Loading

 Domača stran >> Knjige >> Maitrejevo poslanstvo, druga knjiga

Maitrejevo poslanstvo, druga knjiga

Knjiga Maitrejevo poslanstvo II je končno izšla tudi v slovenščini. Vsebuje gradivo, ki je med letoma 1986 in 1993 izhajalo v angleški reviji Share International, za slovensko izdajo pa smo ga zelo posodobili, tako da so nekatere informacije čisto sveže. Povsem smo posodobili spisek krajev, kjer se je prikazal Maitreja ter spisek posvečencev, njihovih žarkovnih struktur in razvojnih stopenj.
      Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi del je posvečen procesu Maitrejevega prihoda, drugi del je posvečen Maitrejevim napovedim in naukom, tretji pa vsebuje filozofske članke.

Obseg: 705 strani
Cena: 18,00 €

Naročila po telefonu: 040 463 489
ali prek spletne naročilnice.

Iz vsebine:

1. poglavje - PRIHOD V JAVNOST
Potek Maitrejevega prihoda v javnost in vloga medijev v tem procesu, opis drugih Mojstrov modrosti in Avatarjev.

2. poglavje - MAITREJEVE NAPOVEDI

To kratko poglavje govori v vlogi Maitrejevih napovedi in kako on dogodke sploh napoveduje.

3. poglavje - POLITIČNE SPREMEMBE
Maitrejeve napovedi sprememb na političnem področju, nove oblike vlade, političnih sprememb v posameznih državah in prihajajoče vloge Združenih narodov.

4. poglavje - SPREMEMBE V GOSPODARSTVU
Strup tržnih sil in komercializacije, načelo pravične delitve dobrin, borzni zlom in gospodarski sistem prihodnosti.

5. poglavje - ŽIVLJENJE V NOVI DOBI
vzroki za kriminal, nasilje in zlorabo drog, naše življenje v prihodnosti, kakšen bo izobraževalni sistem in kaj bodo misterijske šole.

6. poglavje - VPLIV NA OKOLJE
Kako se bo v novi dobi spremenilo naše okolje in kako bo ta sprememba vplivala na nas.

7. poglavje - ZNANOST IN TEHNOLOGIJA V DOBI SVETLOBE
Prihajajoča tehnologija svetlobe, vesoljski bratje, NLP-ji in pojav žitnih krogov.

8. poglavje - MAITREJEV NAUK O RELIGIJI
Religija, verski fanatizem, Jezus, svetopisemske zgodbe, Torinski prt in religija v novi dobi.

9. poglavje - MAITREJEVI DUHOVNI NAUKI
Koristne informacije o umetnosti samouresničitve, nenavezanosti, poštenosti uma, iskrenosti duha in o Molitvi za novo dobo.

10. poglavje - PRESEGANJE STRAHU
Od kod izvira strah, kako vpliva na nas in kako ga lahko presežemo.

11. poglavje - EVOLUCIJA
Evolucija, duša in utelešenje, obsmrtne izkušnje, posvečenja in nadzor nad posameznimi telesi.

12. poglavje - RAST ZAVESTI
Zavedanje in zavest, živčni sistem, telepatija, misel in energija, navdih in samouresničitev.

13. poglavje - SEDEM ŽARKOV
Lastnosti posameznih žarkov, žarki narodov in slepilo v skupinskem delu.

14. poglavje - TRANSMISIJSKA MEDITACIJA
Transmisijska meditacija in njena vloga pri razvoju učenca, vloga manter in molitev.

15. poglavje - UČENSTVO IN PRAKSA
Kaj pomeni biti učenec in kaj je skupinsko delo.

16. poglavje - BOLEZEN: VZROKI IN ZDRAVLJENJE
Smrt, aids, tuberkoloza, rak, splav, samomor, evtanazija, zdravljenje in vzroki za bolezni.

17. poglavje - PRAKTIČNA PSIHOLOGIJA Z EZOTERIČNE PERSPEKTIVE
Medčloveški odnosi.

18. poglavje - POSAMEZNI POSVEČENCI IN NAUKI
Posamezni posvečenci s področja duhovnosti in politike, kanaliziranje.

19. poglavje - NA POTI K SKUPINSKEMU POSVEČENJU
Izkušnja posvečenja, delovanje skupin in njihova posebna naloga, zunanji in notranji ašram, transmisijska meditacija.

20 poglavje - POZIV K SLUŽENJU
Namen duše in služenje, kako poiskati ravnovesje med služenjem in vsakdanjimi obveznostmi, delo za ponovni Kristusov prihod in transmisijska meditacija.

MAITREJEVE NAPOVEDI

Nasilje, kriminal, droge in samospoštovanje
Družba kot celota se skuša rešiti svojega suženjstva. Izbruh kriminala, korupcije, zlorabe drog in nasilja je neizbežen uvod v ta proces. V primeru nasilnega kriminala Jaz spoznava, da je do takih razsežnosti ujet v mrežo uma, da življenje nima več nobenega smisla. Vibracije uma, duha in telesa so zmotene in človek zagreši zločin. Krivec za te zločine ni Jaz, ampak zmedeni um, ki je prevzel nadzor nad Jazom. Vzemimo za primer zlorabo otrok. V mnogih primerih je um zgrabila ena sama močna misel, ki je izključila vse ostalo. To je uničujoče. Da bi človeku pomagali odvezati se od te misli, ga je treba popeljati do zavedanja Jaza, do "opazovalca" oziroma "tistega, ki opazuje". Jaz ni um. To bo znotraj človeka ustvarilo prostor in mu omogočilo, da se osvobodi. V tem procesu ni bližnjic. Proces sam je del metode, ki vključuje tudi dobrodejne dihalne tehnike. Maitreja šola ljudi, ki so primerni za tovrstno delo, in ustrezno šolanje bo prineslo rezultate. Znanstveniki bodo iznašli tudi neškodljiva zdravila, ki bodo pomagala umiriti živce.
      Do kriminala prihaja v mestih, pravi Maitreja, kjer so ljudje zasvojeni z drogo, spolnim nasiljem, umori in drugimi zločini. Kriminal prinese umazanijo na površino. Vendar pa niti policija niti vojska ne bosta mogli ustrezno nadzorovati izbruha kriminala, ki se pravkar dogaja. V tem trenutku je zapor edina možnost za kaznovanje nasilnih in nevarnih kriminalcev. Vendar pa nasilja ni mogoče ozdraviti z obsojanjem ljudi na zaporno kazen. Še več, poudarja Maitreja, niso vsi zaprti krivi nasilnih zločinov. Mnogi, ki so v zaporih, sploh niso kriminalci.
      Maitreja pravi: "Ko usmrtijo morilca, je kaznovano fizično telo. Toda ali lahko kaznujete um? Za dejanje je odgovoren um, ne fizično telo. Mislite, da ste z uničenjem fizičnega telesa izničili tudi vzrok za umor. S tem problem ni rešen. Tudi ko je um ločen od telesa, nadaljuje svoje mentalno življenje. Deluje kot nevidna sila, in ko pride v stik z drugim umom v fizičnem telesu, ga prisili k temu, da mori. Človek nenadoma podivja in ubije nekaj ljudi." Maitreja sporoča znanstvenikom, psihologom in zdravnikom: Poskusite raziskati ta problem.
      Tudi če za večkrat povečamo število ljudi v zaporih, ne bomo rešili tega problema, če ne poskrbimo za um zapornikov. Zaporniki so se začeli zavedati, kdo in kaj so. Niso več pripravljeni prenašati nehumanih pogojev in ravnanja. Sčasoma bodo vlade spremenile politiko in začele graditi bolj odprte zapore, v katerih bodo tudi izobraževalna središča, kjer se bodo zaporniki učili ceniti sebe in življenje. Pomembno je, da človek razume okolje in Jaz. Spoznavanje Jaza (postopen proces, ki človeku omogoči, da se neha istovetiti z jezo in drugimi uničujočimi čustvi in idejami) vnaša ravnovesje v um, duha in telo. Dokler pa je um bolan, lahko povzroči mentalno škodo tudi izven zaporniških zidov.
      K problemu zasvojenosti politiki niso prispevali nič drugega kot samo televizijske oglase, s katerimi naj bi brzdali zlorabo drog. Vendar pa so politiki sami, pravi Maitreja, krivi za obup zasvojencev. Če so ljudje v življenju tako utesnjeni, da ne morejo več niti jesti normalno, živijo obupana življenja. Prodajali bodo svoja telesa, kradli in končali v zaporu. Če ljudi oropamo vsakršne življenjske prihodnosti, če jih prikrajšamo za hrano, bodo končali pri drogah, ki jim bodo pomagale pozabiti obup. Od drog pa ni dalec do kriminala, celo do umora.
      Množicne grožnje drog ni mogoce reševati s strahom pred zakonom. Mocan policijski nadzor bo sicer potreben za unicenje organiziranih skupin proizvajalcev drog, vendar pa to ni odgovor, ko gre za posameznega uživalca. Odvisniki od drog trpijo zaradi duhovnega stradanja, zaradi izjemne odtujenosti od Jaza. Življenje izgubi smisel in ljudje ga hočejo koncati, zato z uživanjem drog delajo počasen samomor. Če življenje nima vec smisla, je "smisel" tisto, kar moramo obnoviti. Za to pa je nujno, da clovek sebe izkusi drugace, da izkusi obcutek svoje lastne vrednosti. Ko se to zgodi, lahko raste v zavedanju Jaza. Ko se bodo ljudje z zavedanjem Jaza naučili nadzorovati svoja življenja, bodo dosegli srečo in mir. Nered, pokvarjenost in kriminal bodo začeli usihati.

