Nauk Apolonija iz Tiane, po Filostratu
Jeannette Schneider

Atenski Filostrat (180–250 našega štetja) je bil plodovit sofistični pisatelj in filozof. Med njegovimi najznamenitejšimi deli, ki so se uspešno uprla zobu časa, je biografija z naslovom Življenje Apolonija iz Tiane. Apolonijeva (16–97 našega štetja) življenjska zgodba je bila najverjetneje zapisana med letoma 220 in 230. Tiana je bilo mesto v Kapadokiji, zgodovinskem območju v vzhodni Anatoliji v Turčiji.
      Študentje ezoterike morda vedo, da je bil Jezus v svoji naslednji inkarnaciji Apolonij in da je prav v tej inkarnaciji – kot Apolonij iz Tiane – postal mojster (posvečenec pete stopnje).
      Apolonijeva biografija je nastala na željo Julije Domne, žene rimskega cesarja Septimija Severa, ki je vladal v letih 193–211, in matere zloglasnega tirana Karakala. Drugače kot druga dva vira Filostrat zatrjuje, da njegova zgodba temelji predvsem na pisanjih, ki jih je dobil od Julije. Avtor teh "zapiskov" je Damis iz Hierapolisa v Siriji, ki je potoval z Apolonijem in je bil njegov najbolj zvest sledilec. Apolonij je tudi sam napisal številne knjige, toda ohranjena so le njegova pisma, ki jih je Filostrat delno uporabil v svoji pripovedi. Bralcem bo morda zanimivo tudi, da je mojster Benjamina Crema dejal, da so "Filostratove navedbe o Apoloniju 'dokaj točne'". V tem članku se bomo osredotočili na Apolonijevo filozofijo in njegov način poučevanja. Za Filostrata krščanstvo ni obstajalo, prav tako tudi ne za Apolonija, ki ga je opisoval. Spomnimo, da je bilo krščanstvo v tistih časih še vedno krajevno omejeno in relativno neznano.

Prepustimo zdaj besedo Filostratu in spremljajmo njegovo razpravo. Apolonij je prakticiral Pitagorovo doktrino, njegov odnos do "modrosti in premagovanja tiranije pa je bil bolj navdihnjen kot pri pitagorejcih. Čeprav je živel v časih, ki niso bili ne starodavni ne sodobni, ga ljudje niso poznali po izvirni modrosti, ki jo je prakticiral filozofsko in iskreno. Namesto tega so se osredotočali na njegova posamezna dejanja, zaradi njegove povezave z babilonskimi magi, indijskimi bramani in "golimi iz Egipta" pa so ga nekateri videli kot čarodeja in krivično označevali kot filozofskega sleparja …
      "Zato sem se odločil, da odpravim to splošno nevednost in zapišem točne podatke o mojstru in posebni modrosti, ki jo je poosebljal in navdihoval. Pri svojem delu sem upošteval kronologijo njegovih besed in dejanj. Gradiva sem črpal iz mnogih mest, ki so mu predana, iz svetišč, ki jih je znova obudil po tem, ko so bila že zapuščena in pozabljena, iz poročil številnih ljudi in iz njegovih lastnih pisem …
      "Toda najnatančnejše podatke sem zbral, kot pojasnjujem v nadaljevanju. Mož po imenu Damis, ki mu modrost ni bila tuja, je postal Apolonijev učenec. Zapisal ni le dnevnikov potovanj, na katerih naj bi bil – po lastnih trditvah – Apolonijev spremljevalec, ampak tudi njegove izreke, govore in napovedi. Zvezki z Damisovimi spomini so bili neznani, dokler ni nek član njegove družine nanje opozoril cesarice Julije."
      Kot pravi Damis: "Pojdiva skupaj, Apolonij, ti boš sledil bogu in jaz bom sledil tebi. Morda boš spoznal, da sem zate zelo koristen. Morda ne vem ničesar drugega, toda bil sem v Babilonu in sem se nedavno vrnil od tam, zato poznam vsa tamkajšnja mesta in vasi, v katerih je veliko dobrega. Še več – poznam prav vse barbarske jezike. Tam živijo Kaduzijci in jaz jih razumem." "Jaz pa, prijatelj moj," je odvrnil Apolonij, "jih poznam vse, vendar se nisem ničesar naučil."

