Spomini na Alice Bailey
Intervju z Rose Comito (l. 1982)

Rose Comito je učiteljica in zdraviteljica, ki živi na Floridi v ZDA. V letih od 1943 do 1949 je študirala in delala v Arkanski šoli v New Yorku in bila v tesnem stiku z Alice Bailey. Gospa Comito je spomladi leta 1982 stopila v stik z revijo Share International in jim dala intervju, v katerem je navedla nekaj svojih spominov na Alice Ann Bailey, prek katere je v prvi polovici tega stoletja mojster DK predal obsežen sklop informacij o pričakovanem ponovnem prihodu Kristusa.
      Rose Comito, ki je pričakovala, da se bo Maitreja pojavil šele ob koncu stoletja, sploh ni bila razočarana zaradi odloga dneva razglasitve, do katerega je prišlo poleti 1982, in je takrat v intervjuju izjavila: "Ne verjamem, da je Maitreja že tukaj v fizičnem telesu, to vem! Sploh ne dvomim, da je tukaj."

SI: Kako ste sploh prišli v stik z Alice Bailey?
RC: Napisala sem ji pismo, potem ko sem prebrala njeni knjigi White Magic (Bela magija) in Initiation, Human and Solar (Človeško in sončno posvečenje). Njena tajnica se je z menoj povezala - morda zato ker sem svoje pismo naslovila na moškega, ki je ti knjigi napisal - vedela sem namreč, da Alice Bailey teh knjig ni mogla sama napisati, hkrati pa nisem vedela, kdo je resnični avtor. Na najino prvo srečanje sem odšla 18. decembra leta 1943. Ob vstopu v njeno pisarno mi je rekla: "Pokazala vam bom dva portreta. Hitro mi povejte, h kateremu od teh dveh ljudi bi najprej šli, če bi bila prisotna tukaj osebno." Nato je odprla vrata v sobo, ki se je uporabljala le za zelo posebne priložnosti. Na steni, obrnjeni proti vratom, sta bili obešeni dve sliki, portreta, ki sem ju takoj opazila in za katera zdaj vem, da sta bila mojster Koot Hoomi in mojster Morja. Pokazala sem na mojstra KH, češ da bi šla k njemu, in rekla: "Poznam ga!" Alice me je ob tem objela in mi dejala: "Vedela sem! On je tudi moj mojster." Portret na steni sem prepoznala, ker sem že več let imela pomembne sanje prav o tej osebi, ki sem jo v svojih sanjah imenovala oče.

SI: Torej ste začeli s študijem v Arkanski šoli. Ali ste večino teh let ostali le učenka?
RC: Ne. Kot prostovoljka sem začela delati v šoli trikrat ali štirikrat na teden ravno po Kristusovi polni luni, ko nam je Alice dala Veliko invokacijo. Potem je zame postalo vse bolj resnično in količina pisem, ki sem jih prejemala, je postala tako velika, da sem morala zaprositi za pomoč. Takrat sem že dobro spoznala Alice, saj mi je večkrat pomignila, da naj pridem v njeno zasebno pisarno, kjer sva se pogovarjali.

Sl: Ali nam lahko poveste, kako je bilo, ko vam je Alice Bailey prvič dala Veliko invokacijo?
RC: Ravno v obdobju pred tem sem zvedela, da je Alice na posebni dieti - da bi se očistila, kot mislim, za ta dogodek. V času polne lune v juniju smo praznovali v hotelu Pennsylvania v New Yorku. Pred večerjo je Alice vstala in uslužbence ter vse, ki naj bi nam kasneje postregli z večerjo, pospremila iz sobe. Ko so ostali samo člani, ki so prišli na konferenco, je rekla, da bo izgovorila invokacijo - mislim, da je rekla molitev - in da naj ne poskušamo poslušati besed, ampak da naj prisluhnemo le njenemu glasu, kopijo pa bomo dobili kasneje. Ker sem bila tako nova v šoli, nisem razumela, kaj je hotela povedati. Bila sem precej zmedena in sem navzgor poslala molitev, s katero sem zaprosila za pomoč, da bi lahko slišala njen glas, ne da bi poslušala besede.
      Alice je začela izgovarjati Veliko invokacijo, vendar nisem slišala nobene besede. Kakor hitro je začela govoriti, me je prevzel občutek, kot da je moja glava prazna, suha goba. Glava je začela nihati sem ter tja in nisem je mogla zaustaviti. Naslednja stvar, ki sem se je zavedla, je bil zelo rahel dež, ki je padal. Napolnil je mojo glavo, ki je bila goba, in ravno ko sem razmišljala, kaj naj naredim, da bi vzravnala glavo, se je dež ustavil. Odprla sem oči in pogledala ostale, ki so imeli glave še vedno sklonjene. Alice je prenehala govoriti in Regina Keller, njena tajnica, se mi je hitro približala. Ko je prišla k moji mizi, se je nagnila naprej in mi zašepetala v desno uho: "Povej mi, Rose, kaj se je zgodilo med njenim govorjenjem?" Povedala sem ji vso zgodbo. Poljubila me je na lice in stekla nazaj k Alice. Alice me je pogledala in mi z nasmehom pokimala. Bila sem preveč neumna, da bi razumela, in preveč plašna, da bi kogar koli kaj vprašala. In tako nisem nikoli vprašala, kaj pomeni ta izkušnja, in z Alice o tem nisva nikoli govorili.