Samospoštovanje
Kako lahko to dosežemo? Ne s strahom pred zakonom ali s pridiganjem ideologij. Ne z omejevanjem svobode gibanja ljudi, z okrepljeno policijo in z več zaporniškimi celicami. Edini odgovor, pravi Maitreja, je razvijanje nenavezanosti v umu, duhu in telesu. Osvoboditi se moramo vsakršnih "-izmov", kajti ti so najbolj smrtonosne droge. To se lahko zgodi le, ko je Jaz deležen našega samospoštovanja. Droge so kot goba - iluzije vsrkajo kot vodo in pogoltnejo Jaz. Odvisnikom od drog ne pomagamo, če jim govorimo, naj ne jemljejo drog, ali pa če jih prijavimo policiji. Njihova življenja lahko spremenimo samo tako, da jih učimo: "Bodite to, kar ste." Treba jih je naučiti živeti nenavezano, pa čeprav še zmeraj jemljejo droge. Ko bodo naslednjič zaužili drogo, bodo rahlo omahovali, ali naj nadaljujejo s to razvado, dokler ne bodo na koncu spoznali, da droge vbrizgavajo v telo, in ne v Jaz. Z zavedanjem in nato nenavezanostjo bodo vsakovrstne razvade odpadle kot jesensko listje.
      Za ustvarjanje samozavedanja je treba uporabiti tudi moč okolja. Ko človek stopi v cerkev, se počuti mirnega in spokojnega. Jaz to izkusi in um ni več zmeden in nemiren. Če človek živi v žalostnih in morečih pogojih izčrpanega solidarnostnega stanovanja, bo um obupal in poiskal izhod v drogah.
      Zato bi morali državni voditelji veliko pozornosti posvečati okolju. "Očistite svoje okolje in vaše življenje se bo na to odzvalo." Če vaše okolje ni stresno in napeto, ne bo potrebe po drogah, kajti znotraj človekovega telesa je najmočnejša droga, kar jih pozna človeštvo - nenavezanost.
      Svet obliva energija, ki nevtralizira negativne sile. Sčasoma bo prišlo do reform pravnega sistema in ljudje za manjša kriminalna dejanja ne bodo več obsojeni na zaporno kazen.
      Ko se bo napetost v svetu začela zmanjševati, ko se bo skozi vrsto socialnih, ekonomskih in politicnih reform začelo izvajati načelo delitve dobrin, se bodo ljudje počutili manj ogrožene in kriminala bo vse manj.

