Loading

 Domača stran >> Knjige >> Nenavadni časi, nenavadni ljudje

Nenavadni časi, nenavadni ljudje

Bivši ameriški diplomat Wayne Peterson je dvaintrideset let služboval v ameriški vladi, sprva kot diplomat, nato pa sedemnajst let kot direktor Fulbrightovega programa štipendiranja.
      Peterson je spoznal tudi veliko pomembnih politikov, gospodarstvenikov in dostojanstvenikov iz Vatikana, ki prav tako vedo za Maitrejev prihod. Vse te osebne izkušnje so ga prepričale, da sta Marija, s katero je imel izkušnjo v otroštvu, in Benjamin Creme govorila resnico.
      Zdaj po vsem svetu predava o svojih izkušnjah z Mojstri modrosti. Prinaša nam sporočilo upanja za prihodnost, saj ima človeštvo priložnosti, da s pomočjo Mojstrov modrosti, naših starejših bratov, ki poznajo vse naše težave in tudi rešitve zanje, zgradi boljši svet, v katerem bodo vladali pravičnost za vse, bratstvo in medsebojna ljubezen.

Obseg: 176 strani
Cena: 10,00 €

Naročila po telefonu: 040 463 489
ali prek spletne naročilnice.


Iz Vsebine:

1. poglavje - MARIJINO SPOROČILO
Ko sem bil še otrok, me je rešila Sveta mati in mi obljubila, da človeštvo čaka svetla prihodnost.

2. poglavje - NAKLJUČJE IN PRILOŽNOST
Nepričakovani dogodki in pomoč z vrha Mirovnega korpusa so mi omogočili, da sem v tej organizaciji lahko opravil svojo nalogo, ki me je veliko naučila.

3. poglavje - VSTOP V DVORANE MOČI
Po naključju so se odprla nova vrata in začel sem sodelovati s pomembnimi ljudmi z vsega sveta.

4. poglavje - IZPOLNJENA OBLJUBA
Televizijska oddaja in knjiga sta mi spremenili življenje. Sveta mati je imela prav!

5. poglavje - VZBUDIL SEM POZORNOST
Silne energije in razgovor v tišini sta me prepričala. Tisti, ki sem ga pričakoval, me pozdravlja.

6. poglavje - PONOVNO SREČANJE Z MAITREJO
svetovni učitelj mi je na srečanju, kakršnega si nikoli nisem predstavljal, pokazal preteklost, sedanjost in prihodnost ter mojo vlogo v njih.

7. poglavje - HAVAJSKA NOČNA ŠOLA
V noči polni mesečine, me je Mojster modrosti učil o mojem jazu in tvojem jazu.

8. poglavje - VODE ŽIVLJENJA
Zdravilne vodnjake in izvire po svetu nam je podaril Maitreja. Ponovno ga vidim kot žensko, ki nosi steklenice z zdravilno vodo.

9. poglavje - PONOVNI OBISK SAI BABE
Veliki indijski avatar pomaga meni in mojemu prijatelju in nama pusti svojo dišečo "posetnico".

10. poglavje - NAMIGI Z VSEGA SVETA
Odkrijem, da nekateri svetovni voditelji in pomembni ljudje že vedo za Maitrejo in Mojstre.

11. poglavje - OSEBNA SREČANJA Z MOJSTRI
Visoka washingtonska uradnika "gospod Jones" in "gospod Brown" spoznata Mojstre, ki jima ponudijo pomoč.

12. poglavje - NOV NAČIN ISKANJA HIŠE
Najdem hišo svojih sanj. Ampak v Las Vegasu?!

13. poglavje - TISTI, KI IŠČEJO ZNAMENJA
Mnogo čudežev, tudi eden zame.

14. poglavje - MOJSTER V MEDŽUGORJU
Ko primerjam nauke Svete matere in Maitreje, ugotovim, da sodelujeta.

15. poglavje - LAS VEGAS ALI SMRT
S tako "vožnjo smrti", bi se lastnik zabaviščnega parka lahko hitro bogat upokojil.

