Spomini na Alice Bailey
Intervju z Raoulom Willemsom (l. 1988)

Raoul Willems je bil eden tistih ljudi, ki so Alice A. Bailey poznali osebno. Spoznal jo je leta 1936 v Antwerpnu in postal njen prvi sodelavec v Belgiji. Raoul, ki je leta 1988 dal ta intervju za revijo Share International, je bil takrat star 91 let in je bil še tako vitalen in živahen, da bi mu lahko zavidali 20 let mlajši.
      Raoul je imel kot direktor mednarodne družbe aktivno in dogodkov polno življenje. Bil je izreden vojak; odlikovan je bil za pogum, saj je nič manj kot sedemkrat ušel skoraj gotovi smrti. Gojil je posebno zanimanje za naravoslovje, še posebej za biologijo in ornitologijo. Zanimal se je tudi za astrologijo. Intervjuval ga je Alain Aelvoet, član ene od bruseljskih transmisijskih skupin.

SI: Ali bi nam lahko povedali nekaj o okoliščinah, v katerih ste spoznali Alice Bailey?
RW: To se je zgodilo leta 1936. Kmalu po poroki s Fosterjem Baileyem in potem, ko je odprla pisarno v New Yorku, je z njim odšla v Anglijo, v svojo domovino, kjer sta živela v Tunbridge Wellsu v grofiji Kent. V Evropo sta potovala večkrat, saj sta želela spodbuditi zanimanje za svojo organizacijo World Goodwill. Oba sem nekega srečnega večera srečal v francosko govoreči loži Teozofskega društva v Antwerpnu. Baileyevima me je predstavil predstojnik lože, odvetnik Wittemans. Ko sta slišala, da tekoče govorim angleško, sta me takoj povabila na večerjo v restavracijo na Groenplaats. Pogovarjali smo se o mnogih stvareh. Spominjam se, da je Alice takrat omenila dogodek, ki se je zgodil v Madrasu v Indiji, kjer je imelo Teozofsko društvo svoj sedež in vegetarijansko restavracijo. Alice in njen prijatelj sta izmenično delala v jedilnici. Nekega dne sta prišla dva gospoda in naročila zrezek s krompirjem. Alice je odšla v kuhinjo in vprašala, kaj naj stori. Zelo neprijazno so ji dejali, naj gospoda pospremi ven. Alice pa je menila, da to ni vljudno in je odgovorila: "Kar gre v usta, je manj pomembno od besed, ki prihajajo iz njih." Nato si je odvezala predpasnik in odšla ... To je bilo moje prvo srečanje z njo.

SI: Ali ste jo srečali tudi ob drugih priložnostih?
RW: Seveda. Baileyeva sta me povabila, da bi ostal z njima v Angliji še nekaj dni, da bi se bolje spoznali - in tako sem ostal. Gospa Baileyeva je sama pripravljala obroke, jaz pa sem več dni večerjal v družbi z njenim možem, z eno od njenih hčera, s kolegom, ki je predaval po Veliki Britaniji, in z nekim Nizozemcem, ki je kasneje delal z mano v Antwerpnu. V tem času je Foster Bailey poskušal vzpostaviti telepatski stik s svojim prijateljem v Avstraliji.

SI: Ali ste lahko kdaj prisostvovali telepatskim sporočanjem, ki jih je mojster Djwhal Khul predal Alice Bailey?
RW: O, da. Imel sem celo ta privilegij, da sem bil priča pomembni spremembi v načinu prenašanja teh sporočil. Ko sem nekaj dni že preživel z njima, me je Foster Bailey povabil v spalnico svoje žene, da sem lahko sam videl, kako je prejemala sporočila od Tibetanca. Še vedno jo lahko vidim, kako je popolnoma vzravnana sedela v postelji. V levi roki je držala zvezek, v katerega je z neverjetno hitrostjo pisala z desnico. Medtem ko je pisala, mi je Foster zašepetal v uho, da je s pisanjem začela ob šestih zjutraj. Ustavila se je samo ob desetih, ko je bila popolnoma izčrpana. Nekega dne, ko sem še bil pri njima, je potožila, da ne more več nadaljevati, ker se je znašla na robu kolapsa.