MAITREJEVI DUHOVNI NAUKI

Umetnost samouresničitve
"Nisem prišel, da bi ustanovil novo religijo," pravi Maitreja, "prišel sem, da učim umetnost samouresničitve." To ni niti ideologija niti religija, vendar pa koristi ljudem vseh verstev in nevernim. "K vam prihajam kot tat ponoči," pravi, "da se ne boste preveč razburili. Ko bo vaše zavedanje raslo, boste lahko 'prebavili', kar boste 'pojedli'. V zavedanju me boste poznali. V '-izmih' se boste borili proti meni."
Če Maitrejo iščemo v imenih, celo v nazivu Mesija, nas lahko to zavede v iluzije: besedo Mesija je skovala človeška rasa, zato misel "jaz sem Mesija," lahko ustvari nasprotovanje. Čeprav bodo nekateri v njem našli Jezusove kvalitete, Maitreja pravi: "Tisti, ki me iščejo kot učitelja, so bliže resnici, ker to sem."
Resnična Učiteljeva kvaliteta bo vidna v njegovem nauku, da je Mojster znotraj vas. Kot pravi Maitreja: "Prizadevam si, da bi to, kar sem, izrazil skozi vas, zato prihajam."
      "Nisem prišel, da bi ustvaril sledilce," pravi Maitreja, "vsak izmed vas mora nadaljevati razvoj v svoji lastni verski tradiciji. Pravi učenec bo spoštoval tradicije. Spoštujte svoje vere in ideologije, na kratko svoje mišljenje, in izkusili boste Mojstra. Celo ko me boste videli, ne tecite za mano. Če boste tekli za mano, me boste izgubili. Ne morete si me prilastiti - pripadam vsem."
      "Če me boste poosebili," opozarja, "ne boste ustvarili drugega kot zmedo, kaos in uničenje. Če se ponašate z mano, ne veste, kdo sem. Celo moja znamenja ustvarjajo samo trenutno srečo. Najsrečnejši trenutek je, ko me vidite v svojem srcu."
      "Nisem prišel, da bi ljudi zmedel ali vznemiril. Ko me bodo ljudje prvič izkusili, bodo spoznali smisel življenja. Ne boste čutili, da je vaše življenje prazno, ampak da je Mojster znotraj vas in vas vodi. Zaradi tega občutka notranjosti boste zaceli drugače gledati na življenje. Čutili boste, da v njem uživate. Notranje boste izpolnjeni. Vse je znotraj vas. Ko se bo to zgodilo, se ne boste odzvali z jezo. Z občutkom nenavezanosti boste izkusili moč Boga. Bog je v ozadju vsega."
      "Nočem, da verjamete vame. Najprej me izkusite v sebi. Ko me izkusite, se začnete zavedati moje prisotnosti v sebi: ni vam treba najprej verjeti. Nočem, da me sprejmete ali zavrnete - pomembna je vaša notranja izkušnja."
      "Kar sami izkusite," pravi Maitreja, "je vaše bogastvo, bogastvo vašega lastnega bitja. Živa resnica je stvar izkušnje."
      "Ne poskušajte me častiti," svetuje Maitreja, "če častite mene, potem skušate ponižati sebe. Nočem tega. Hočem, da smo enaki. Vi ste iskra najvišjega bitja. Ne mislite, da ste pod mano."
      "Samo sebstvo je pomembno," uči Maitreja. "Vi ste tisto sebstvo, 'nesmrtno bitje'. Trpite, ker se istovetite s čimer koli in z vsem, kar ni sebstvo. Vprašajte se: 'Kdo sem jaz' Videli boste, da se istovetite z materijo (s telesom), z mislijo (z umom) ali z močjo (z duhom). Ampak vi niste nič od tega. Um, duh in telo so Gospodova svetišča; v njih sebstvo doživlja 'Gospodovo najvišje bitje in postajanje'."
      Sanskrtski izraz za duh je šiv-šakti, kar pomeni energija. Um je brahma, kar pomeni miselna tvorba. Telo je prakriti, kar pomeni materialna snov, lahko tudi materialna dejavnost. Ti izrazi so lahko objektivna dejstva, lahko pa jih razumemo tudi kot gibanje ali procese.
      Sebstvu je usojeno, da je svobodno. Če ga obravnavamo v njegovi svobodi, v njegovem bitju, se imenuje Atman. Znotraj časovnih in prostorskih omejitev v svojem postajanju se imenuje duša ali dživa. Sebstvo ni energija (šiv-šakti, duh); sebstvo ni miselna tvorba (brahma, um); sebstvo ni materialna dejavnost (prakriti, telo). Sebstvu je usojeno, da po volji vstopa v ta Gospodova svetišča in jih zapušča.
      Na šivo in brahmo lahko gledamo kot na vidika triade. Ta vključuje tudi višnuja, ki je podporni vidik. Če človeka prevzame šiv-šakti, lahko dela čudeže, a je vseeno videti umaknjen in prazen. Če človeka prevzame brahma, je lahko filozof, vendar pa je lahko ujet v to ustvarjanje misli. Človek, ki ga prevzame višnu, daje, velikodušno daje in mogoče postane svetnik, vendar pa je lahko tudi to ječa. V 60. letih so se hipiji odzvali na višnujev vidik, ker so bili razočarani nad močjo (šiv-šakti) in umom (brahma).
      Bitje je večno, postajanje je začasno. Sebstvo doživlja oboje.
      Bitje in postajanje sta dva načina obstoja. Bitje je nespremenljivo, postajanje pa je proces razodevanja v času in prostoru. Človek je v svojem bitju sebstvo, v postajanju pa duša, odsev sebstva.
      Sebstvo opazuje. Igra pomanjšano vlogo Vsemogočnega. Sebstvo je iskra Vsemogočnega. "So časi, ko se zaveš, da je nekdo za tabo, znotraj tebe, nad tabo, okoli tebe - da je nekaj prisotno. To nekaj," pravi Maitreja, "je Vsemogočni. Ne sodeluje, ampak opazuje. Za ta korak se nikomur ni treba naprezati, zanj je vsak primeren. Potem ko vaše zavedanje raste, če vadite nenavezanost, me boste spoznali v moji celovitosti. V trenutku, ko pomislite name, sem z vami."
      Sebstvo se razodeva skozi zavedanje. Sebstvo omogoča, da se um, duh in telo zavedajo resničnosti in lahko glede na to sprejemajo odločitve. Maitreja pravi: "Dopustite, da vaše zavedanje raste. Zavedanje bo z inteligenco vodilo um, duh in telo. To bo ustvarilo harmonijo med umom, duhom, telesom in sebstvom." Potem lahko sebstvo uporabi sile življenja, da preobrazi stvari in ustvari "čudeže". Um, duh in telo so samo posredniki.
      Zavedanje je svetloba življenja. Vse, kar je narejeno brez zavedanja, vodi k uničenju. Vse misli, ki vas vodijo v sebičnost, vas oddaljujejo od zavedanja. V zavedanju ni spomina. Spomin je samo v umu. Ves boj in skrbi so v umu, nikoli v zavedanju. Trpljenje, depresija in hrepenenje po mamilih so stanja uma. Zavedanje vas osvobodi in dopusti, da uživate življenje.
      Ko zavedanje še spi, "-izmi" nadzirajo um, duha in telo ter ustvarjajo delitve. To je maja - iluzija. Ko vas usmerja in vodi zavedanje, vam "-izmi" ne morejo priti do živega. Zavedanje lahko celo povzroči, da se kralj odpove kraljestvu, uči Maitreja. Privilegiji delijo in zanikajo enost z bitjem znotraj vas. "-Izmov" ne odvržete vseh hkrati, so koraki na poti. Zavedanje nadzira ritem razvoja. Kljub temu pa zavedanje ni breme. Ostanete natančni, neomadeževani, cisti. V tem so milost, mir in sreča. To so Gospodovi blagoslovi.
      Doma in v šoli bodo zaceli zavedanje spoštovati kot sveto, Božje darilo, pravi Maitreja. Zavedanje je mati ustvarjanja. Nikoli ne more biti razdeljeno ali vsiljeno. Učbeniki ga ne morejo opisati, ker nima ne začetka ne konca. Zavedanje lahko samo izkusite. Je seme v vsem stvarstvu in v vsakem posamezniku.
      Zavedanje je univerzalno in ne "pripada" nobeni religiji, nobenemu guruju, svetniku ali politiku.
      Po Maitrejevem mnenju ste ujeti v mrežo navezanosti, ko sodite in trdite: "Jaz imam prav, vi pa se motite." Sebstvo mora vedno vaditi nenavezanost. Tako bo zavedanje raslo. Sebstvo je nevtralno in nenavezano na trpljenje. Zavedanje varuje sebstvo. Tako kot morate umiti telo, je nenavezanost kopel za um, zavedanje pa za duha.

