Služiti človeštvu - Gandhijeva in Krišnamurtijeva filozofija

Vanamali Gunturu, rojen leta 1956 v Indiji, je Gandhija spoznal v otroštvu po pripovedovanju staršev, pozneje pa je v mladih letih prišel v stik s Krišnamurtijem. Obe veliki osebnosti sta nanj naredili močan vtis. Leta 1995 je dokončal svojo doktorsko disertacijo o Husserlu* in Krišnamurtiju in doktoriral na Univerzi v Münchnu v Nemčiji. Dr. Gunturu je avtor knjig Krišnamurti - življenje in delo (1997) in Gandhi - življenje in delo (1999). Sodelavka revije Share International Andrea Bistrich je imela intervju z njim v Münchnu.

Share International: Katera načela v naukih Gandhija in Krišnamurtija imajo največji pomen za vas osebno? Ali sta Krišnamurti in Gandhi spremenila vaše življenje?
      Vanamali Gunturu: Od Krišnamurtija sem se naučil, da sem pogojen. Ne morem se znebiti svoje pogojenosti, lahko pa se vedno znova preiskujem v zvezi s tem. To mi pomaga pri notranjem pregledovanju sebe in pri samoopazovanju. Gandi pa je izostril moj odnos do nenasilja, resnice in iskrenosti.

SI: Kljub zunanjim razlikam je videti, da sta si Krišnamurti in Gandhi zelo podobna. Oba sta si zastavila visok cilj - biti predana služitelja človeštvu.
      VG: Na zunaj sta bila zelo različna. Gandhi je bil prepričan asket, tako navznoter kot navzven, v mislih in dejanjih. Krišnamurti pa je zelo skrbel za svoj videz in bil vedno zelo urejen. Vendar so bili njuni cilji skupni: ljubezen, nenasilje, človekovo bratstvo in odstranitev revščine.
      Gandhi je govoril: "Služim resnici, služim človeštvu," in to odražal s svojim življenjem. Osebnega bančnega računa sploh ni imel in vse, kar je zaslužil v Južni Afriki, je uporabil v kampanji za pravičnost. Pokazal je svojo ponižnost in opravljal dela hlapcev - dela, ki so jih v Indiji opravljale samo nižje kaste. Krišnamurti je bil prav tako predan človeštvu, toda njegove metode so bile drugačne. Predvsem je predaval, kar naj bi ljudem odkrilo, da niso svobodni. Pokazal jim je, da je njihova zavest pogojena. Njegov cilj je bil doseči, da se človek osvobodi te pogojenosti.

Filozofija kot ljubezen do resnice
SI: Krišnamurti ni imel akademske izobrazbe, vendar ga imate za filozofa. Še več, v svoji knjigi pišete: "Krišnamurti je bil eden najbolj jasnih in vztrajnih filozofov, kar jih je." Ali lahko razložite svoj zaključek?
      VG: Krišnamurti je bil po srednjem veku prvi filozof, ki je prišel iz Indije. Od tedaj ni bilo nobenega filozofa, temveč le razlagalci ortodoksne indijske filozofije. Vsi drugi, ki so se imeli za filozofe, to niso. Naj pojasnim. V Nemčiji obstaja čudna tradicija: če je človek študiral in pridobil naziv s področja filozofije, že velja za filozofa. Močno dvomim, da s študijem književnosti že veljaš za pisatelja. Če hočete natančno opredeliti, kaj je tisto, kar naredi filozofa, potem je moral bodisi formulirati ali opredeliti nekaj novega ali ponuditi rešitev za obstoječe vprašanje. Na ta način lahko kot filozofe opredelimo Kanta, Husserla, Sartra ali Platona. Razpravljamo lahko o tem, ali je po teh najstrožjih pogojih Gandhi filozof. Njegov dosežek je v tem, da je brezkompromisno živel indijsko filozofijo, posebno jogijsko tradicijo: resnico, ahimso (nenasilje), bramačarjo (vzdržnost), asthejo (nekrajo) in aparigraho (neposedovanje). Na ta način je te pojme razširil in jih na novo opredelil. Niso bili več v rabi, Gandhi pa jih je reformiral in izpolnil dejanske potrebe ljudi. Bil je najnovejši primer za človeštvo, da človek dejansko lahko živi po teh naukih in da to niso samo miti iz starih tradicij. Nasprotno, na njih lahko zgradimo svoje življenje, na njih lahko zgradimo celo družbo.

