Z združenimi močmi v boju proti grozljivemu zločinu
z Anuradho Koirala se je pogovarjal Jason Francis

Leta 1993 se je skupina družbeno zavednih strokovnjakov iz Nepala, med katerimi so bili učitelji, novinarji in socialni delavci, združila z namenom, da opozorijo in nekaj ukrenejo v zvezi s socialnimi nepravicami in zlorabami, ki se dogajajo nepalskim ženskam. Iz te pobude je zrasla nevladna organizacija Maiti Nepal s sedežem v Katmanduju, katere osrednja dejavnost je zaščititi dekleta in ženske, žrtve trgovine z belim blagom in prostitucije. Poleg tega si skupina prizadeva za odpravo prisilnega otroškega dela in številnih drugih oblik izkoriščanja in mučenja. Anuradha Koirala, učiteljica, ki je dvajset let poučevala angleščino v prestižnih šolah v Katmanduju, je Maiti Nepal ustanovila leta 1993. Z leti predanega dela je dosegla tudi to, da je nepalska vlada 5. september razglasila za dan boja proti trgovini z belim blagom. Anuradha Koirala je leta 2010 prejela nagrado »Heroj leta« ( Hero of the Year Award) televizijske hiše CNN in leta 2011 nagrado za mir Fundacije Manhe iz Južne Koreje. Za Share International se je z Anuradho Koirala pogovarjal Jason Francis.

Share International: Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste začeli reševati in rehabilitirati otroke in ženske v Nepalu, žrtve trgovine z belim blagom ali družinskega nasilja?
      Anuradha Koirala: Tako kot vsak osveščen prebivalec sem vedela za trgovino z belim blagom v svoji deželi in zdelo se mi je, da bi morala narediti nekaj v zvezi s tem. Tudi sama sem izkusila, sicer ne trgovine z belim blagom, ampak družinsko nasilje. Zato sem se odločila, da moram narediti nekaj tudi za ženske, ki trpijo zaradi te oblike nasilja.

S. I.: Kako se sploh otroci in ženske znajdejo v primežu trgovine z belim blagom?
      A. K.: Razlog je spolna neenakopravnost. V naši državi so ženske drugorazredni državljani na vseh področjih – pri izobraževanju, možnostih za delo, zakonskih zvezah. Vlada sicer pravi, da je šolanje brezplačno, a vsi vemo, da to ni res. Naša organizacija skrbi za izobraževanje otroke v vaseh in zanje moramo plačati velikanske vsote – 3500 rupij na otroka. V družini, ki ima pet otrok, tri dečke in dve deklici, bodo straši v šolo poslali rajši dečke, ker verjamejo, da bodo oni tisti, ki bodo nadaljevali izročilo družine, saj se bodo dekleta poročila in odšla k drugim družinam. Zato deklic ne izobražujejo. To je spolna neenakopravnost v izobraževanju.
      Pri trgovini z belim blagom pa zvodnik družini nikoli ne reče: »Vzel bom vašo hčer in iz nje naredil prostitutko.« Ponavadi jim povejo kaj takega kot: »O, kako velika je že vaša hči. Potrebovala bo denar, da se bo lahko poročila in vem za dobro plačano delo v mestu.« Tako delo v mestu vidijo starši kot priložnost za poroko, saj dekle potrebuje denar, da se lahko poroči. Tudi moški ga potrebujejo, zato tudi oni delajo. Vendar tudi tu naletimo na spolno neenakopravnost. Na vasi dela ni, zato ga gredo iskat v mesto. In tukaj se ujamejo v past. Revščina pa je seveda drugi razlog za trgovino z belim blagom.

S. I.: Kakšne pa so različne oblike spolnega izkoriščanja?
      A. K.: Najpogosteje gre za seksualno suženjstvo. V nekaterih primerih jih mučijo tudi z elektrošoki, pretepajo in stradajo. Seveda pogosto dobijo različna obolenja. Če zanosijo, morajo splaviti in takoj po opravljenem posegu, čez eno uro, morajo že biti na razpolago strankam.

S. I.: So dečki prav tako žrtve kot deklice?
      A. K.: Da. Pobirajo majhne dečke, a oblike njihovega izkoriščanja so drugačne. Večinoma jih odpeljejo v mesta v Indiji, kjer morajo izdelovati najfinejše vezenine, ker imajo majhne roke. Taka oblačila so potem v večjih mestih naprodaj bogatim ljudem. Nekatere prisilijo v beračenje. Grozljivo pohabljeni morajo sedeti na ulicah in prosjačiti, denar seveda poberejo zvodniki. Dečke pogosto zlorabijo tudi kot darovalce organov, predvsem ledvic.