PRESEGANJE STRAHU

Po mojem mnenju nas med vsemi čustvi najbolj razjeda, uničuje, omejuje in zavira strah. Videti je, da razen Mojstrov nihče na svetu ni osvobojen njegovega primeža.
Govorijo nam, naj premagamo strah in postanemo neustrašni. Vsak učitelj, ki je ne glede na svoj nauk govoril človeštvu in z njim delil svojo modrost in razumevanje, je izpostavil vprašanje strahu kot eno najpomembnejših v življenju. Ali je mogoče živeti brez strahu" Ali lahko premagamo strah" Vsi mislimo, da vemo, kaj je strah. Mogoče ne vemo, kako se pojavi, gotovo pa vemo, kako ga občutimo. Obstaja več vrst strahu, ki izhajajo iz različnih okoliščin in potreb, s katerimi se srečujemo v življenju. Ko govorimo o strahu, večina ljudi takoj pomisli na strah pred nesrečami in smrtjo, na običajne strahove, ki vplivajo na naše življenje.
      Od rojstva naprej nas pitajo s podatki, ki pogojujejo naše odzivanje, in po mojem mnenju so to korenine našega strahu. Če bi otrok ostal nepogojen, ne bi poznal strahu. Strah enostavno ne bi vstopil v njegov um. Ugotovili bi, da je strah vedno le posledica umskih procesov, misli.
      Živali ne poznajo strahu, reagirajo, ko so v nevarnosti. V takih situacijah reagiramo tudi mi, vendar navadno s strahom, ker smo pogojeni, da v potencialno nevarnih situacijah reagiramo s strahom. Strah je vgrajen v naš odzivni mehanizem in je plod našega uma. Če ne bi bili pogojeni s to informacijo in zato ne bi mislili, da se potencialna nevarnost lahko uresniči, ne bi poznali strahu. Antilopa ne beži pred levom zaradi strahu, ampak zaradi svoje inteligence. Ve, da bo postala levovo kosilo, če ne bo tekla, zato teče na vso moč.
      Iz svojih izkušenj verjetno veste, da v nevarni situaciji, če nas prevzame strah, ne reagiramo učinkovito. Vsak od nas je imel kdaj sanje, v katerih ga je strah popolnoma prevzel in se je dogajalo nekaj strašnega, preganjala nas je pošast ali pa morda naš oče ali mati, starejši brat ali sestra. Mogoče nas je preganjal kak stvor našega prestrašenega uma, tako da se nismo mogli premakniti, saj naenkrat nismo znali več učinkovito bežati in smo bili ujeti v nekakšno močvirje, kjer smo se lahko premikali le z največjim naporom. Potem smo se povsem trdi od strahu seveda prebudili in bili veseli, da je končano, kajti grožnji ne bi mogli ubežati, saj se nismo mogli ganiti. Strah povsem onemogoči delovanje. Strah ohromi. Kako je potem mogoče, da antilopa v trenutku, ko zagleda leva, enako tudi zajec, ko zagleda psa, zbeži tako hitro, kot le more. Zaradi strahu" Mogoče pomislita: "Oh, to je lev, to je pes, oh, kako sem prestrašen(a)." Če bi bilo tako, bi se antilopa potuhnila in upala, da je lev ne bo prepoznal kot antilopo, oziroma bi zajec upal, da ga pes ne bo prepoznal kot zajca. V resnici pa pred nevarnostjo zbežita tako hitro, kot ju nesejo noge. Ne prestrašita se. To je inteligenten, instinktiven odziv telesa, ki ga povzroči stimulacija simpatičnega živčnega sistema v nadledvični žlezi.
      Imamo dva živčna sistema, simpatičnega in parasimpatičnega. Prvi živali spodbudi k begu, nam pa se osušijo usta, ne moremo teci, otrpnemo, roke se nam začnejo potiti ali pa se na strah odzovemo kako drugače. Parasimpatični živčni sistem deluje po načelu zadovoljstva in povzroči ustvarjanje sline, dobimo sijoče oči in občutimo veselje, srečo. Ustvarja zadovoljstvo. Videti je, da živimo tako, da bi bilo čim manj odzivov prvega in čim več odzivov drugega. Drugače povedano, bežimo pred strahom in iščemo zadovoljstvo in užitek. Zakaj se toliko ženemo za užitki in bežimo pred bolečino, strahom, trpljenjem, pravzaprav že pred vsemi vzroki bolečine" Če bi skušali poiskati vzroke za tako življenje, bi jih po mojem mnenju našli v podatku, kako vidimo sebe v odnosu do tistega, česar ne doživljamo kot sebe, do stvari, ki niso mi, do tistega, kar je izven nas. Očitno lahko nadzorujemo edino svoj odziv na različne dogodke. Celo življenje se izmikamo bolečinam in si skušamo podaljševati užitke, ti pa so le posledica delovanja simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema, so mehanizmi naših teles. Dokler se bomo istovetili s tem, bomo občutili strah.
      Zakaj bi moralo biti življenje tako mučno" Zakaj mora biti tako boleče" Vsi vemo, da je strah boleč. Do zdaj sem govoril o telesnem strahu, vendar obstaja še ena vrsta strahu. To je duševni strah. Mislim, da se ga vsi zavedamo in smo zanj dovzetni. To je strah, ki nas zgrabi v psiholoških situacijah, v katerih se počutimo (ne nujno fizično) ogroženi. To pomeni, da nas ne bo nujno poteptala ali pojedla kakšna divja žival ali kaj podobno drastičnega.
      Strah pred smrtjo je po mojem mnenju najmočnejši izmed vseh strahov, tako močan, da o njem niti ne razmišljamo, čeprav vemo, da se bomo nekega dne morali z njim soočiti (upamo, da bomo takrat že zelo stari in nas ne bo več strah). Vendar pa je ta strah prisoten v skoraj vseh situacijah in je po mojem mnenju ovit v sorodni strah pred življenjem. Strah pred smrtjo je posledica naše pogojenosti in dejstva, da smrt ločujemo od življenja.
      Življenje doživljamo kot dve plati: kot življenje in kot smrt. Ko smo živi, gremo spat, se zbudimo in smo spet tu. In potem je pred nami spet nov dan za življenje in doživljanje. Druga plat se začne, ko se ne prebudimo več, ko "umremo".
      Živeti (in umreti) brez strahu je za nas največji problem. Ne moremo si pomagati, da nas ne bi bilo strah v vsaki situaciji, ker strah ne nastaja več v zavestnem umu, ampak je nezaveden odziv v vseh situacijah. Ali lahko strah kako premagamo" Prestrašeni ne morete poznati sebe, svobode, resničnosti, sreče, veselja ali blaženosti. Če vas preganja en sam strah, vas preganjajo vsi strahovi. Kako naj se znebimo strahu" Poglejmo, če lahko k resničnosti pristopimo drugače in jo doživimo takšno, kakršna je, ne skozi meglo strahu; brez tega hromečega in uničujočega astralnega odziva.
      Ob poglobitvi v strah ugotovimo, da so vsi strahovi posledice misli, t. j. aktivnosti uma. Ko smo bili otroci, so nas učili, da se bomo opekli, če se bomo preveč približali ognju. Če bi se preveč približali ognju in si opekli roko, bi nas seveda bolečina kmalu naučila, da tega enostavno ne smemo početi. Tako se instinktiven mehanizem kot inteligentna reakcija vgradi v otroka. Otrok od tega trenutka naprej ve, da se ognju ne sme preveč približati. Če pa otroku rečete: "Če ne boš storil, kar sem ti rekel, te bom našeškal," potem v otrokov um vgrajujete povsem drugačno predstavo. Če držite besedo in otroka za kazen našeškate, ta občuti bolečino in se od takrat naprej trudi, da bi vam ustregel. V tem trudu, da bi vam ustregel in se izognil kazni, se otrokovo naravno odzivanje na življenje popači. To se je tako ali drugače, v manjši ali večji meri, zgodilo nam vsem. V svoj mehanizem odzivanja na življenje smo vsi vgradil vrsto zavor, ki skupaj ustvarijo strah. Strah se je tako globoko vgradil v naš podzavestni um, da se ne moremo spremeniti niti takrat, ko nanj pogledamo z zavestne ravni. Lahko ugotovimo, da je strah prisoten, lahko preučujemo njegov mehanizem, kljub temu pa, če smo iskreni, vidimo, da strah ne izgine. Z njim se moramo soočiti na drugi ravni.
      Nekateri ljudje se zatekajo k hipnozi. Strah tako obvladuje njihova življenja, da ne morejo opravljati niti najbolj vsakdanjih aktivnosti, kot so služba, nakupovanje, vožnja z avtom in druga drobna opravila. Zaradi strahu postanejo ta opravila tako mučna, da je posameznikovo življenje porušeno. Hipnotizira jih lahko terapevt, možna pa je tudi avtohipnoza. Hipnotizer ne glede na to, ali je hipnotizirani on sam ali pa nekdo drug, s sugestijo zatre odzive strahu v podzavestnem umu. Če je sugestija dovolj močna in je oseba zanjo dovolj dovzetna, bo nekaj časa delovala. Videti je, da se ljudje s pomočjo hipnoze osvobodijo hromečega strahu, pa naj bo to strah pred višino, pred zobozdravnikom, pred letenjem z letalom ali pa strah, ki jih prisili, da začnejo iskati cigarete ali pijačo, brž ko se znajdejo v zanje neprijetni situaciji.
      Takšne situacije nastanejo predvsem zato, ker naši vzgojni sistemi temeljijo na pogojevanju in tekmovalnosti. Prisiljeni smo se tekmovalno primerjati z vsakomer, vsem in z vsako situacijo, na katero naletimo. Namesto da bi imeli soseda Janeza za prijatelja, smo boljši ali slabši od Janeza. Namesto da bi bili drugačni kot sosed Janez, da bi imeli drugačne potrebe, upanja, talente in kvalitete, smo vedno boljši ali slabši od Janeza. Vedno smo potisnjeni v tekmovanje. Mislim, da je prav tekmovalnost izvor strahu.

