Zakaj Američani ne vedo
Z Alison Weir se je pripravila Andrea Bistrich

Alison Weir je delala kot urednica manjšega časopisa v Sausalitu, severno od San Francisca, ko je med palestinskim uporom jeseni leta 2000 njeno zanimanje vzbudil nenavaden pojav v zahodnih medijih. Ko je natančneje pregledovala poročila na to temo, je odkrila, da so večinoma napisana z izraelske perspektive.
      V lokalnih medijih Bližnjega Vzhoda je pričela slediti dnevnim poročilom o otrocih, ki so jih ustrelile izraelske sile. Osupla je ugotovila, da v skorajda nobenem od glavnih mednarodnih medijev o tem niso poročali.
      Alison Weir se je končno odločila, da si bo situacijo ogledala sama. Pustila je službo in kot svobodna novinarka (februarja in marca leta 2001) odpotovala na Zahodni breg in Gazo.
      "Videla sem tragedijo in opustošenje mnogo večjih razsežnosti, kot so poročali ameriški mediji," je povedala med opisovanjem svoje izkušnje. Ko se je vrnila v ZDA, se je odločila ustanoviti organizacijo, katere namen je bil analiza poročanja ameriških medijev o izraelsko-palestinskem vprašanju in posredovanje dejstev ameriški javnosti. Danes je Alison Weir ustanoviteljica in izvršilna direktorica organizacije Če bi Američani vedeli.
      Za Share International se je z njo pogovarjala Andrea Bistrich.

Share International: Zakaj večina Američanov ne ve, kaj se dogaja v Izraelu in Palestini?
      Alison Weir: Ker je poročanje o teh zadevah tako proizraelsko. Pred nekaj leti so v okviru raziskave vprašali Američane, kateri otroci so umirali najprej
- izraelski ali palestinski? Približno 80% jih sploh ni vedelo ali pa so mislili, da je šlo za izraelske otroke. V resnici je bilo ubitih vsaj 82 palestinskih otrok, preden je bil ubit en sam izraelski. Tri mesece in pol so ubijali palestinske otroke, pred kakršnimikoli samomorilskimi bombami in preden so umrli mladi Izraelci, pa vendar Američani o tem ne vedo ničesar, ker mediji o tem niso poročali.
      V ameriških medijih so poročila o smrti Izraelcev mnogo pogostejša kot tista o smrti Palestincev. Tako smo denimo preučevali The New York Times in odkrili, da je poročal o smrti izraelskih otrok približno sedemkrat pogosteje kot o smrti palestinskih. The Associated Press je 100 odstotno poročal o smrti izraelskih otrok, medtem ko mu ni uspelo poročati niti enkrat v 85 odstotkih smrti palestinskih otrok. Primetime network je bil še slabši - o smrti izraelskih otrok je poročal 14 - krat pogosteje kot o smrti palestinskih.  To je le vrh ledene gore. Veliko je bilo primerov, o katerih bi morali poročali, pa so jih ameriški mediji preprosto ignorirali. Tako smo odkrili, da se skorajda ne poroča o izraelskem mučenju palestinskih zapornikov; v medijih ni opažen niti naraščajoči pojav nenasilnih gibanj na palestinskem ozemlju in le redko se omenja pogost pojav izraelskih vojakov, ki zavračajo služenje v vojski.
      Le malo Američanov ve, da izraelske sile v zadnjem času skoraj dnevno napadajo palestinska mesta in vasi, pri čemer pogosto prihaja do streljanja in pobojev palestinskih civilistov. Vsakdo, ki pozorno opazuje, kaj se v resnici dogaja, mora osupniti ob početju ameriških medijev.

S. I.: Pogosto je slišati, da je izraelsko-palestinski konflikt zapleten. "Ni tako," pravite vi v enem svojih govorov.
      A. W.: Pred nekaj več kot sto leti se je v Evropi pričelo gibanje, znotraj katerega je skupina ljudi prišla do zamisli o etnično čisti državi. Vendar 95 odstotkov ljudi, ki je živelo tam, ni bilo ustrezne narodnosti in jih je bilo treba pregnati. Leta 1948 je bil cilj uresničen, do takrat so iz države pregnali tri četrtine prvotnih prebivalcev in tako ustvarili etnično čist narod. Beguncem niso nikoli dovolili, da bi se vrnili. Ob tem jim je Izrael jemal vedno več njihove zemlje in z nelegalno uporabo vojske so to ozemlje še dodatno razširili - to se je zgodilo v vojni leta 1967. Še danes poteka neprekinjeni proces zaplembe zemljišč. Osnovna resničnost ni zapletena.
      Nekateri vidiki pa so veliko bolj kompleksni: za razliko od izraelskega vodstva mnogi od priseljencev v Palestino niso nameravali razlastniniti tamkajšnjih prvotnih prebivalcev; v Izraelu obstaja rastoče mirovno gibanje; vloga religije je kompleksna, pri čemer judovske svete spise uporabljajo tako v podporo kot tudi proti temu gibanju.

