Spreminjanje hudega v dobro
Z nekdanjima otrokoma – vojakoma se je pogovarjala Felicity Eliot

Med divjanjem vojne, med ugrabitvami in nasiljem so si morali mladi v Sierri Leone poiskati lastno pot v odraslost – nekateri, travmatizirani in brez korenin, se še naprej klatijo po ulicah mest v državi, živijo od kriminala, prostitucije in trgovanja z drogami. Vendar so tudi taki, ki so uspeli preživeti z močjo svojega značaja, z vztrajno vero, s prijaznostjo drugih ljudi, ker so imeli srečo in so bili odločeni, da lastne travme spremenijo v upanje za druge otroke. Share International je opravil intervju z dvema mladima moškima, bratoma – Charlesom Boyem mlajšim, nekdanjim otrokom-vojakom in Baminom Charliejem Boyem, nekdanjim vohunom uporniških sil.

Sierra Leone je v vojni trpela skoraj 10 let. Charles in Bamine Charlie Boye sta zrasla na podeželju severne Sierre Leone. Njun oče je bil baptistični pastor, živela pa sta na kmetiji skupaj s širšo družino. Ko so se začele sovražnosti, sta bila še majhna otroka. Njuna otroška leta so bila srečna, toda kmalu so se končala, saj je leta 1991 izbruhnila vojna.
      Stopnjevanje spopadov je povzročilo, da je mnogo družin zbežalo iz vasi; nastali razdor je deželo za več let pahnil v kaos in omogočil, da so se okrutnosti nekontrolirano dobesedno razcvetele.
      Leta 1995 so uporniške sile napadle vas, kjer sta v svoji družini živela Charles in Bamine. Družina je zbežala v goščavo, da bi se skrila, in takrat je umrla njihova babica. Preveč so se bali, da bi se vrnili domov, zato so se preselili v bližnje mesto Makeni v upanju, da jim bo dalo več zaščite.

Charles Boye: V Sierri Leone vsi otroci okoli desetega ali enajstega leta opravljajo veliki izpit. Na dan, ko naj bi jaz opravljal veliki izpit, smo se vsi otroci zbrali v veliki izpitni dvorani. Nenadoma je nastal hrup, vpitje, streljanje, ljudje so bežali, mnoge od nas otrok pa so ujele uporniške sile. Razumete, vladne sile ne bi streljale na otroke, zato so uporniki otroke vedno držali ob sebi. Mnogo otrok je umrlo na poti v divjino, nekoč pa sva bila tam tudi midva. Bila je dolga pot. Za majhne otroke, ki niso bili vajeni takih okoliščin, je bilo težko. Po božji milosti in zaradi vere in molitev najinih staršev sva z bratom preživela, živela pa sva z uporniki v gozdu.

Share International: Kakšni so bile razmere? Kako so ravnali z vama?
      C. B.: No, če ti ukažejo početi strašne reči in imaš 10 let – tega ne moreš početi, razen, če ti dajo drogo.

S. I.: Se je vama to zgodilo?
      C. B.: Da, dali so mi trde droge. Da, vzel sem jih, ker brez drog ne moreš izvrševati njihovih ukazov. In, če nisi naredil, kar so hoteli, so te lahko ubili ali pa hudo pretepli. Bil sem odvisen od droge. In potem sem lahko delal, v kar so me prisilili, in to gledal.
      Tudi tepli so me. To so bile hude stvari. Videl sem stvari, mnogo bolečih stvari. Okrutnosti *1.

S. I.: Ne morem si predstavljati; to je morala biti huda travma.

Ko Charles odgovarja, ni v njegovem glasu niti kančka samopomilovanja. Njegov nastop je faktografski, ni pa moten ali otopel, kot je to pogosto pri žrtvah travm. Njegov opis časa, ki ga je prebil z uporniki, je diskreten, kot da bi me ščitil pred najhujšim.

C. B.: Da, to je bil travmatičen čas za vse otroke. Imel je zelo negativen učinek na mnoge od nas.

Bamine Boye: Z uporniki sem bil v gozdu več mesecev. Delal sem zanje kot vohun.