16. poglavje - OBLJUBE, KI JIH MORAM IZPOLNITI
V Beverly Hillsu mi je Maitreja pokazal, da so vse religije eno. Pripravim se na veliko pustolovščino, ki me čaka.

17. poglavje - KAJ VSE TO POMENI?
Nova zavest prežema naša življenja. Skoraj nihče ne sluti njenih sposobnosti, vendar bo vseeno prinesla velike spremembe. Naslednji korak je odvisen od nas.

MARIJINO SPOROČILO

Spominjam se, da so me tisto zimo leta 1945 večkrat peljali k zdravniku. Slabo sem se počutil, družinski zdravnik pa na nobenem pregledu ni odkril nič nenavadnega.
Šele na veliki petek, teden dni po mojem četrtem rojstnem dnevu, sem mami potožil o hudih bolečinah v trebuhu. Ulegel sem se na velik kavč v dnevni sobi. Mama me je pokrila z odejo in odšla v našo veliko kmečko kuhinjo, da bi mojemu očetu in starejši sestri postregla z večerjo.
      Prisluškoval sem njihovemu pogovoru in zrl v strop. Kmalu sem zaslišal nenavaden zvok, ki je prihajal iz drugega nadstropja. To niso bili koraki, zvok je bil bolj podoben šuštenju svile ali satena. Mislil sem, da je zgoraj nekdo, ki bo prišel po stopnicah navzdol.
      S kavča sem pričakujoče opazoval, kdo se bo prikazal na stopnišču. Šuštenje je postajalo vse glasnejše, jaz pa sem se spraševal, kdo bi to lahko bil, saj starši niso omenili, da bomo dobili gosta. Kljub temu pa se je nekdo spuščal po stopnicah.
Na najvišji stopnici sem zagledal belo copato, ki se je lesketala, kot bi bila svilena. Okrog copate se je pojavila bela obleka iz enake svile. Korak za korakom se je valovito ogrinjalo spuščalo po stopnicah, dokler nenavadne osebe nisem videl že do pasu. Takrat se je mlada gospa nagnila naprej in me pogledala v oči. Točno je vedela, kje sem, saj se je njen pogled brez obotavljanja ustavil na meni. S toplim in prijaznim nasmehom se je še naprej spuščala po stopnicah. Čeprav je neprestano zrla vame, je bil njen korak gotov.
      Njena oblačila so me prevzela, zdela so se mi povsem drugačna od oblačil moje mame in njenih prijateljic. Ko sem opazoval modro tančico, ki je prekrivala njeno glavo in nato padala prek bele obleke, sem spoznal, da je gospa popolna kopija božične figurice Marije. Bila ji je na las podobna.
      Ko se je čez dnevno sobo napotila proti meni, sem začutil, da ni običajen gost, temveč prava Marija, mati malega Jezusa iz božičnih jaslic.
      Pokleknila je poleg mene in me vprašala: "Zakaj si tako nesrečen?"
      Razmišljal sem, kaj vse bi ji lahko odgovoril, a je dejala, da že razume. Ugotovil sem, da lahko sliši moje misli, in dejala je, da jaz lahko slišim njene.
      Nemudoma je nadaljevala, da sem v smrtni nevarnosti, da moram še pred jutrom obiskati zdravnika, sicer bo prepozno in se bo morala vrniti pome. Vprašala me je, ali razumem, kaj to pomeni.
      Razumel sem, da to pomeni, da se ne bom več mogel vrniti domov. Potrdila je, da sem prav razumel, in mi nato povedala, da se moram odločiti, ali želim ostati ali oditi z njo. Odločiti sem se moral sam. Bila je tako lepa, tako ljubeča in razumevajoča, da nisem dolgo razmišljal in se odločil, da odidem z njo.