Apolonijev način življenja

Govorili so, da je se ob Apolonijevem rojstvu prikazal blisk, ki se je skoraj dotaknil tal, nato pa se je obrnil nazaj navzgor in izginil. Menili so, da so tako bogovi naznanili njegovo nadarjenost. O njem so govorili tudi, da je bil izredno privlačen. Filostrat opisuje njegov izstopajoč mladosten videz. Prehranjeval se je vegetarijansko, jedel je suho sadje in zelenjavo ter dejal, da je vse, kar rodi zemlja brez pomoči, popolnoma čisto. Za vino je dejal, da je čista pijača, ker prihaja iz rastline, ki je tako dobrodejna za ljudi, vendar moti mentalno ravnovesje, ker zmede eter v duši. Njegova obleka je bila preprosta: "… nosil je lanena oblačila in zavračal tista, ki so bila izdelana iz živali. Imel je dolge lase in živel v svetišču [Asklepij v Egeji] … Zaradi njegove krepostnosti in samoobvladovanja ga celo v adolescenci ni premamila [spolnost]. Navkljub svoji mladosti in fizični moči je premagal in obvladal slo."
      Apolonij je posnemal Pitagoro in pet let ni spregovoril: "Vendar pa v tem obdobju tišine ni bil nedružaben. Ko so ga nagovorili, je odgovarjal z očmi, rokami, gibi glave. Ni bil žalosten ali pobit, temveč je ohranil svojo ljubezen do družbe in prijaznost. Dejal je, da je bil takšen način življenja, ki se ga je držal celih pet let, izredno naporen." Ko se je odločil znova spregovoriti, "… se je izogibal natrpanim in neurejenim mestom. Dejal je, da potrebuje družbo resničnih ljudi, ne zgolj človeških bitij."
      "Njegov slog govora ni bil rapsodijski in poln poetičnega besednjaka, kljub temu pa ni bil pikolovski … Ni bil naklonjen logičnemu analiziranju ali dolgim razpravam in nikdar niso slišali, da bi bil do poslušalcev ironičen ali prepirljiv. V svojih odgovorih je bil avtoritativen, dejal je 'vem', 'prepričan sem', 'morate vedeti'. Njegovi stavki so bili kratki in jedrnati, njegov besednjak brezhiben in primeren okoliščinam. Vse, kar je dejal, je zvenelo kot zapoved s prestola."
      Apolonij je govoril tudi o potrebi po nenavezanosti in modri presoji: "… moder človek se sooča z več nevarnostmi kot mornar ali vojščak, saj ga nenehno preganja zavist, ne glede na to, ali molči ali govori, ali koga nagovori ali zgolj gre mimo njega, ali se na koga obrne ali ne. Če je modreca premagala jeza, spolna sla ali alkohol, če deluje nekoliko bolj gorečno, kot bi bilo primerno okoliščinam, mu lahko ljudje morda oprostijo. Toda če se ponižuje za denar, mu ni mogoče odpustiti in bo kot utelešenje vseh pregreh deležen prezira."

Pot v Indijo

Apolonij je odpotoval v Indijo, da bi se srečal z bramani. Spremljali so ga Damis in različni učenci, ki jih je srečal na poti. Ob prihodu jim je izrekel dobrodošlico braman, ki je opisal njihova doživetja na potovanju, navedel njihove prednike in povzel razprave, ki sta jih imela Damis in Apolonij. Apolonij je bramana vprašal, kako vse to ve, in ta je odgovoril: "Prišel si do dela modrosti, toda ne do vsega." Apolonij je odgovoril s prošnjo, da ga braman nauči svoje modrosti. Braman je izrekel opazko, ki je pokazala njegovo dobro poznavanje Apolonijevega značaja, in Apolonij je vprašal: "Ali ste že razbrali mojo naravo?" Modri braman je odgovoril, da lahko razpozna "vse vrste duš in ima za njihovo odkrivanje na voljo nešteto načinov".
      Ob neki drugi priložnosti je pogovor nanesel na reinkarnacijo. Apolonija so vprašali, ali se spominja svojega "prvega telesa" in tega, kdo je bil v preteklosti. Odgovoril je: "Bilo je nečastno, zato se ga le malo spominjam." Jarhas [ki ga je spraševal] je nato vprašal: "Zakaj je po tvoje nečastno, da si bil kapitan egipčanske ladje? Kajti vidim lahko, da si to bil." "Prav imaš, Jarhas," je dejal Apolonij, "natanko to sem bil. Meni se ne zdi le nečastno, ampak tudi preziranja vredno. Za človeštvo je prav tako dragoceno kot vladanje ali vodenje vojske, vendar je na slabem glasu med pomorščaki. Takrat niti mojih najbolj plemenitih dejanj nihče ni videl kot hvalevrednih." Nato je Apolonij povedal o svojem barantanju s pirati, ki so hoteli zajeti njegovo ladjo, vendar jih je odvrnil tako, da jim je obljubil brezkončna čudesa in uspel pobegniti na odprto morje. Na to je Jarhas v smehu odvrnil: "Zdi se, da misliš, da je mogoče izogibanje napačnemu enačiti s pravičnostjo …" Apolonij je v Indiji seveda užival še v številnih drugih debatah. Toda, kot je dejal, Filostrat, "to so bili pogovori med Apolonijem in modrecem. Tam je ostal štiri mesece in vpijal vase tamkajšnje doktrine, tako izpovedane kot tajne."