S. I.: Pravite, da so Američani neposredno povezani s tem konfliktom, pa vendar se večina Američanov ne zaveda svoje povezave z nasiljem. Lahko to pojasnite?
      A. W.: Ameriški davkoplačevalci dajejo Izraelu več kot 10 milijonov dolarjev na dan (po nekaterih ocenah celo 15 milijonov dolarjev). To je mnogo več, kot Amerika nudi katerikoli drugi deželi na svetu - to je več kot daje vsem afriškim podsaharskim narodom skupaj. Ob tem ameriška vlada z vetom vztrajno spodkopava mednarodna prizadevanja za krotitev izraelskega militarizma. Združene države so dale veto na vsaj 32 resolucij Varnostnega sveta, ki so predstavljale kritiko Izraela.
      Vendar se le malo Američanov zaveda svoje vpletenosti v konflikt, saj se ta dejstva v poročilih ameriških medijev omenjajo le redko in skopo. V našem šestmesečnem spremljanju San Francisco Chronicle, če navedem vsaj en primer, smo ugotovili, da se je v časopisu pojavilo 251 člankov o Izraelu. Niti en članek ni omenil skupne vsote sredstev, ki jih ZDA namenjajo tej državi. Posledično se Američani ne zavedajo razsežnosti svoje podpore Izraelu in niso informirani o tem, kako Izrael uporablja ogromno silo, ki jim jo nudijo. Večina nas le slabo razume, kako brutalno in nepravično Izrael zlorablja ameriški denar in diplomatsko pomoč, ne zavedamo se niti skrajne nevarnosti, ki jo povzroča ta situacija. To ogroža nas in naše družine.

S. I.: Kako odgovarjate na kritike, da je vaša pozicija preveč proarabska, propalestinska in promuslimanska in kot taka podpira nasilne metode proti izraelski politiki?
      A. W.:  Verjamem, da bodo moja prizadevanja dosegla ravno nasprotni učinek. Američani financirajo izraelske napade na Palestince, kar ima za posledico palestinsko maščevanje. Ko bodo Američani bolje poznali dejstva, bodo glasneje nasprotovali podpori izraelskemu militarizmu in to bo reševalo življenja na obeh straneh.
      Še več, Palestinci so si dolgo časa prizadevali za nenasilni odpor. Vendar pa nenasilje pridobi moč le, če je svet seznanjen. Dejstvo, da ameriški mediji o teh prizadevanjih ne poročajo, zmanjšuje njihovo učinkovitost in ustvarja močan argument za nasilne strategije. Upam, da bo naša organizacija informirala Američane o izraelsko-palestinskih dejstvih ter o palestinskih nenasilnih aktivnostih, tako da bodo te dejavnosti postale bolj učinkovite, s čimer se bo zmanjšala potreba po nasilnih strategijah.