Pogojevanje
Iz vsega tega si ustvarimo predstavo o sebi kot o ustreznem ali neustreznem, manjvrednem ali večvrednem človeku, vse predstave pa so seveda nevarne. Lahko se imamo za večvredne od drugih in imamo zato potrebo, da to iluzijo večvrednosti tudi ohranimo. V situacijah, v katerih je ta ogrožena, nas je strah. S strahom se borimo, bežimo pred njim, ga povečujemo, mu dajemo energijo, ga množimo in mu dovolimo, da deluje še naprej. Ali pa si predstavljamo, da nismo ustrezni. Sprašujemo se, zakaj ne moremo biti taki kot sosed Janez, ki je visok, simpatičen, prijazen, poslušen, ki vedno govori prav, ki dela, kar zahtevajo njegovi starši, ki ima vedno kak opravek, ki je prijazen, poslušen in ubogljiv otrok. Vedno znova smo postavljeni v situacijo, v kateri smo v očeh svojih staršev - in zato tudi v svojih očeh - nesposobni za spopad z življenjem, ki ga oni gradijo okoli nas. Mislim, da vse to ustvarja pogoje za strah, ker v vsaki situaciji pred seboj projiciramo to podobo. Dokler mislimo, da smo za neko nalogo dovolj sposobni in ustrezni, nas ni strah, ko pa naloga postane malo težja, se pojavi tudi strah.
      Vse to je posledica našega doživljanja sebe v preteklosti, našega odnosa do sebe, naših kvalitet, naših sposobnosti in naših izkušenj. Kako smo se prej znašli v tej situaciji" Je bolelo, je bilo prijetno" Če je bila izkušnja prijetna, smo jo poskusili zadržati. Če izkušnja ni bila prijetna, smo se je poskusili znebiti ali se ji izogniti. Videti je, da naše življenje zapolnjuje nenehen trud, da bi se izognili strahu in zadržali zadovoljstvo. Oba, strah in zadovoljstvo, sta rezultat naše miselne aktivnosti, našega uma.
      Če ne bi mislili, potem ne bi čutili ne strahu in ne zadovoljstva. Namesto: "Mislim, torej sem," bi morali reci: "Mislim, torej sem prestrašen." Bojimo se samo zato, ker razmišljamo. Zato živali ne poznajo strahu. Ko vidimo žival bežati pred plenilcem, je videti, kakor da se boji, vendar je to le instinktivna reakcija njene inteligence, da bi zbežala pred smrtjo. Strah je nekaj drugega. Strah izhaja iz misli. Dejansko je strah misel sama. Vprašanje pa je, ali lahko ljudje doživljamo življenje brez misli in brez strahu. Vsi naši strahovi so posledica naših življenjskih izkušenj. Oziramo se v svojo preteklost, smo seštevek vsega, kar smo, kar vemo o sebi in o življenju, vseh svojih izkušenj. Vse to je posledica misli.
      Ali bi se morali znebiti misli" To bi bilo seveda nesmiselno. Brez razmišljanja vendar ne moremo živeti, ne moremo graditi cest in mostov, prav tako ne moremo opravljati svojega dela. To pomeni, da je na nekaterih področjih vsakodnevnega življenja razmišljanje nujno potrebno. Vendar pa samo na povsem praktičnih področjih. Ali lahko zadržimo mišljenje samo na teh področjih in ga uporabljamo v vsakdanjem življenju, ne da bi ga prenesli na psihološko raven in tako doživljali psihološki strah" Počnemo ravno to.
      Sebe vidimo v taki ali drugačni podobi. Na primer: "Jaz sem britanski konservativec, varuh naroda in ne maram socialistov, ki želijo priti na oblast, saj bi v tem primeru izgubil vse privilegije. Zavidajo mi moj denar in moje udobno življenje. Prav to si želijo zase. Seveda niti ne pomislim, da bi to lahko imeli vsi. Bistveno je, da imam to jaz in da si oni to želijo, zato se bojim in se počutim ogroženega. Zato jih puščam v stiski in uporabljam vse mehanizme politične strategije, da zadržim trenutno stanje."
      Na osebni ravni vsi počnemo isto stvar. Imamo predstavo o sebi in jo poskušamo izboljšati. Zakaj" Da bi bili boljši, bolj izraziti, pomembnejši in vplivnejši, da bi na druge naredili boljši vtis, da bi napredovali, da bi imeli več denarja, večjo hišo, večji avto, da bi žareli in bili opazni, da bi bili nekdo, da ne bi bili pusti, dolgočasni, utrudljivi, da nas ne bi drugi prezrli.
      To vsi počnemo, da bi se dobro počutili, da bi podaljšali užitek. Ko govorim o užitku, ne mislim samo na seksualni užitek ali na užitek pri pitju, hranjenju in izmenjavi mnenj z ljudmi, ki mislijo podobno, ali na užitek pri poslušanju glasbe. Mislim na stanje, v katerem se počutimo udobno, brezskrbno in varno. Vse to neprestano iščemo. To pa počnemo tako, da zatremo vsako nasprotno izkušnjo: bolečino, žalost, trpljenje in strah. Ta dva mehanizma, ohranjanje zadovoljstva in beg pred strahom, izčrpavata vso našo energijo. Kakšna potrata energije! Kakšno strašansko izčrpavanje človekove psihe! Zato večina ljudi nima etrskega vida in lahko logično razmišlja le kratek čas. Zato večina ljudi (v psihološkem smislu) živi pohabljeno, okrnjeno, povsem ali relativno neustvarjalno življenje. Vso svojo energijo vlagamo v ta dva mehanizma: v iskanje, ohranjanje in hrepenenje po udobju, zadovoljstvu in varnosti ter v beg pred bolečino, trpljenjem in strahom.
Ali se lahko izognemo tema dvema mehanizmoma" Če sta oba ta odziva na življenje proizvoda misli, ali bi lahko živeli tako, da bi miselne procese vključili le v praktičnem življenju: pri vožnji z avtom, pri skrbi, da imamo dovolj bencina, da imamo denar za bencin in podobno" Če odhajate v tujino, morate preveriti svoj potni list, ugotoviti morate, ali boste lahko prišli pravočasno na ladjo, kar pomeni, da ne boste smeli zamuditi vlaka. Vse to je pravilna uporaba mehanizma misli. Brez tega bi bili v zmedenem stanju praznine in ne bi bili sposobni narediti ničesar.
      Napačna uporaba mišljenja je tisto razmišljanje, s katerim ustvarjamo predstavo o sebi, o svojih strahovih in zadovoljstvih - tako strah kot zadovoljstvo sta proizvoda mišljenja. Obstajata namreč samo v mislih. Ali lahko torej presežemo misel" Premagovanje strahu je povsem povezano s premagovanjem napačne uporabe misli.
      Vsi se tako zelo zanimamo za prihodnost. Bojimo se je. Želimo si varnosti. Bolj kot vse drugo si v življenju želimo varnosti, kar v prvi vrsti pomeni, da mora biti za vse dovolj hrane. Zaradi tega želimo imeti hrano. Ta mora od nekod priti, moramo jo biti sposobni kupiti, kar pomeni, da potrebujemo denar. To spet pomeni, da moramo biti zaposleni. Če nismo zaposleni, je to za nas travma. Če imamo službo, je to prav tako travma. V obeh primerih smo v precepu med željo in zavračanjem. Strah pred izgubo službe, strah, da ne bomo dobili boljše zaposlitve, strah pred tem, da bomo na delu srečali pametnejše in bolj iznajdljive ljudi, ki nam bodo vzeli službo; vse to vstopa v sleherno situacijo našega življenja. Vse življenje tekmujemo, posledica pa so stres, napetost in naraščajoč strah, kar omejuje vsako možnost za pravilno, spontano delovanje.
      Le malokdo med nami se zna na življenje odzivati spontano. Ne vemo, kakšno je življenje, ko ga doživljamo spontano, ne da bi vanj vnašali strah, poželenje in željo, da bi bilo takšno, kot si želimo. Ustvarjamo miselne podobe, mnenja in predstave o tem, kakšno bi življenje moralo biti - poznano, da bi se počutili varno, udobno in neogroženo. Želimo si odnosov, v katerih ne bi bili nikoli ogroženi. Želimo si, da nas žena ne bi nikoli nehala ljubiti ali da naš mož ne bi nikoli pogledal za drugo žensko. V vsaki situaciji se želimo počutiti psihološko varno. Je to mogoče, se to sliši razumno"
      Ali bi lahko živeli tako, da nas ta strah ne bi obvladoval, da naša sreča ne bi bila odvisna od drugih ljudi, kar je posledica strahu" Zaradi strahu postanemo pogojeni. Ker se bojimo zaradi svojih misli, ker to, kar smo, glede na vedenje o sebi iz preteklosti, projiciramo na jutri, na naslednji teden ali na naslednje leto, ustvarjamo pogoje, v katerih je strah pomemben dejavnik. Ne moremo mu ubežati. Svoje strahove iz preteklosti projiciramo v prihodnost, tako da v pravem smislu nikoli ne doživljamo tistega, kar se dogaja zdaj. Nikoli ne živimo zdaj, ampak vedno v preteklosti. Mi smo naše izkušnje iz preteklosti, smo vsota vseh svojih reakcij in strahov iz preteklosti.
      Če se pogledamo in se skušamo doživeti, ugotovimo, da nismo nič drugega kot sveženj strahov z občutkom identitete, ki jo imenujemo "jaz" in katere glavni napor je beg pred temi strahovi. Vsi bežimo pred sabo, pred predstavo o sebi, ki jo ves čas nosimo s seboj. Želimo ubežati strahu, ki smo ga ustvarili s svojimi mislimi, in iščemo način, da bi si zagotovili varnost, zadovoljstvo, življenje, kot ga poznamo, brez kančka neznanega. Mislim, da je največja neznanka smrt. Pred njo vsi bežimo.