Nauk

Na povratku v Grčijo so potovali skozi Efez, kjer je imel Apolonij nekaj javnih razprav. Filostrat je zapisal: "Nekoč, ko je na dolgo govoril o sočutju ter pridigal, da moramo skrbeti drug za drugega, da bo tudi za nas poskrbljeno, so vrabci tiho sedeli na vejah. Nato pa je priletel še eden in začel glasno čivkati, kot da bi drugim nekaj sporočal, in ko so ga zaslišali, so tudi sami začeli čivkati in odleteli za prvim. Apolonij je nadaljeval svojo razlago. Vedel je, zakaj so vrabci odleteli, vendar tega občinstvu ni povedal. Ko pa so vsi pogledali navzgor k pticam – in nekateri so to prav neumno imeli za znamenje – je Apolonij prekinil svoje predavanje in dejal: 'Mlademu sužnju je zdrsnilo, ko je nosil pšenico v košari. Nadaljeval je pot, ne da bi pobral vsa zrna, temveč jih je pustil razkropljena v neki ulici. Ker je bil ravno takrat v bližini vrabec, je zdaj prišel povedati še ostalim o tej zlati jami, ter jih povabil na večerjo.' Večina Apolonijevih poslušalcev je oddrvela na tisti kraj, on pa je medtem naprej predaval preostalemu občinstvu o medsebojni delitvi, o čemer je bil govoril že pred to prekinitvijo. Ko so se ostali vrnili in osupli vzklikali, je dejal: 'Vidite, vrabci skrbijo drug za drugega in si vse medsebojno delijo, nam pa je to pod častjo.'"
      Šel je tudi skozi Smirno (današnji Izmir), kjer je govoril o upravljanju mest, kajti vedel je, da so mesta v medsebojnih sporih. Filostrat navaja, da jim je Apolonij povedal, da mesto za pravilno vodenje potrebuje tako enotnost kot neenotnost. "Črna in bela ne moreta nikoli postati isto, sladko in grenko se ne moreta nikoli pravilno mešati, toda enotnost in neenotnost lahko rešita mesta. Naj pojasnim. Neenotnost, ki povzroči, da se ljudje spopadejo z meči ali se kamenjajo, je treba preprečiti, kajti mesto potrebuje blaginjo za otroke, potrebuje vladavino zakona in potrebuje ljudi, ki so sposobni govora in delovanja. Toda določena mera tekmovanja je dobra, če vsakdo poskuša bolje svetovati od drugega, bolje opravljati svoje delo od drugega ali postaviti boljše zgradbe od drugega. To je koristen konflikt, neenotnost z drugimi, ki prinese dobro vsem … po mojem mnenju je najbolje, če vsakdo počne to, kar ve in zna. Če je kdo znan po svoji prepričljivosti, drugi po svoji modrosti, tretji po kreposti, spet kdo drug po svoji stanovitnosti in strogosti do hudodelcev, kdo po nepodkupljivosti, bo mesto imelo čvrste temelje in ga bodo poveličevali."
      Apolonija so spraševali tudi o upodabljanju bogov, še zlasti na področju kiparstva. Prosili so ga, da opiše, kako so bogovi upodobljeni. Ali gredo veliki umetniki v nebesa in napravijo odlitek božje podobe, preden jo upodobijo v svojem delu? Ali umetniki posnemajo? Apolonij je odgovoril, da "… je te predmete ustvarila domišljija … ki je večji umetnik od posnemanja. Posnemanje ustvari, kar pozna, toda domišljija ustvari tudi tisto, česar ne pozna, vendar si lahko zamisli pri opazovanju tega, kar je resnično. Pretres lahko onemogoči posnemanje, toda domišljije ne more nič onemogočiti, saj mirno nadaljuje pot svojemu namenu naproti."
      Ko so Apoloniju povedali o obrekovanju, ki ga ljudje razširjajo o njem, je dejal: "Če se vam je pri obrekovanju mojega značaja zazdel prepričljiv, se morate zavedati, da je pravzaprav obrekoval vas in ne mene. Po mojem mnenju je tisti, ki ga obrekujejo, izpostavljen precejšnji nevarnosti, saj ga sovražijo, čeprav ni storil ničesar narobe, toda tisti, ki posluša obrekovanje, je prav tako v nevarnosti. Kot prvo, trpel bo zaradi sprejemanja neresnice, ki jo obravnava, kot bi bila resnica; kot drugo, trpel bo zaradi lahkomiselnosti in naivnosti, ki je sramotna celo za mladino; in kot tretje, ljudje bodo v njem videli ljubosumneža, saj je dovolil ljubosumju, da mu prinaša škodljive informacije. Obenem bo v očeh ljudi bolj kriv klevetanja kot tisti, ki ga je v resnici zakrivil, kajti človekova narava je nagnjena k sprejemanju tistega, v kar ni pripravljena dvomiti."

