Bil je v Ameriki
Bette Stockbauer

Od Polinezijskih otokov do vzhodne obale Združenih držav Amerike in od Kanade do Južne Amerike so ga poznali pod različnimi imeni: Zdravitelj, Prerok, Čudodelnik, bog jutranje zore, bog vetra, Učitelj, Belo oblečeni mojster. Čeprav so bila imena različna, legende govorijo o istem človeku:

• v Polineziji govorijo o treh velikih ladjah, ki so priplule z Zahoda. Po vodi je prišel moški svetle polti v dolgi beli obleki, rjavih las z brado, ki se je zlato sijala v jutranjem soncu. Ko je prišel na obalo, so ljudje opazili, da je bila njegova obleka suha.Po tem so sklepali, da je bog. Strokovnjaki to legendo postavljajo v 1. stoletje našega štetja.
• med Tolteki srednje Mehike je živel prerok sivo zelenih oči, ki je nosil zlate sandale. Z dvanajstimi učenci je ljudi učil svojo religijo miru.
• Graditelji nasipov* v Severni Ameriki so pripovedovali o velikem zdravitelju, ki je lahko obujal mrtve in zdravil bolne. Hodil je med ljudmi, z rokami vzdignjenimi v blagoslov. Vsako dlan je krasil skrivnosten križ.

Take so zgodbe, ki jih vrači in varuhi legend šepetajo že skoraj 2000 let.

Ponovno odkritje svetih legend
Leta 1918 je bil L. Taylor Hansen študent in je svoje poletne počitnice preživljal z indijanskim plemenom Čipeva v Michiganu. Njegovo zanimanje za njihov način življenja je bilo več kot le akademsko. Njihov jezik in plesi, njihova kultura in religija so v njegovi duši odzveneli v bogatih harmoničnih akordih. Poglavar Dark Thunder mu je razodel veliko plemenskega znanja in mu nekega dne povedal zgodbo o svetem možu, ki je pleme obiskal v davnih časih. Ta človek je prišel k Indijancem, ko je bil njihov imperij združen in so se velika mesta raztezala več milj daleč. Kamorkoli je šel, so mu sledili čudeži in vedno je govoril o kraljestvu svojega očeta.
      V tej kratki povesti je Hansen zaslutil zametek mnogo večje zgodbe. Tega poletja so sklicali svet mnogih plemen, ki bi mlademu študentu razodel svete legende. Njegovo darilo Indijancem pa bi bila knjiga, ki bi ohranila njihove besede za prihodnje iskalce. Tako je bila rojena knjiga He walked the Americas, ki je na dveh kontinentih nastajala naslednjih 45 let. Naslednji članek opisuje zgodbo, ki jo je Hansen zbral o teh davnih časih - v njenem jedru je belopolti čudodelnik, oblečen v bela oblačila, s sivo modrimi očmi, ki so zrle v prihodnost.

Začetek krščanstva
Mnogi učenjaki se strinjajo s tem, da je bila Amerika ob začetku krščanstva tisoč let pred Evropo. Podoba teh dni, ki jo Hansen ponuja, je bleščeča. Večina Severne Amerike je bila združena, skupni jezik je bil algonkinski ali puanski. Glavno mesto je bilo tam, kjer je danes St. Louis, njeno sveto mesto pa Michigan. Tu so živeli Graditelji nasipov, katerih umetnost in zgodovina sta se ohranili v notranjosti zemlje. Njihove ulice in templji so bili obloženi z bogatimi preprogami iz jagodnih vitic. Njihovi rudniki bakra so oskrbovali tri narode s kovino, ki je bila trša od železa.
      V Srednji Ameriki je cvetel imperij Toltekov. Njegovo glavno mesto je bil Tollan (današnji Teotihuacan). Njegovo sveto mesto je bila Cholula. Tolteki so bili rokodelski mojstri. Zgradili so sijajne templje in palače in poznali so znanost zemlje in neba. Bili so odlični umetniki; na zidovih njihovih zgradb so bile freske čudovitih barv.
      V visokih Andih Južne Amerike se je bohotila podobno napredna kultura. Njihovi gigantski in skrivnostni piktografi, ki so iz zraka videti tako veličastni, verjetno izvirajo iz tistega časa.
      Dokazi dajejo slutiti, da so bili ti imperiji povezani s trgovino. Velike avtoceste so križale deželo in navigacija po oceanih je bila prav tako dobro poznana.
      Čeprav so bile te kulture zelo napredne, sta obstajali dve stvari, ki sta ogrožali njihovo stabilnost - suženjstvo in žrtvovanje ljudi. Skupaj z vojno in ropanji sta predstavljali zlo in strah za življenje vseh ljudi. In to je bila rana, ki jo je prerok prišel ozdravit.