S. I.: Kaj ste morali narediti? Zakaj so vas uporabili kot vohuna?
      B. B.: No, preden so šle uporniške sile v vas so potrebovale veliko informacij: koliko ljudi je v vasi, ali so tam vladni vojaki, ali je mnogo moških, ali je mnogo otrok, ali je kdo oborožen? Vse te stvari so morali vedeti, da bi vedeli, kako, kje in kdaj napasti. Ker majhen otrok v mestu ali vasi res ni opažen, so mnogo majhnih otrok uporabljali za vohune.

Ko sem Charlesa vprašala, kako mu je uspelo opraviti s tako strašnimi izkušnjami in posttravmatičnimi učinki, je rekel, da jih je "vrgel stran". Ko sem hotela vedeti več, je razložil, da sta z mlajšim bratom potem, ko je bila vojna skoraj končana, uspela poiskati pot nazaj k staršem. Z njihovo ljubečo podporo in s pomočjo organizacije imenovane "Mrežni forum za otroke" (Children’s Forum Network – CFN), ki jo je v Sierri Leone ustanovila vlada, sta si Charles in Bamine postopoma opomogla.

C. B.: Pomagali in svetovali so nama. Čez nekaj časa sva se z bratom pridružila CFN in ker so videli, da sva sposobna in inteligentna, so nama pomagali, da sva v organizaciji napredovala in se razvijala. Pridobila sva položaj, od koder sva lahko pomagala drugim otrokom, ki so trpeli tako kot midva. Midva sva vedela, kako je bilo. Da bi jim pomagala sva jim začela posredovati najine ideje in mnenja. Postala sva zastopnika za veliko otrok, ki so bili hudo prizadeti. Nekateri od nekdanjih otrok-vojakov ali sužnjev ali vohunov so zdaj kot mladi ljudje še vedno na ulicah.

S. I.: Kaj je vplivalo na vašo odločitev, da svoje trpljenje spremenite v nekaj pozitivnega?
      C. B.: Za nas je to naravno. Če mi, ki poznamo dejstva, ne pomagamo, kdo pa bo? Vemo, kaj smo počeli in kaj se dogaja v vojni – posebej otrokom. Kdo lahko to naredi bolje kot mi?
      Večina ljudi ne ve, kako je biti otrok v vojni; celo danes nekateri mladi moški in ženske moje starosti (Charles je v zgodnjih dvajsetih), ki so imeli podobne izkušnje kot jaz in moj brat, noč in dan postopajo po ulicah in se prostituirajo, prosjačijo ali kradejo, da dobijo denar za drogo ali za samo preživetje.
      Rehabilitacija in ponovno združevanje družin je pomembno delo.

B. B.: Ali ste vedeli, da je Sierra Leone na najslabšem mestu v svetu glede otrok? Otroci se soočajo z mnogimi problemi; zaradi tega se osredotočava na to, da sva njihova zagovornika. Šolanje, še posebej izobraževanje za dekleta, zdravstvena oskrba, voda, sanitarno-higienske razmere – vse te stvari so pod standardom. Sierra Leone ima diamante in druge naravne vire, istočasno pa imamo zelo visoko stopnjo smrtnosti porodnic in visoko stopnjo smrtnosti otrok. Ljudje mislijo, da se problemi nehajo, ko se prenehajo boji, vendar imamo še veliko dela.

Leta 2002 so se sovražnosti končale, Sierra Leone pa še naprej trpi zaradi zapletenega vozla problemov. Skrb zbujajoče je, da je trgovina z otroki postala še bolj pomembna; na tisoče otrok je bilo razseljenih, odrezanih od njihovih družin in tudi osirotelih med vojno. Trgovina z otroki se nadaljuje – tako notranja (iz vasi v urbana področja) kot s tujino, pogosto s sosednjimi državami. UNICEF navaja, da so otroci, s katerimi se trguje, poslani v prisilno delo, ki lahko vključuje vse od miniranja, ribarjenja do kmečkih in domačih opravil. Otroci, s katerimi se trguje, končajo tudi v trgovanju s seksom ali v prestopništvu.

B. B.: Svoj položaj v Mrežnem forumu za otroke sva uporabila, da bi vplivala na voditelje in kogarkoli, ki bi prisluhnil, da otroci potrebujejo posebno zaščito in zakone, ki bi zagotovili njihovo varnost in blagostanje.