SI: Priznanje za filozofa je Krišnamurtija prvič dvignilo iz kalupa ezoterike in ga postavilo med velike filozofe Vzhoda in Zahoda. Kakšen je bil odziv na to?
      VG: Obstajajo fanatični sledniki in nasprotniki Krišnamurtija, oboji pa so mu škodovali. Fanatični sledniki izberejo najprijetnejše vidike Krišnamurtijevih naukov in se obdajo z zidom, nasprotniki pa ga potiskajo v ezoterični kot in ga hočejo zadušiti. Niti toliko se ne potrudijo, da bi ga zares preučili.
      Na univerzi sem tri semestre dajal Krišnamurtijevo filozofijo; v predavanjih sem primerjal Krišnamurtija in druge mislece. Zanimanje študentov je bilo presenetljivo veliko. Bil je tako priljubljen, da so bila vsa predavanja polno obiskana. Po treh semestrih pa je univerza moja predavanja ukinila. V akademskih krogih je preveč predsodkov proti Krišnamurtiju in indijski filozofiji. Toda to je drugo poglavje.

SI: Zakaj je po vašem mnenju Krišnamurti kot filozof ostal nepriznan vse do danes?
      VG: Krišnamurti je nekoč dejal, da ni filozof. Po mojem mnenju se je hotel oddaljiti od praznih diskusij in pretencioznih vprašanj akademikov. To mu je dalo taktično prednost. Če namreč že na začetku rečem, da nisem filozof, temveč da imam misel, ki bi jo rad delil z drugimi - in če to misel spoštujete, me boste poslušali ali pa ne - ni pa mi potrebno akademsko dokazovati svojih komentarjev ali dodajati opomb. To je bilo njegovo stališče, zelo trezno stališče.
      Vendar je še drug razlog, zakaj Krišnamurti ni bil priznan in ni veljal za filozofa: večina filozofov meni, da je "misel" predpogoj za svobodo in prav tej točki Krišnamurti nasprotuje in pokaže v svoji analizi - da misel navadno ni svobodna, temveč pogojena. Filozofi morajo priznati njegovo kritiko in odgovoriti na izziv, ki ga je postavil prednje, če so resni znanstveniki.

SI: Krišnamurti je svoje učenje verjetno najbolje opredelil sam kot "umetnost videnja" - videnja brez motečih slik in podob, brez sojenja in obsojanja. Kako pridemo do te izkušnje videnja?
      VG: Krišnamurti domneva, da ljudje niso svobodni. Zakaj niso svobodni? Ne zato, ker nimajo ustavne svobode, državljanskih pravic, ženske emancipacije itd. To so zunanje svoboščine, Gandhi bi jih imenoval parlamentarne svoboščine. Človek, pravi Krišnamurti, ni svoboden v duhu. To pa je slabše kot vsaka zunanja oblika vezanosti. Notranjo odvisnost je težko prepoznati. Ko je človek v ječi, takoj ve, da ni svoboden. Ko pa je ujet v lastne misli, v pogojen vzorec mišljenja, je to težko prepoznati. To obliko vezanosti goji družba na številnih področjih - v veri, izobraževanju, znanosti itd.
      Krišnamurti je pokazal na tri osnovne notranje oblike pogojenosti: misel, čas in ego. Ti so tako globoko vgnezdeni v naši zavesti, da njihovega obstoja nismo zmožni prepoznati in tako nas obvladujejo. Krišnamurti pravi: Misel je po eni strani pogojena, ker ne more obstajati brez izkušenj in spomina. Po drugi strani pa misel pogojuje zavest. Pretekle zaznave povzročajo ugodje ali neugodje, ki se jim želim izogniti, jih obnoviti ali ponovno zaživeti. Kdaj? Jutri, dan pozneje itd. In na ta način misel načrtuje, na primer, prijeten dogodek v prihodnosti. Na ta način misel ustvarja čas, čas pa je nato odvisen od misli z njenimi številnimi zaznavami. Ko pomislim na svoje zaznave in jih poskušam ponoviti ali se jim izogniti, raste ego. Ko obstaja ego, so vse izkušnje posameznika organizirane okrog ega in ta postane središče zavesti. V končni analizi ego ni nič drugega kot miselna stvaritev. In tako pokaže Krišnamurti, da je misel pogojena, da se skozi misel ustvarja čas - da z mislimi nastane ego, ki je s svojo prisotnostjo vir vse pogojenosti. Ko človek to spozna - ne abstraktno ali teoretično, temveč neposredno kot človek doživlja zobobol - tedaj lahko doseže "umetnost videnja".