SI: Kako je mojster odgovoril?
RW: No, gospa Bailey je za trenutek prisluhnila, potem pa se je obrnila k nam in rekla: "DK odgovarja, da je že razmislil o tem. Ne bo govoril, pač pa bo svoje misli v stavkih projiciral na zid. Edino, kar bom morala storiti, je, da jih bom diktirala v mikrofon. Začeli bomo, brž ko bomo lahko namestili potrebno opremo za snemanje." Še dva dni potem sem Alice Bailey le za kratek čas videl pri obedni mizi, kajti mrzlično je kupovala potrebne aparature in sodelovala pri njihovi namestitvi. Ko so bile nared za prve poskusne posnetke, me je Foster prišel iskat, da bi prisostvoval tej novi vrsti telepatskega prenašanja informacij. Medtem ko je Alice govorila, je povoščen rolo, ki se je vrtel z enakomerno hitrostjo, beležil vse njene besede. Približno vsakih 20 minut je prišla tajnica in zamenjala poln rolo z novim.
      Pravkar sem se spomnil anekdote, ki bi vam jo rad povedal. Šlo je za smešen dogodek, ki se je pripetil, ko sem bil z Alice sam v njeni sobi. Ko sva se pogovarjala, je mojo pozornost pritegnilo čudno obnašanje vrat, ki so se odpirala in zapirala, čeprav ni bilo prepiha. Alice je sledila mojemu pogledu, potem pa nenadoma vzkliknila: "Ven, ti mali vrag!" Ko se je znova obrnila k meni, je dejala: "Bil je majhen elemental, ki se je zabaval z guganjem na vratih, medtem ko je držal za kljuko. Ko sem zavpila nanj, je skočil dol in vreščaje stekel proč."

SI: Ali niste v tem času tudi prevajali na predavanjih, ki jih je Alice imela v Belgiji?
RW: Da, sem. Potem ko sem približno dva tedna ostal z njima v Tunbridge Wellsu, sem se vrnil v Antwerpen. Gospa Bailey mi je povedala, da bo kmalu prišla v Belgijo, kjer bo imela nekaj predavanj, in vprašala me je, če bi lahko prevajal zanjo. Čez nekaj tednov je zares prišla v Antwerpen in Bruselj. V Antwerpnu je bila flamska veja Teozofskega društva vse bolj uspešna in bilo je odločeno, da bomo imeli na naslednjem predavanju simultano prevajanje v francoski in nizozemski jezik. To se ni izkazalo za uspešno, kajti premori med angleškimi stavki so bili predolgi. Kljub temu mi je uspelo, da sem ob njenem obisku vzbudil zanimanje francoskega tiska, ki je objavil mnogo člankov. Zbral sem skupino 14 ljudi - imenovali smo se Graditelji nove dobe - in skupaj smo razdelili letake, ki jih je organizacija World Goodwill natisnila tako v nizozemskem kot tudi v francoskem jeziku.

SI: Ali ste med vojno lahko nadaljevali z delom?
RW: Naše aktivnosti so se nadaljevale do začetka leta 1942. Takrat me je eden od naših članov opozoril, da me nameravajo Nemci poslati v koncentracijsko taborišče. Ker v tem primeru za organizacijo World Goodwill ne bi bil več koristen in ker bi iz svoje žene naredil nesrečno vdovo, sem vprašal, če se ta odločitev ne bi dala preklicati. Odgovor je bil, da samo v primeru, če bi se popolnoma odpovedal organiziranju in udeleževanju srečanj ter dopisovanju z ZDA. Nisem imel druge izbire in sem kapituliral. Po vojni sem več let vsak mesec organiziral meditacije ob polni luni, vendar organizaciji World Goodwill nisem mogel biti več tako predan, saj sem bil preveč zaposlen s postavitvijo mednarodne družbe, za katero sem delal.