S. I.: Koliko nepalskih otrok in odraslih pa se ujame v mreže te trgovine?
      A. K.: Trenutno beležimo med dvanajst in petnajst tisoč primerov. V Indiji se ta številka giblje med 250 in 350 tisoč.

S. I.: Maiti Nepal pomaga tudi otrokom, ki so bili žrtve prisilnega otroškega dela. Kakšno delo pa so otroci prisiljeni opravljati?
      A. K.: Največkrat jih uporabijo za gospodinjska opravila. Včasih je veliko otrok delalo v tovarnah bakra, vendar se je to zdaj zelo spremenilo. Veliko nevladnih organizacij in agencij Združenih narodov si prizadeva ustaviti prisilno otroško delo in ljudje se tega vsepovsod vedno bolj zavedajo. Zato se odstotek otrok, žrtev prisilnega otroškega dela vztrajno zmanjšuje.

Vzgojni domovi in prehodne hiše

S. I.: Organizacija Maiti Nepal je ustanovila tudi vzgojne domove – kako vaše delo poteka tam?
      A. K.: Vzgojne domove smo odprli zato, da bi preprečili trgovino z belim blagom v vaseh in dekleta izučili različnih spretnosti, da se lahko zaposlijo. V skupinah po trideset naenkrat dekleta šest mesecev bivajo v domu in se učijo veščin. Vodja doma je vedno oseba, ki je bila sama žrtev trgovine z belim blagom, da jim lahko iz lastnih izkušenj pove, česa se morajo obvarovati. Svetovalci in učitelji jih poučujejo različne spretnosti in obrti. Verjamemo namreč, da morajo biti dekleta potem, ko zapustijo dom, sposobna prispevati s svojim delom v vasi.
      Poleg vzgojnih domov v vaseh organiziramo tudi veliko srečanj, na katerih želimo spodbuditi zavedanje o tem, kaj se resnično dogaja. Veliko energije vlagamo v delo s policijo, pravniki in civilno družbo. S tem želimo doseči, da z dekleti ne bi bilo več mogoče tako ravnati, jih preprosto pobirati po deželi. A spreminjanje stališč in nazorov je dolgotrajno delo. Vendar smo uspešni. Opazno nam je uspelo spremeniti odnos in stališča policije. Pri politikih je težje, saj jih zanimajo predvsem njihovi politični interesi in ne resnični družbeni problemi. Ker če bi politiki spremenili zakone, bi trgovino z belim blagom veliko lažje onemogočali in preprečevali.

S. I.: Kaj pa Sonja Balbalika Griha center za zaščito otrok v Katmaduju?
      A. K.: Sonja je bilo ime hčerki ene od naših podpornic, nemškemu dekletu, ki je izgubilo življenje v kolesarski nesreči. Vsako naše zavetišče tu v Katmanduju nosi njeno ime, ki pomeni Sonjin otroški dom. V centru je 315 otrok in vsi hodijo v šolo. To predstavlja preventivni del našega dela, kajti, če organizacija Maiti Nepal teh deklet ne bi potegnila s ceste, bi jih nekdo drug odpeljal v Indijo in prisilil v prostitucijo. Tako pa se izobražujejo in veliko jih nadaljuje s študijem na univerzi.

S. I.: Kako pa deluje devet prehodnih domov organizacije Maiti Nepal?
      A. K.: Prehodni domovi so locirani na meji med Indijo in Nepalom. Med državama je šestindvajset mejnih prehodov. Želimo si, da bi bili lahko prisotni na vseh, a imamo dovolj sredstev za le devet takih postaj. Na prehodih zdaj dekleta, ki so bila sama prej žrtve trgovine z belim blagom, opazujejo dogajanje na meji. Prej je bila na prehodih prisotna le policija, obmejna in imigracijska, zdaj smo tam tudi mi. Prav zaradi svojih osebnih izkušenj so ta dekleta sposobna videti veliko več kot vi ali jaz, saj poznajo metode dela tihotapcev in obnašanje žrtev, zaradi česar lahko hitreje zaznajo katero dekle, ki želi prečkati mejo, je ujeto v mrežo trgovine.
Na vsaki postaji imamo pet deklet, ki opravljajo nadzor od šestih zjutraj do šestih zvečer. Ustavijo vsako mlado dekle ali najstnico in se z njo pogovorijo. Tako vsak dan prestrežejo od štiri do pet deklet.
      Vzgojni domovi onemogočajo trgovino z beli blagom in dajejo dekletom možnost, da se naučijo veščin in ostanejo v vaseh. Prehodni domovi prestrežejo dekleta, ki so že padla v kolesje trgovine in jih vrnejo v njihove vasi. Če želijo, gredo lahko tudi v vzgojne domove, da se izučijo kakšne obrti.

