Pismenost in mir v Palestini
Z Emmo Swan se je pogovarjal Gary Donko

Emma Swan je diplomirala iz mirovnih in konfliktnih študij, sedaj pa na univerzi Langara v kanadskem Vancouvru pripravlja magisterij iz varnosti ljudi in mirovništva. Daljša obdobja je prebivala v državah, ki jih pestijo težke ekonomske in politične okoliščine, vključno s Palestino, Sierro Leone ter Kambodžo. Leta 2011 je v Palestini odprla knjižnico. Gary Donko jo je intervjuval za Share International.

Share International: Kaj vas je navdihnilo, da ste odšli v Palestino in v enem od begunskih taborišč na Zahodnem bregu odprli knjižnico?
      Emma Swan: Čeprav sem zadnje leto študija posvetila proučevanju palestinskega konflikta, ga nisem razumela in tega dogajanja nisem bila sposobna intelektualno predelati. To me je pritegnilo v ta del sveta. Knjižnica se je rodila kot zamisel. Sprva sem v Palestini nameravala učiti angleščino v Karama centru, kjer ženskam in otrokom iz Deheishe, begunskega taborišča na Zahodnem bregu, omogočajo brezplačno učenje branja in pisanja v angleškem jeziku. Ukvarjala sem se s prošnjami za financiranje in tako sem stopila v kontakt s koordinatorjem projekta Yasserjem Al-Hajem. Ko sem ga vprašala, ali so uspešni pri opismenjevanju žensk, saj sem te podatke kot otipljiv dokaz uspešnosti centra želela vključiti v svojo prošnjo, se mi je zdelo, da je o dolgoročnih ciljih in dejanskih pridobitvah žensk v okviru tega programa govoril zelo zadržano. To je sprožilo alarme, saj je šolsko znanje povezano z dolgoročnim razvojem, ne pa s kratkoročnimi rešitvami. Po mnogih pogovorih z njim mi je postalo jasno, da je glede naslednjega koraka občutil frustracije, saj je mnogo žensk, ki so se v programu naučile brati in pisati, v enem letu ponovno postalo nepismenih. Izobraževanj se ne morejo udeleževati v neskončnost, po koncu programa pa nimajo dostopa do knjig, revij in literature na splošno in tako ne morejo obnavljati svojega znanja. Jasno je bilo, da potrebujejo dostop do knjig; tako se je zdelo razumljivo, da je potrebno odpreti knjižnico.

S. I.: Knjižnica, ki ste jo odprli, je dvojezična – angleška in arabska. Kako ste ugotovili, katere knjige bi bile primerne?
      E. S.: Knjige, ki smo jih prinesli v prtljagi, so bile angleške, arabske pa smo kupili, ko smo bili tam. Poskušali smo poiskati angleške otroške knjige, ki niso preplavljene z zahodnjaškimi vrednotami, ki bi utegnile biti žaljive ali vsaj neprimerne za otroke, ki bivajo v begunskih taboriščih. Sprva smo se želeli osredotočiti na knjige, ki se ukvarjajo z mirom ali mirovnim procesom, vendar je Yasser vztrajal pri tem, da za politiko v Karama centru ni prostora, čeprav smo mi mislili, da bi to lahko imelo pozitivne učinke. Želel je, da je to prostor igre, prostor za branje in pisanje; ne pa fokus konflikta, zaradi katerega so morali živeti v begunskem taborišču.

S. I.: S kakšnimi izzivi ste se srečali ob odprtju knjižnice na okupiranem ozemlju?
      E. S.: Največji problem je financiranje, pa tudi zelo strog nadzor nad dobavo dobrin na Zahodnem bregu. Poznamo številne primere, ko so prostovoljcem preprečili vstop, izobraževalne materiale pa zaplenili.

