naravno, da v boju za preživetje tekmujejo za hrano. Volkovi in severni jeleni, levi in različne vrste antilop in jelenjadi nenehno tekmujejo. Vse te živali tekmujejo, vendar tega ne štejejo za tekmovanje. Lev ali tiger nikoli ne pomisli: "Z brati in sestrami tekmujem za tole antilopo." To jim ne pride na misel, saj je to nagonski odziv na življenje.
      Če je lev, tiger ali leopard lačen, si gre iskat hrano. Njegova hrana je vedno na štirih nogah, in tako je vse, kar je na štirih nogah, zanj poštena igra. Vprašanje je le, kdo je hitrejši. Če je antilopa hitrejša, kar pogosto tudi je, se reši velike mačke. Če pa levi ali leopardi delajo skupaj - tako kot volkovi pri lovu na severne jelene - če sodelujejo in lovijo skupaj po skupnem prirojenem nagonu po sodelovanju, lahko ulovijo plen, ki je veliko hitrejši od njih. Sodelovanje pri živalih deluje, vendar je lov v osnovi tekmovanje za preživetje.
      Zgodovinsko gledano to ni natančen opis, vendar služi za ponazoritev mojih argumentov. Za prvotne ljudi, ki so občasno živeli v pomanjkanju hrane, je bilo nekoč popolnoma naravno, da so tekmovali za hrano, da so preživeli. Borili so se za preživetje. Za preživetje so se borili tudi v dolgi tekmi med prvotnim človekom in živalskim kraljestvom. Potomci dinozavrov - še vedno dinozavri, enako krvoločni, čeprav hitrejši in manjši - so desetkali človeštvo. Živalsko kraljestvo je znova in znova ogrožalo sam obstoj človeštva. Tekmovalni nagon za preživetje je za živali nedvomno ključnega pomena.
      Toda mi nismo le živali. Čeprav svoja telesa in nekatere od svojih nagonov dolgujemo živalskemu kraljestvu, smo duše v inkarnaciji. Ker smo duše, vstopi v igro - v odnose med ljudmi, med skupinami, med narodi - še nekaj, kar ni tekmovanje. Ne tekmujemo vedno, toda kadar tekmujemo, se na koncu vedno uničimo. Vojna je tekmovanje z veliko začetnico in človek se je je vedno znova posluževal iz različnih razlogov: zaradi širjenja ozemlja, plenjenja, večkrat tudi iz zadovoljstva, kot na primer v srednjem veku, 'da je roka, ki vihti meč, ostala pri močeh', pa tudi iz čistega užitka pri tem, kar je nadomestilo lov - pri preganjanju bratov in sester različnih barv kože, rodov, ver in ras.
      Z nastankom poljedelske civilizacije se je potreba po tekmovanju zmanjšala. Tekmovanje v smislu vojskovanja je bilo še vedno zelo pogosto. Toda samo dejstvo, da se je človeštvo obrnilo k poljedelskemu načinu življenja, je človeka odvrnilo od potrebe po medsebojnem preganjanju in lovu živali za prehrano. Razvil se je drugačen vidik: sodelovanje. Plemena so se povečevala, zrasla so majhna trgovska mesta, začelo se je trgovanje. Vse to je bilo odvisno od sodelovanja. Brez sodelovanja ne morete zgraditi mesta ali trgovske postojanke. Brez sodelovanja ne morete povečati področja človekovih dejavnosti in postati ustvarjalni. Če nekateri obdelujejo zemljo, lahko drugi gradijo hiše. Če nekateri gradijo hiše, lahko drugi igrajo flavto ali harfo. Te diferenciacije in specializacije bogatijo človeško družbo, civilizacijo in kulturo. Brez duha sodelovanja ne bi mogli razviti nobenega od teh bogastev. Posameznik se mora občuti kot del skupine, del skupnosti, kot eden od bratov in sester, ki si med seboj delijo vire določenega prostora in zato uživajo sadove medsebojnega sodelovanja.