      Nežno se je zasmejala in mi razložila, da me starša in sestra ljubijo in da bodo zelo žalostni, če me bo vzela s seboj. Kljub temu sem vztrajal pri svoji odločitvi. Opazil sem, da je razočarana. Zazrla se je v strop in nekaj trenutkov molčala. Ko se je spet obrnila k meni, je imela na obrazu resnejši izraz.
      Dejala je: "Razkrila ti bom skrivnost, ki jo poznajo le redki. Če boš ostal s svojo družino, boš videl Kristusa, ker bo prišel živet med ljudi."
      Jasno sem razumel, da bo Kristus znova hodil med nami in da ne bo več živel na nebu, kot me je za božič poučila mama. Bil sem navdušen. Skušal sem se usesti in vprašal: "Kdaj, kdaj bo prišel?"
      Spet se je zasmejala, me previdno potisnila nazaj na blazino in dejala: "Mirovati moraš." Rekla je, da bom starejši, morda že odrasel, a ko bo prišel, bom eden prvih, ki ga bodo videli in prepoznali.
      Čeprav tega nisem popolnoma razumel, sem čutil, da bi moje nadaljnje življenje znalo biti zelo zanimivo.
      Nadaljevala sva z nujnejšo temo. Rekla je, da moram čim prej v bolnišnico in da bom moral starše prepričati, da je to res nujno. Zdravnika in njegovo ordinacijo v mestu sem poznal, bolnišnice pa ne. Ker je Marija vedela, da je moj otroški besedni zaklad omejen, mi je natančno povedala, kaj moram reči staršem, pa tudi, kaj bodo oni rekli meni. Za vsako njihovo izjavo v zvezi z bolnišnico je imela pripravljen odgovor, ki sem si ga moral zapomniti. Vsak stavek sem moral trikrat ponoviti.
      Čez nekaj časa je bila videti zadovoljna in tako sem bil pripravljen na soočenje s starši. Obljubila mi je, da me bo družinski zdravnik čakal pripravljen v bolnišnici, in mi zagotovila, da naj se ne bojim, ker se bo vse srečno izteklo. Poljubila me je na čelo, me do vratu pokrila z odejo in me opomnila, naj bom na toplem.
      Ko je odhajala, je šla mimo odprtih kuhinjskih vrat. V kuhinji je moja družina večerjala, a je niso opazili in tudi ona jih ni pogledala. Približala se je težkim zelenim zavesam, ki so ločevale dnevno od sosednje sobe, in se tiho zlila z njimi, ne da bi jih kaj premaknila. Ko sem videl, kako je izginila, sem kljub temu, da sem bil star šele štiri leta, vedel, da je bila nenavaden človek.
      Takoj ko je odšla, sem poklical starše. Zunaj je bila že tema in za rešitev mi ni več preostalo veliko časa. Čim prej sem moral v bolnišnico.
      Ko sem staršem povedal, kar sem moral, so mi postavili točno taka vprašanja, kot je napovedala Marija. Bilo je, kot da bi dogodek še enkrat doživel. Oče je končno pristal, da pokliče zdravnika v ordinacijo, čeprav je bilo že pozno, na veliki petek in je bilo v našem majhnem mestu vse zaprto že od poldneva.
      Na očetovo veliko presenečenje je bil zdravnik še vedno v svoji ordinaciji. Napotil me je naravnost v bolnišnico. Moj vneti slepič so odstranili, tik preden se je razlil. Prebudil sem se šele na velikonočno nedeljo ob prvi jutranji svetlobi.