S. I.: Iz osrednjih medijev zlahka dobimo vtis, da se Izrael zgolj in samo odziva na palestinsko nasilje, z drugimi besedami - zatirani so prikazani močnejši kot zatiralec. Kakšne so ugotovitve organizacije Če bi Američani vedeli? 
      A. W.: Prava kronologija dejstev kaže, da je resnica ravno obratna. V sedanji intifadi je bilo ubitih vsaj 140 Palestincev, preden je bil ubit en sam judovski državljan v Izraelu. Kot sem omenila prej, 82 mladih Palestincev je bilo ubitih v prvih treh in pol mesecih konflikta, preden je bil ubil prvi mlad Izraelec. Z drugimi besedami, Palestince so ubijali pred kakršnimkoli samomorilskim bombnim napadom v Izraelu. Tega ne ve skoraj nihče.
      Še več, mediji znova in znova opisujejo samomorilske bombne napade kot prekinitve "premirja". V resnici pa med temi "premirji" Izraelci ubijejo številne Palestince. Tako se je 26. februarja 2005 naslov v Los Angeles Times glasil denimo: "Palestinski samomorilski bombaš prekinil premirje". V resnici je bilo to premirje prekinjeno že mnogo prej. Zadnji samomorilski napad proti izraelskim državljanom se je zgodil 1. novembra 2004 - umrli so trije Izraelci. Od takrat, ko so Izraelci živeli v "relativnem premirju", je bilo ubitih 170 palestinskih moških, žensk in otrok, ranjenih in pohabljenih pa 379. Ko sem poskušala popraviti to poročilo, LA Times ni želel popraviti svoje zgodbe ali naslova niti niso želeli objaviti pisma, ki sem ga na to temo poslala uredniku.
      Omenili ste moč. Ameriški mediji prikazujejo konflikt, kot da sta nasprotnika v svoji moči enakovredna - nekateri Izrael prikazujejo celo kot žrtev. V resnici je izraelska vojska četrta najmočnejša na svetu, opremljena z najsodobnejšim orožjem, ki ga je moč kupiti za denar (darilo neinformiranih ameriških davkoplačevalcev). Posedujejo tudi na stotine kosov jedrskega orožja (proizvedenega iz ukradene ameriške tehnologije in materiala). Izraelske oborožene sile so mnogo močnejše kot vse ostale vojaške sile na tem območju skupaj.
      Ne da bi se tega zavedali, Izrael uporablja to vojaško moč večinoma proti neoboroženemu civilnemu prebivalstvu. Njihova uporaba letal F-16 proti palestinskim mestom in vasem spominja na invazijo na Libanon, v kateri so za bombardiranje Bejruta uporabljali enega najstrašnejših orožij na svetu - kasetne bombe. Neka ameriška zdravnica je dejala, da je v tistem času zdravila najbolj grozljive rane, kar jih je videla v življenju.

S. I.: Pred kratkim ste raziskovali primer, v katerem je Associated Press izbrisal posnetek, ki prikazuje izraelskega vojaka, kako ustreli palestinskega dečka. Kako se je to zgodilo? In kaj so tipični razlogi za izpuščanje takšnih zgodb?
      A. W.: Ko sem bila leta 2005 na območju Nablusa, sem slišala izvirna poročila Associated Press, v katerih so povedali, da je snemalec posnel incident, v katerem je izraelski vojak namerno ustrelil palestinskega dečka, tako da je deček moral v bolnišnico, kjer je bil večkrat operiran na trebuhu. Izvedela sem, da ni bilo nobenega razloga za tako početje vojaka in da deček ni metal niti kamnov. Priče so povedale, da so posnetek kasneje izbrisali.
      Raziskovala sem dogodek, kolikor je bilo mogoče, intervjuvala priče, obiskala dečka v bolnišnici, telefonirala snemalcu, obiskala pisarno Associated Press v Izraelu, telefonirala hiši v New York. Pri Associated Pressu niso želeli odgovarjati na moja vprašanja, odločili so se "odkloniti odgovor". Ko je moje poročilo pričelo krožiti po internetu in je Associated Press prejel nova in nova vprašanja v zvezi s tem, so končno vse skupaj uradno zanikali. Vendar, če natančno pregledamo njihovo zanikanje, je - zanimivo - moč opaziti, da ne zanikajo, da so izbrisali del posnetka s tem incidentom.
      Glavni mediji verjamejo, da so tako mogočni, da lahko ignorirajo razkritje njihovih napak. To je v preteklosti resda držalo, menim pa, da se sedaj, zaradi interneta in alternativnih medijev, preko katerih mnogo Američanov lahko izve za dejstva, strategija ignoriranja maščuje prej ko slej. Rastoče število ljudi v ZDA - ne glede na politično usmeritev ali etnično pripadnost - je ob izraelskih dejanjih in medijsko sokrivdo zgroženih.

S. I.: Ali mislite, da ameriški mediji namenoma manipulirajo z javnostjo? To je morda relevantno tudi za druge države. In če je tako, kdo stoji za tem: strategi javnega informiranja ameriške vlade? Izraelski lobiji v Združenih državah? Ali so vzroki finančne narave?
      A. W.: Menim, da so razlogi za tako popačeno poročanje večplastni; nekateri so namerni, nekateri nenamerni.
      Ameriška vlada zagotovo občasno manipulira z mediji in javnostjo, vendar je njena vloga pri tem majhna. Pravzaprav so različne administracije obeh strank občasno celo skušale popraviti položaj v Palestini. O njihovih prizadevanjih so mediji poročali napačno ali pa so molčali. Čeprav se še nismo lotili poglobljene raziskave o tem, zagotovo ni dvoma, da so posamezni lastniki, uredniki in novinarji izrazito proizraelski. Dovolj je dokazov o njihovem občasno manipulativnem poročanju.
      Število lastnikov je majhno in ti v veliki meri odločajo o poročanju celotnemu narodu. Glede na rastočo koncentracijo lastništva in sistem mednarodnega poročanja za vpliv na ameriško poročanje ni potrebno veliko ljudi. Poleg tega se pojavlja še en učinek. Ko določen način razmišljanja postane prevladujoč, ko ljudje nezavedno sprejmejo neko mnenje o določeni temi, tudi to vpliva tudi na poročanje.
      Pritiski proizraelskih organizacij in posameznikov na medije so bili izjemno močni - kadarkoli so menili, da je novica bila "propalestinska", z drugimi besedami, ko se je poročalo o dejstvih, so odpovedovali reklame, organizirali bojkote in izvajali kampanje pisanja pisem.
      Novinarji, ki natančno poročajo o Palestini, so pogosto označeni kot antisemiti ali - če gre za Jude - "samosovražni". Ti novinarji občasno prejemajo celo grožnje s smrtjo. Mnogi se kmalu naučijo, da je lažje plavati s tokom.