Čezmerna proizvodnja

Danes smo prišli do točke, ko je svet v praktičnem, materialnem smislu verjetno bogatejši kot kdajkoli prej. Danes je na svetu več izdelkov na prebivalca kot kdajkoli prej v človeški zgodovini. Še nikoli doslej ni bilo čutiti potrebe po toliko stvareh. Še nikoli nismo imeli toliko skladišč, ki so prenatrpana z izdelki. Prišli smo do točke množične čezmerne proizvodnje, kjer je potrebno sodelovanje pri proizvajanju. Toda ta proizvodnja nas je pripeljala do tega, da v tekmovanju, da bi drug drugemu te izdelke prodali, drug drugega neprestano napadamo.
      Nekoč so ljudje menjavali blago le za tisto, kar so potrebovali. Če ste pridelovali vino in olive, ste jih zamenjali za zlato, srebro, kositer, lazurit ali druge naravne vire Zemlje. To je zadostovalo. Nikomur ni prišlo na misel, da bi poskušal tekmovati z drugimi glede vrste blaga, s katerim se je trgovalo. Če ste bili Feničan, Rimljan ali Grk, ste z Britanijo ali Nemčijo trgovali za stvari, ki jih je izdelala Britanija ali Nemčija, ne pa za stvari, ki ste jih sami izdelovali. Prodali ste jim vino, marmor in olive, oni pa so vam prodali kositer, baker, volno in jantar. In tako se je v poljedelski civilizaciji s sodelovanjem po svetu razvilo naravno trgovanje.
      Danes vsi narodi razvitega sveta proizvajajo iste stvari. Vsi izdelujemo avtomobile, šivalne stroje, hladilnike, kalkulatorje, računalnike in vse drugo okrasje našega sodobnega, izumetničenega mestnega življenja in vsi poskušamo te izdelke prodati drug drugemu. V glavnem pa nihče od nas ne potrebuje tega, kar ima drugi naprodaj. To blago hočemo le, če je cenejše. Če je izdelano bolj kakovostno in je dražje, ga ne želimo vedno. Če pa je izdelano bolj kakovostno in je cenejše, ga bomo zagotovo kupili. Tudi če stvar ni izdelana ravno kakovostno, je pa precej cenejša, jo bomo že kako uporabili. Tako trgujemo danes. Trgujemo s stvarmi, ki bi jih zlahka izdelali sami, vendar bi bile v tem primeru nekoliko dražje.
      Pri trgovanju smo se znašli v neke vrste slepi ulici. Kje je izhod iz nje? Ena pot je ta, da se vrnemo k poljedelstvu, kjer vsak prideluje oziroma izdeluje svoje izdelke in z njimi trguje za stvari, ki jih potrebuje. To bi bilo pametno, vendar je svet danes tako velik, v njem živi tako veliko ljudi, da bi bil sistem, ki bi omogočal tako trgovanje, tako zapleten, da nihče ne bi niti pomislil na tako trgovanje. Seveda bi se bilo tudi nespametno vračati. Iti moramo v drugi smeri. Postati moramo - ne tekmovalni - ampak 'sodelovalni', sicer ne bomo šli naprej v nobeni smeri.

Tekmovalnost

Kakorkoli že, zdi se, da je človekovi psihi tekmovalnost prirojena. Vsakdo je bolj ali manj tekmovalen. To moramo prepoznati in se s tem dejstvom soočiti. Večina otrok je tekmovalnih. Tekmujejo za ljubezen, odobravanje in pozornost svojih staršev. Če tega ne dobijo dovolj, sovražijo svojega brata ali sestro in se znašajo nad njim, če je mlajši. V vsaki družini z dvema ali tremi otroki, se prvi dobro počuti tja do drugega leta, ko pride naslednji otrok.
      Odgovornost staršev je velikanska. Ker je tekmovanje med otroki skoraj neizbežno, ga je treba nadzorovati in ga nadomestiti s sodelovanjem. To bi morali, vsaj tako mislim, otrokom priučiti.
      V današnji nepopolni družbi je vsakdo pogojen. Vsak od staršev svoje otroke pogojuje na način, ki ga je bil deležen sam. Svojo pogojenost ves čas prenašamo naprej. Da bi spoznali, kaj počnemo, moramo biti zelo ozaveščeni, občutljivi in razumni, poleg tega pa še skrajno potrpežljivi in nenavezani. Za svoje otroke moramo ustvariti razmere sodelovanja kar se da zgodaj v njihovem otroštvu.
      Boljše otroške jasli in vrtci se že trudijo otrokom vcepiti sodelovanje. To je čudovito videti, zares razveseljivo, vendar pa se stvar hitro poruši, kadar hočeta dva otroka isto igračo ali isto dejavnost. Takrat nastopi stari, prvotni, primitivni človek s svojim nagonom po tekmovanju po načelu želje, ki vlada osebnosti. Astralna narava vlada otroku vse do približno štirinajstega leta starosti. (Ne govorim o genijih, ki se rodijo kot posvečenci in začnejo slikati kot Picasso.)