VZBUDIL SEM POZORNOST

Med prvim srečanjem s transmisijsko skupino so mi potrdili, da bo Benjamin Creme resnično tri dni preživel v Washingtonu. Prvega dne bo imela skupina z njim zasebno meditacijo in tudi jaz sem bil povabljen, da se jim pridružim. Naslednjega dne bo javno predavanje, zadnji dan pa javna meditacija.
      Med Cremovim obiskom je zgodba o ponovnem Kristusovem prihodu v meni zaživela na nov način. Med vsakim dogodkom sem doživel nenavadno osebno izkušnjo. Po teh doživetjih sem bil popolnoma prepričan, da je Maitreja vrnjeni Kristus, da je njegov prihod med ljudi resničen in da nanj verjetno ne bo več treba dolgo čakati.
      Zasebna meditacija s Cremom in štiridesetimi drugimi udeleženci je bilo šele moje drugo tovrstno srečanje. Spet smo se zbrali na domu Bamahe Ferrare v nekem predmestju v Marylandu. Bilo je svetlo, sončno popoldne in ljudje so se zbrali na trati za hišo. Ko smo na začetku klepetali ob hrani in pijači, je bila to do tedaj zame najboljša priložnost za spoznavanje tako velikega števila ljudi, ki so se zanimali za Cremovo zgodbo.
      Sprva nisem vedel, na kakšne ljudi bom naletel. Skrbelo me je, da se bom srečal z verskim kultom ali organizacijo z dogmatičnimi zahtevami. Zato mi je odleglo, ker so bili moji novi znanci različnih ver in duhovnih prepričanj. Mnogi so bili kristjani, nekateri muslimani, preostali pa so se imeli za novodobne duhovneže.
      Najpomembnejše pa se mi je zdelo, da niso pripadali nobeni organizaciji, ni bilo nobenih dogem, nobenih voditeljev, bili so le ljudje, ki so se skupaj trudili, da bi Cremovo zgodbo predstavili javnosti. Gostje so bili videti povsem navadni ljudje z navadnimi poklici. Ugotovil sem, da to ni bil noben kult, saj so vsi brez zadržkov pripovedovali o svojih pogledih na duhovnost. Ni bilo nobenih pogojev ali obveznosti. Bili so le skupina ljudi, ki se vsak teden zbira na meditaciji.

Prvi dan: zasebna transmisijska meditacija
Po pikniku smo se ob sedemnajsti uri odpravili v kletno sobo za meditacijo. Prejšnje srečanje je trajalo eno uro in pričakoval sem, da bo to prav tako. Nisem pričakoval, da se bo med meditacijo zgodilo kaj posebnega.
      Ko smo vsi posedli, je gospod Creme povedal nekaj besed o pomembnosti transmisijske meditacije kot služenja človeštvu. Pojasnil je, da bi se energije mojstrov modrosti od človeštva "odbile", če se z usmerjanjem skozi transmisijsko skupino njihova vibracija ne bi znižala in tako prilagodila naši uporabi. To je tako kot z elektriko, ki s preoblikovanjem v transformatorskih postajah postane uporabna v gospodinjstvu. Tako spremenjene duhovne energije z nižjo vibracijo lahko takoj koristijo človeštvu in planetu. Creme je nadaljeval, da ga Maitreja ves čas meditacije mentalno presvetljuje in da se ob njegovi navzočnosti Maitrejeve energije neposredno dotaknejo tudi skupine. Dodal je, da bo naznanil vsako spremembo v kvaliteti energije in da bo meditacija trajala, dokler bodo energije tekle, vsak pa lahko odide, kadar želi.

Začetek meditacije
Ugasnili smo luči in pričeli z meditacijo. Presunilo me je, da sem lahko nekaj trenutkov, preden je Creme napovedal novo spremembo v kvaliteti energije, to tudi sam občutil. Mislil sem: "Ta človek se ne šali, ko govori o energijah, ki tečejo skozi naša telesa. To lahko resnično občutim."
      Ker sem se prepričal, da nekaj, kar on imenuje energija teče skozi mene in verjetno skozi celotno skupino, sem bil zadovoljen, da je govoril resnico.

