Praskanje gole zemlje za hrano
Ochieng' Ogodo

Eno ključnih poročil Združenih narodov svari, da Afriko čakajo največje neposredne nevarnosti klimatskih sprememb - obsežne izgube naravnih življenjskih okolij in padec pridelka žetve prej kot v obdobju ene generacije. Toda desetine milijonov revnih afriških kmetovalcev že iz prve roke izkuša kruto resničnost globalnega segrevanja. Panos Features si je ogledala nekatera od teh življenj.

Nairobi, Kenija - 70-letna Syombua Munyao se z enako mero upanja in obupa utrujeno skloni, da bi v suho, strjeno zemljo posejala pest semen, skoraj gotova, da iz njih nikoli ne bo zrasla hrana. "Samo poskušamo. Ni tako kot v starih časih, ko si lahko bil prepričan v žetev po dežju," vzdihne, medtem ko za seboj vleče noge na poti do okroglih kolib iz blata in slamnate strehe v revni pokrajini Kiongwe v vzhodni Keniji.
      V tem krutem okolju je življenje že desetletja boj za obstanek, toda Munyao pravi, da ni bilo še nikdar tako slabo kot zdaj. "Sploh ni več dobrega dežja," se pritoži. "Sonce je bilo vedno vroče, toda te dni se zdi, kot bi se premaknilo bližje. Pečemo se," vzklikne in si s čela otre pot pod oktobrskim soncem, ki je še vedno neudobno vroče.
      Čeprav Munyao živi v Keniji, pa je njena zgodba povsem običajna afriška zgodba; strokovnjaki se strinjajo, da gre za deželo, ki so jo podnebne spremembe prizadele najhuje.
      Če se bodo sedanji trendi globalnega segrevanja nadaljevali, to celino čaka soočenje z zloveščimi okoljskimi nevarnostmi, opozarja poročilo, nedavno objavljeno na Konferenci za klimatske spremembe ZN, v Nairobiju, Kenija, novembra 2006.
      Prej kot v obdobju ene generacije bi Afrika lahko izgubila 40 odstotkov naravnih ekosistemov, pridelki žitaric tega revnega kontinenta z 900 milijoni prebivalcev pa bi se lahko zmanjšali za 5 odstotkov, pravi veljavno poročilo ZN. Svari tudi, da bi zaradi dviga morske gladine v tem stoletju lahko prišlo do izbrisanja tretjine afriških obalnih naselbin, poplave grozijo 70 milijonom ljudem, vključno s pomembnimi mesti, kot sta Lagos v Nigeriji in Cape Town v Južni Afriki.
      Munyao, ki živi 200 kilometrov od Nairobija, o poročilu in njegovih strašnih napovedih ne ve ničesar. Toda desetine milijonov revnih kmečkih Afričanov že zdaj trpi zaradi neusmiljenega vpliva podnebnih sprememb.

Desetletje suše

Suhe deževne dobe in suše so pred desetimi leti Munyao prisilile, da se je iz bližnjih nižin preselila na višje ležeče območje Kiongwe, kjer je bilo več vode. Nekaj časa so imeli več hrane, toda brez padavin se je zemlja znova izsušila. Kot mnogi drugi od 3000 ljudi, ki živijo v Kiongwe in okolici, je tudi ona pričela sekati drevesa na višjih območjih in krčiti gozdno površino, da bi gojila hrano, les pa uporabila za kurivo. Gosti gozdovi, v katere so se starejši nekoč zatekali zaradi čaščenja ali nabiranja življenjsko pomembnih zdravilnih rastlin za zdravljenje ran, tifusa, driske, kašlja in drugih težav so sedaj skalnate gore. "Ko je bil ta kraj še gozdnat, je bil prava oaza z vodo za našo živino, koze in ovce; bile so še divje živali, kot so leopardi in antilope," se spominja Munyao. "Sedaj vidimo le tu in tam kakšno opico," pravi.
      Deževne sezone, ki so bile nekoč predvidljive, so sedaj neredne in pičle. Reka Kiongwe, ki je imela po majskem deževju močan tok in je obdržala vodo večino leta, je sedaj skoraj vse leto skoraj izsušena, pravijo okoliški prebivalci. "Ni več dežja," se pritoži Munyao. "Ničesar več ne gojimo, razen koruze in fižola, ker prej dozorita," pravi.
      Včasih, pravijo prebivalci Kiongwe, jim uspe preživeti le zahvaljujoč bornim zalogam hrane iz Svetovnega programa za hrano ZN.
      Jedi, kot so cowpea, proso, sorghum in jam so postale le spomin iz mladostnega obdobja, pravi Munyao.
      Izsekovanje gozda, suša, izguba naravnih življenjskih prostorov in upadajoče žetve žitaric za večino kmečkih Afričanov niso oddaljene grožnje iz prihodnosti. To so nadloge njihovega vsakdana. Podnebne spremembe, kot je ta, ki se pojavlja v okrožju Kitui, kjer se nahaja Kiongwe, so povezane z globalnim segrevanjem, pravi dr. Buruhani Nyenzi, vodja Svetovnega podnebnega programa ZN. Pravi, da se vpliv podnebnih sprememb v Kituiju odraža v dolgih suhih in brezpadavinskih deževnih dobah, v porastu deleža umrljivosti otrok in v vse večjem številu bolezni, kot je malarija.
      Poročilo o podnebnih spremembah ZN navaja, da se je Afrika v prejšnjem stoletju segrela za 0,7 stopinje in da je bilo najtoplejše obdobje med letoma 1995 in 1998.

