Palestina: Mir, ne apartheid
Recenzijo knjige Jimmyja Carterja je pripravil McNair Ezzard

"V najtežjih časih je zadnje upanje temeljilo na dejstvu, da tudi tisti prebivalci teh regij, ki jim sovražniki najtežje zaupajo - Sirci, Izraelci in Palestinci - želijo, da bi mirovna prizadevanja vendarle uspela." Jimmy Carter

Jimmy Carter, nekdanji predsednik ZDA in dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2002, se že 30 let ukvarja z vprašanji humanitarnosti in pravičnosti v svetu. Ves čas je ohranjal poseben interes in stik z bližnjevzhodno politično situacijo. V svoji zadnji knjigi Mir, ne apartheid Carter predstavlja svojo analizo izraelsko-palestinskega konflikta in pogled na edino možno rešitev za vzpostavitev miru med narodoma. Že v času pred Kristusom je bila Palestina prizorišče mnogih konfliktov in trpljenja. Regija je zelo pomembna za milijarde ljudi - jude, muslimane in kristjane - in vsi jo razumejo kot vitalni del svojih religij. Mnogi trdijo, da so to religije miru. Morda je to razlog, da je ta konflikt postal tako zelo pomemben za Carterja. Je mož s čvrstimi krščanskimi načeli, ki razume povezavo med krščanstvom in Palestino ter judaizmom. Vera ga prežema z občutkom za pravilno in pravično. V svoji prejšnji knjigi Naše ogrožene vrednote je Carter pokazal, da se je v religijskem in političnem smislu pripravljen ograditi od prevladujočega mnenja, če je to v neskladju z njegovim občutkom moralnosti. V tej knjigi se je osredotočil tudi na negativni vpliv religije in politične desnice na ameriške moralne vrednote. V knjigi Palestina: Mir, ne apartheid se Carter ponovno odmika od splošno sprejetega razmišljanja in kritično predstavlja izraelsko-palestinski konflikt. Bralca spodbuja k preseganju pogojenega razmišljanja, ki ga oblikujejo ozke interpretacije politikov in medijev, ter k vzpostavitvi bolj realističnega pogleda na situacijo. Carterjev temeljni namen je bil izobraževanje ameriškega bralstva in pričetek dialoga o izraelsko-palestinskem vprašanju. Upa, da bo s tem javnost pritisnila na vlado, da bi se ponovno zavzela za mirovna pogajanja. V svoji knjigi Carter pokaže svoje široko znanje in artikulirano razumevanje zapletene situacije. V tej zgodbi je veliko elementov, ki jih avtor spretno poveže v informativno in berljivo knjigo z zelo zanimivim anekdotičnim zaključkom, ki opisuje njegove izkušnje in prizadevanja za mir v času, ko je bil še predsednik.