Borba se je začela
Prvih nekaj minut je vse potekalo dobro, nenadoma pa me je spreletel zelo neprijeten občutek, podoben električnemu šoku. Gospod Creme je naznanil, da smo pravkar prejeli energijo moči, energijo prvega žarka ali vidik Očeta iz svete Trojice.
Kar koli je že bilo, je bilo tako močno, da mi je zastal dih. Hlastal sem za zrakom in ugotovil, da se ne morem premakniti. Srce se mi je ustavilo in pomislil sem: "Če ne odidem, bom umrl." Vendar pa ljudem poleg sebe nisem mogel povedati o svojih težavah.
      Sredi te panike se mi je zazdelo, da sem slišal nekoga glasno reči: "Umiri se. Nagnjen si naprej. Nasloni se nazaj in počasi vdihni, zelo počasi."
      Ubogal sem navodila in ugotovil, da se lahko premikam, vendar sem še vedno želel oditi.
      "Vse bo v redu," je rekel glas, ki je zvenel zelo podobno Cremovemu.
      Ponovno mi je svetoval, naj se sprostim in naj počasi, a globoko diham. Počasi sem se umiril in normalno zadihal.
      Kljub vsemu pa je tista silna energija še vedno tekla skozi mene v taki meri, da mi je bilo zelo neprijetno in da me je precej skrbelo, kaj se dogaja z mojim telesom. Imel sem vizijo svoje smrti v zatemnjeni kleti gospe Ferrare. Videl sem hudomušne časopisne naslove o človeku, ki ga je med meditacijo doletela smrt. Zdaj se temu lahko samo smejim, takrat pa je bilo zares grozljivo.
      Glas mi je spet zagotovil, da bo vse v redu, če se bom sprostil.



PONOVNO SREČANJE Z MAITREJO

Leta 1983, nekaj mesecev po tem, ko sem prvič slišal za Maitrejo in mojstre modrosti, sem se udeležil srečanja pri prijateljih v Washingtonu. Navzočih je bilo kakšnih štirinajst ljudi. Kmalu po prihodu sem med klepetom s prijateljico nenadoma zagledal kroglo iz zlate svetlobe, ki je krožila po sobi. Pojavila se je za prijateljičinim hrbtom v višini mojih oči in se nato začela premikati v levo.
      Na pol v šoku, a globoko prevzet, sem opazoval zlato kroglo, kako lebdi proti kotu dnevne sobe in nato ob stenah, kot bi bila na nekakšni nevidni tirnici. Obšla je glave ljudi, ki so stali v kotu sobe. Hitro sem pogledal k prijateljici, ona pa je še naprej govorila, kot da se ne bi nič zgodilo. Tega, kar sem videl, ona očitno ni videla.
      Čez nekaj sekund je krogla naredila popoln krog, tako da je bila spet za prijateljičino glavo in začela naslednji krog. Nato se je podvojila in zdaj sta dve, ena ob drugi, neslišno krožili po sobi v nasprotni smeri od smeri urinega kazalca.
      Brzdal sem nujo, da prvi zakričim: "Kaj počnejo tu te krogle?"
      Mislil sem, da bo mogoče tudi prijateljica opazila nenavadni pojav in to omenila, če bom s pogledom sledil kroglam. To se ni zgodilo. Še kar naprej je govorila, jaz pa sem zdaj opazoval že tri krogle, ki so lebdele v sobi. Velike so bile kot žoga za odbojko. Med seboj so bile povezane kot niz biserov in se premikale s stalno hitrostjo.