Ezoterični nauk

Apolonij v svojem pismu konzulu Valeriju, v katerem omenja tudi smrt konzulovega sina, piše tako: "Smrt sploh ne obstaja, razen na videz, enako kot nič ne pride v obstoj, razen na videz. Tako kot je prehod iz substance v naravo le videti kot prihod v obstoj, je tudi prehod iz narave s substanco le videti kot smrt. Vendar pa v resnici nič ne pride v obstoj in nič ne umre; gre zgolj za to, da je zdaj vidno in potem nevidno. Prvi razlog za to je gostota materije, drugi pa substanca, ki je svetloba. Substanca je vedno enaka, spreminja se le to, ali se premika ali miruje.
      To je po mojem mnenju njena karakteristična značilnost, kajti njena sprememba nima zunanjega vzroka, temveč do nje pride, ko se celota razkroji v dele, ali ko se deli vrnejo v celoto zaradi enosti vsega, kar obstaja. Predpostavimo, da nekdo vpraša: 'Kaj je to, kar postane v nekem trenutku vidno, v drugem pa nevidno, in to tako za iste opazovalce kot tudi za druge?' Odgovor bi se lahko glasil, da vse zemeljske vrste, ko so napolnjene, postanejo vidne zaradi odpora, ki ga povzroča gostota, nevidne pa postanejo, ko so razredčene zaradi lahkotnosti materiala, iz katerega so zgrajene, kajti ta se na silo razprši in ubeži iz večne posode, v kateri je vsebovan, obenem pa nikakor nima sposobnosti, da bi prišel v obstoj ali izginil.
      Zakaj torej napaka tako dolgo časa ostane nepopravljena? Zato, ker nekateri ljudje mislijo, da so sami povzročili tisto, kar so doživeli, pri tem pa pozabljajo, da je tisto, kar je povzročeno, povzročeno skozi starše in ne od njih, enako kot nekaj, kar raste skozi zemljo, ne raste iz zemlje. Pozabljajo tudi, da nič, kar je v pojavnem svetu, ni povezano s posameznikom, ampak da je izkušnja vsakega posameznika povezana z Enim. In kako bi lahko kdorkoli to pravilno poimenoval, razen 'prva substanca'? Ta je hkrati tista, ki deluje, in tista, ki je predmet delovanja. Je tisto, kar so vse stvari za vsa bitja kjerkoli, je večno božanstvo, ki ga imena in pojavne oblike zgolj prikrajšajo za njegovo bistvo in ga izkrivijo.
      Kako je mogoče nasprotovati nečemu, kar je nastalo po božji volji? Če obstaja ureditev vsega, kar obstaja – in takšna ureditev zares obstaja – in je bog na vrhu te ureditve, si pravičen človek ne bo želel dobrega, kajti to bi bilo pohlepno in v nasprotju z redom. Namesto tega bo vse, kar se zgodi, sprejel kot pravilno. Pojavljajte se v javnosti, razrešujte spore, lajšajte krivice. Na ta način boste solze pustili za seboj. Lastnih interesov ne smemo postaviti pred interese skupnosti, ampak interese skupnosti pred svoje. In pomislite, kakšno uteho imate: cela provinca se vam je pridružila in objokuje vašega sina."
      Na koncu Filostratove biografije preberemo: "Pravijo, da je Apolonij v svojem življenju pogosto razglašal tole: 'Živi neopažen, če pa ne moreš, vsaj zapusti to življenje neopažen.' Po njegovi smrti je imel nek mladenič videnje o Apoloniju in je dejal, da je zdaj prepričan o nesmrtnosti duše, kajti "sam Apolonij je prišel k meni, da bi govoril o stvareh, ki jih nisem verjel, zato naj vam povem, da je ovekovečil doktrino:

