Razkrivanje krize s protipehotnimi minami
S Simono Beltrami se je pogovarjal Jason Francis

Mednarodno kampanjo za prepoved protipehotnih min (ICLB) je leta 1992 osnovalo šest nevladnih organizacij, ki so bile priča grozotnim učinkom protipehotnih min na skupnosti po vsem svetu. Skupine ustanoviteljice so bile Handicap International, Human Rights Watch, Medico International, Mines Advisory Group, Physicians for Human Rights in Vietnam Veterans of America Foundation. ICBL, ki ima sedež v Švici, obsega mrežo več kot 1400 skupin v več kot 90 državah, ki delujejo na lokalnih, nacionalnih in mednarodnih nivojih za prepoved uporabe protipehotnih min. Kampanja in njena tedanja koordinatorka Jody Williams sta bili leta 1997 nagrajeni z Nobelovo nagrado za mir.
      Intervju s Simono Beltrami, direktorico za posredovanje v ICBL, je za Share International pripravil Jason Francis.

Share International: Kateri narodi in regije so najbolj prizadeti zaradi protipehotnih min?
      Simona Beltrami: Protipehotne mine po svetu še vedno mučijo 78 držav in 8 ozemelj, ki še niso priznana kot neodvisne države, in terjajo povprečno od 15.000 do 20.000 žrtev na leto. Za eno najbolj prizadetih območij velja Azija vključno z Afganistanom, Kambodžo in Burmo, ki verjetno velja za edino državo, kjer so mine položile vladne sile. Druge resno prizadete dežele so Irak, Angola, Bosna in Hercegovina ter še nekaj drugih.

S. I.: Kako bi opisali človeški davek na protipehotne mine?
      S. B.: Nekatere žrtve protipehotnih min umrejo v nesrečah, medtem ko tisti srečneži, ki preživijo, pogosto utrpijo strašne poškodbe vključno z amputacijo udov, izgubo vida in ostalimi doživljenjskimi posledicami. Veliko nesreč se zgodi v deželah, kjer primanjkuje potrebne infrastrukture za zagotavljanje zdravniške pomoči preživelim kot tudi za njihovo ponovno vključitev v družbo. Nesreče se pogosto pripetijo v oddaljenih podeželskih področjih, daleč od bolnišnic in ortopedskih klinik, tako da so tisti, ki preživijo, pogosto prepuščeni temu, da shajajo le s primitivnimi protezami in drugimi pripomočki, kot je invalidski voziček. Zaradi tega se mnogi preživeli soočajo s fizičnim in psihičnim trpljenjem, revščino in socialno izključenostjo.
      Minske nesreče imajo uničujoč učinek na življenja posameznikov pa tudi na širšo skupnost. Gospodarski in razvojni učinek generacij mladih pohabljenih in psihološko traumatiziranih ljudi, ki niso sposobni produktivno živeti, je ogromen. Prisotnost min v zemlji - na poljih, v naseljih, na pašnikih, vzdolž cest, blizu vodnih izvirov - ovira povojno obnovo, okrevanje gospodarstva in gibanje ljudi in blaga ter vzpostavljanje normalnih kmetijskih in drugih dejavnosti. Poleg tega prisotnost protipehotnih min potem, ko je konflikt končan, ovira proces izgradnje miru, ker se utrjuje sovraštvo do sovražnika, ki je mine položil.       
      Psihološkega vpliva nesreč zaradi protipehotnih min ne gre podcenjevati. Namen protipehotnih min je prizadeti moralo nasprotnikovih vojakov s pogledom na strašne poškodbe, ki jih te lahko prizadenejo povsem naključno in nepredvidljivo. Razen tega so bile mine v nekaterih primerih na žalost uporabljene s točno določenim namenom širjenja groze in panike med civilno populacijo. To so razlogi, zaradi katerih mora biti psihološka podpora eden od elementov programov, ki se oblikujejo za pomoč preživelim.