Spreminjajoča se pokrajina

V hribovitem predelu Endau, kakih 300 km vzhodno od Nairobija, se Godfrey Wambua spominja vročih let pred približno desetletjem in pove, da je bil to čas, ko je vreme postalo nepredvidljivo in je pričelo postajati vse topleje.
       "Imeli smo dve deževni sezoni - z dolgim deževjem od marca do maja in krajšo deževno sezono, ki je potekala od oktobra do novembra, sedaj pa nimamo nobene več," pravi Wambua, ki je v svojih poznih tridesetih in je vodja sveta skupnosti, ki šteje 30.000 ljudi.
      Pred le dvema desetletjema je bilo hribovito področje Endau, ki se razprostira na 6700 hektarjih, gosto pokrito z gozdom, ki je nudil dom pticam, opicam, gazelam in bivolom. Toda predgorje je ogolelo in le še vrhovi so pokriti z zelenim drevjem. Prebivalci pravijo, da je večina živali izginila.
      Kot v Kiongwe na zahodu so se tudi prebivalci Endauja nazadnje preselili v gorate predele in sekali drevesa, da bi tako razširili zemljo, ki so jo potrebovali za gojenje in pašo. Toda brez dreves, ki bi upočasnila veter, sedaj včasih piha s tolikšno močjo, da s kolib trga slamnate strehe.
      Naslednja nadloga je širjenje puščave. Voda, ki je včasih obilno pritekala iz površinskih izvirov, je postala takšna redkost, da morajo ženske in dekleta včasih hoditi tudi po 15 kilometrov, da bi jo prinesle, pravijo ljudje v Endauju.
      Pomanjkanje po vsej pokrajini je pripeljalo do napetosti s pastirji iz sosednjega predela, ki so zaradi paše in vode v Endau privedli stotine in tisoče glav goveda, ovac in oslov.
      Včasih zaradi vode izbruhnejo prepiri in iz maščevanja ubijajo živali, pravi Wambua, ki ima v lasti govedo in ovce, v času dobre sezone pa goji koruzo. "Situacija se z leti le še slabša," pravi Wambua, čepeč pod suhim golim drevesom, z brado, ki mu počiva v dlaneh.
      Musyoka Kaleli, ki živi v predelu Hribovje Endau in se preživlja z govedom in kmetovanjem, se še spominja časa, ko je še bilo dovolj hrane in mleka za preživetje. "Pred šestintridesetimi leti je bilo tu moč najti bogato zemljo za pašo, plodno prst in dobre žetve," se otožno spominja. "Imeli smo veliko mleka, tisti, ki pa ga niso imeli, so ga lahko dobili od svojih radodarnih sosedov." "Toda življenje se je spremenilo, sedaj vse leto vlada lakota," pravi Kaleli, 68. Najbolj ga skrbi prihodnost. "Ko se danes ozrete po nas, vidite revščino. To je žalostno, saj postaja vse slabše in ti, ki prihajajo za nami, bodo imeli le golo zemljo, po kateri bodo praskali za hrano."
      C Panos Features