"Duša je nesmrtna, toda ni tvoja,
ampak pripada previdnosti. Ko telo propade,
se duša požene kot dirkalni konj skozi vratca,
okretno skače, se pomeša z lahkotnim zrakom,
in sovraži svojo boječo in težko hlapčevstvo.
Kakšno korist imaš od tega? Ko te ne bo več,
boš verjel: zakaj bi se torej za časa življenja
vmešaval v takšne skrite stvari?"

Filostrat zaključi tako: "To je Apolonijev razglas o skrivnostih duše, ki nam daje pogum in nam pomaga spoznati svojo naravo na poti tja, kamor nas pošilja usoda. Ne spominjam se, da bi kdaj videl mojstrovo spominsko grobnico, čeprav sem prekrižaril že večino današnjega sveta, sem pa povsod slišal grozljive zgodbe o njem. V Tiani je njegovo svetišče, vendar na stroške cesarja [Karakala], kajti cesarji mu niso odrekli tistega, v kar so bili sami prepričani." Tako se končuje Filostratova biografija Apolonija iz Tiane.

Odnos do boga z Apolonijevimi besedami

V nadaljevanju je nekaj ohranjenih besedil, ki jih je napisal sam Apolonij: "Zatorej mislim, da človek najbolj spoštuje božanstvo in s tem bolj kot vsi drugi upošteva njegovo voljo, če tistemu, ki ga imenujemo prvi bog, ki je Eden in ločen od vseh drugih ter kateremu so vsi drugi podložni, sploh ničesar ne žrtvuje, zanj ne prižiga ognja in mu ne posveča ničesar, kar je v domeni občutenja – kajti on ne potrebuje ničesar niti od bitij, ki so večja od nas, in iz zemlje ne raste nobena rastlina, niti ne obstaja žival na zemlji ali v zraku, s katero ni povezana takšna ali drugačna skrunitev. K njemu usmerjajmo le tisti boljši govor – s tem mislim govor, ki ne prihaja čez ustnice – in prosimo za najboljše stvari od najplemenitejših bitij s tistim, kar je najplemenitejše v nas, in to je naš um, ki ne potrebuje nobenega instrumenta. Glede na to ne bi smeli na noben način ponujati žrtvovanja velikemu bogu, ki je nad vsem."*

Na koncu Apolonijevega nauka moramo omeniti tudi dejstvo, da je od 4. stoletja naprej njegov sloves upadel. Iz častivrednega svetega moža, slavnega zaradi svojih govorov in dejanj, ki je potoval do najbolj oddaljenih kotičkov Rimskega imperija, se je v očeh ljudi prelevil v čarovnika in šarlatana. Nekateri so bili celo prepričani, da je Jezusov nasprotnik, kajti v prvih stoletjih zgodnjega krščanstva, ki se je šele oblikovalo kot institucija, dva sveta moža zagotovo ne bi mogla obstajati tako kmalu eden za drugim. Kot je dejal sam Apolonij v Filostratovi biografiji: "Toda če ljudje govorijo o meni dve različni zgodbi, enako, kot bo to v prihodnosti, kaj je na tem nenavadnega? Neizbežno je, da vsakdo, ki je v očeh ljudi izjemen v kakršnemkoli smislu, postane predmet nasprotujočih si zgodb. Vzemimo za primer Pitagoro, Orfeja, Platona ali Sokrata. O njih so nasprotujoče si zgodbe ne samo govorili, ampak tudi zapisali. Ljudje imajo nasprotujoče si poglede celo o samem bogu." Lahko gremo še dlje in zapišemo, da če krščanstvo ne bi šlo po poti, po kateri je šlo, bi lahko Filostratova biografija postala peti evangelij.

reference:
Filostratova biografija The Life of Apollonius of Tyana (Življenje Apolonija iz Tiane).
The Letters of Apollonius (Apolonijeva pisma).
Obe deli je uredil in iz grščine prevedel Christopher P. Jones, Loeb Classical Library, Harvard University Press, 2005–2006.
*E. H. Gifford, Preparation for the Gospel (priprava na evangelij), Evzebij iz Cezareje, 4. knjiga, 13. poglavje.

Jeannette Schneider je sodelavka Share Internationala iz Zutphena na Nizozemskem.