V vojni ni nič veličastnega
z Michaelom Fernerjem se je pogovarjal Jason Francis

Veterani za mir, ameriška nevladna organizacija, ustanovljena leta 1985, želi odpraviti vojno kot del državne politike. Skupino sestavljajo veterani iz različnih obdobij in spopadov, vključno z II. svetovno vojno, korejsko vojno, vietnamsko vojno in zalivsko vojno ter današnjimi konflikti v Iraku in Afganistanu. Na svoji spletni strani so zapisali: "Iz izkušenj vemo, da je vojno zlahka začeti in težko končati, pri tem pa trpijo nedolžni. Zato je nujen drugačen način reševanja nasprotij." Michal Ferner je začasni direktor skupine. Jason Francis je z njim opravil intervju za Share International.

Share International: Kaj je bil vzrok za oblikovanje skupine Veterani za mir?
      Michael Ferner: Leta 1967 je bila ustanovljena skupina Vietnamski veterani proti vojni. Sredi 80-tih so se zbrali številni vojni veterani, večinoma iz vietnamske vojne, in se odločili oblikovati organizacijo, ki bo ves čas zagotavljala platformo za veterane, ne samo po vsakokratnem vojaškem konfliktu. Ljudi je v tistem času združila želja po ukrepanju zaradi ameriške politike v Srednji Ameriki – uporaba eskadronov smrti v El Salvadorju in Gvatemali ter kasnejše financiranje upornikov v Nikaragvi.

S. I.: Kaj spodbudi nekdanjega vojaka k opustitvi militarizma in udeležbi na kampanjah za nenasilje?
      M. F.: Od velikega števila naših članov sem slišal, da so se pridružili skupini Veterani za mir in nasprotujejo vojni zato, ker se počutijo izdane. Učijo nas, da so Združene države nekaj posebnega. Če se že vpletemo v vojaški spopad, je to zato, ker ga je začel nekdo drug, mi se le zavzemamo za svobodo in demokracijo. Ko pa ljudje vstopijo v vojsko, spoznajo stvari, ki so jim bile dotlej neznane. Izvedo več o resnični zgodovini Združenih držav, o tem, da so že dolgo časa imperij in kaj vse imperiji počnejo. To se začne vse bolj ujemati s politiko, ki jo mladeniči in mladenke opažajo, medtem ko so v vojski. Spoznajo, da so jim v mladosti govorili eno – predvsem o vojski –, ko pa so se ji pridružili, so začeli spoznavati drugačno resničnost.
      Nekateri od naših članov so bili v boju. Zelo malo izmed tistih, ki so bili v boju, je mnenja, da je v tem kaj zadovoljujočega. V vojni ni nič veličastnega. Naši člani so to spoznali in želijo nekaj storiti, da bi preprečili nadaljnje konflikte in vojne. Veliko je tudi veteranov, ki nasprotujejo temu, kar so videli in počeli v vojski, vendar sami niso aktivisti, ki bi se pridružili organizaciji, kljub temu pa čutijo enako.
      Sam nisem bil v boju. Nekaj let sem delal v mornariški bolnišnici in skrbel za mladeniče, ki so se vračali iz Vietnama. To ti odpre oči, da spoznaš, kaj je v resnici vojna. Postal sem ugovornik vesti in so me odpustili iz vojne mornarice. Med našimi člani je to pogost pojav – razočaranje nad resničnostjo tega, kar počnejo, in spoznanje, da ne želijo več sodelovati.

S. I.: Ali se kaj povečuje nasprotovanje ameriške javnosti okupaciji Afganistana in Iraka ali vojni na splošno?
      M. F.: Javno mnenje se razvija v zelo zanimivi smeri. V zadnjih nekaj letih so v javnomnenjskih raziskavah opazili upadanje podpore vojnam. Danes je večina državljanov mnenja, da so vojne in okupacija Iraka ter Afganistana slaba zamisel. Še več – javnost želi, da se vojaki čim prej vrnejo domov. Tako meni večina javnosti, lahko pa dobite še višji odstotek, če vprašanja ustrezno zastavite. To je torej nekaj, kar se je v zadnjih nekaj letih počasi spreminjalo.