Potovanje skozi Ameriko
Njegovo potovanje se je začelo v Polineziji, kjer se je nekega dne pojavil ob jutranji zori. V tej vojskujoči se deželi je pozval ljudi, naj odložijo orožje in odpravijo stara sovraštva. Osramočeni, ker jih je ta bog ukoril že s prvimi besedami, so se ljudje ponižno poklonili pred njim. Sveti mož je nato z otoka na otok širil svojo religijo ljubezni. Ko je odšel, so bila plemena združena in taka so ostala do današnjih dni.
      Z otokov je odplul na vzhod v mesto Pachacamac v Peru. Tu je naletel na ljubosumno duhovščino, ki je načrtovala njegovo smrt. Toda povsod, kamor koli je prišel, je bil zaščiten. Očistil je templje in si pridobil srca ljudi. Ko je odhajal v Brazilijo učit vojskujoča se plemena in so mnogi žalovali, je blago rekel: "Če bi imeli na vrhu hriba čredo lam in bi ena majhna padla v kanjon, ali ne bi šli dol in je rešili? Tako grem jaz, da rešim svoje lame, kajti to je volja mojega Očeta." V Peru se je vrnil mnogo let kasneje kot vladar Tollana, da bi obnovil svoje templje in nauke.
      Iz Brazilije je kasneje prek Karibov in Mehiškega zaliva prišel v Severno Ameriko. Hurukan je eno od mnogih imen, ki ga je tu dobil, ko je na morju pomiril vihar.
      Na začetku so se ga poglavarji plemen zaradi njegove moči bali, toda legende o njem so se nezadržno širile. O njegovih delih so govorili trgovci in obrtniki, ki so pripovedovali o bogu, ki je hodil po zemlji, ozdravljal bolne in krotil divje živali. Kmalu so njegovo ime šepetali povsod in mnogi so pričakovali njegov prihod, dolgo pred tem, ko so se njegova v sandale obuta stopala dotaknila njihove dežele.
      Njegovo potovanje se je nadaljevalo na sever po reki Mississippi do Kanade. Spomin na njegov prihod je ostal do danes živ v plemenih, kot so Čeroki, Čipeva, Algonkin, Dakota, Šavni, Pavni, Kri, Kokto in Seneka. Vedno je bil oblečen v bela oblačila, obrobljena s črnimi križi, in vedno je blagoslavljal otroke.
      Poznal naj bi več kot tisoč jezikov, kajti kamor koli je šel, se je najprej naučil jezika. V mestih je preoblikoval templje in jih okrasil z bogatimi barvami in simboli štirih strani neba. Prenovil je tudi njihove stare rituale: žrtvovanje otrok je spremenil v krščevanje. Namesto starih animističnih plesov je uvedel sončni ples kot ritual spokornosti in očiščenja. Prenovil je njihovo medicino in dal nov pomen kajenju pipe ter savni.
      Učil je o volji svojega Očeta in o ljubezni do svojega bližnjega: "Ne ubijaj in ne delaj slabega svojemu bližnjemu, kajti s tem ne škodiš samo njemu ampak tudi sebi. Delaj dobro drugim, le tako boš osrečil tudi sebe."
      Kjer koli je ostal dalj časa, je izbral 12 učencev in jih vzgajal v tem novem duhu. Takratni simboli in ceremonije so se v indijanski kulturi ohranili do današnjih dni.
      Poskrbel je tudi za njihovo prehrano, s seboj je prinesel nova semena in pokazal nove načine vzgoje rastlin. Dal jim je nasvet: "Ko so ljudje lačni, molite k Očetu, namesto da se vojskujete, in vaše prošnje bodo uslišane."
      Vsako jutro je pred zoro molil v samoti, dokler ni vzšla zvezda danica. To je postala njegova posebna zvezda in o njenih ciklusih je tudi sestavil poseben koledar. V zgodnjem obdobju Divjega zahoda so pionirji vedeli, da se Indijanci niso nikoli bojevali, dokler je na nebu žarela Venera.