S. I.: Kako se ICBL loteva različnih problemov povezanih s pehotnimi minami?
      S. B.: Mreža ICBL vključuje široko paleto strokovnih znanj, know-howa in interesnih področij. ICBL je aktivna na političnem nivoju, zavzema se za to, da bi v svetovnem merilu pristopili k Pogodbi o prepovedi pehotnih min (Mine Ban Treaty - MTB) in s tem zagotovili, da protipehotne mine ne bodo nikoli več uporabljene. Lobira pri poslancih držav, ki so se že pridružile Pogodbi, da v celoti uvedejo ukrepe in obveznosti, s poudarkom na čiščenju min, pomoči žrtvam in uničenju zalog. To delamo tako na mednarodnem nivoju prek štirih predanih ljudi kot tudi na nacionalni ravni prek lokalnih organizacij in kampanj. Mnogi člani ICBL so dejavni pri operativnih vidikih akcij v zvezi z minami, ki vključujejo čiščenje min, pomoč žrtvam in izobraževanje o nevarnostih min. Tako kombiniramo politične aktivnosti lobiranja poslancev in posredovanje pri konkretnih akcijah na terenu, s katerimi blažimo vpliv že položenih protipehotnih min.

S. I.: Ali so usposobljeni vojaki vključeni v odstranjevanje protipehotnih min ali v lokalno usposabljanje ljudi? Ali so narodi, ki so položili protipehotne mine, odgovorni za njihovo odstranitev oziroma za zagotavljanje pomoči poškodovanim?
      S. B.: Način čiščenja min se razlikuje od države do države. V nekaterih primerih je vojska glavni in edini akter, ki je vključen v odstranjevanje min. V drugih primerih so za to načeloma odgovorne mednarodne in lokalne nevladne organizacije (NGO). Mednarodne nevladne organizacije stremijo k šolanju lokalnega osebja, da bi izoblikovali lokalno službo, ki bi se bila sposobna samostojno ukvarjati s problemi protipehotnih min tudi potem, ko zunanji akterji zapustijo državo. Zelo pomembno je oblikovati nacionalno 'lastništvo' problema protipehotnih min na obeh ravneh, na operativni in politični ravni, na kateri se sprejemajo odločitve.
      Na žalost ni ukrepov zoper države proizvajalke in uporabnice protipehotnih min, ki so odgovorne za posledice uporabe min. Odgovornost za čiščenje min leži v glavnem na prizadetih državah ob pomoči mednarodne skupnosti. V Pogodbi o prepovedi min obstaja predpis, ki od držav podpisnic - če so tega sposobne - zahteva zagotavljanje pomoči prizadetim državam.