S. I.: Ali lahko komentirate napoved predsednika Obame, da bo vojna v Iraku končana do konca leta 2011?
      M. F.: To je zgolj fantaziranje, saj je treba upoštevati dejstvo, da bo v Iraku ostalo približno 22.000 pogodbenikov, vključno s 5.000 oboroženimi najemniškimi vojaki, poleg njih pa še kdo ve koliko posebnih operativnih enot. Marinci bodo varovali ambasado, kar velja tudi za vse druge ambasade po svetu, le da je ta ambasada daleč največja in ima tudi največ osebja.
      Prav tako bodo še vedno redni preleti vojnih letal nad Irakom, številne vojne ladje pa so dovolj blizu, da lahko kadarkoli napadejo. Vojska bo ostala prisotna v Iraku in njegovi okolici še nekaj časa, in lahko ste prepričani, da bo predsednik – kdorkoli že bo – vsake toliko našel kakšen razlog za bombardiranje nečesa v Iraku. Težko bi rekli, da je konec vojne, če umaknemo večino vojaških enot, vendar pustimo tam kakšnih 22.000 pogodbenikov, vključno s plačanci.
      Do te točke nas je privedla kombinacija delovanja mirovnih gibanj, med katere sodi tudi skupina Veterani za mir, in cene, ki jo plačujemo za dve istočasni vojni in okupaciji.

Trenutne kampanje – Okupirajmo Washington DC

S. I.: Ali nam lahko kaj poveste o kampanjah, v katerih trenutno sodelujejo Veterani za mir?
      M. F.: Naša prizadevanja so med drugim usmerjena v razkrivanje resnične cene vojne. Po vsej državi imamo 120 sekcij. Dejavnosti Veteranov za mir v glavnem potekajo v njihovem okviru. V nekaterih sekcijah so člani na primer pripravili začasne razstave nagrobnih križev in drugih nagrobnih obeležij za vojake, ubite v Iraku ali Afganistanu, in jih razporedili natanko po vzoru pokopališča v Arlingtonu [državno pokopališče za vojne veterane]. Na takšnih razstavah so običajno objavljeni tudi podatki o civilnih žrtvah.
      Med druge dejavnosti sodi razkrivanje resnice o rekrutiranju, kjer se naši člani pogovarjajo s študenti o stvareh, ki jih tisti, ki novačijo vojake, ne povedo. Študentom dajemo bolj uravnoteženo sliko o namerah vojske in o tem, s čim se bodo morali soočiti, če bodo vstopili v vojsko. Sodelujemo tudi na festivalih in paradah skupnosti in ljudem spregovorimo o resnični ceni vojne. Urednikom pišemo pisma in spodbujamo člane Kongresa, da glasujejo proti financiranju vojne. Upamo, da bomo s svojim raznolikim delovanjem seznanili javnost z resnično ceno vojne v tolikšni meri, da bodo ljudje postali aktivnejši in bodo od vlade zahtevali boljšo politiko.