S. I.: Knjige, ki bi jih sicer smeli legalno pripeljati, je na kontrolnih točkah zaplenila izraelska vojska?
      E. S.: Da. Imeli smo okoli 420 knjig v zelo velikih kovčkih na kolesih, ki so bili napolnjeni do vrha. Vojska bi morala le odpreti zadrge in videli bi, kaj prevažamo. Uspelo nam je vstopiti. Imeli smo srečo – drugi je niso imeli.

S. I.: Prišli ste z angleškimi knjigami, nato pa ste potovali v vzhodni Jeruzalem, kjer ste kupili še arabske, kar pomeni, da ste s knjigami še nekajkrat šli prek kontrolnih točk.
      E. S.: To smo naredili približno enkrat tedensko. Begunsko taborišče je le malo izven Betlehema, kakih 30 minut vožnje iz vzhodnega Jeruzalema. Ko zapuščate Zahodni breg so kontrole vedno strožje, saj vstopate v Izrael. Vse preiščejo in želijo vedeti, kaj ste počeli na Zahodnem bregu in zakaj želite vstopiti v Izrael. Zahodni breg smo vedno zapuščali brez vsega, tako je bilo relativno enostavno. Na kontrolnih točkam smo srečevali različne vojake, zaradi tega niso postali sumničavi. Ko smo zapustili begunsko taborišče ali se kasneje vračali s knjigami, smo jim povedali, da si želimo v Betlehemu ogledati rojstni kraj (Jezusov, op.p.).

S. I.: Kako se na knjižnico odzivajo otroci in kako odrasli?
      E. S.: Čudovito je bilo opazovati odzive otrok, ko so ugotovili, da bodo knjige dejansko lahko vzeli domov. Vsako jutro so se otroci navdušeno postavili v vrsto, vas poljubili na lice in vznemirjeno pripovedovali nove besede, ki so se jih naučili. Včasih, ko sem prišel v taborišče, so k meni pristopili starši in se mi zahvalili za knjižnico. Povedali so, kako njihov sin ali hčerka vsak dan prebirata knjige. V taborišču se zadržuje nekaj najstnikov. Eden obiskuje univerzo v Betlehemu, drugi pa je končal program opismenjevanja v centru. Ko sem odšla, sta prihajala v knjižnico in nam pomagala štiri dni tedensko. Naš naslednji korak je zaposlitev knjižničarja. Trenutno nimamo sredstev, vendar je to moj cilj ob povratku: zaposliti knjižničarja, najmanj z enoletno pogodbo. Želim prinesti tudi 1000 knjig.

S. I.: Kako boste v kovček stlačili 1000 knjig?
      E. S.: (smeh) Ne, postopoma bi jih prinesel iz Egipta. Tam imam prijatelja, ki živi blizu meje z Gazo. V Kairu bi kupil knjige, ki bi jih shranil pri prijatelju, potema pa bi tedensko potoval med Egiptom in Zahodnim bregom. Vsakič bi s sabo vzel nekaj knjig.

S. I.: Kaj je navdihnilo Yasserja, da je odprl center?
      E. S.: Dejal je, da ni mogel prenašati grdega ravnanja s svojo družino. Sam ni bil rojen v taborišču, mnogi njegovi nečaki in nečakinje pa so bili in ne poznajo življenja izven taborišča. Spominja se svojega odraščanja v Palestini, igranja zunaj in plezanja na oljčna drevesa. Vidi, kako ti otroci odraščajo v prenatrpanem begunskem taborišču. Nimajo prostora za nogomet, žoganje ali igro. Njegova prva vizija centra je bila povezana s prostorom, kjer bi se otroci lahko igrali in preprosto bili otroci. Nato se je vizija razširila in lahko je ponudil druge aktivnosti, pridobil je sredstva za nakup nogometnih žog in badmintonskih kompletov. Nato so učitelji po pouku pričeli prostovoljno poučevati branje.