      Nisem mogel verjeti, da sem edini, ki jih vidi. Moje navdušenje je prekipevalo in nameraval sem zavpiti: "Zakaj nihče ne omeni svetlečih krogel, ki lebdijo v sobi?"
      Ko sem želel spregovoriti, nisem mogel izreči niti besede. Večkrat sem odprl usta, a iz njih ni prišel noben zvok. Ljudje so mislili, da se dušim, zato so me pričeli udarjati po hrbtu. S kretnjami sem pokazal, da lahko normalno diham, še vedno pa nisem mogel spregovoriti.
      Ko sem zadnjič poskušal govoriti, sem izgubil občutek v nogah in nenadoma s koleni padel na tla. V tistem trenutku sem v svoji glavi zelo jasno zaslišal glas: "Nikomur v sobi ne povej, kaj vidiš."
      Nenadoma se mi je posvetilo, da se je moj fizični svet dotaknil duhovnega in da sta se oba spojila.
      Pogledal sem k višku in opazil sklenjen niz zlatih krogel, ki so napolnjevale vso sobo in se vztrajno gibale po skrivnostni krožni poti. Ko sem padel, so mi ljudje priskočili na pomoč, a zdaj sem se nenadoma počutil dobro in tudi govoril sem lahko. Vseeno pa nisem prekršil ukaza, naj ne govorim o svetlobnih kroglah.
      Ponudili so mi stol blizu okna in vsem sem zagotovil, da si bom opomogel. Nisem pa jim povedal, da opazujem, kako se nizi krogel množijo in kako se vsak niz premika v nasprotno smer.
      Za nekaj trenutkov sem zaprl oči, ker sem mislil, da bodo tako krogle izginile in da bo vse spet v najlepšem redu. Namesto tega sem odkril, da jih z zaprtimi očmi vidim celo jasneje. Začele so se tako hitro premikati, da je bilo videti, kot da je celotno sobo napolnil širok zmazek zlate svetlobe.
      Nato so se svetlobne stene začele krčiti in me obdale kot tesna obla. Zunaj nje nisem mogel ničesar več videti, lahko pa sem slišal ljudi v sobi, ki so se še vedno pogovarjali.
      Vizija je bila navzoča, pa naj sem imel oči odprte ali zaprte. Ker tega nikakor nisem mogel spremeniti, sem se pripravil na srečanje z neznanim. Opazil sem, da se je svetlobna stena nehala krčiti ali pa se je celo razširila, kadar se je v meni nakopičil strah. Ko sem svetlobno oblo sprejel, se je hitro skrčila in me obdala kot tunel luči.
Prepričan sem bil, da je svetlobni tunel, ki je bil videti trden in živ, nenevarna iluzija in da nikoli ne bom vedel, čemu je bila ustvarjena. Ko sem se sprostil in se prepustil doživetju, je to postalo še bolj resnično.
      Pogledal sem navzgor v tunel luči in nad sabo zagledal dolg srebrn drog s tremi konicami, ki se je spuščal. Čez nekaj trenutkov so se konice namestile ob moji glavi in pričele srkati mojo zavest ven iz fizičnega telesa. Pričakoval sem, da bom doživel tisto, čemur ljudje danes pravijo zunajtelesna izkušnja.