BOLEZEN: VZROKI IN ZDRAVLJENJE

Kako vemo, da je duša opustila svoje telo?
Duša se navadno umakne kmalu zatem, ko ugotovi, da svojega posrednika ne more več uporabljati - bodisi ker se osebnost ne odziva na načrt ali namen duše ali ker je samo telo preveč staro in oslabelo, da bi ga lahko duša še naprej koristno uporabljala. Duša prekine dve povezavi - povezavo zavesti in življenjsko nit - in človek umre. Umiranje je umik povezave z dušo, ki ga ta sproži.
      Če duša prekine obe povezavi, je smrt popolna in takojšnja. Če prekine samo povezavo zavesti, življenjske pa ne, človek živi še naprej, vendar vegetira. To lahko traja tedne, mesece ali celo mnogo let.
      Človek lahko živi še naprej in se giba, vendar pa s stališča duše nima zavesti duše, ni več učinkovitega obojestranskega odnosa med dušo in telesom. Duša od tega življenja v kavzalno telo ne prejema več povratnih informacij. S stališča duše je tak človek kot rastlina. Ostane samo osebnost. Življenjska nit je še prisotna, povezava zavesti pa je prekinjena.

Dejali ste, da lahko telo živi še mnogo let.
Da, ker je telo samo po sebi močno. Ima lastno gonilno silo. Toda če se ne odziva na vidik zavesti, je kljub vsej svoji fizični moči s stališča duše neuporabno. Duša se bo zato morda odločila za umik in se vrnila v novem telesu, ki bo občutljivejše za namen duše.

Je bolezen karmična? (januar/februar 1987)
Predvidevam, da z izrazom "karmična" mislite na posledico dejanj iz prejšnjih življenj ali iz tega življenja. Vsaka bolezen in slabo zdravje sta (razen v primeru dedovanja) karmična - rezultat zlorabe energij z ene ali druge ravni, tiste, na kateri je duša, ali - pri astralno polariziranih posameznikih - energij astralne ravni. Karma je lahko od včeraj, iz prejšnjega tedna ali meseca, iz prejšnjega leta in ne izvira nujno iz zgodnejšega obdobja tega življenja ali celo iz prejšnjega življenja. Dobro ali slabo karmo ustvarjamo ves čas.

Kakšna je vrednost bolezni, ki vodi v smrt? (maj 1987)
Naj citiram Mojstra DK-ja (iz knjige Esoteric Healing [Ezoterično zdravljenje] Alice A. Bailey, stran 41): "Bolezen je včasih zunanji izraz nezaželenega subjektivna stanja. Če se to stanje pozunanji in pojavi na površini človeškega telesa, ga lahko prepoznamo, se z njim soočimo in ga odpravimo. Pomembno je vedeti, da lahko ta proces in čiščenje včasih povzročita smrt telesa. Vendar pa duša živi naprej. V dolgem dušinem ciklu eno kratko življenje ne pomeni veliko, je pa zelo dragoceno, če to obdobje bolezni (tudi če se konca s smrtjo) počisti napačna čustvena in mentalna stanja."

Če bo nova tehnologija svetlobe sčasoma ozdravila vse bolezni, ali to pomeni, da se bo vsak posameznik sam odločil, kdaj bo umrl, in smrt ne bo posledica fizičnega propadanja? (september 1989)
Prihaja čas, ko bo vsak izmed nas instinktivno vedel, kdaj je čas za smrt in na "drugo stran" bomo prestopili zavestno. Nova tehnologija bo omogočila mnogo daljše fizično življenje (ki bo učinkovitejše), na koncu pa bo organizem vendarle popolnoma iztrošen in zavestno se bomo odločili za smrt. Vedeli bomo, da smrti v resnici ni, da je samo preskok zavesti s te na neko drugo raven. Po določenem času (kot mi to razumemo) in skladno z našo usodo se bomo reinkarnirali v nova in bolj zdrava telesa, da bi nadaljevali ta proces izpopolnjevanja.