2. del - Problem slepil

Problem s slepili je v tem, da jih ne vidimo, dokler smo vanje ujeti. V ničemer se ne zavedamo zaslepljenosti svojih dejanj. To je večna težava, ko imamo opraviti s slepili: da bi jih videli, moramo biti zunaj njih, nad njimi. Ko smo vanje ujeti, vidimo le svoje čustvene odzive, prave narave slepil pa ne prepoznamo, niti se ne zavedamo njihove uničevalnosti.
      Po sedemnajstih letih takšnih konferenc in po dvajsetih letih obiskov ZDA je še vedno treba, da govorim o najbolj navadnih, neposrednih in preprostih slepilih, za katere bi človek pričakoval, da jih bodo ljudje sami prepoznali, vendar jih nekako ne prepoznajo. Zato se mi zdi vredno, da ponovno spregovorim o problemu, ki zahteva vso našo pozornost in je z vidika evolucije človeštva zelo uničevalen.
      Nekatere skupine se v večji meri in bolje odzivajo na svoje duše. Take skupine so zato dolgoročno in z ezoteričnega vidika za delo Hierarhije dragocenejše. Druge skupine delajo bolj z ravni osebnosti. Čeprav so same morda zadovoljne s to ravnijo, ki je koristna, pa s stališča Mojstrov tako delovanje - glede na to, kaj naj bi tovrstne skupine delale - ni najpomembnejše.

Nestrpnost - veliko slepilo

Val močnih energij izganja nečistosti pri vsakem posamezniku. Ta proces najde vsa skrita slepila in jih privede na plan. Tako je prišla na dan tudi množica slepil v mnogih skupinah, ki delajo za ponovni prihod Kristusa.
      Za nekatere je bilo čakanje na Maitrejev prihod predolgo. Postali so jezni, nestrpni, razočarani, malodušni, odtujeni, cinični, zagrenjeni, nezadovoljni. Z eno besedo, izgubili so vero, ki je v njihovem primeru koreninila prej v čustveni aspiraciji kot pa v intuiciji duše. Tako so izgoreli in iščejo nekoga, ki bi ga okrivili (navadno mene). Morali bi si vzeti premor in obnoviti svoj živčni sistem.
      So pa tudi ljudje z 'idealistično lažno osebnostjo', kar pomeni, da igrajo vlogo idealistične zaznave samega sebe. Ta vloga postopoma postane mučna, ker v osnovi ni resnična in vodi v izražanje slepila jeze in celo sovraštva do tistih, ki so v preteklosti vplivali na te ljudi in jih navdihovali. Pozabijo, kako in zakaj so začeli s tem delom.
      V organizacijah obstaja tudi slepilo velikosti. Sam ga imenujem slepilo organizacije v primerjavi z organizmom. Vse ustanove in organizacije težijo k temu, da bi postale večje, da bi se širile in povečevale svoj vpliv. To je močno slepilo, ki ga zasledimo tudi na tržnem področju, v velikih korporacijah. Že sama narava hotenja velikih korporacij, da postanejo še večje, še bogatejše in še bolj vplivne na svojem področju, je zaslepljenost. To pa ni cilj niti naj ne bi bila težnja ezoterične ali okultne skupine.
      Končna vloga teh skupin je skupinsko posvečenje [1]. Skupine po svetu še niso niti začele izvajati štirih osnovnih zahtev za skupinsko posvečenje. Te zahteve so: nesentimentalni odnosi v skupini, ustvarjalna uporaba uničevalnih sil, delovanje skupine kot miniaturne Hierarhije in gojenje sposobnosti okultne molčečnosti [2]. To so brezpogojno temeljne zahteve za skupinsko posvečenje. Namen, ki ljudi pripelje v skupine, je skupinsko posvečenje. Hierarhija že dolgo upa in si prizadeva ustvariti skupino, ki bi se odzvala na privlačno silo velike ideje in bi po navdihu in pod vodstvom Mojstrov delovala tako, da bi oni prvič v osemnajstih milijonih let lahko ustvarili razmere za skupinsko posvečenje.

