Žarek upanja za afganistanska dekleta in žene
z Razio Jan se je pogovarjal Jason Francis

Raziina fundacija "Žarek upanja" je neprofitna organizacija, ki si prizadeva z izobraževanjem izboljšati življenje afganistanskih deklet in mladih žensk. Delo fundacije poteka predvsem v afganistanski vasi Deh’Subz. Razia, ustanoviteljica fundacije "Žarek upanja" je Afganistanka, ki je dolga leta živela v Ameriki. 20 let je delala kot šivilja v Duxburyju v Massachusettsu ter je članica združenj Interfaith Council (Medverski svet) in No Place For Hate (Ni prostora za sovraštvo). V Kabul se je vrnila leta 2008. Jason Francis je Razio Jan intervjuval za Share International.

Share International: Kaj vas je navdihnilo, da pomagate izobraževati dekleta in žene v Afganistanu?
      Razia Jan: Sem Afganistanka in sem imela možnost izobraževanja. V Afganistan sem se vrnila takoj po 11. septembru 2001. Videla sem ženske, s katerimi so ravnali, kot da niso ljudje, ampak predmeti ali drugorazredni državljani. Zlorabljali so jih in z njimi kruto ravnali. Več let sem potovala med Združenimi državami in Afganistanom in povsod srečevala dekleta, s katerimi so ravnali nečloveško in so bila zlorabljena. Zame je bilo zelo pomembno, da nekje začnem in jim ponudim samospoštovanje in izobraževanje. Sprememba je čudovita.

S. I.: Koliko deklet v Afganistanu danes obiskuje šolo?
      R. J.: Po 9. septembru je številka osupljiva. Danes v Afganistanu obiskuje šolo 8 milijonov deklic. Naše šolsko leto se začne v začetku aprila. Seveda imamo težave. Raven izobrazbe v javnih šolah ni najboljša, toda nekaj znanja le dobijo. V primerjavi z obdobjem pred 30 leti so zdaj bolj izobražene.

Izobraževalno središče Zabuli

S. I.: Nam lahko kaj poveste o izobraževalnem središču Zabuli v afganistanskem kraju Deh’Subz?
      R. J.: Šola je bila zgrajena leta 2008 s pomočjo kluba Rotary. (Klubi Rotary so izpostave organizacije Rotary International, ki si prizadeva povezati vodilne ljudi na poslovnem in strokovnem področju pri nudenju humanitarnih storitev, spodbujanju visokih etičnih standardov in ustvarjanju dobronamernosti in miru po vsem svetu.) Rotarijanka sem že 25 let. Zbrali smo nekaj denarja in zgradili šolo, ki je uro vožnje iz Kabula, na območju, na katerem je posejanih sedem vasi. Šolo obiskujejo deklice iz vseh sedmih vasi. Vključene so v različne programe, od vrtca do srednje šole. Upamo, da bomo lahko do leta 2015 deklicam, ki končajo šolo, ponudili dvoletno usposabljanje in bodo postale učiteljice, vzgojiteljice ali računalniške strokovnjakinje.

S. I.: Koliko deklet obiskuje izobraževalno središče Zabuli in kakšen je starostni razpon učenk?
      R. J.: Trenutno imamo približno 460 učenk, ki so stare od treh let in pol do 23 let.

S. I.: Kateri so glavni stroški upravljanja šole?
      R. J.: Plače osebja so poglavitni del stroškov. Vsakdo prejme plačo, ki je višja od povprečne učiteljske plače v Afganistanu, kajti priti morajo v to regijo. Učitelje šest dni v tednu prevažamo iz Kabula v šolo.

S. I.: Prej ste govorili o ravnanju z ženskami v Afganistanu. Kako gledajo moški člani družin na izobraževanje deklic v njihovih družinah?
      R. J.: Prvo leto smo imeli največ težav. Imeli smo 107 učenk. Zdaj teče že sedmo leto in stvari so se spremenile. Starši sčasoma spoznajo prednosti tega, da dekleta dobijo izobrazbo, ki je sami nimajo. Ne znajo brati ali pisati, vidijo pa, da imajo dekleta dostop do računalnikov in interneta ter so seznanjene z dogajanjem v svetu. Menim, da se stvari v družinskem krogu in skupnosti spreminjajo.