C. B.: Svetovala in delovala sva v smeri uvedbe Zakona o otrokovih pravicah, ki je bil leta 2007 končno sprejet. Vsekakor sva odločna in zagreta za zaščito otrok – ne samo v naši državi.

B. B.: Obstaja na milijone otrok, ki trpijo, ne samo v Afriki, zato so taki zakoni življenjsko pomembni.

Charles je deloval v različnih organizacijah osredotočenih v pomoč otrokom; za svoje delo na področju zastopanja otrok je bil leta 2005 imenovan za "Izjemnega zagovornika otrok". Trenutno predstavlja mlade ljudi iz Sierre Leone na interaktivnem forumu Posebnega sodišča Sierre Leone (Special Court of Sierra Leone SCSL). Novembra 2008 je SCSL Charlesa izbral, da predstavlja vse mlade ljudi Sierre Leone na Nizozemskem na sojenju Charlesu Taylorju *2 in da prisostvuje seriji mirovniških srečanj.
      Od otroka-vojaka do zagovornika otrok, od odvisnika od drog in priče okrutnostim do pomočnika, podpornika in zaščitnika vseh otrok – je Charles Boye pravkar diplomiral na Evangeličanskem kolidžu Teološke univerze v Sierri Leone z diplomsko nalogo Mir in reševanje konfliktov.
      Bamine, nekoč otroški vohun uporniških sil, je postal vodilni zagovornik, ki je pomagal, da je zakonski predlog o otrokovih pravicah postal zakon. Delal je tudi z organizacijami kot so Unicef, Načrt (Plan), Rešite otroke VB (Save the Children UK), Skrb (Care) in Obramba otrok na mednarodni ravni, Sierra Leone (Defense for Children-International Sierra Leone).
      Leta 2007 je Bamine predstavljal svojo državo kot strokovnjak za otroke v Ekonomski skupnosti zahodnoafriških držav (Economic Community of West African States – ECOWAS) v Abudži v Nigeriji, kjer so pripravljali osnutek ECOWAS politike do otrok. Istega leta, oktobra 2007, je deloval kot predstavnik mladih Sierre Leone v Forumu 101 mladih afriških voditeljev na njihovem prvem sestanku v Gani. Leta 2008 je diplomiral na Evangeličanskem kolidžu Teološke univerze v Sierri Leone z diplomsko nalogo Razvojne študije s poudarkom na razvoju skupnosti.

C. B.: Leta 2007 smo začeli z Mednarodno otroško agendo (Children’s Agenda-International), da bi v naši državi in v Afriki lobirali za spremembe povezane z otroki. Sprejemamo vsako pomoč in podporo, ki jo lahko dobimo. Vključeni smo v mnogo projektov: šolanje, voda, zdravstvena oskrba in tako naprej.

B. B.: Spoznala sva, da je potrebo pomagati ustvariti agendo za tisoče in milijone otrok, ki so zapuščeni, zlorabljeni in izkoriščani. Vsi skupaj moramo skušati obrniti trend izkoriščanja in zlorabljanja in to nadomestiti z ljubeznijo skrbjo in zaščito za vse otroke.

*1 Grozljiva značilnost mnogih žrtev vojne v Sierri Leone je, da so uporniške sile številnim ljudem – otrokom in odraslim – odsekali roke, noge, da bi terorizirali in ustrahovali morebitne nasprotnike.

*2 Charles Taylor je nekdanji liberijski voditelj in vojskovodja, ki je trenutno v priporu v enoti Združenih narodov v Kazenskem zavodu Haaglanden v Haagu, in mu sodijo na Posebnem sodišču za Sierro Leone. To je vrhunec dolgo trajajoče kampanje, da bi ga pripeljali pred mednarodno sodišče zaradi domnevnega podpiranja upornikov v sosednji Sierri Leone.