Slepilo organizacije

Do skupinskega posvečenja delno ne pride zaradi slepila velikosti. Pri tem posvečenju ne gre za velikost, ne gre za to, da bi postajali vse večji, vse vplivnejši, da bi se širili po vsem svetu, da bi postali svetovalci državnih voditeljev. Večina voditeljev držav se za ponovni prihod Kristusa niti malo ne zanima. Nekoč se bodo zanimali, toda ko se bo to zgodilo, se za nasvete ne bodo obrnili na nas. Obrnili se bodo neposredno na Mojstre, ki bodo javno delovali, predvsem pa na Maitrejo.
Mojster Djwhal Khul je pisal o nevarnostih, ki pretijo vsaki ezoterični skupini, ki si začne napačno razlagati svoje poslanstvo in zbira moč na fizični ravni, kar obarva vsa njena dejanja. Taka skupina zamenja organizem okultne skupine za organizacijo zunanjih skupin v svetu, takih vrst skupin, ki delajo pod zaščito političnih idej in finančnih ali komercialnih teorij. To nima nič skupnega z okultno skupino, kakršna je ta.
      Pravo ezoterično ali okultno skupino pripeljejo skupaj nekateri močni vzgibi: vzgib in namen duše, potreba Hierarhije, zakon karme. Zamisel o ustanovitvi organizacije, ki bi imela vpliv in moč v svetu, je čisto slepilo. Pravo delo teh skupin po svetu so priprave za pozunanjenje Hierarhije (ne glede na to, ali skupine imajo ime ali ne). Kakor hitro daste skupini ime, ji daste tudi obliko in strukturo in ta struktura ali organizacija, ki se nanaša na ime, začne prevzemati usodo skupine.
Skupina ima svojo naravno organsko obliko, če je prava ezoterična skupina. Ta oblika, s tem pa tudi delo skupine, se popači, če je preveč poudarjen formalni, organizacijski vidik njenega dela. V vseh skupinah v raznih delih sveta obstajajo posamezniki, ki so nagnjeni k organiziranju dejavnosti na fizični ravni. Seveda je določena stopnja organiziranosti potrebna, toda to lahko zaduši notranji namen skupine, ta pa je: pripravljanje poti za ponovni prihod Kristusa, za povratek Mojstrov, za pozunanjenje njihovega dela in pripravljanje človeštva ter skupin samih za to delo, izobraževanje človeštva, predvsem pa pripravljanje skupin za skupinsko posvečenje.