Aids: njegov vzrok in zdravljenje
Aids ni bolezen, ki je omejena na homoseksualno skupnost, ampak predstavlja grožnjo vsemu človeštvu. Brez nadzora bi ta novo odkriti virus lahko zdesetkal človeštvo. Predstavlja celo večjo grožnjo od srednjeveških epidemij kuge. Kako je virus nastal in zakaj je krivda pripisana homoseksualnim skupinam?
      Da bi resnično razumeli pojav aidsa v današnjem času, je treba nekoliko razumeti tudi lastnosti nove energije ali žarka, ki z vse večjo močjo vpliva na naša življenja. V mislih imam seveda prihajajoči sedmi žarek obrednega reda in magije. Ta mogočni žarek je v inkarnaciji, kot temu pravimo, od leta 1675 in je zdaj resnično močan. Njegova naravna žariščna točka v človeškem telesu je križni ali spolni center, na fizični ravni temu ustrezajo spolne žleze. Spolno življenje človeštva je tako deležno zelo močne spodbude. To je tudi vzrok za današnje neprikrito zanimanje za spolnost in za osredotočenje na zadeve in aktivnosti, ki so z njo povezane. To ni naključje, ampak neposreden odziv etrskega telesa človeštva na naraščajočo vzpodbudo sedmega žarka. V nekaterih primerih je to vodilo že v nevrotično in bolestno osredotočenje na ta osnovni (in popolnoma naraven) človeški instinkt. Patološka in nenaravna seksualna obsedenost je v nekaterih primerih nadomestila naravne in zdrave seksualne interese in aktivnost.
      Pravilno področje seksualnih impulzov in aktivnosti je fizična raven. Na tej in na astralni ravni vlada željni princip. Naraščajoča mentalna osredotočenost človeštva pa je željnemu principu omogočila vstop tudi na področje uma, in to z večjo močjo in osredotočenostjo, ki ju ta višja raven omogoča. Rezultat je uničujoč. Želja je vstopila v um, um pa se je odzval z bolestno obsedenostjo in magnetno povzročil razpad krvnih celic, kar je zlomilo sam imunski sistem in povzročilo nastanek virusa aidsa (virus je nastal sam od sebe). Je torej posledica napačno usmerjene misli ali zlorabe energije, in nikakor ne "Božja kazen" za "nenaravno" spolno vedenje (kot trdijo razne fundamentalistične skupine in posamezniki).
      Pravzaprav je virus aidsa v sebi ustvarilo relativno majhno število ljudi. Njegovo hitro širjenje (in nevarnost za človeštvo) je rezultat njegove izjemne nalezljivosti s telesnimi tekočinami: krvjo, urinom, blatom, spolnimi izločki in težje s slino. Trenutno je najbolj prisoten v ZDA in v predelih Afrike. V ZDA so bile najbolj na udaru homoseksualne skupine. Tako pa ni zato, ker bi bil aids posledica "nenaravne" ali "protizakonite" spolne aktivnosti, ampak zato, ker te skupine intenzivneje seksualno eksperimentirajo. Kljub svobodnejši družbeni atmosferi, v kateri homoseksualci danes živijo, nedvomno prihajajo pod pritiske, ki vodijo v pogosto menjavanje spolnih partnerjev in razširjeno uporabo prostitutk. Največjo grožnjo za širjenje aidsa torej predstavljata biseksualnost in opravljanje "najstarejše obrti", bodisi moške ali ženske.

POZIV K SLUŽENJU
Mojster preko Benjamina Crema

Ko resen učenec zasliši poziv k služenju, je prav, da ponujeno priložnost nemudoma sprejme. Poziv k služenju Mojstri redko ponovijo, ker morajo s časom, ki ga imajo na razpolago, ravnati preudarno. "Mnogi so poklicani, a le nekateri izbrani," bi morali razumeti kot: "Mnogi so poklicani, a le nekateri se odzovejo."
      Tako je pri velikem služenju; samo izbrani prepoznajo milost, ki jim jo daje priložnost, da služijo načrtu. Služenje je sveta dolžnost, ki učencu omogoči, da si bistveno skrajša čas bivanja na Zemlji. Mnogi to vedo, vendar se upehajo ob najlažji nalogi. Mnogi pozabijo na svojo davno obljubo in trpijo zaradi notranjega nemira. In tako Mojstri žalostno zmajejo z glavo in ponovno iščejo med čakajočimi lučmi.
      Vsi, ki služijo, se ne zavedajo, da to počnejo. Njihov odgovor na poziv duše ali Mojstra je tako instinktiven, da začnejo brez pomisleka smelo služiti. Tako so decentralizirani, da so svetovne potrebe njihova edina skrb. Služijo v vsakem trenutku, žal pa jih je glede na potrebe tega obdobja premalo. Mi na notranji strani iščemo tiste, ki nekoliko poznajo načrt in se jasno zavedajo prednostnih nalog. Iščemo tiste, katerih vnema je velika in katerih srca so prežeta z ljubeznijo in žrtvovanjem. Tako pogumne pozdravljamo v naši sredini in jim z veseljem predstavimo področje služenja. Potem stojimo ob strani in opazujemo. Vedno znova se njihovi sprva radostni koraki upočasnijo in omahnejo. Preveč pogosto se njihova sijoča pričakovanja spremenijo v dolgočasje in dvom, njihov visok navdih oveni in zamre.
      Vzrok za te žalostne pripetljaje je predvsem pomanjkanje vere. Brez vere ne morete narediti nič trajnega. Zaradi pomanjkanja te kvalitete je spodletelo mnogim obetavnim učencem. Niso v preteklosti nauki zaman poudarjali potrebe po veri, videli so jo kot srce služenja.
      Vera vsekakor ni slepo sprejemanje in prepričanje. Nasprotno, prava vera raste samo takrat, ko vam intuicija, glas duše, prišepne notranje védenje in vam srce brez ugovarjanja pravi: to je resnica. Ko pride ta trenutek, se vas ta na novo odkrita resnica trdno oklene in ostane v vas. Ko vas ljudje napadejo s svojo zavistjo in dvomi, se vedro držite svoje naloge. Zavedajte se, da vaš um pripada vam, zato vam nihče nima pravice reci, kako morate razmišljati.
      Negujte moder ritem, ki bo dovolil, da se bo vaše služenje naravno krepilo. Izogibajte se sunkovitemu služenju, ker boste tako izgubili ves zagon. Ne pozabite, da ste tu z namenom, služiti načrtu. To je, če bi jo le poznali, želja vaše duše. Ko vzpostavite stik z dušo, se začnejo vaše izkušnje vse bolj izražati. Duša nima preferenc, nima želja; povezuje se samo s tem, kar je uglašeno z njenim namenom, ta pa je služenje razvojnemu načrtu v največji možni meri.
      Prišel bo čas, ko bo vpliv Mojstrov omogočil področje študija in izkušnje, s pomočjo katerih bodo ti, ki zdaj stojijo na pragu, vstopili v kraljestvo svetlobe in znanja, in se prepoznali kot to, kar v resnici so. Mnogi pričakujejo nastanek nove dobe, ki bo temeljito vplivala na strukture njihovega časa. Služi in rasti, bi moralo biti vodilo vaših življenj.