SI: Kakšna so bila takrat pričakovanja glede ponovnega prihoda Kristusa in mojstrov modrosti?
RW: No, ne morem se spomniti, da bi se o tem kaj govorilo, niti pred vojno niti med njo. Prav tako tudi nauki Arkanske šole o tem še niso govorili. Vse je bilo osredotočeno na pripravo učencev in na prevajanje knjige Ponovni prihod Kristusa (The Reappearance of the Christ, 1948), ki smo jo dočakali šele v petdesetih letih. Spomnim se, da so nekateri ljudje knjigo dobro sprejeli, hkrati pa je bilo glede nje tudi veliko pomislekov, še posebej med mojimi prijatelji, ki so bili večinoma predani katoliki. Prepričani so bili, da se bo katastrofalni sodni dan, napovedan v svetem pismu, nekoč zgodil. Sam nisem vezan na cerkev in se lahko povsem svobodno udeležujem katerega koli verskega obreda. Kar se mene tiče, obstaja en sam bog, ki ga častijo na različne načine. Kar zadeva apokalipso, imam občutek, da jo na določen način še vedno doživljamo. Ali ni naravnost neverjetno, koliko dekadence je dandanes prisotne? Milijoni ljudi živijo v strašni revščini in milijoni celo življenje stradajo, in to v svetu, kjer je več kot dovolj hrane za vse. Da ne pozabimo onesnaženja narave, ki dosega nevzdržne razsežnosti in je med drugim posledica človeške sebičnosti. Tehnologijo smo izkoristili za sistem tekmovanja, v katerem velja za motivacijo geslo "hitro obogateti". Zdi se mi normalno, da se v takih razmerah degeneracije in dekadence Kristus preprosto mora vrniti - in upam, da se bo vrnil čimprej - da bi preprečil tretjo svetovno vojno. Zavedam pa se, da bodo morali učenci, ljudje dobre volje, to delo sami opraviti, kajti Kristus in mojstri nam lahko samo pokažejo pot, nam svetujejo in nas opogumljajo.

SI: Kaj mislite o informaciji, da je Kristus zdaj v svetu?
RW: Zelo sem srečen, da svet ščiti Maitrejeva prisotnost in da je nekdo, kot je Satja Sai Baba - verjamem, da je on dejansko kozmični Kristus - rekel, da ne bo nikoli dovolil, da bi prišlo do jedrske vojne. V Bruslju sem sodeloval na eni od transmisijskih meditacij, ki jo je vodil Benjamin Creme, in moje osebno srečanje z njim me je prepričalo o resničnosti Kristusove prisotnosti. Imam vtis, da Creme ni samo še eden od pridigarjev; ne postavlja se nad poslušalstvo in si ne prizadeva, da bi s pridobil privržence - njegov nauk je preprosto v tem, da podaja informacije. Predvsem pa cenim njegov živ smisel za humor. Toda včasih se njegov videz spremeni, videti je, da njegove besede ne prihajajo več od njega; očitno je takrat v procesu presvetljevanja. Mnogi njegovi odgovori na vprašanja (nekatera se mi zdijo precej neumna) v knjigi Maitrejevo poslanstvo se mi zdijo izredni; taki odgovori so možni samo, če obstaja stik z mojstrom modrosti, ki očitno ve vse. Cremov stik z mojstrom se mi zdi nezgrešljiv, še posebej zato, ker - kolikor lahko jaz rečem - v ničemer ne nasprotuje informacijam, ki jih je mojster DK podal prek Alice Bailey.

SI: Kaj mislite o Maitrejevem poudarjanju potrebe po pravični delitvi?
RW: Vodnarjeva doba je nedvomno doba pravične delitve, s tem pa tudi doba univerzalnega bratstva. Prav tako je zelo pozitivno, da je papež v svoji zadnji encikliki De Solicitudo rei socialis jasno in glasno pozval k bolj pravični porazdelitvi svetovnega bogastva. Očitno je, da bi z enim samim odstotkom od denarja, ki se porabi za orožje, lahko zelo hitro organizirali urgentni program, ki bi pomenil konec stradanja. Ko že govorimo o papežu: Cremov scenarij, da bo po dnevu razglasitve Maitreja svetu predstavil mojstra Jezusa in da bo le-ta zasedel prestol svetega Petra, se ujema s prerokbo svetega Malahije, irskega nadškofa iz 12. stoletja. Malahija je podal latinska simbolična imena za vse papeže, pri tem pa bi bil naslednji papež zadnji od 111 papežev. Tega papeža je imenoval De gloria olivae (Slava olivne veje), kar naj bi pomenilo, da bo ta papež uvedel čas globoke ponovne posvetitve in miru. Vem, da je to za mnoge kristjane morda preveč neverjetno, vendar mislim, da bi ta papež lahko bil sam mojster Jezus. Nestrpno pričakujem dan Kristusove razglasitve, dogodek, za katerega si nikoli nisem mislil, da ga bom doživel. Vse skupaj doživljam zelo globoko. Upam, da se bo ta, ki je prišel "kot pride tat ponoči", zelo kmalu pojavil, tako da se bo svetopisemska prerokba "vsako oko ga bo videlo" lahko izpolnila. Zares upam, da bodo ti planetarni binkošti spodbudili vse ljudi dobre volje, da bodo skupaj zgradili družbo, ki je vredna človeštva.