Čeri organizacije

Mojster Djwhal Khul je pisal o nevarnostih organizacije, kadar je pri delu skupine prevelik poudarek na njej. Navedel je primer Teozofskega društva in nekaterih drugih ezoteričnih skupin, ki so, kot je dejal, "nasedle na čereh organizacije". Danes govorim o tem, ker vidim, da postaja ta nevarnost očitna tudi v skupinah v raznih delih sveta, ki delajo za ponovni prihod in s katerimi sem povezan. Osebno sem zaskrbljen in hkrati odločen, da te skupine ne nasedejo na čereh organizacije. Ni pa vse odvisno od mene, saj en človek ne more večno voditi velike skupine ljudi tako, da ne bi nasedla na čereh organizacije. Z očmi in ušesi, še posebej pa z umom, moramo biti pozorni na to nevarnost in to še preden se pojavi. Bolje se je povsem izogniti čerem, kot pa reševati ljudi, ko nasedejo.
      Zelo pomembno je, da vse skupine prepoznajo slepilo velikosti - slepilo interneta, slepilo poveličevanja in organizacije. Organizacija je potrebna in koristna, toda če organizacija nadomesti dejavnosti, ki ji je skupina zavezana, to ni nič drugega kot slepilo. Prioritete si moramo postaviti pravilno.
Slepila in evolucija
      Ko govorimo o slepilih, govorimo dejansko o evoluciji. Slepila so največja ovira za razvoj. Evolucija je v glavnem vgrajevanje dobrih značajskih lastnosti. Učenec mora imeti določene kvalitete, če želi napredovati in sčasoma postati Mojster, kar je usoda vsakogar v tem prostoru. Edino vprašanje je kdaj - prej ali slej?
      Učenec mora imeti predvsem pogum, vztrajnost, potrpežljivost in sposobnost, da ostane pri stvari, da ne beži pred težavami, ki so postavljene pred nas zato, da spravijo na plan tisto, kar je v nas najboljše. S težavami se srečujemo zato, ker duša življenje uredi tako, da napredujemo, ko jih premagamo. Tako storimo korak naprej na razvojni poti. Učenec potrebuje tudi ponižnost in preprostost.
      Verjetno pa moramo biti od vsega najbolj sposobni odreči se nižjemu na račun višjega, kar je zakon žrtvovanja. To naravno vodi do pravilne nenavezanosti. Napačna nenavezanost (izolacija) je posledica racionaliziranja napak in zavračanja kritike, celo če je ustvarjalna in prihaja od Mojstra. To je veliko samouničevalno slepilo. Nesposobnost sprejeti konstruktivno kritiko, celo če prihaja od Mojstra, je eno glavnih slepil, ki številnim posameznikom zavira potovanje k popolnosti. Gre za racionaliziranje s pomočjo uma, kar ohranja slepilo. Človeku povedo, da je njegovo glavno slepilo to in to, on pa tega ne mara. Nihče ne mara slišati za svoja slepila, kaj šele za glavno slepilo. Kakor hitro to sliši, reče: "To ni res," ali pa: "To je ravno nasprotno od tega, kakršen sem." Navadno je naš občutek o nas samih nasprotje resničnosti.
      Kar se nam zdi naš največji dosežek, je navadno naše največje slepilo. Mojster Djwhal Khul je zelo ponižno govoril o tem, ko je razkril, kako je bilo njegovo največje slepilo, ki ga je dolgo zadrževalo na razvojni poti, predanost njegovemu Mojstru. Človek bi pomislil, da je predanost nekaj dobrega, še posebej učenčeva predanost Mojstru. Bil je učenec Mojstra Koot Hoomija, toda ta predanost ga je dobesedno zadrževala na razvojni poti.
      Tako deluje slepilo. To je megla, iluzija. To pomeni videti nasprotje od tega, kar je res - človek ni sposoben videti resnice zaradi megle lastnih čustvenih odzivov. Predanost je učencem na začetnih stopnjah lahko v podporo, ni pa v podporo tistim, ki so na stopnji, na kateri je bil Mojster Djwhal Khul, ko se je zavedal svojega Mojstra in delal z njim. Predanost se mora prej ali slej umakniti znanju.

3. del - Enotnost

Odločil sem se, da bom za ta govor izbral eno najpomembnejših tem. Vsak udeleženec konference ves konec tedna razmišlja o govoru, se nanj osredotoča, o njem meditira in se vanj poglablja, čez leto pa ga drobec za drobcem vnaša v svoje življenje. To je ideal. Seveda ideal le redkokdaj dosežemo, vendar bo rezultat naših raziskovanj morda nekaj, kar se bo temu idealu približalo.
      Izbral sem temo enotnost. Uporabil bom predvsem članek o enotnosti, ki ga je moj Mojster napisal za julijsko/avgustovsko številko revije Share International, saj je to verjetno ena od najglobljih izjav, kar jih je mogoče dati.
      Pregledal sem nekaj člankov v knjigi A Master Speaks (Mojster govori) in našel še en članek o enotnosti - 'Potreba po enotnosti', ki ga je moj Mojster napisal septembra 1984. To je izjemen članek. Govori o isti temi iz drugega zornega kota. Raznolikost pristopa in bogastvo teh dveh različic sta izjemna. Mislim, da lahko le Mojstrov um k takšni temi pristopi tako polno in tehtno, z abstraktnega in vendar praktičnega stališča.