Njegova številna imena
Njegova slava je rasla in z njo tudi število njegovih imen, saj je zmeraj pustil ljudem, da so ga klicali, kakor so sami hoteli. Bil je Wakea ali Wakan - Wah je voda - ime, ki pomeni popolno kontrolo nad vodo. Za Hopije je bil Tah-co-pah - Zdravitelj; za Serije Tlazoma - Čudodelnik. Čerokiji so ga imenovali Ee-me-shee - bog vetra, Papagi pa so mu dali ime E-see-cotl - Veliki zdravitelj. Algonkini mu niso dali svojega imena, pač pa so hoteli, da jim pove svoje otroško ime, ki ga je imel, ko je živel na drugi strani oceana. Tako so ga potem klicali Chee-Zoos - bog jutranje zore.
      V Srednji Ameriki so mu njegovi prijatelji dali ime Kate-Zahl, toda njegovo najbolj znano ime je bilo Quetzalcoatl - Pernata kača. Quetzal je redka, živo zelena ptica; Co pomeni kača - simbol vode, tl pa gospod. Celoten pomen je tako bog vetra in vode. Vsak veliki duhovnik, ki je prenašal njegovo učenje, je nase prevzel tudi njegovo ime.
      Potoval je na zahod prek Kanade do Yakime pri Pacifiku. Tako zelo je bil spoštovan, da so svojo najvišjo goro imenovali Tacoma, da bi s tem počastili njegovo ime. - Tlacomah, Gospod Čudodelnik. Ko se je obrnil proti jugu, je obiskal Jakije in Zunije, Havasuje in Akome. Seriji iz Baja Kalifornije še danes pripovedujejo, kako je ozdravil slepega, ko mu je z blatom namazal oči. Ljudje so takrat kot eden pokleknili in ga počastili.

Prihod v Tollan
Ko je prerok prišel v Tollan, v glavno mesto tolteškega imperija v srednji Mehiki, je njegova slava prišla pred njim kot duh.
      "Ljudje so ga že vsepovsod pričakovali. Množice so prekrile deželo do bližnjih hribov, v veselju so ga čakali s petjem in plesom. Vest o tem, da prihaja, je privabila ljudi iz tisoč kilometrov oddaljenih krajev in napolnili so bližnja mesta in vasi."
      "Že dolgo so vedeli, da ima rad cvetje, zato so z rožami okrasili cesto, po kateri je prihajal in vonjave različnih parfumov so napolnjevale zrak. Bolj ko se je bližal Tollanu, bolj je bila cesta podobna preprogi iz cvetja. Ko je šel mimo, so ljudje skočili za njim, da bi morda dobili cvet, na katerega je stopila njegova noga."
      "... Ob vhodu v mesto se je ustavil, se ozrl in si ogledal vso lepoto. Ko se je nameril skozi težka vhodna vrata, okrašena z biseri in smaragdi, in ko mu je milijonska množica vzkliknila v pozdrav, mu je prišel naproti tolteški monarh, se mu priklonil in ga pospremil v središče mesta."
      "... ko je začel govoriti, se je zgodil čudež. Še nikoli prej se ni primerilo, da bi bilo slišati enega moža iz središča mesta do bližnjih hribov. Vsi so umolknili ob njegovem melodičnem glasu, ko jih je nagovoril v njihovem tolteškem jeziku."
      Pripovedoval jim je o svojih potovanjih, o novih prijateljih, ki jih je spoznal, in o sovražnikih, ki jih je spreobrnil z ljubeznijo in razumevanjem. Nato je od zbranih voditeljev zahteval, da spoštujejo sveto pot in opustijo suženjstvo in žrtvovanje ljudi.
      Tako je v Tollanu govoril prvi dan in ponosne glave so se priklonile ena za drugo. S Tolteki je ostal več let. Domneva se, da sta bila tempelj sonca pri Teotihuacanu in sveta piramida pri Choluli njegovi posebni svetišči, kjer je duhovnike učil starih ritualov posvečenj. Njegove besede in čudeži so pustili neizbrisno sled, ki se je vtkala v kulturo in navade vsega naroda. Tolteki so kot narod v miru in spravi našli svojo pravo moč.
      Ko je zapustil Tollan, je odpotoval proti vzhodu prek polotoka Jukatan in zadnje dneve v tej hemisferi preživel na otoku Cozumel. S čudovito ladjo iz rdečega lesa je nekega jutra ob sončnem vzhodu odplul proti deželi Tla-pallan, svoji domovini na drugi strani oceana.