SI: Kaj ste počeli kot prostovoljka v Arkanski šoli?
RC: Vsako jutro sem našla najprej goro pisem - večinoma takih, ki so prišla kot odgovor na pošiljanje Velike invokacije. Šola je poslala Veliko invokacijo v toliko držav sveta, kolikor je bilo takrat mogoče, in odgovori so prišli od vsepovsod. Še posebej se spominjam pisma, v katerem so nam pisali o tem, da je neka učiteljica Invokacijo prejela skupaj s svojimi učenci. Odločili so se, da gredo v sosednje mesto in tudi tam povejo o tem. Ko so prišli tja, so bili presenečeni, ko so našli drugega učitelja, ki jih je že čakal; njeni učenci so nato začeli recitirati Invokacijo. Take in podobne stvari smo zvedeli prek mnogih pisem: šola je poskušala razširiti Invokacijo drugim, potem pa se je izkazalo, da so jo ti že dobili.
      Z Alice sem imela veliko stikov in govorili sva o vsem mogočem. Včasih sem namesto nje pisala njenim otrokom v Anglijo, saj je bila zelo zaposlena; celo bananin kruh sem spekla zanjo, da jim ga je odnesla, ko jih je obiskala. Moja mala pisarna je bila v 30. nadstropju, njena pa v 31. In tako sva se pogosto obiskovali. Navadno sem delala vse, kar je bilo potrebno, to pa je pogosto pomenilo, da sem pomagala Alice pri odgovorih na prošnje ljudi z vsega sveta, ki so iskali njeno pomoč pri iskanju različnega zelo potrebnega blaga, ki ga je v tistih dneh zelo primanjkovalo. Pomagala sem tudi zdraviti ljudi, za kar me je Alice včasih zaprosila.

Sl: Ali ste preživeli veliko časa z Alice, takrat ko je prejemala informacije za knjigo Reappearance of the Christ (Ponovni Kristusov prihod)? Kot si lahko mislite, bi bili naši bralci hvaležni za kar koli, kar vam je Alice morda povedala o Kristusovi prihodnji vrnitvi v vsakdanji svet.
RC: Bila sem tam, ko je Alice prejemala knjigo. Nekega dne je zelo vznemirjena vstopila in dejala: "Rose, ne da bi razmišljala, mi takoj povej, katero novo načelo nas bo Kristus učil v novi dobi, ko bo prišel?" Nemudoma sem odgovorila: "Pravične delitve." Odvrnila je: "Toda kako to veš?" Opisala sem ji dogodek iz leta 1940, ko sem šla skozi poseben, intenziven trening za praktikante Cerkve krščanske znanosti. Bila sem na poti domov s podzemno železnico in se držala za usnjen ročaj na vlaku, ko sem pomislila: Kaj bo bratstvo naredilo v resnici in ne samo v teoriji? Pred seboj sem uzrla nekaj, kar je bilo podobno domači situaciji - vsi so sedeli pri mizi in si podajali hrano. Pomislila sem, da bi to morala biti delitev, tako kot to počnemo za mizo. To sem povedala Alice in ji še rekla, da sem od takrat vedno vedela, da bo pravična delitev načelo, ki bo na svet prineslo bratstvo, ljubezen in svetlobo.
      Včasih je prišla v mojo pisarno in rekla: "Še vedno se ukvarjam s Ponovnim prihodom." In potem se je na njenem obrazu pojavil zelo ponotranjen izraz. Nekaj časa je tam obsedela, potem pa brez besed odšla navzgor po stopnicah. Vem, kaj je takrat razmišljala, ker je to nekajkrat omenila na svojih predavanjih.