Za donacijo in za nadaljnje informacije: childrensagendainternational.org

Sierra Leone je država v Zahodni Afriki, ki na severovzhodu meji na Gvinejo, na jugovzhodu na Liberijo in na jugozahodu na Atlantski ocean. Več kot dvema desetletjema vladnega zanemarjanja notranjih zadev je sledil liberijski konflikt, ki se je razširil znotraj meja Sierre Leone in nazadnje pripeljal do državljanske vojne. Ta se je začela leta 1991 in je bila končana leta 2000, po tem, ko so nigerijski vojaki, ki so se bojevali pod vodstvom Združenih narodov, dobili okrepitve britanskih sil.
Sierra Leone je bogata z diamanti in drugimi minerali. Tihotapstvo dragih kamnov, znano kot "krvavi diamanti", je zaradi vloge pri financiranju konfliktov ohranjalo državljansko vojno. Vlada je poskušala zlomiti trgovanje z diamanti prek meje.
      "Več kot devet let vojne je Sierro Leone – državo, ki je bila že prej siromašna, močno zadolžena in prizadeta od večletnega napačnega upravljanja in neuspelih razvojnih pobud – opustošilo. Na svetovni lestvici indeksa človeškega razvoja (Human Development Index – HDI), ki ga objavlja Razvojni program ZN (UN Developement Programme – UNDP) je trenutno na zadnjem mestu z najnižjo pričakovano življenjsko dobo 35 let, najvišjo stopnjo smrtnosti porodnic na svetu in najvišjo stopnjo smrtnosti otrok. Vojna je drastično zavrla kmetijsko proizvodnjo, zmanjšala proračunske prihodke od rudarstva in uničila na stotine šol, zdravstvenih klinik in upravnih ustanov. Prisilna razselitev je prizadela več kot polovico prebivalstva, ocenjenega na 4,5 milijona ... Humanitarne organizacije, ki si prizadevajo zagotoviti nujno pomoč, imajo trenutno dostop do približno dveh tretjin prebivalstva. Celo na območjih pod nadzorom vlade, se je povečala ranljivost prebivalstva glede podhranjenosti in bolezni." (Komentar iz simpozija politike, Sierra Leone eno leto po mirovnem sporazumu: iskanje miru, pravičnosti in trajnostnega razvoja, 21. – 23. junij 2000)
      Leta 2002 je bilo ustanovljeno Posebno sodišče za Sierro Leone, da bi se ukvarjalo z vojnimi zločini in zločini proti človeštvu zagrešenimi od leta 1996 naprej.
      Zakon o otrokovih pravicah Sierre Leone (Child Rights Act – CRA) je stopil v veljavo junija 2007. CRA določa kazenski pregon za zlorabo otrok in si prizadeva za boljšo zaščito pravic otrok in otroško skrbstvo v Sierri Leone. CRA mladim invalidnim osebam jamči enake možnosti in dostop do socialnih dobrin ter delovnih mest.

Vsako leto 12. februarja je Dan rdeče roke (Red Hand Day), spominski dan, ki ima namen opozoriti na usodo otrok, ki so prisiljeni služiti kot vojaki v vojnah in oboroženih spopadih, in je hkrati poziv k ukrepanju proti takšni praksi. Otroci so bili v zadnjih letih znova in znova uporabljeni kot vojaki v oboroženih spopadih, vključno z oboroženimi spopadi v Demokratični republiki Kongo, Ruandi, Sierri Leone, Ugandi, Sudanu, Slonokoščeni obali, Filipinih, Mjanmaru, Kolumbiji in Palestini.
      Dan rdeče roke je bil uveden 12. februarja 2002, ko je stopil v veljavo Izbirni protokol za konvencijo o otrokovih pravicah glede vpletenosti otrok v oboroženih spopadih. Protokol je sprejela generalna skupščina Združenih narodov maja 2000 in ga je doslej podpisalo več kot 100 različnih držav. Mnogo mednarodnih organizacij, aktivno deluje proti uporabi otrok kot vojakov, vključno z organizacijami kot so UNICEF, Amnesty International, Terre des Hommes, Mednarodni Rdeči križ in Gibanje rdeči polmesec.
      Novembra 2009 je 194 držav ratificiralo konvencijo, vključno z vsemi članicami združenih narodov, razen Somalije in ZDA. Somalija je napovedala, da bo to v kratkem storila.
      Predsednik Obama je neuspeh pri ratificiranju konvencije opisal kot "sramoten" in je obljubil ponovni obravnavo.