Svarilo - a tudi vizija

Februarja 2000 je umrla Donella Meadows. Več njenih zanimivih in poznavalskih člankov je bilo objavljenih v reviji Share International. Spodaj so izvlečki iz njenih spisov Meje rasti (The Limits of Growth) iz leta 1972, ki so bili prevedeni v 26 jezikov, prodani pa v več kot 9 milijonih izvodov.

Bila sem članica skupine na Massachusetts Institute of Technology, ki je napisala knjigo, katera je v svetovnih občilih sprožila val napovedi. Vse se je začelo s kratkim poročilom. Po nekaj mesecih pa smo že brali nadvse osupljive naslove, kot je: Računalnik napoveduje propad sveta.
Nismo mislili napovedati propada. Hoteli smo ljudi le posvariti, obenem pa podati vizijo. S pomočjo računalnika smo videli ne samo eno prihodnost, ampak več: vse možne, različne, nekatere strašne, nekatere krasne.
V uvodu k Mejam rasti smo navedli tri glavne zaključke: nevarnega, obetavnega in nujnega. Tisk je povzel samo prvega in tretjega:

Če bodo sedanji trendi rasti svetovnega prebivalstva, industrializacije, onesnaženosti, proizvodnje hrane in črpanja virov ostali nespremenjeni, bomo dosegli meje rasti na tem planetu enkrat v naslednjih sto letih.
Te trende rasti je možno spremeniti in vzpostaviti pogoje ekološke in ekonomske stabilnosti, ki bodo trajali tudi v daljni prihodnosti.
Če se prebivalstvo planeta odloči za uresničevanje druge možnosti, bo možnost za uspeh tem večja, čim prej bo začelo delovati v to smer.

Kdo bi si mislil, da bodo tako preprosti zaključki vzbudili toliko hrupa. Vihar se ni polegel še leta. Bili so tema konferenc, študij, pojavile so se knjige, ki so jih zavračale, in tiste, ki so jim pritrjevale in jih dopolnjevale. Polagoma se je polegel tudi ta vihar, tako kot vsi, ki jih ustvarijo mediji.
      Kasneje so me ljudje, ki so se spomnili knjige Meje rasti, začeli spraševati: "Je to res? Ali drvimo proti mejam rasti? Ali ste konec koncev imeli prav?"
      Vprašanje: "Ali ste imeli prav?" me je motilo. Bilo je napačno. Prav imaš lahko ali pa ne le takrat, ko kaj napoveduješ. Mi pa nismo napovedovali. Ponudili smo izbiro, ljudje pa so slišali napoved propada.
      Odkar smo napisali Meje rasti, je svetovno gospodarstvo več kot podvojilo fizično proizvodnjo: od avtomobilov do elektrarn in smeti. Obenem je načetih precej osnovnih planetarnih virov. Vrste, gozdovi, močvirja, zemlja in habitati so izginili, rezerve in stopnja zaščite so se zmanjšale ali skrčile, možnosti so se zožile.
      Zadnjih 20 let sem proučevala statistike, ki opisujejo ta propad. Opazovala sem, kako se odvija. Velikokrat sem jih v mirnem tonu predstavljala učencem in občinstvu. Nisem vpila. Nisem kričala od besa. Prepričana sem, da zaradi psihične odrevenelosti. Ker me ni udarilo v trenutku kot takrat, ko sem videla diagram rasti stopnje rojstev. Če počasi opazuješ, kako se številke znižujejo, je, kot da bi opazoval otroka, ki raste - ali boljša primerjava: kot da bi gledali nekoga, ki počasi hira zaradi bolezni.

Obstaja svetla plat

Eksponentna rast prebivalstva in fizičnega kapitala, eksponentno črpanje virov in propadanje okolja niso nujni. Vsi pa se obnašamo, kot da so. Rast je še vedno vzorec človeškega sistema. Dozdaj ni bilo še nobeno korektivno sredstvo dovolj močno, da bi jo ustavilo. Vendar pa obstajajo znaki takega procesa. Dobra novica je, da nekatera izvirajo iz človeškega omejevanja in iznajdljivosti. Slaba novica pa je, da nekatera prihajajo zaradi uničenja okolja.
      Postala sem že sita razprav o tem, kdo ima prav, optimisti ali pesimisti. Nobeden nima prav. Preveč je slabih vesti, da bi bili lahko zadovoljni s seboj. Preveč dobrih novic je, da bi bil upravičen obup.
      Ne bojim se izziva, kako postaviti svetovno proizvodnjo nazaj v okvire meja - mislim, da je to relativno lahko, in to celo ob izboljšanju življenjskih pogojev. Bojim se, kaj bo svet storil z idejo, da smo presegli meje. Izkusila sem že sovražnost, zavračanje in posmehovanje ob misli, da meje obstajajo. Še hujše pričakujem ob misli, da so meje že presežene.
      Še slabše kot zavračanje in posmehovanje bi bilo poenostavljeno, nekritično in histerično sprejemanje. Kar vidim naslove, kot so: Preko meja: bliža se zlom; ali Preko meja: prebivalstvo, življenjski standard je treba zmanjšati.
      To sta dva najslabša možna zaključka. Prvi spet meša trend in usodo, napoveduje in zanika izbiro. Drugi vidi samo najbolj dramatično, konfliktno in nasilno od možnih reakcij na prekoračitev.
      Da bi zmanjšala svojo bojazen, pravilno zapišem in preprečim destruktivne naslov. Naj predstavim svoje naslove, še večje: Prekoračitev ne pomeni zloma; in Omejiti moramo proizvodnjo energije in blaga, ne pa ljudi in življenjskega standarda, ne sanj o boljšem svetu.
      (Grist Magazine)