SI: In kaj je bilo to?
RC: Rekla je: "Ali ste kdaj pomislili, kaj bo Kristusu pomenila vrnitev na to fizično raven bivanja?" Pogled na njenem obrazu nam je povedal, kaj je s tem mislila. "Kdo od vas," nas je vprašala, "se zaveda misli in občutkov ljudi, ki jih srečate v velikem mestu, kot je New York? Kdo od vas občuti gnus, ko vstopite na podzemno železnico? In mi smo samo človeška bitja. Predstavljajte si Kristusa! Ko izgovorim: "Naj se Kristus vrne na Zemljo", si ne morem kaj, da se ne bi spomnila, kaj ga prosimo." Tisti dan, ko nam je to povedala, sem jokala in dolgo mi je bilo težko reči: "Naj se Kristus vrne na Zemljo". Poudarila nam je pomembnost tega, da se vsi pripravimo za ponovni prihod in pomembnost meditacij ob polni luni, kajti s tem, kot je dejala, dejansko postavljate temelje nove svetovne religije, ki jih bo našel, ko bo prišel.
      Naj vam omenim nekaj, kar sem vedno ohranjala v srcu in dragem spominu na Alice. Kadar koli je omenila Kristusa, je rekla: "Mojster vseh mojstrov in učitelj tako angelov kot ljudi." To je rekla ležerno, kot da ne bi hotela občutiti besed, ampak pomen Kristusove funkcije moči. Rada sem jo poslušala, kadar je to izgovorila.

SI: Ali bi nam lahko opisali svoje vtise o Alice Bailey in nam povedali, kaj vam je pomenila - kot prijateljica in učiteljica, ki ste jo poznali, z njo delali in jo imeli radi?
RC: Alice je bila popolna prijateljica. Meni je bila kot popolna starejša sestra. Bila je prijazna učiteljica, pa tudi zelo stroga. Do mene in drugih je bila večinoma ljubezniva vodnica. Ob srečanju z Alice ste se nemudoma zavedli nevidnega - ljubezni, inteligence, sočutja. Vedla se je kot dama; njeno obnašanje je bilo popolno, celo takrat, ko so jo zaradi knjig, ki jih ji je predal mojster Tibetanec, globoko razočarali zlonamerni napadi. Verjela je v ljudi in do tistih nekaj napak, ki jih je storila v moji navzočnosti, je prišlo - kot se je kasneje izkazalo - zaradi njenih prevelikih pričakovanj o sposobnostih in zmožnostih ljudi. Vendar se ni nikoli pritoževala, nikoli ni ničesar rekla in večinoma je mislila, da je za vse sama odgovorna. Bila je zelo človeška - bila je prva, ki je lahko v vsem videla smešno plat, in prva, ki je s teboj jokala, ko si ji povedal kaj žalostnega. Vendar se je kmalu potolažila in ti pokazala tudi dobro stran nesreče. Tibetanec nam pravi, da moramo opravljati svoje delo kljub vsem fizičnim ali kakršnimkoli drugim pomanjkljivostim, ki jih imamo, in to poskušamo s svojimi drobnimi opravili. Toda pomislite na Alice Bailey, ki je s Tibetancem delala 30 let, in bila vsa leta, ko sem jo poznala, zelo bolna. Enkrat mesečno sem šla v bolnišnico Roosevelt, da bi darovala kri, kajti potrebovala je transfuzije - včasih več kot dvakrat tedensko. Nikogar ne poznam, ki bi lahko opravil delo, ki ga je opravila ona. Od Alice sem se naučila, kaj pomeni biti dober učenec. Bila je najpogumnejši človek, kar sem jih kdaj srečala.