S. I.: Kateri so cilji Pogodbe o prepovedi min (MBT)?
      S. B.: Konvencija o prepovedi min je edinstven mednarodni legalni instrument, ki je prvič v zgodovini prepovedal konvencionalno orožje, ki so ga široko uporabljale vojske po vsem svetu. Rodil se je iz ogorčenja in zaskrbljenosti, ki so ju povzročile dolgotrajne in uničujoče humanitarne posledice in posledice za družbeno-ekonomski razvoj zaradi uporabe min v na desetine državah. Konvencija je bila rezultat neprecedenčnega kooperativnega procesa med civilno družbo in vladami kot tudi mednarodnimi agencijami, Mednarodnega odbora Rdečega križa in drugih, da bi dosegli ambiciozen cilj in napravili konec uporabi protipehotnih min.
      Pogodba skuša preprečiti širjenje protipehotnih min v prihodnosti tako, da prepoveduje vso njihovo proizvodnjo, uporabo, prenos in zaloge. Loteva se tudi problemov, ki jih povzroča obstoj protipehotnih min, tako da odreja čiščenje vseh znanih minskih polj in uničenje zalog, da mine ne bi nikoli več terjale še kakšnega življenja. V sporazumu so postavljeni tudi natančni roki za aktivnosti, da bi s tem zagotovili resnično obvezo in ne le pobožne želje.
      Od podpisa sporazuma - ta je bil podpisan pred desetimi leti, decembra 1997 v Ottawi, v Kanadi - je bil narejen velikanski napredek. Sporazum je ustvaril globalno stigmatizacijo tega orožja, kar je pripeljalo dobesedno do zaustavitve globalne trgovine s protipehotnimi minami, strmega padanja števila proizvajalcev in osupljivega zmanjševanja števila vlad, ki polagajo mine. Blizu 80 odstotkov držav sveta je spoznalo, da ima učinek tega orožja na ljudi daleč večjo težo kot njihova omejena in zastarela vojaška uporabnost. Medtem, ko 42 držav - vključno z svetovnimi in regionalnimi silami kot so Kitajska, Indija, Pakistan, Rusija in Združene države Amerike kot tudi večina držav Bližnjega vzhoda - še vedno namerno zavlačuje, se ogromna večina preostalih držav vztrajno pomika v smeri sveta, osvobojenega protipehotnih min in trpljenja, ki ga povzročajo.
      Vendar še vedno obstajajo številne skrb vzbujajoče zadeve. Ugotovljeno je, da so Burma, Rusija in Nepal v letu 2006 uporabile zemeljske mine. Nepal je maja 2006 v kontekstu nadaljevanja mirovnega procesa z uporniškimi maoisti uporabo ustavil. Razen tega je ugotovljeno, da je Izrael med konfliktom poleti leta 2006 položil nove mine na jugu Libanona, decembra istega leta pa je Pakistan grozil z miniranjem meje z Afganistanom, da bi ustavil vdore vojske. Več kot deset držav - vključno s Kitajsko, Indijo in Pakistanom - še vedno ohranja pravice do proizvodnje tega orožja, Združene države Amerike pa preučujejo nove sisteme orožij, enakovrednih zemeljskim minam, kljub poskusom Kongresa, da to zaustavi.
      Obstaja tudi zaskrbljenost glede izvajanja sporazuma med državami podpisnicami. Za določeno število držav se zdi, da ne gredo v smeri izpolnjevanja določil pogodbe, da bi do roka očistile ozemlja, za katera so po pogodbi pooblaščena. Poleg tega v številnih državah primanjkuje pomoči preživelim. Med konferenco novembra 2004, na kateri smo pregledali prvo poročilo o pogodbi, je 24 držav članic potrdilo, da imajo posebne potrebe v smislu zagotavljanja takojšnje in dolgoročne pomoči preživelim, vključno s ponovnim vključevanjem v družbeno-ekonomsko področje.
      Zaradi tega lahko zagotovo rečemo, da je Pogodba o prepovedi min uspeh, a še vedno tudi "uspeh v procesu".

S. I.: Ali obstajajo tudi prizadevanja za reševanje takih vprašanj kot so kasetne bombe in druga razstreliva?
      S. B.: Nedavni konflikt v Libanonu je postavil v ospredje pozornosti mednarodnih medijev in splošne javnosti nekaj, kar izvajalci minskih akcij vedo že leta: da kasetne bombe povzročajo nesprejemljivo škodo civilistom - tako v času uporabe kot tudi potem, v primeru, da ob trčenju niso eksplodirale - in če bo dovoljeno, da se širijo, lahko povzročijo humanitarno katastrofo še veliko večjega obsega kot protipehotne mine. To je od leta 2003 dalo velik zagon naporom za prepoved tega orožja pod okriljem mednarodne koalicije Cluster Munition Coalition, katere član je tudi ICBL. Po neuspelih prizadevanjih, da bi se lotili te grožnje v okviru Konference o konvencionalnem orožju, je norveška vlada začela nov diplomatski proces pogajanj za pogodbo o kasetnem strelivu. Prvi korak je bila mednarodna konferenca v Oslu februarja 2007, kjer je 46 vlad podpisalo deklaracijo, v kateri so se dogovorile o pogajanjih in sklenitvi pogodbe o prepovedi kasetnih streliv do konca leta 2008. Mesec dni pozneje je tudi Kambodža, država, ki je prizadeta od kasetnega streliva, izrazila podporo temu procesu. Lahko vidimo, kako je 'Ottavski proces', ki ga je leta 1997 oblikovala Pogodba o prepovedi min, postal model. Predvsem je pokazal, da lahko alternativni diplomatski procesi, ki vključujejo sodelovanje vlade in civilne družbe, obrodijo sadove. In postavil je delovno ogrodje za obravnavanje sedanjih in prihodnjih vplivov protipehotnih min (prek ukrepov prepovedi, čiščenja, uničevanja zalog, izobraževanja o tveganjih in programih za pomoč žrtvam), ki ga je mogoče uporabiti tudi pri drugih orožjih.