Odnosi
Izraelsko-palestinski odnosi so težavni, v njih se izmenjujejo obdobja sovražnosti in miru. Celo v času brez spopadov sta pod površjem prežali napetost in jeza in za izbruh konfliktov je zadostovala že najmanjša provokacija. Družine so bile ločene. Uničeni so bili brezštevilni domovi, kmetije in vasi. V tem sporu se zrcalijo širši arabsko-izraelski odnosi, mnoge vojne, stotisoče mrtvih in 4,7 milijona palestinskih beguncev - ljudem je bila odvzeta pravica do življenja v miru. Palestinci in Izraelci so zgodba o dveh skupinah ljudi, ki jih zanimajo podobni cilji - življenje v miru in brez nadzora. Ena od obeh skupin, Palestinci, si prizadeva za vrnitev ozemlja in načina življenja, ki so jim ga odvzeli. Izraelci pa so si želeli postaviti življenje in deželo brez zatiranja in preganjanja, pri čemer pa so preganjani postali preganjalci. Carter svojo knjigo pričenja s časovnico razvoja konfliktov. Moderno poglavje izraelsko-palestinskih odnosov se pričenja v zgodnjem 20. stoletju, pred skoraj 100 leti, ko je Ottomanov imperij obsegal tudi večji del arabskega sveta, vključno s Palestino. V tem času so evropski sionisti želeli vzpostaviti judovsko državo, da bi tako preprečili preganjanje in da bi izpolnili interpretacijo biblijske prerokbe. Leta 1917 se je na njihove sanje odzvala Velika Britanija, ki je izdala Balfoursko deklaracijo - "prvo resnejšo deklaracijo svetovne sile, ki je bila naklonjena judovskemu nacionalnemu domu na ozemlju Palestine". Resnejše preseljevanje pa se je pričelo šele s Hitlerjevim prihodom na oblast. V obdobju med letoma 1930 in 1945 je judovska populacija v Palestini narasla z 150.000 na 608.000. Britanci so želeli nadzorovati situacijo, vendar so se razširile vesti o holokavstu. V takih okoliščinah je prevladalo mnenje, da ni moč zanikati potreb po izraelski državi. Novembra 1948 so ZN izdali resolucijo št. 181, v kateri so pozvali k ustanovitvi dveh držav na področju Palestine, arabske in judovske. Judovska bi naj obsegala 55 odstotkov ozemlja. Za Palestince je bilo to nesprejemljivo in so udarili nazaj. Sionisti so bili bolje opremljeni ter pripravljeni in so iz spopada prišli kot zmagovalci. Leta 1949 so bili podpisani mirovni sporazumi, ki so vključevali demarkacijske meje izraelske države. Palestincem sta ostali dve manjši in med sabo ločeni ozemlji: Gaza in Zahodni breg. Izrael je dobil preostalih 77 odstotkov ozemlja. Posledica te nepoštene razdelitve je področje brez miru. Prevladuje maščevalnost. Palestinci so se borili za ozemlje in dostojanstvo, med tem ko je Izrael, skladno s svojimi političnimi in ekonomskimi potrebami, lahko kadarkoli zahteval svoje pravice. V nasprotju s predstavo, ki jo svojim državljanom predstavljajo ameriški mediji in proizraelski administratorji, sta za nastalo situacijo odgovorni obe strani in ne le Palestinci. Obe strani nosita odgovornost za nadaljevanje nasilja. To je ključna točka Carterjeve predstavitve: stvari niso take, kot so videti. Američani gojijo določena razmišljanja, ki temeljijo na informacijah, ki so bile posredovane, vendar so te informacije le delno resnične. Carter kot primer konflikta med zaznavo resničnosti in dejanskim stanjem navaja predstavitev Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) v ameriški javnosti. Večina ljudi to organizacijo dojema kot ekstremno, če ne tudi teroristično, njen cilj pa naj bi bilo uničenje Izraela. PLO je posegala po nasilju, da bi se ubranila in ponovno vzpostavila nadzor nad odvzetimi ozemlji - ali zato želijo uničiti Izrael? Carter navaja, da je palestinski predsednik Jaser Arafat leta 1988 priznal izraelsko pravico do obstoja in se odpovedal nasilju. Opisuje svoje prvo srečanje z voditeljem PLO leta 1990 in navaja, kar je Arafat dejal o Izraelu: "PLO ni nikoli spodbujala uničenja Izraela. Sionisti so pričeli razširjati slogan "naženite Jude v morje", ki so ga kasneje podtaknili PLO. Leta 1969 smo želeli osnovati demokratično državo, v kateri bi skupaj živeli Judje, Kristijani in muslimani . Leta 1974 sem povedal, da smo pripravljeni vzpostaviti svojo državo na kateremkoli delu ozemlja, s katerega bi se umaknil Izrael." Seveda obstaja veliko ovir za vzpostavitev miru med Izraelom in Palestinci: izraelska zasedba palestinskega ozemlja, odsotnost palestinskega pogajalca, ki bi bil sprejemljiv za Izrael, nepripravljenost obeh strani za pogajanja brez vnaprejšnjih zahtev, porast islamskega fundamentalizma. Tukaj je tudi gradnja zidu, ki ga Izraelci imenujejo "varnostni zid", Carter pa "zaporniški zid". Ta zid zmanjšuje možnosti razvoja Zahodnega brega in obuja apartheid. Izraelski zmerneži so ta zid pred časom razumeli kot zaščito pred palestinskimi napadi. Carter meni, da je ta argument veljal za zid okoli Gaze. Napadi so se v resnici zmanjšali. Zamisel izraelske vlade je bila gradnja zidu vzdolž meje z Zahodnim bregom. Rezultat pa je za Palestince veliko bolj restriktiven; zid namreč vključuje globoke jarke, nadzorne senzorje, ostrostrelske stolpe itd. Kar se Carterju zdi še bolj nesprejemljivo pa je, da sta vladi Ariela Šarona in Ehuda Olmerta zid gradili celo na palestinskih ozemljih. Razteza se na Zahodni breg, kjer so izraelska naselja, in tako odtujuje še dodatno palestinsko ozemlje. Zid bo sčasoma tri in pol krat daljši od mednarodno priznanih izraelskih meja. Seka palestinske vasi, ločuje družine od njihove zemlje, v enem primeru pa je ločil samostan s cerkvijo od vernikov. Duhovnik Claudio Ghilardi pravi: "Tukaj živimo že devetsto let pod turško, britansko, jordansko in izraelsko vlado in nikoli ni nihče ljudem preprečil, da bi prihajali molit. To je škandal. Ne gre samo za oviro, pač pa za mejo."
      Carter to imenuje sistem apartheida, ki temelji na rasni pripadnosti, s končnim ciljem zasedbe ozemlja. Že sedaj je na izraelski strani zidu ujetih 375.000 Palestincev. Palestinci, starejši od 12 let, morajo pridobiti stalno dovolilnico, če živijo na področju med zidom in izraelsko mejo. "Nanje gledajo kot na tujce, brez vseh pravic," pravi Carter. Izraelska vlada bo s pomočjo zidu in vojske v dolini reke Jordan sčasoma zaprla ves Zahodni breg, s čimer bo vzpostavila nadzor nad vsemi Palestinci, ne glede na to, na kateri strani zidu se nahajajo. V bistvu so Palestinci, in tako bo tudi v prihodnje, ujetniki na svojem ozemlju, mnogi nimajo dostopa do svoje lastnine, šol, služb in sorodnikov. Ozemlje bo kmalu tako zelo razdeljeno, da ne bo več področja, na katerem bi Palestinci lahko imeli svojo domovino. Carter navaja, da so izraelski volivci razdeljeni v svoji podpori razdelitvenemu zidu in da se mnogi ne strinjajo s trenutnimi razmerami. Kot je dejal ugledni Izraelec: "Bojim se, da naša vlada postaja podobna tisti Južnoafriške republike, z razslojeno družbo judovskih vladarjev in Arabcev z zelo malo državljanskimi pravicami. Zahodni breg tega ni vreden."