SI: Ali tako "videnje" resnično lahko obstaja?
      VG: Seveda je to zelo težko. Kdo se hoče resnično odpovedati svoji identiteti? Gre za uničenje vašega ega. Vsak ego ima identiteto, svojo lastno identiteto - kako ste se videli vsa ta leta, kako so vas videli vaši starši, prijatelji itd. Kdo je voljan to zapustiti? To je zelo težko, vendar bi rekel, da ni povsem nemogoče.

SI: Na kakšen način Krišnamurtijeva učenja temeljijo na indijski misli? Je Krišnamurti vzhodnjaški mislec?
      VG: Med Krišnamurtijem in nemškim fenomenologom** Edmundom Husserlom je presenetljivo veliko vzporednic. Kadar fenomenolog, kot je Husserl, misli brez strahu, bo prišel do enakih zaključkov kot Krišnamurti. V svojih zgodnejših delih Husserl dejansko pride do tega, pozneje pa se je umaknil zaradi strahu - strahu pred posledicami logične in fenomenološke misli.
      Resnica ni vezana na zgodovinski dogodek ali na določen kraj. Filozofova biografija, njegov rojstni kraj in kultura so naključni. Bistvena je samo resnica. Resnica je resnica samo, kadar presega čas in prostor. Krišnamurti je nekoč dejal: Ločitev ljudi na vzhodnjake in zahodnjake je samo geografska in poljubna, nima pa odločujočega pomena. Misel ni ne vzhodnjaška ne zahodnjaška. Ljudje se ločujejo po svoji pogojenosti. Filozofija ne more biti vezana na kraj ali čas, sicer ne bi bila resnična filozofija.

SI: V uvodu v svojo knjigo o Gandhiju pišete: "Gandhijevo delo je kot ocean." Večina izmed nas pozna Gandhija kot nekoliko ekscentrično, vendar karizmatično politično figuro. Malokdo pa ve, da njegova zbrana dela obsegajo 93 zvezkov in da je neutrudno obravnaval skoraj vsa človekova vprašanja v zvezi z življenjem.
      VG: Paradoksno je, da se je glede Gandhija lahko zadovoljiti s klišeji. Vendar ni bil samo politično angažiran borec, ki so ga ljudje poznali, temveč je veliko pisal tudi o zdravju, filozofiji, ekonomiji, higieni, politiki itd. Napisal je okrog 70 pisem na dan. Zanj ni bil nihče nepomemben. Veliko ljudi mu je pisalo in ga prosilo za nasvet, on pa je vsem odgovoril.

SI: Gandhi je izjavil, da se razvija nova zavest, ki bo počasi in posredno prežela ves svet. Ali se je svet po Gandhiju in Krišnamurtiju izboljšal?
      VG: Na odgovor pogosto vpliva človekovo razpoloženje. Dokaz obstaja, vendar njegova veljavnost temelji na vašem stališču in na tem, kaj želite videti. Nasilje po vsem svetu se je dejansko zmanjšalo. To postaja očitno, ko upoštevate razvoj človeštva. Tako imenovana civilizacija ni nič drugega kot postopno zmanjševanje nasilja na vseh področjih življenja. Ko pomislimo na človekov začetek, ko je živel v skupinah in plemenih, ko je napadal, se boril in ropal drugega, je bilo nasilje sprejemljivo in ni bilo nikoli vprašljivo.
      V toku evolucije pa se je človek naučil obvladovati nasilje, vendar še nismo dosegli stopnje, na kateri bi morali biti. Gandhi nam je omogočil, da se tega zavemo: tako imenovana svoboda je samo fasada. Za to fasado se v zasebnem življenju, v okviru gospodarstva in politike skriva veliko nasilja. V trenutku, ko se ukvarjate z Gandhijem, se zaveste tega nasilja. To je danes Gandhijeva vloga. Ne glede na to, ali je bil pozabljen kot oseba ali ne, ostajajo njegove misli pomembne.

SI: Kdaj bodo ljudje spoznali to spremembo in ustrezno ukrepali?
      VG: Gotovo ne čez noč, treba pa je storiti korak. Moje upanje je: da bomo pozabili na krajevno omejenost teh dveh velikih filozofov in preučili filozofsko vsebino njunega dela. Razočara pa me, če nekdo razvrednoti njuno delo zaradi njunega narodnostnega ali kulturnega izvora, kot to delajo številni akademiki.

* Edmund Husserl (1859-1939), židovsko-nemški filozof.
**Husserlova fenomenologija je veda analize zavesti.