S. I.: Nam lahko poveste o grožnji, ki jo predstavlja uporaba zemeljskih min in drugih eksploziv s strani paradržavnih oboroženih skupin in kako te skupine pripeljati do sporazuma, ki prepoveduje tako nekritično uporabo orožij?
      S. B.: Paradržavne oborožene skupine nadaljujejo z uporabo protipehotnih min in improviziranih eksplozivnih pripomočkov v najmanj 10 državah, kar je manj kot leta 2005, ko je bilo takih držav 13. Sodelovanje oboroženih skupin je odločilnega pomena, če želimo zagotoviti, da bo prepoved uporabe min resnično postala univerzalna, da nobena protipehotna mina ne bo nikdar in nikjer več položena, da ne bo terjala novih žrtev in da rezultat dosežen prek naporov za deminiranje ne bo razveljavljen. Ker paradržavne oborožene skupine ne morejo pristopiti k Pogodbi o prepovedi min (ta je omejena na vlade), je potrebno najti druge načine, da bi jih pripravili do tega, da se držijo prepovedi.
      Orodja vključujejo dvostranske sporazume z njihovimi nasprotniki, vključevanje na mine nanašajočih se klavzul v sporazumih o prekinitvi ognja in mirovnih sporazumih in prepričevanje skupin, da enostranske razglasijo prepoved uporabe in proizvodnje protipehotnih min. Ena od članic ICBL - Geneva Call - je izumila poseben instrument Deed of commitment, ki ga lahko podpišejo oborožene skupine, s čimer se zavežejo, da bodo prenehale uporabljati in proizvajati protipehotne mine, tako da uničijo svoje zaloge in sodelujejo v minskih akcijah.

S. I.: Ali lahko opišete izobraževalni doseg ICBL?
      S. B.: Nekateri člani ICBL sodelujejo v izobraževalnih programih o nevarnostih min, ki ljudi na prizadetih območjih učijo, kaj lahko naredijo, ko odkrijejo mino ali kasetno bombo. To je izjemnega pomena za otroke, ki se pogosto igrajo na nevarnih območjih. ICBL je vključen tudi v kampanje obveščanja splošne javnosti tako v državah, ki se še niso pridružile pogodbi, z namenom, da ustvarjajo politični pritisk na ljudi, ki sprejemajo odločitve, kot tudi v vseh državah podpisnicah, da bi zagotovili, da protipehotne mine ostanejo na političnih dnevnih redih, dokler niso doseženi cilji sporazuma. The People's Treaty in Youth Against War Treaty sta dva instrumenta, ki ju lahko ljudje enostavno uporabijo, da pokažejo svojo podporo svetu, osvobojenemu pehotnih min in trpljenja, ki ga povzročajo. Doseg mladih je izjemnega pomena v oblikovanju nove generacije borcev. Ne moremo dovoliti, da bi tema pehotnih min potonila v pozabo. V preteklih 10 letih smo prišli daleč, vendar je potrebno opraviti še veliko dela, preden bomo lahko izjavili, da je naše poslanstvo opravljeno. Potrebujemo mlade ljudi - tiste, ki bodo jutri na položajih in tiste, ki bodo s kampanjami vplivali na njihove odločitve - da bi se zavedali neprestane potrebe po dejanjih za izkoreninjenje pehotnih min in njihovih uničujočih učinkov.

Več informacij na: www.icbl.org