Ameriška vpletenost
Čeprav je Jimmy Carter objektiven, je hkrati kritičen in polemizira z večletnim razvojem vizije ekstremnih politikov. Resno težavo predstavlja dejstvo, da so nekateri vidni predstavniki izraelske politike delovali v nasprotju z uradno politiko ZDA, mednarodne skupnosti in s sporazumi, katerih podpisniki so Izraelci sami. Do svojih zaključkov je Carter prišel po letih opazovanja razvoja dogodkov in srečevanja s Palestinci in Izraelci. Njegova skrb je posvečena fanatikom na obeh straneh, ki svoje poglede vsiljujejo večini. Glede Izraelcev meni, da so skrajne frakcije njihovega političnega sistema zaradi teženj po večjem izraelskem ozemlju zaustavile mirovne napore. Opremljen z natančnim vpogledom v prevare, nepravičnost, nasilje in trpljenje Carter vzklika: "Dovolj je dovolj!" Politični voditelji v ZDA bi se morali prebuditi. Kot država, ki imajo največji vpliv na Izrael in jim zagotavlja največjo podporo, imajo ZDA obvezo, da v konflikt posežejo na pozitiven način. Morajo se vključiti, zavzeti objektiven pogled ter voditi pot iz nastale situacije, v proces pa bi morali vključiti tudi zainteresirane predstavnike drugih narodov. Carter pravi: "Ameriški voditelji so bili do nedavnega znani po objektivnem pogledu in vplivu na reševanje krize na Bližnjem vzhodu. Da bi ponovno pridobili to pomembno vlogo morajo postati ZDA zaupanja vredne, poštene, konsistentne in motivirane - partner obema stranema in ne le tožilec ene." Carter meni, da imajo nemiri na Bližnjem vzhodu neposreden učinek tudi na državljane ZDA. "Bližnji vzhod je področje z največ nasilja na svetu, nestabilnost tega področja ogroža svetovni mir. Je tudi valilnica terorizma, ki tako zelo skrbi Američane in državljane drugih držav."

Mirovni napori
V svoji knjigi Palestina: Mir, ne apartheid Carter podrobno opisuje različne mirovne napore predsednikov ZDA od leta 1977. V primerjavi z njegovimi mirovnimi pobudami so ostali predsedniki storili zanemarljivo malo. Nekateri so poizkusili, vendar so njihove pobude hitro zasenčila dogajanja in razvoj na Bližnjem vzhodu. Po Clintonu so mirovne pobude opazno usahnile. Pravzaprav se je vse ustavilo, ko sta leta 2001 na oblast prišla Ariel Šaron in George Bush. Carter jasno izraža nezadovoljstvo z Belo hišo in Kongresom, ki ne obsodita izraelskih nelegalnih dejavnosti, pa tudi z "nezainteresiranostjo, s katero drugi svetovni voditelji dovoljujejo prevlado trenutne politike ZDA na Bližnjem vzhodu". Evropski voditelji in mediji so zelo kritično do izraelske politike. V ZDA pa proizraelske politične, ekonomske in religijske sile ustvarjajo okolje, v katerem skoraj nihče dvomi v dejanja izraelske vlade.