S. I.: Glede na vse to, ali bralci oz. gledalci sploh  lahko pridejo do natančnega in nepristranskega poročanja?
      A. W.: Verjamem, da nam internet omogoča, da vsa dejstva poiščemo sami. International Middle East Media Center (Mednarodni medijski center Bližnjega Vzhoda) na Zahodnem bregu npr. dnevno poroča na svoji spletni strani. Tudi mednarodni mediji, dostopni na internetu, so mnogo boljši vir od ameriških - The Independent in Guardian v Britaniji imata pogosto odlična poročila. V ZDA sta izjemi Washington Report on Middle East Affairs in The Link.

Palestinski samomorilski bombni napadi

S. I.: Rezultati ameriške raziskave (leta 2003) o izraelskem odnosu do človeških in državljanskih pravic so pokazali, da 44 odstotkov Izraelcev verjame, da bi ostri ukrepi proti palestinskemu prebivalstvu naredili Izrael varnejši. Še več, raziskava je pokazala, da večina Izraelcev noče priznati, da obstaja povezava med samomorilskimi bombnimi napadi, okupacijo in kršitvijo človeških pravic. Pravzaprav se nenehno sprašujejo: "Zakaj (samomorilski napadalci) to počnejo?"
      A. W.: To so primeri, ko se ljudje skušajo prevarati (z znatno pomočjo manipulacije vlade). V vojnah je nasprotna stran pogosto prikazana kot manjvredna. V 1. svetovni vojni je Anglija govorila o "Hunih". V 2. svetovni vojni so bili Japonci v Združenih državah prikazani kot poosebljeni hudič. Gotovo se je podoben fenomen pojavljal tudi na drugi strani.
      Profesor Robert Pape z Univerze v Chicagu je raziskoval globalni fenomen samomorilskih bombnih napadov v knjigi Dying to Win (Umirajoč za zmago). V njej opisuje, da obstaja skupni imenovalec - 95 odstotkov bombašev je upornikov s posvetnim in strateškim ciljem: odstraniti vojaške sile, ki okupirajo njihovo ozemlje. Tako je v primerih Tamilskih tigrov na Sri Lanki, kurdskih PKK, v primeru komunističnih in socialističnih skupin v Libanonu (75 odstotkov napadov v tej državi) in palestinskih skupin.
      Izraelsko-palestinski konflikt je vojna agresije in odpora. V tej vojni Izraelci prevažajo svoje bombe v F-16 in helikopterjih. Edini sistem, ki ga imajo na razpolago Palestinci je, da si pritrdijo bombo na telo in jo osebno dostavijo. Če želimo ustaviti samomorilske bombne napade, imamo dve izbiri: Palestince oborožimo s "civiliziranimi" sistemi, katerih posledica bo veliko več civilnih žrtev ali pa ustavimo izraelske napade. Druga možnost se mi zdi boljša.