PONOVNI OBISK SAI BABE

Oktobra leta 1995 sem na nekajdnevni obisk povabil Johna, s katerim sva prijatelja že od otroštva. John se je moral odpočiti, saj je v Los Angelesu skrbel za svojo umirajočo mater. Svetoval sem mu, naj med obiskom prebere knjigo Benjamina Crema Maitrejevo poslanstvo, II. del. Z branjem knjige s 718 stranmi je končal dan pred odhodom. Na zadnji večer najinega druženja sem sklenil Johnu povedati za Sai Babo, čudodelnika iz Indije, saj je bilo videti, da sprejema ideje iz Cremove knjige.
      Po svojem prvem srečanju s Sai Babovim blagoslovom leta 1982 sem kupil nekaj knjig o njem in užival v branju o izrednih doživetjih, ki so jih mnogi ljudje imeli v njegovi navzočnosti. Veliko zanimivih ljudi različnih državljanstev in veroizpovedi vsako leto obišče Sai Babo v Indiji in odide prepričanih, da so spoznali utelešenje Boga. Moje lastne izkušnje so me pripeljale do prepričanja, da je Sai Baba božansko bitje, ki se bo v polni meri razkrilo človeštvu po dnevu Maitrejeve razglasitve. To upanje sem z navdušenjem podelil s prijateljem, ki ga je potreboval.
      Ko sem začel govoriti o Sai Babi, je sobo napolnil močan vonj po cvetlicah. John je takoj vprašal, od kod prihaja. Vstal je in začel dirjati po dnevni sobi, nato pa še po kuhinji in kopalnici, da bi našel vir dišave. Tudi sam sem bil zaradi močnega vonja zmeden. Zaman sva iskala nekaj minut, potem pa je nenadoma prenehalo dišati. Ko sem spet začel govoriti o Sai Babi, se je cvetlični vonj nemudoma vrnil in tokrat je bil še močnejši. Odšla sva v drugo sobo, da bi ubežala premočnemu vonju, a zaman.
      Čeprav je bil vonj sladek in čudovit, sva zaradi njegovih hlapov začela kašljati in se zato umaknila na balkon. John je na glas pomislil, da je nekaj narobe s hišnim prezračevanjem, a sva bila še naprej zmedena. Po kratkem pogovoru o tej skrivnosti sva ostala na balkonu, jaz pa sem nadaljeval s pripovedovanjem o Sai Babi.
      Ko sem omeni Babovo ime, se je sladek vonj nenadoma vrnil in John je dejal: "Je to jasmin?" Njegovo vprašanje me je spomnilo na neko zgodbo, ko je Sai Baba kot svojo posetnico pustil vonj po jasminu, tako kot vonj po vrtnicah pogosto spremlja prikazovanje Marije. Johnu sem zaupal svoje misli, da vonj prihaja od Sai Babe.
      John se mi je približal in začel ovohavati zrak okrog mene. Prihajal je vse bližje in na koncu vzkliknil, da po jasminu jaz dišim, še posebej predel mojega srca. Ker je dišalo tik pod mojim nosom, se nisem zavedal, da vonj ni povsod enako močan. Kamor koli sem šel, mi je vonj sledil. Ko pa sem prenehal govoriti o Sai Babi, je nehalo tudi dišati.
      Johnu sem pojasnil, da nama Sai Baba tako kaže, da se zaveda najinega pogovora o njem. Meni se je to zdelo logično, moj prijatelj pa je bil vidno pretresen. Roki sta se mu začeli tresti in dejal je, da mora leči in si odpočiti. Bil je vidno zaskrbljen. Predlagal sem, da se odpraviva spat, še posebej, ker se je moral naslednje jutro z letalom vrniti v Kalifornijo.
      Ponoči sem slišal, da John hodi po hiši. Šele ko sem se zjutraj zbudil, sem ugotovil, da je odšel. Po doživetju s Sai Babo je bil preveč razburjen, da bi lahko ostal pri meni, zato je poklical taksi in prenočil na letališču.
      Ko se je John vrnil v Los Angeles, je šel takoj iskat knjigo o Sai Babi. Eno je našel v neki knjigarni, toda ko jo je želel plačati, mu je prodajalka rekla, da knjiga ni njihova in da mu je zato ne more zaračunati.
      John je brezplačno knjigo odnesel v bolnišnico in svoji trpeči materi iz nje vsak dan prebral po eno poglavje, da bi ji olajšal bolečine. Bila je ateistka in se je zelo bala smrti, saj je verjela, da po smrti ni ničesar, razen popolne praznine. V življenju je nič ni prepričalo v obstoj Boga in življenja po smrti.
      Zdaj ko ji je sin bral zgodbe o indijskem avatarju, je bila videti povsem zadovoljna. Pravzaprav je Johnu, ko ji je prebral zadnje poglavje, povedala, da lahko umre srečna, saj ima novo vero v življenje po smrti.
      Ko se je John nekega večera vrnil domov, je zazvonil telefon. Nekdo iz bolnišnice ga je obvestil, da je njegova mati umrla le nekaj minut po njegovem odhodu. Pohitel je nazaj v bolnišnico. Tam so mu tri medicinske sestre, ki so skrbele za njegovo mater, povedale, da se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega.
      V trenutku njene smrti, ko so jo sestre s strahospoštovanjem opazovale, se je iz njenega telesa dvignila bela meglica in zaokrožila po sobi. Nato je poletela skozi okno in izginila. Sestre še nikoli pred tem niso doživele česa takega. Trdno sem prepričan, da je bil Sai Baba ob Johnovi materi, ko je umrla, in da je ustvaril meglico, da bi vsem dokazal obstoj nečesa po fizični smrti.
      Mislim, da je bila tudi Sai Babova pozornost, ki sva je bila z Johnom deležna zadnjega večera najinega druženja pri meni doma, mišljena kot pomoč Johnu pri soočenju z bližajočo se smrtjo njegove matere.