Izpolnitev zahtev za mir
Carter meni, da bi trajnejši mir lahko gradili na več kot četrt stoletja trajajoči uradni politiki ZDA. Izrael mora delovati skladno s temi političnimi smernicami - ki temeljijo na resolucijah ZN štev. 242 in 338 in prepovedujejo zavzetje ozemlja s silo ter zahtevajo umik izraelskih sil z zasedenih ozemelj. Izraelci in Palestinci so te zahteve že sprejeli. Na številnih srečanjih in mirovnih pobudah so bile izpostavljene številne druge zahteve za vzpostavitev miru: sprejetje pravice do obstoja Izraela, zagotovitev varnosti Izraelcev, vzpostavitev palestinske domovine, spoštovanje človekovih pravic Palestincev. Zakaj torej sprti strani ne zmoreta preseči trenutne situacije? K sreči so Palestinci v tem obdobju omehčali svoja stališča. Leta 1988 je Arafat obsodil terorizem kot metodo doseganja ciljev PLO, hkrati pa je priznal pravico do obstoja Izraela. Palestinski predsednik Abbas je javno priznal mirovno pobudo "Zemljevid k miru" in se je pripravljat pogajati z Izraelci. Maja 2006 se je vplivni voditelj Fataha Marwan Barghouti v zaporu sestal z Abedom al-Halak Natashejem, govornikom Hamasa, da bi skupaj pripravila mirovni predlog. Pozvala sta k prenehanju nasilja znotraj meja izraelske države, k vzpostavitvi enotne vlade in k sprejetju Izraela kot sosednje države. Usoda vseh Palestincev je povezana z mirovnimi predlogi, ki pa se morajo spremeniti v resne napore za vzpostavitev miru in nenasilja. Carter presenetljivo ugotavlja, da obstaja možnost, da se palestinska zgodba ne bo premaknila nikamor. Arabski zavezniki bi se utegnili kmalu naveličati podpirati Palestince. Nasilje, neprenehne konfrontacije in neomajnost stališč so v preteklosti imeli podporo, danes pa izgubljajo zaupanje zmernejših ljudi tako v Izraelu kot v ZDA. Povedano enostavno, ostali bi se lahko naveličali njihovega boja. Kar se tiče izraelskega političnega vodstva Carter meni, da se pojavlja razkorak med njihovimi javno izrečenimi stališči ter zasebnimi izjavami ter vojaškimi dejanji. Njihovi odzivi na mirovne pobude gotovo mečejo senco na iskrenost izrečenega in stališč. Carter se spominja takega primera, ki se je zgodil v Tabi, januarja 2001, v času izteka mandata Clintonove administracije, med predsednikom Arafatom in izraelskim zunanjim ministrom. Kasneje je bilo rečeno, da so Palestinci zavrnili "velikodušno pobudo", na podlagi katere bi Izraelci obdržali le 5 odstotkov ozemlja Zahodnega brega. Dejstvo je, da taka ponudba ni bila nikoli izrečena. Izraelci niso nikoli spoštovali nobenega drugega dela mirovnega sporazuma iz Kamp Davida, razen tistega, ki se je nanašal na Egipt. Kasneje je izraelski kabinet odložil implementacijo memoranduma z reke Wye, ki je bil sprejet leta 1998, po posredovanju predsednika Billa Clintona. Pobudo iz leta 2003 Zemljevid k miru so sprejeli Palestinci, Izraelci pa odklonili - uporabili so jo le za zavlačevanje v smislu lažjega doseganja svojih unilateralnih ciljev. Ob drugih priložnostih je Ariel Šaron zavrnil ženevsko pobudo in sporazum iz Osla, ki ga je razglasil celo za "nacionalni samomor". Carter ugotavlja: "Da bi Izrael dosegel svoje cilje se je odločil zavrniti vsa mirovna pogajanja in celo precej mila opozorila, ki so prihajala iz ZDA, ob tem pa so izvajali unilateralne akcije." Doslej je torej jasno, da izraelska vlada nima iskrene želje po vzpostavitvi miru. Njihov trud je bil usmerjen v spodkopavanje naporov različnih palestinskih voditeljev in zanikanje krivde za neuspešne mirovne pobude. Pogosto so, z ameriško pomočjo, obtoževali Arafata in PLO, da preprečujejo vzpostavitev miru. Mirovna pobuda, ki jo je leta 2000 predlagal Bill Clinton je tak primer. Tako Washington kot Izrael sta obtožila Arafata, da ni hotel podpisati predloga, vendar Carter pojasnjuje: "Ni bilo nobene možnosti, da bi palestinski voditelji podpisali tak predlog in preživeli, vendar sta Washington in Jeruzalem uspešno naprtila vso krivdo na Jaserja Arafata."