S. I.: Kakšne priložnosti pridobi otrok, ko se nauči brati in pisati?
      E. S.: Čeprav se še vedno dnevno soočajo z ovirami, imajo otroci s to dopolnilno izobrazbo boljše možnosti za zaposlitev. Pismenost vam omogoča tudi dostop do drugačnih načinov razmišljanja, širi vaše horizonte in pogled na svet. Otroci so tako denimo brali ilustrirano otroško knjigo o življenju Nelsona Mandele. Všeč jim je bila in vprašali so: "Je ta človek resničen," saj niso še nikoli slišali zanj. Naslov neke druge knjige je bil Otroci v miru, pripovedovala je o mladih aktivistih. V tej knjigi je nastopalo mlado dekle Rachel Corey, ki so jo ubili v Gazi in otroci so lahko videli, kaj ti mladi ljudje počnejo v svetu. Niso bili bogati ali slavni, pač pa informirani. Spregovorili so proti stvarem, s katerimi se niso strinjali. Upam, da je to otrokom iz begunskega taborišča, ki so knjigo brali, ponudilo navdih. Pridobitev izobrazbe razvija kritično razmišljanje pri otrocih, kar jim je v pomoč, saj je njihova situacija zelo frustrirajoča. Yasser je bil zaskrbljen spričo podatka o povišanem deležu samomorilskih bombnih napadov, ki jih izvajajo ženske; to je pripisal dejstvu, da mnoge niso bile izobražene.

S. I.: Ali otrokom pismenost ponuja možnosti za učenje na višjih ravneh?
      E. S.: Nedvomno. Priložnosti obstajajo, vendar so zelo omejene. Za arabske študente so v izraelskih šolah rezervirana posebna mesta, vendar zaradi strukturnih neenakosti in vsakodnevnega nasilja arabski študenti ne morejo zapolniti zagotovljenih mest, osip v izraelskih šolah je tako kar 50 odstoten.

S. I.: Trenutno študirate mirovništvo in varnost. Kje boste delali po diplomi?
      E. S.: Magisterij pripravljam iz varnosti ljudi in mirovništva. Pred palestinskim projektom sem delala v šoli v Sierri Leone, kjer smo si prizadevali za ponovno vključitev otrok vojakov. Za šolo sem napisala poročilo o deklicah vojakinjah, njihovem položaju po konfliktu in procesu, ki sem ga imenovala RDR – razorožitev, demobilizacija in reintegracija. Ta proces me zelo zanima. Trenutni programi ne upoštevajo vedno potreb posameznika, pač pa se s tovrstnimi izkušnjami ukvarjajo bolj splošno. Ko bom magistrirala, si želim delati z mladimi, ki jih je prizadel konflikt. Razviti želim bolj celosten pristop k reintegraciji, ki bi upošteval tudi kulturne in posameznikove potrebe.

S. I.: Ali želite še kaj dodati?
      E. S.: Odkar sem se vrnila domov v Kanado, želim ljudem predstaviti situacijo v Palestini. Ko vidite nekaj, kar spominja na apartheid, ljudje pa so prestrašeni govoriti o tem, ne upajo govoriti o dogajanju ... mislim, da se zaradi tega situacija ohranja toliko časa. Moramo priznati, prepoznati, nagovoriti in označiti – moramo imenovati dogajanje. Mislim, da bomo s tem omogočili vzpostavitev dialoga v mednarodni skupnosti, ki bo, tako upam, privedel do mirnih rešitev. Ko uporabim besedo apartheid, se ljudje zgrozijo. Če je to apartheid, ne smemo dopusti, da se dogaja: ZN so to jasno povedali. Pomembno je pridobiti informacije in razumeti, kaj se dogaja v Palestini. Ljudje situaciji radi zmanjšujejo pomen in jo pripišejo verskim konfliktom, ki so tukaj že od nekdaj. Mislijo si: "Nisem musliman. Nisem Jud. Nisem iz tega dela sveta, zato ne smem imeti mnenja o tem." Takšno razmišljanje je nevarno in omogoča nadaljnji razvoj konflikta.

Več informacij: www.karama.org