Ameriške legende
Ko je odšel, so za njim ostale legende v mnogih oblikah. Za nekatere so to le miti, za druge pa imajo resnično zgodovinsko vrednost. Dr. Frank Buck, starejši učenjak s Havajev, meni, da njegova obleka in ladja, s katero je prišel, izhajata iz okolice Rdečega morja. Buck tudi navaja podobne zgodbe o belopoltem učitelju, ki so poznane na Kitajskem, v Indiji in na Japonskem. Na Japonskem naj bi bila gora Wakoyama poimenovana po belem bogu, ki naj bi tam v davni preteklosti učil.
      Knjiga mormonov opisuje dogodke, ki so se v Ameriki zgodili v letih med 600 pr.n.š. in 421 n.š. Vsebuje prerokbe o ponovnem Kristusovem prihodu in več poglavij o njegovem življenju v Ameriki po vstajenju. Tako kot v Svetem pismu in v indijanskih legendah so tudi tu opisani čudeži in 12 učencev, ki jih izbere, da nadaljujejo njegovo delo (3 Nephi 11-28).
      Hansen domneva, da je učitelj pripadal esenom, religiozni sekti iz zgodnje krščanske dobe. Eseni so nosili tunike in vedno so govorili o bogu kot o "svojem očetu". Domorodni Indijanci, ki jih je intervjuval, so poznali besedo esen in njihova imena, ki so jih dali preroku, kot so E-see-cotl in Ee-me-shee, so verjetno izšla iz besede esen.