Potreba po enotnosti

"Za enotnost si moramo prizadevati z vso zavzetostjo." To daje vtis, da enotnost ni nekaj, kar se zgodi samo po sebi, slučajno, mar ne? To ni nekaj samodejnega.
"V enotnosti ni le moč, ampak tudi lepota," nekaj več kot moč, nekaj, kar dosega lepoto, kar nakazuje, da je nastala v okviru božanske ideje. Lepota je izraz božanske ideje, in ko naš izraz doseže razodetje te ideje, je ustvarjena lepota. To je v ozadju vse velike umetnosti, glasbe, poezije in književnosti, vseh velikih znanstvenih odkritij v svetu, v religioznem smislu pa v vseh velikih intuitivnih spoznanjih o naravi resničnosti, v kateri živimo. Vse to dosega lepoto, izžarevanje božanskega, ki jo je moč najti le, ko se dotaknete najvišjih, najbolj skrivnostnih plati življenja. Razmišljanje o pomenu in namenu življenja obrodi lepoto.
      Prav tako tudi enotnost dosega lepoto, ker odraža božanski namen. Če je res, da je namen vsega življenja ustvarjanje enotnosti, potem je enotnost resnično v ozadju božanske ideje v umu Logosa našega planeta. Z drugimi besedami, volja Boga je, da naj lepota izrazi moč in resničnost, ki jo imenujemo enotnost.
      "Gojite enotnost ..." Gojiti jo morate. Enotnost ni gotov izdelek, ne cveti sama od sebe. Človek je tako dolgo zanikal obstoj božanskega načrta, da mu ne preostane nič drugega, kot da spozna, da tako bistven vidik božanskega načrta, kot je enotnost, ne nastopi sam po sebi. Enotnost je treba gojiti in negovati. Treba je skrbeti zanjo, "kakor moder vrtnar goji svoj vrt in neguje vsak nov popek in poganjek." To ni nekaj, kar enostavno raste tako, da se zgodi, če nekaj storite, če pa tega ne storite, nič zato, ni izgube, se bo pač zgodilo nekaj drugega. Enotnost je treba videti kot nekaj, za kar se nenehno zavzemate, čemur namenjate svoj čas, energijo in skrbno ljubezen. Iz tega se rodi lepota enotnosti, ki jo je moč doseči le tako.
      Tako je enotnost treba enako vzgojiti v vsaki skupini, vsakem narodu in vsaki zvezi narodov. Videti morate razlike med skupinami, med narodi, med posamezniki v skupinah in v narodih in si prizadevati premostiti te razlike - osebnostne razlike, različna stališča, različne poudarke, različno moč volje in namena posameznikov - in iz tega ustvariti enotnost, ki odraža božanski namen, ki ga izraža sama enotnost.
      "Enotnost spremlja vsak resničen izraz ljubezni in daje milino vsakemu dosežku duha." Enotnost je kvaliteta duše. Božjo ljubezen izraža najbolj neposredno, globoko in preprosto. Gre za bratstvo, za odnose. To je dosežek pravilnih človeških odnosov. Enotnost si je mogoče zamišljati le v smislu pravilnih človeških odnosov; kjer takih odnosov ni, kadar odnosi niso pravilni, tedaj zagotovo ni enotnosti.
"Naj enotnost postane vaš prapor in hodite po poti moči. Z enotnostjo je vse mogoče. Brez enotnosti nič ni gotovo; najboljše možnosti se spremenijo v prah." Če enotnost ne postane vaš prapor, če ji ne sledite, če je ne dvignete in je ne pokažete kot svoj namen, ne bo zavladala. Enotnost mora biti vaš cilj. Če že obstaja, jo morate varovati. Na primer, skupina, ki pripravlja pot za ponovni Kristusov prihod, potrebuje enotnost, da opravi to delo. Brez enotnosti ga nikoli ne bi mogla opraviti. Ta enotnost je rezultat magnetnega privlaka, ki privede skupino skupaj.
      Mnogi od vas se boste spomnili ene od trditev iz razprave o dosežkih, ki so potrebni za skupinsko posvečenje: le nekaj takega, kot je ponovni Kristusov prihod, ima dovolj magnetne moči, da poveže in ohranja povezanost skupine, ki je tako raznolika kot so raznolike razne skupine, ki tvorijo skupino, ki Kristusu pripravlja pot. Ta skupina je zelo številčna, toda glede na svetovno populacijo je število ljudi, ki opravljajo to delo, zelo majhno. Brez notranje enotnosti, ki jo je vanjo vgradila magnetna moč ideje ponovnega Kristusovega prihoda, tega ne bi mogla opraviti. Zato je skupinsko posvečenje kot poizkus s strani Mojstrov vedno spodletelo. Mojstri so napravili veliko poizkusov s človeštvom v upanju, da bodo izoblikovali skupino, ki bi lahko začela z delom za skupinsko posvečenje.