Dovolj
Večina Palestincev in Izraelcev ima dovolj konfliktov in želi mir. Za razliko od svojih voditeljev vedo, kaj je potrebno storiti. Jonathan Kuttab, palestinski odvetnik za človekove pravice, in izraelski profesor dr. Naomi Chazan odražata stališča svojih skupnosti. Kuttab: "Vsakdo ve, kaj je potrebno storiti za vzpostavitev trajnega miru. To je dvostopenjska rešitev. Umik na območje pred zasedbo leta 1967 in umik naselbin . Vsi poznajo rešitev; pravo vprašanje pa je, ali obstaja politična volja." Chazan: "Mislim, da med večino Palestincev in Izraelcev sedaj ni bistvene razlike v razumevanju dejstva, da mora priti do neke vrste soglasja med obema stranema . Potrebno je priznati pravico Palestincev do samoodločbe in dvostopenjsko rešitev prepoznati kot pravično."

Odzivi
Jimmy Carter je pravi politik in stopa po tanki liniji med pripovedovanjem resnice, kot jo razume sam, in med njenim podajanjem, ki je sprejemljivo tudi za ostale. Za nekatere je njegov pristop preagresiven, preveč neusmiljen do Izraela. Drugim se zdi, da je njegov glas pretih. V knjigi Palestina: Mir, ne apartheid je zadel pravi ton. Bralec lahko razume argumente obeh strani, razume nepravičnost in odgovornost, ki jo za prekinitev konfliktov nosi Izrael. Carter pravi: "Ključ do rešitve je v rokah Izraela." Avtor je v številnih intervjujih od izdaje knjige zatrdil, da ni nastrojen proti Izraelcem, vendar zavzema stališče, ki ga večina javnih figur v ZDA običajno zavrača. Ekstremistično izraelsko vlado vidi kot protagonista ponavljajočih se spopadov. Naglo je bil deležen ostrih kritik nekaterih skupin, ki so se osredotočile na Carterjevo uporabo besede apartheid; njihova interpretacija je netočna in napačna v razumevanju vzgibov Izraelcev in Palestincev. Vendar je kriticizem le malo škodoval veliko širšemu in pozitivnemu odzivu bralstva. Mnogi cenijo Carterjev napor pri doseganju miru. Eden izmed komentarjev odraža mnenje mnogih: "Predsednik Carter je storil, kar si je drznilo storiti le malo Američanov. Iskreno je spregovoril o izraelsko-palestinskem konfliktu. S tem je naredil velikansko uslugo temu narodu in mirovnim prizadevanjem." Če je namen te knjige utiranje poti k miru, potem mora spodbujati nadaljnje razprave in dejanja, ki jih bomo zahtevali od naših voditeljev - za mir, Izrael, Palestino, Bližnji vzhod. Kot je nedavno dejal anglikanski škof v Jeruzalemu Riah Abu El-Assal: "Najkrajša pot do miru na Bližnjem vzhodu vodi skozi Jeruzalem. Ko bo mir v Jeruzalemu, bo mir v svetu." S tem bi se gotovo strinjal tudi Jimmy Carter.

* Opomba urednika: V spomin predsedniku Jaserju Arafatu je Benjamin Creme zapisal: "Bil je povabljen, tako kot jordanski kralj Husein, in je tudi sodeloval na tridnevni konferenci, ki jo je v Londonu za 300 ljudi aprila 1990 organiziral Maitreja. Od takrat je deloval pod vodstvom Maitreje, ki mu je vedno znova svetoval, naj zavrne nepoštene sporazume. Vsak sporazum, ki mu je bil ponujen, je bil nepošten in nepošteni sporazumi ne morejo biti trajni. (Share International, december 2004)