S. I.: Ali nam lahko poveste kaj o kampanji "Zaustavite stroj: ustvarite nov svet!"
      M. F.: "Zaustavite stroj: ustvarite nov svet!" je slogan zasedbe trga Freedom Plaza v Washingtonu DC. Pobuda za to izhaja iz lanskoletnih dejanj Veteranov za mir. Decembra 2010 in nato znova marca 2011 smo v Washingtonu organizirali demonstracije, ki so jih vodili vojni veterani. Ob obeh dogodkih so zaradi dejanj državljanske nepokorščine v bližini Bele hiše aretirali 100 oseb. Niso bili vsi člani Veteranov za mir, vendar smo bili člani skupine tisti, ki smo začeli te proteste.
      Med načrtovanjem drugega protesta v marcu 2011 je prišlo do znanih dogodkov v Tuniziji in Egiptu. Nekateri so pomislili: "Ni slaba zamisel. Tudi tukaj bi morali storiti kaj takšnega." Tako smo takoj po koncu marčevskih demonstracij začeli načrtovati okupacijo v Washingtonu DC, ki bi časovno sovpadala z 10. obletnico invazije v Afganistanu oktobra 2011. Veteranom za mir so se hitro pridružile druge organizacije in aktivisti iz Washingtona in drugih krajev, ki so imeli iste zamisli. Nato so približno dva ali tri mesece po začetku načrtovanja zasedbe trga Freedom Plaza – bolj ali manj naključno – ljudje najavili, da bodo zasedli Wall Street, kar se je zgodilo septembra. Svoje aktivnosti, ki smo jih načrtovali več mesecev, smo začeli izvajati 6. oktobra v Washingtonu.
      Zasedba trga Freedom Plaza še vedno poteka. Manjša, vendar zelo predana skupina iz okupacije Wall Streeta je prišla v Washington in na podoben način zasedla McPherson Park. Udeleženci skupščin, ki potekajo vsak večer, so mi povedali, da se vse bolj navajajo sodelovanja, skupnega obravnavanja problemov in sprejemanja sklepov na podlagi konsenza.
      Pri teh okupacijah po vseh Združenih državah me ne navdušuje le to, da nasprotujejo vojnam, zaplembam s hipoteko obremenjenih domov, lakoti ali dejstvu, da nimamo primernega sistema zdravstvenega varstva. Ne gre za posamezne od teh problemov: gre za demokracijo, za vladavino korporacij, za ljudi, ki jim je dovolj tega, da morajo plačevati račune imperija in dajati na razpolago svoja telesa, pri čemer odločitve sprejema majhna elita, ki ji za potrebe javnosti sploh ni mar. Resnično je spodbudno slišati ljudi, ki pravijo: "Vse predolgo smo bili prikrajšani. Zahtevamo, da vlada začne skrbeti za potrebe ljudstva."

S. I.: Ali z vidika Veteranov za mir obstaja kakšna povezava med mirom, pravičnostjo in trajnostnostjo?
      M. F.: Ena od stvari, o katerih povsod pišemo in o katerih govorimo na vseh javnih shodih, je to, da si prizadevamo za mir in pravičnost. Vemo, da je to dvoje neločljivo. Brez pravičnosti ne more biti miru. Prav tako brez pravičnosti ne more biti trajnostnosti. Zelo majhen odstotek svetovnega prebivalstva uživa v neverjetnem bogastvu, velikanska večina prebivalstva pa za to plačuje račune. Takšna nepravičnost je sama po sebi netrajnostna in je eden od vzrokov za našo netrajnostno družbo. Moramo se obnašati trajnostno, ali pa bomo na daljši rok prenehali obstajati.

S. I.: Ali verjamete, da gibanja za nenasilno okupacijo vodijo v nekaj večjega?
      M. F.: Med okupacijo trga Freedom Plaza v Washingtonu DC smo slišali ljudi govoriti, da v tej državi potrebujemo revolucijo in ne nekakšnih reform, ki bi le pokrpale stvari. Govorili so tudi o tem, kakšna bi naj bila videti ta revolucija. Nekateri so dejali, da še ni bilo uspešne revolucije, ki ne bi zahtevala veliko prelite krvi. Toda to ni res. Vsakdo, ki je bil udeležen v vojnih spopadih, vam lahko pove, da si ne želi krvave revolucije. Ne samo zato, ker bi bile njene kratkoročne posledice strahotne, temveč tudi zato, ker nadaljuje krog maščevanja in nasilja. Na daljši rok ne more privesti do ničesar dobrega.
      Opažamo, da vse več ljudi zahteva drugačno delovanje vlade, ki bi morala bolj skrbeti za potrebe javnosti. Veterani za mir bomo skupaj z drugimi organizacijami eden od glasov, ki govorijo o nenasilju in zmagi nad sovražniki brez zastrahovanja. V času, ki je pred nami, bo v razpravah vse pomembneje slišati takšne glasove.

Informacije: www.veteransforpeace.org

Jason Francis sodelavec Share Internationala iz Massachusettsa, ZDA.