      Potreba po enotnosti je očitna. Majhno število ljudi, 3000 do 4000, ki so razkropljeni po vsem svetu, poskuša s skupno idejo o ponovnem prihodu Kristusa in Mojstrov ustvariti sozvočje, ki bo dovolj glasno in jasno, da bo ustvarilo vzdušje upanja in pričakovanja ponovnega prihoda Kristusa in Duhovne hierarhije Mojstrov, pa tudi pozunanjenja dela, ki ga opravljajo Mojstri, na fizično raven. Da bi vse to dosegli, je potrebna enotnost. Vse, kar moti enotnost te zveze skupin različnih narodnosti, je grožnja osnovnemu namenu skupine, ki je, da pripravi pot za pozunanjenje naše Duhovne hierarhije in napravi prve možne korake k skupinskemu posvečenju.
      V letih, odkar se o tem pogovarjamo in smo skupinam predstavili to idejo, ni nobena skupina naredila nobenih pomembnejših korakov k skupinskemu posvečenju. Izkazalo se je, da ljudje zelo težko razumejo pomen zahtev za skupinsko posvečenje, kaj šele, da bi te zahteve dejansko dosegali. Zaradi pomanjkanja razumevanja se jim zdi nemogoče, da bi se osredotočili na izvajanje pravila ali vrste pravil, kar bi jih povedlo nekoliko naprej po poti k skupinskemu posvečenju.
      Skupinsko posvečenje je rezultat enotnosti. Enotnost je povezana s sposobnostjo skupine, da izrazi določen dosežek skupinskega posvečenja. Brez enotnosti do skupinskega posvečenja nikoli ne bo prišlo. Morda bo do njega prišlo šele, ko bo enotnost dosegel svet kot celota, kar se bo, če je verjeti Mojstrom, dejansko zgodilo. Mojstri pravijo, da bo svet to dosegel.
      "Trdimo, da bo Božja volja uveljavljena. Prek enotnosti in ljubezni bodo ljudje prišli do medsebojne delitve dobrin. Prek žrtvovanja in razsodnosti bodo našli pot do pravičnosti in miru."
      Mojstri vedo, da bo načrt sčasoma uresničen in da bo to, kar je treba doseči, doseženo. Če se to ne bo zgodilo, za človeštvo ni upanja. To mora biti doseženo. Toda tako kot do enotnost ne pride samo po sebi - potrebuje nego in skrb, treba jo je zavestno gojiti - je treba enako krepiti, negovati in gojiti tudi vezi, ki povezujejo skupine in narode, da bomo dosegli, da bo v svetu zavladal zakon, da bodo zavladale svoboda, pravičnost in medsebojna delitev dobrin, kar samo po sebi omogoča enotnost.
      "Brez enotnosti nič ni gotovo; najboljše možnosti se spremenijo v prah. Uspeh je v pravilni uporabi danih sposobnosti; ob pomanjkanju enotnosti je lahko izgubljen tudi največji potencial." Kakršenkoli je potencial katerekoli osebe, skupine, stranke ali države, je ogrožen, če ta istočasno ni sposobna oblikovati pravilnih vezi in potemtakem ustvarjati enotnosti med različnimi enotami, ki sestavljajo skupine, stranke in narode. To je vsekakor bistveno. Zelo sposobni moški in ženske, na primer, postanejo vplivni politiki vseh vrst, nato pa njihova vizija zaradi pomanjkanja duha enotnosti doživi neuspeh. Sijajna združenja, društva, ki so se oblikovala po navdihu naprednega posvečenca in nekaj let cvetela ter svetu prinašala izjemno prodorne misli Mojstrov, so iz nekega razloga začela izgubljati svojo osredotočenost, moč in življenjsko silo. Na koncu so postala le malo več kot ponudniki svojih miselnih oblik in svoje literature, ki jim jo je predal posvečenec, ustanovitelj skupine. V odnosu do sveta so videla le malo namena, ali pa sploh nobenega. Izgubile so ne le medsebojno enotnost, ampak tudi enotnost s svojimi brati in sestrami v svetu.
      To velja za mnoge tako imenovane ezoterične ali okultne organizacije in društva. V preteklosti so svoje delo opravile. Tedaj jim ni uspelo in še vedno jim ne uspeva zaradi njihove nesposobnosti, da bi osnovne kvalitete enotnosti ohranile žive in torej delovale življenjsko. Če ni enotnosti, ni življenjskosti. Kot pravi Mojster: "Če ni tako enotna, ne deluje kot skupina, ampak na slepo ..." Njihov namen pri delu ni več živ in to, kar dosegajo, je preprosto le izraz že znane pogojenosti, zato se prenehajo razvijati in napredovati.