Vizije prihodnosti
Na svojih potovanjih je Kate-Zahl, kot je bil znan v Srednji Ameriki, včasih zaslutil težko in bolečo prihodnost za ljudi teh dežel. Imel je navado, da je hodil na goro Popocatepetl nad Tollanom, kjer je v tišini molil. Nekega dne so zaradi vizije, ki jo je imel na tej beli gori, njegovi lasje dobili belo barvo.
      Ko je zrl na ravnino spodaj, se je v njegovem umu odstrnil zastor in zagledal je Tollan v prihodnosti. Videl je veseljačenje in orgije na ulicah in nesvete rituale, ki so preplavili templje. Z obrazov ljudi je izginil nasmeh, izginilo je ceremonialno petje njegovih duhovnikov. Kate-Zahl je bil pozabljen, njegov nauk samo še meglen spomin.
      Nato je v viziji videl velik potres, ki je stresel deželo in porušil Tollan. Ogenj, ki se je nato razdivjal po mestu, je použil še zadnje ostanke življenja. Odprl se mu je še en zastor in videl je, kako so v deželo prišla barbarska ljudstva, ki so oplenila kraljestvo. Ti zavojevalci so z vojnami opustošili deželo in oskrunili templje. Žrtvovanje ljudi je postalo temeljni kamen njihove vere in kulture.
      Ko je prerok v grozi zrl v vizijo, se je pred njim odprlo še eno obdobje in jasno je lahko videl letnico: bilo je leto Te-Tec-Patl - 1519. Na vzhodni obali so se izkrcali belopolti možje z oblekami iz železa in s palicami, ki so ubijale na daljavo. Čeprav so nosili njegov križ, je jasno videl, da so imeli radi samo orožje in vojno. Žalostno je gledal, kako so se ti možje hitro in okrutno razširili po deželi in jo za vedno spremenili. Videl je pet ciklusov (520 let), v katerih so služili le svojemu pohlepu in izdelovali vedno bolj uničujoča orožja, kot da bi hoteli izzvati celo bogove.
      Po teh videnjih se mu je vse, kar je zgradil, zdelo nekoristno in nepomembno. Kje so bila njegova bleščeča mesta s svojimi čudovitimi freskami? Kje so bili tisti, ki so radostno sledili njegovim naukom, kje so bili nasmejani otroci, ki so bili presrečni, če se jih je le dotaknil. V žalovanju in solzah je začel moliti za svoje ljudi.
      Ko je Kate-Zahl zapuščal Tollan, je povedal ljudem o svojih vizijah. Svetoval jim je, da shranijo svete spise v skritih votlinah, da ne bi bili izgubljeni za prihodnje generacije. Napovedal je potres, s katerim jih bo gora Popo strogo opomnila, da prihajajo težki časi. Opozoril jih je, naj iskreno spoštujejo njegovo učenje, da bi se izognili tem katastrofam.
      Nato je dal oblikovati velik kamen, kamor je dal vklesati zapletene simbole o prihodnjih ciklusih zvezde danice. Nad njih pa je postavil opozorilen datum, da bi bili lahko vsi pripravljeni na belopolte roparje.
      Nekateri niso verjeli, kar jim je povedal, drugi so jokali, ker so verjeli. Vsi so bili pretreseni ob dejstvu, da bi se lepote okrog njih lahko tako hitro porušile.
      Kasneje pa se je preroku na gori Popo razodelo še eno obdobje. Pisalo se je leto 2039 in ko je v viziji gledal v dolino, so zlati žarki sonca osvetlili prerojeno deželo. Obdobje pokolov je bilo končano, človeštvo je preraslo vojne svojega otroštva. Vse pred njim je sijalo v lepoti.
      Po vsej deželi so bila posejana velika učilišča, ki so hranila knjige iz vseh dežel. Na stenah so vsi lahko videli napisano njegovo ime. Njegovi sveti templji so bili potrpežljivo obnovljeni: še enkrat se je duhovništvo vrnilo na sveto pot. Tudi vizijo tega obdobja je opisal prebivalcem Tollana in njegove poslovilne besede tega dne so bile povabilo in hkrati darilo, ki naj bi ga shranili za naslednje generacije: "Pridite z mano v prihodnost in poglejte bleščeče stavbe iz neznanih snovi ter nove oblike transportov, ki se premikajo skozi deželo. Sprehodite se z mano skozi parke, med pticami in cvetjem, in poglejte globoko v obraze ljudi, na katerih ni več strahu, ampak sijaj moje luči. Uzrite ta čas, ko človeštvo koraka vzravnano v zlato dobo učenja in vedno se spominjajte Kate-Zahla, preroka."
      V pueblih ob severnoameriški puščavi še živijo ljudje, ki ohranjajo spomin na te besede, kajti tudi tu je prerok obljubil, da se bo vrnil v daljni prihodnosti. Potrpežljivo čakajo in vsak večer prižgejo svečo, da bi pospešili njegov prihod. "Če ste zvesti mojim naukom in če vsak dan živite pravilno, pustite ponoči luč, ki bo svetlo žarela. Vrnil se bom ob jutranji zori in vas popeljal v kraljestvo svojega Očeta."
      Globoko v džunglah Jukatana skrito živijo ljudje, duhovniki, ki so ohranili njegovo učenje skozi stoletja. Tudi v njihovih templjih gori luč, kakor je vseskozi - 2000 let - odkar jo je prižgal prerok.

*severnoameriška indijanska plemena

(Opomba: Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je mojster Jezus v 6. in 7. stoletju zares učil v Polineziji in Severni, Srednji ter Južni Ameriki.)