Pred nekaj leti sem imel v San Franciscu in na Nizozemskem govor na temo vloga služenja pri razvoju učenca (govor je objavljen v knjigi Maitrejevo poslanstvo, I. knjiga), toda kot pravi moj Mojster, o služenju ne morete govoriti prepogosto in pregloboko. Za Mojstre je služenje začetek in konec obstoja; njihova vloga na tem planetu je služenje evolucijskemu načrtu. Upam, da vas bodo Mojstrove besede in ideje vzpodbudile in navdihnile, da boste več časa, energije in samih sebe vložili v ta osnovni namen, zaradi katerega ste se inkarnirali - v služenje. To je glavni in prvi namen vaše duše - služenje razvojnemu načrtu. To je razlog za inkarniranje duše.
      Rad bi vas spomnil na besede, ki sem jih napisal na začetku tega članka: "Osnovna gonilna sila razvoja je dejavnost duše, ki jo imenujemo služenje. Skozi služenje se nam razodeva zakon ljubezni."
      To je pravzaprav zelo pomembna trditev; zanima me, koliko ljudi tako razmišlja o služenju. Z drugimi besedami, gonilna sila vse evolucije, ne samo evolucije tega planeta, ampak vseh planetov, je aktivnost duše, ki se imenuje služenje. Duša služi v vseh oblikah in duša je v vseh oblikah, ki se utelesijo. Že samo utelešenje je posledica vzgiba duše k služenju, skladno z zakonom ljubezni.
      Kot veste, je naš sončni sistem pod vplivom drugega žarka. V tem sistemu je Bog ljubezen. Drugi žarek, žarek ljubezni in modrosti, prevladuje v našem sistemu; zato je Bog za nas ljubezen. Če služenje ni nič manj kot izraz zakona ljubezni, to pomeni, da je sam Bog služenje. Ne more biti drugače. Če je služenje Bog, potem mora biti služenje zelo pomembno in bistveno za vse, kar mislimo, da je življenje; pomen in namen življenja, proces inkarnacije in dejavnost, v kateri se duša na tej ravni izraža. Vse to je izraz ljubezni, kar je enako kot izraz služenja. Služenje, če ga opazujemo s te točke, mora biti najpomembnejša stvar, ki se je lahko domislimo, jo poznamo in jo počnemo.
      Ljubezen Boga do svojega stvarstva sili celo sam Logos, da se utelesi in se izrazi skozi planet. Mi smo enote Logosa, zato isti vzgib vlada tudi na ravni izražanja duše. Kot duša moramo služiti. To je osnovni vzgib in namen duše, ko se utelesi - služiti načrtu Logosa, načrtu evolucije, o katerem nikoli ne bomo vedeli vsega. Ko rastemo v služenju, ko se na poti razvijamo, se zavedamo vedno globljih vidikov uma ustvarjalnega Logosa, katerega izraz smo. Smo miselna oblika v umu Logosa. Da bi živeli pravilno, moramo spoštovati zakone, ki vladajo izrazom ljubezni Logosa na tem planetu, in kolikor je le mogoče, služiti razvojnemu načrtu. To je namen duše, zaradi katerega se duša utelesi.
      Poglejmo, kaj pravi moj Mojster v svojem članku: "Ko zadoni poziv k služenju," govori o priložnosti, ki jo Mojstri ponudijo skupinam, ne o klicu duše, "naj bi vsak resen učenec z odprtima rokama nemudoma sprejel ponujeno priložnost. Poziv k služenju Mojstri redko ponovijo, ker morajo s časom, ki ga imajo na razpolago, ravnati preudarno."
      Ko se približujete prvemu posvečenju, vas duša pripelje v stik z neko vrsto meditacije. To okrepi vezi med dušo in njenim odsevom, človekom v inkarnaciji. Z meditacijo nastane povezava med dušo in meditantom, most, antahkarana ali svetlobni kanal. Postopoma se oblikuje povezava, skozi katero lahko duša "zagrabi" svoj odsev in osebnost podredi svoji volji, svojemu namenu - služiti razvojnemu načrtu, ki mu vlada zakon ljubezni. Duša mora služiti. Takoj ko pridete v stik z dušo, si zaželite služenja. Ne morete si pomagati, ker je služenje vzgib duše in ona si prizadeva, da bi vplivala tudi na misli svojega odseva.
      Seveda lahko služite ali pa tudi ne. Razen klica duše vas nihče drug ne sili služiti, vendar pa lahko ta poziv zlahka preslišite. Duša ima neomejen čas; ne mudi se ji, zato vas bo vedno znova klicala. Navsezadnje se boste nekega dne na ta poziv odzvali in zaceli služiti. Tako duša ustvarja instrument, svoj odsev, skozi katerega lahko izpolni načrte in namene. Za razliko od Mojstra, ki mora svoje delo opraviti v nekem omejenem času, duša nima določenega časovnega okvirja, v katerem bi morala svoje delo opraviti.
      Evolucijski načrt prihaja s Šambale. Je v Logosovem umu in tako tudi v umu Sanata Kumare, Gospoda sveta. Buda ga prinese s Šambale in razodene trem velikim gospodom v Hierarhiji: Kristusu, Manuju in Mahačohanu, Gospodu civilizacije. Oni sprejmejo načrt, kot ga je Buda predstavil, in ga približajo temu, kar je v danem obdobju od 1000 do 2000 let, razdeljenem na krajše periode v obsegu 100, včasih pa 75 ali 25 let, možno. Mojstri se pogovorijo in soglasno odločijo o posebnih ciljih, nato pa vsak Mojster prevzame delež predstavljenega načrta, ki sovpada z njegovo žarkovno linijo. Odloči se, kako bo vzdolž te linije koristen, nato pa skuša, skozi različne skupine učencev, ki so pod njegovim vodstvom, ta del načrta uresničiti v svetu. Če se učenci pravilno odzovejo, Mojstrovo delo napreduje. Če se ne odzovejo, delo ne napreduje. In če Mojstrovo delo napreduje sunkovito, malo tu in malo tam, je Mojster žalosten, vendar ne more narediti nič. Ne bo uporabil sile, da bi ritem popravil.
      Če učenci del načrta, ki jim ga je Mojster predal, zavozijo, za to odgovarjajo sami in ne Mojster. Mojster odgovarja samo za predstavitev možnosti služenja, tako da vsakemu učencu predstavi nalogo, del načrta, področje služenja, ki ga učenec ali učenka lahko sprejme ali pa tudi ne.
      Duša ima neskončno časa. Vedno znova klice k služenju, življenje za življenjem, če je potrebno. Mojster pa, ki dela z načrtom, kot se ta v svetu izraža, nima toliko časa. Njegov časovni okvir je mnogo bolj omejen, zato se bo trudil, da bo svoj del načrta uresničil v danem časovnem obdobju, ki traja 25, 50, 75 ali 100 let. Mojstri torej časa ne morejo tratiti. Mojster je tako osredotočen na vse svoje raznolike dolžnosti in opravila, da nima časa nekoga, ki ne nadaljuje z delom, neprestano spodbujati. Predstavi področje služenja, opazuje, da vidi, kaj se dogaja, in če se oseba ne loti dela, jo morda ponovno spodbudi, ampak ponavadi ne več kot enkrat. Zato je za vsakega resnega učenca res nujno, da "z odprtima rokama nemudoma sprejme ponujeno priložnost". Poziv k služenju Mojstri redko ponovijo, ker morajo s časom, ki ga imajo na razpolago, ravnati preudarno.
      "Mnogi so poklicani, a le nekateri izbrani." Mojster pravi: "To bi morali razumeti kot 'Mnogi so poklicani, a le nekaj se jih odzove.' Tako je pri velikem služenju."
Mojstri imenujejo svojo delo veliko služenje. Služijo načrtu evolucije in to je vsa njihova skrb. Zato so na tem planetu. Kot verjetno veste, so na tem planetu z učenjem zaključili; tukaj se nimajo več česa naučiti. Dejstvo, da so tu, je posledica njihove želje in njihove potrebe po služenju.