S. I.: Ko se je najstniški terorist iz islamskega džihada razstrelil pred restavracijo na jugu Tel Aviva (17. aprila 2006), je bilo ubitih devet in ranjenih več deset ljudi. Izrael je za napad okrivil Hamas, njihov uradni predstavnik Sami Abu Zuhri je napad imenoval"naravna posledica dolgotrajnih izraelskih zločinov proti našim ljudem". Ali vidite pot iz kroga medsebojnega obtoževanja, da bi ljudje lahko začeti na novo -  razumno in z voljo po sodelovanju?
      A. W.: Da. Dejstvo je, da se je Hamas prejšnje leto večinoma držal premirja, medtem ko so izraelske sile ubile in ranile na stotine ljudi. Palestinska vlada in prebivalstvo že dolgo kažejo voljo za pogajanja in pravičen ter miroljuben sporazum. Cilj PLO je posvetna in demokratična država, v kateri bi muslimani, kristjani in Judje imeli enake pravice in v kateri bi bilo dovoljeno ostati tudi Izraelcem, rojenim v Palestini.
      Tudi v Izraelu obstajajo posamezniki in organizacije, ki si že dalj časa želijo pogajanj, v okviru katerih bi našli pravične in trajne rešitve. Celo v zgodnjih letih priseljevanja Judov so nekateri predlagali ustanovitev dvonarodne države, v kateri bi Judje in Palestinci živeli skupaj, v narodu, ki ima korenine na Bližnjem Vzhodu. Žal so bile takšne skupine vedno na obrobju in izraelska vlada si ni nikoli prizadevala za takšne cilje.
      Menim, da bodo Izraelci šele takrat spoznali, da je potrebno priti do poštenega kompromisa, ko bodo ameriški državljani odklonili pošiljanje davkoplačevalskega denarja v Izrael. Šele takrat bo v Izraelu slišan glas razuma in morale. Potem bodo Izraelci in Palestinci skovali rešitev. Predvidevam, da bodo pomembni vidiki tega procesa opravičilo, priznanje krivde, sistemizirana resnica in aktivnosti za spravo. Podobno, kot se je to zgodilo v Južni Afriki, da so se stvari lahko premaknile naprej.

Poskusi za mir, neuspehi in možne rešitve

S. I.: Zakaj so v tem konfliktu doslej propadli vsi predlogi in sporazumi?
      A. W.: Izraelska vlada se za kompromis ni nikoli zares potrudila. Očitno je najbolj učinkovit začetek - kot so ugotovili mnogi narodi in posamezniki - pošteno priznanje odgovornosti in opravičilo. Izraelska vlada se mora opravičiti še za pokole v 30 palestinskih vaseh iz leta 1948 (nekateri zgodovinarji govorijo celo o 55 vaseh), katerih grozljive podrobnosti so prišle na dan v izraelskih medijih.
      Resnična izraelska prizadevanja za mir se bodo začela šele takrat, ko bo Izrael priznal zgodovinska dejstva, ovrgel mnoge natančno skonstruirane mite in ko bo pričel iskati rešitev, ki bo temeljila na pravičnosti in ne na vojaški moči. Mnogi Izraelci že iščejo takšno rešitev. Verjamem, da se jim bodo pridružili še mnogi drugi, ko bodo Američani ustavili svoje finančne prilive.

S. I.: Kakšna je v tem konfliktu vloga mednarodne skupnosti in Združenih narodov?
      A. W.: Mednarodna skupnost za dolgotrajne krivice v Palestini nosi znatni delež odgovornosti. Mnogi ljudje ne poznajo dejstev, ostalim pa je le malo mar. Številni Američani se ob silni podpori Izraelu in odkritim dejavnostim vlade ZDA, ki ščiti Izrael pred mednarodnimi posledicami, čutijo nemočni. Vendar pa se zdi, da se zadeve spreminjajo. Obstajajo rastoča prizadevanja, ki nasprotujejo izraelskim dejavnostim in ameriški podpori; ukrepov se lotevajo različni ljudje - od anarhistov do cerkva.

S. I.: Kako naj bi se spremenila politika Združenih narodov, Združenih držav in Evropske skupnosti do Bližnjega Vzhoda, kakšni so vaši predlogi?
      A. W.: Čas za uveljavljanje mednarodnih zakonov proti Izraelu je minil. Sedanja prizadevanja - bojkote in finančne pritiske - je potrebno razširiti. Izobraziti moramo obe skupnosti, državljani po vsem svetu pa moramo od svojih vlad zahtevati sankcije proti Izraelu, vse dokler ne spremeni svoje politike.
      Ukrepati moramo predvsem kot posamezniki in ukazati svojim vladam, da nasprotujejo nasilju in krutosti. Podpirati moramo humano politiko in humane dejavnosti. Svet je majhen. Ko ga bomo spremenili na boljše, bomo imeli od tega koristi vsi.
      Leta 1948 se je zgodila huda krivica - na silo je bilo s svoje zemlje pregnanih skoraj tri četrtine milijona ljudi. Ta krivica in tragedija dnevno narašča - Palestince zapirajo, ponižujejo, pretepajo in ubijajo. Potrebno bo kompleksno, svetovno, množično in narodno prizadevanje, da se ustavi prelivanje krvi. To lahko storimo in to moramo storiti.

Nadaljnje informacije in povezave: www.ifamericansknew.org