Pot naprej

S. I.: Ali se dekleta in žene zaradi pridobljene izobrazbe soočajo z ovirami v družbi, v kateri imajo moški tako zelo prevladujočo vlogo?
      R. J.: Poroka je za nas velika ovira, kajti deklice se zaročijo zelo mlade, pri starosti 10 ali 11 let. Nekoč so jih družine po poroki poslale od doma, toda naša dekleta hodijo v šolo in prosijo starše, ali lahko počakajo s poroko. V večini primerov se oče, mati, brat in priženjeno sorodstvo strinjajo. Dekletom morda ne dovolijo končati šolskega leta, toda deklice imajo kljub temu precej možnosti, da pridobijo dodatno leto ali dve izobrazbe. Seveda je še vedno veliko ljudi, ki so prepričani, da dekleta ne bi smela obiskovati šole. Toda pogledi družin deklic, ki obiskujejo šolo, so se spremenili, in z njimi nimamo več toliko težav kot nekoč.
      Kljub temu smo še vedno zaskrbljeni. Vsak dan je za nas nov izziv, kajti ljudje, ki jim šolanje deklet ni po godu, bi lahko škodovali naši šoli. V drugih šolah se je to že zgodilo. V javnih šolah v Kabulu so napadli učilnico s strupenim plinom in zastrupili vodo. Mečejo kislino deklicam v obraz ali jih celo ubijejo. Takšne stvari nas skrbijo prav vsak dan. Toda kljub temu moramo naprej v upanju, da se dekletom ne bo nič zgodilo.

Možnost odločanja o svojem življenju

S. I.: Kako se deklicam spremeni življenje, ko postanejo izobražene?
      R. J.: Zelo se spremeni. Daje jim možnost odločanja, ki ga sicer ne bi imele. Naj vam povem primer. Ko je bilo dekle neizobraženo in je bilo staro 11, 12, 13 ali 14 let ter sta oče in brat rekla: "Moramo te poročiti ali izmenjati z drugo družino," deklica ni smela reči ničesar in so jo poslali proč. Toda če je izobražena, je ni mogoče poročiti s 70-letnim starcem. Upirala se bo, kolikor bo mogoče. V svoji šoli sem videla dekleta, ki jim je uspelo preprečiti, da bi jih prisilili v poroko. Za ta dekleta je nekaj čudovitega, da dobijo izobrazbo in si poiščejo pot v življenju. In če so same izobražene, bodo poskrbele za to, da bodo tudi njihovi otroci deležni izobrazbe.

S. I.: Kako dejavne so bile ženske na volitvah v Afganistanu aprila 2014?
      R. J.: Bile so zelo dejavne. Celo v majhnih vaseh so prišle na volišča. Zelo se bojijo, da bi se vrnili Talibani. Nočejo jih. Zdaj imamo veliko voditeljic. Ena od kandidatk za podpredsednico je bila zadnjih sedem let edina guvernerka v Afganistanu. Ženske so v tem volilnem letu zelo dejavne. V parlamentu se zavzemajo za reševanje težav žensk in zagotavljanje njihovih pravic. Stvari se spreminjajo. Ženske postajajo bolj samozavestne, želijo naprej in se ne želijo več soočiti s tistim, kar so doživele pred 30 leti.

S. I: Bi želeli še kaj dodati?
      R. J.: Želim si, da bi ljudje razumeli, da je izobrazba za vse države v razvoju zelo pomembna. Sama se osredotočam na Afganistan in srečna sem, da imam to priložnost. Želim si, da šole ostanejo tu za vedno, tudi ko mene ne bo več. Za to pa potrebujemo pomoč. Imamo svojo spletno mesto [navedeno spodaj]. Tam je pojasnjeno vse o naši ustanovi, vključno s finančnim stanjem in načinom porabe denarja. Zelo pomembno je, da so ljudje s tem seznanjeni, zato tudi dobimo veliko pomoči. Vse počnemo zelo pošteno in vsak cent je porabljen za prihodnost teh deklet in mladenk.

Več informacij: www.raziasrayofhope.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Massachusettsa v ZDA.