SI: Vse to je moralo v vas pustiti zelo globoke občutke o ponovnem prihodu Kristusa. In ko ste prvič slišali za sporočilo Benjamina Crema, da se je Maitreja vrnil, ste verjetno nanj močno odreagirali.
RC: Da, sem in hkrati nisem preveč ponosna na svoje prve vtise o sporočilu Benjamina Crema. Pred približno dvema letoma me je obiskala neka angleška gospa, ki mi je omenila njegovo knjigo in me vprašala, če sem jo prebrala. Dvignila sem obrvi in vprašala, če Creme ne ve, da že obstaja knjiga Kristusov ponovni prihod. Pojasnila mi je, da je Creme prebral knjigo Alice Bailey in na njeni osnovi napisal svojo. Takoj sem podvomila v vso stvar, kajti bilo bi nemogoče, da bi nekdo prebral samo to knjigo in potem o ponovnem prihodu napisal svojo.
      Potem so me večkrat vprašali, kaj si mislim o knjigi Benjamina Crema in pošteno sem odgovorila, da je nisem prebrala, vendar da se mi ne zdi nič posebnega. Ob začetku letošnjega leta sem se začela zaradi tega odgovora počutiti krivo in v meni se je razvila velika želja, da bi knjigo prebrala. Prijatelja sem prosila naj mi jo kupi, kajti sama sem bila takrat preveč zaposlena s skrbjo za svojega sina, ki je popoln invalid, vendar je prijatelj ni kupil. Nato se je zgodilo, da so marca letos odpeljali sina v dom, kjer ima bolniško oskrbo, sama pa sem postala zelo depresivna in zdravje se mi je poslabšalo. Bila sem preobremenjena, vendar - kaj lahko mati naredi, ko ne more več skrbeti za svojega sina? Le s težavo sem še hodila in v popolni žalosti prosila boga za pomoč. Takrat sem v sebi jasno občutila: "Predstavljen ti bo nov projekt." Čez dva dni mi je prijatelj končno prinesel knjigo.

SI: Kaj ste občutili, ko ste prebrali knjigo?
RC: O tej temi sem predavala že velikokrat in že dolgo čutim, da bi morala poskusiti pripraviti tiste, ki bodo v času, ko se bo Kristus vrnil, sami učitelji. Prepričana sem bila, da se bo vrnil, ko me ne bo več v tem življenju, kajti vsi smo pričakovali, da se bo vrnil ob koncu stoletja. V vseh teh letih nisem našla nobene knjige, ki bi mi lahko podala vizijo prihodnosti, ali ob kateri bi začutila ljubezen, ki jo ima mojster modrosti do človeštva, kot to izraža Tibetančeva knjiga. Zdaj pa lahko z vsem zaupanjem rečem, da ob Benovi knjigi čutim nekaj podobnega kot ob Tibetančevih knjigah. Dobila sem vtis, da je ta človek tako predan svojemu mojstru, kakor je bila Alice Bailey svojemu. Predvsem pa imam rada dejstvo, da Ben oznanja to, kar je Kristusova prisotnost na planetu že naredila. Zdaj torej lahko rečem vsem, ki berejo to knjigo: Berite jo kot služenje. Spoznajte njene ideje in jih s tem pritegnite na mentalno raven, da bi jo lahko z vašo pomočjo tisti, ki je še niso prebrali, jo pa nekoč bodo, takrat boljše razumeli. Hvaležna sem za to sporočilo, saj lahko tako veliko preberem med vrsticami. V tej knjigi nisem nikoli našla ničesar, kar se ne bi skladalo z nauki Tibetanca - in zdaj jo berem že četrtič.

SI: Ali verjamete sporočilu Benjamina Crema, da je Maitreja že tukaj na fizični ravni?
RC: Tega ne verjamem, to vem. Imela sem jasno, nezmotljivo vizijo Kristusa in prepričana sem, da se danes tako pojavlja. Verjemite mi, zdaj znam ločiti resnične stvari od fantazije in to je bilo resnično. To vizijo sem imela, ko sem brala Benjaminovo knjigo, in sploh ne dvomim v to, da je Maitreja tukaj.

SI: Kaj pa dejstvo, da je bil dan razglasitve kljub napovedi odložen? Ali vas to kaj bega?
RC: Zaradi odložitve nisem razočarana, ker ne vidim razloga, da bi bili sposobni razumeti zapletene časovne cikluse, ki so tu vpleteni, ali da bi razumeli stvari, ki ga še zadržujejo. Zdaj smo vsi na preizkušnji in tisti, ki v to verjamemo, moramo ostati skupaj in pokazati, da lahko vztrajamo.