S. I.: Koliko otrokom in ženskam je organizacija Maiti Nepal pomagala v vseh teh letih in koliko jih je trenutno deležnih vaše pomoči?
      A. K.: Do danes smo prestregli več kot dvanajst tisoč deklet. Takih, ki smo jih rešili in so ostala v naših domovih, je več kot sedem tisoč. V tem trenutku pa v svojih zatočiščih skrbimo za več kot petsto otrok in žensk.

S. I.: Prej ste omenili tudi spolno prenosljive bolezni. Kako pogosto so žrtve trgovine z belim blagom z njimi tudi okužene?
      A. K.: V sedemdeset odstotkih primerov.

S. I.: Organizacija Maiti Nepal ima pod svojim okriljem tudi hospice. Kakšno oskrbo nudite v njih?
      A. K.: Imamo dva hospica. Eden je v vzhodnem delu Nepala, drugi v Katmanduju. V njih bivajo otroci in ženske, ki so okuženi s HIV-om ali oboleli za AIDS-om in vsi prejemajo antiretroviralno terapijo. Nekateri imajo druge bolezni, kot na primer hepatitis, ki je odporen na več sicer učinkovitih zdravil. V hospicih delajo zdravniki in sestre, ki imajo na razpolago vso potrebno medicinsko opremo. Če se stanje otroka ali ženske resno poslabša in mi bolezni nismo več kos, sta v bližini dve bolnici, ki sodelujta z nami – Nepalska Medicinska fakulteta (Nepal Medical College) in Medicinska fakulteta v Katmanduju (Katmandu Medical College).

S. I.: Kako pa se nepalska in indijska vlada soočata s trgovino z belim blagom?
      A. K.: Najprej moram poudariti, da politična situacija pri nas ni stabilna. Zato tudi ne pričakujemo, da bo vlada kaj dosti naredila. Naše sosednje države pa mislim, da si prizadevajo v tej smeri, vendar ne vemo zagotovo. Vsak mesec na meji med državama poteka medvladni sestanek. Da so naši napori obrodili sadove, vidimo že v tem, da naša vlada na vsakem od teh sestankov na dnevni red uvrsti tudi trgovino z belim blagom. Tudi na lokalni ravni si naša vlada resno prizadeva.

S. I.: Kaj se zgodi s tihotapcem, ko ga ujamete?
      A. K.: Ko dekle pride k nam in tihotapca prijavi, ga policija aretira in na sodišču proti njemu vložimo tožbo. V preteklosti je trajalo tri do štiri leta, da je bil kdo obsojen, zdaj se je ta čas skrajšal na od pol leta do enega leta. Stopnja obsodilnih sodb v Nepalu je zelo visoka. Povprečna izrečena kazen je 20 let zapora, mi pa si prizadevamo za dosmrtno ječo in zasego premoženja. Vendar je bilo kljub v povprečju izrečenim 20 letnim kaznim veliko preprodajalcev obsojenih na 35 let zapora. V enem primeru celo na 90 let, a je umrl v zaporu po šestih letih, ker je imel AIDS. Skupaj z visoko stopnjo obsodilnih sodb in aktivno udeležbo policije je stanje sto odstotno boljše, kot je bilo.

S. I.: Koliko tistih, ki ste jim pomagali, se kasneje vrne v svoje družine?
      A. K.: Več kot 80 odstotkov deklet se je lahko vrnilo v svoje družine – ne samo družine ampak tudi skupnosti, kjer so lahko zaživele častno. Ostalih 20 odstotkov jih živi v različnih domovih, vendar imajo delo in so lepo vključene v družbo.

S. I.: Prej ste omenili odnos, nazore ljudi. Kako se mora odnos ljudi spremeniti, da bomo lahko izkoreninili trgovino z belim blagom enkrat za vselej?
      A. K.: Odnos do te problematike moramo spremeniti prav vsi. Vsi moramo začeti to občutiti tako, kot da bi bil vsak pretihotapljen otrok naš otrok. Dokler ne bomo na vse otroke gledali kot na lastne, se ne bo spremenilo nič.

S. I.: Želite še kaj dodati?
      A. K.: Želim pozvati vse, da združimo moči v boju proti temu grozljivemu zločinu, ki je v sramoto vsemu človeštvu.

Informacije: www.maitinepal.org

Jason Francis je sodelavec Share Internationala, ki dela v zvezni državi Massachusetts, v ZDA.