Otroštva oropani otroci
s Sahar Baidoun se je pogovarjala Felicity Eliot

Palestinski otroci, stari med pet in sedemnajst let, so tarče izraelske policije in vojske. To pomeni, da jih aretirajo, obravnavajo ter zlorabljajo na načine, ki povzročajo globoke duševne pretrese – zaradi njihove rehabilitacije je bilo potrebno vzpostaviti skupnostne centre. Sahar Baidoun dela v Ustvarjalnem centru Mada v Silwanu, predelu Jeruzalema, kjer je tovrstno ustrahovanje zelo razširjeno. Felicity Eliot jo je srečala (in kasneje intervjuvala za Share International) na konferenci v Amsterdamu.

Konferenca o nevzdržnih razmerah otrok

Konferenca, ki jo je organiziralo več mirovniških aktivističnih skupin, je potekala maja 2012 v Amsterdamu. Srečanje se je imenovalo »Obdani z mejami, zavezanih oči in obsojeni«, osredotočeno pa je bilo na nevzdržne razmere Palestincev, zlasti otrok. Udeleženci so poslušali Sahar Baidoun, ki je pripovedovala o krutosti, nenehnem nasilju ter zlorabi Palestincev. Konferenci se je iz Jeruzalema prek Skypa pridružil odvetnik za človekove pravice Gerard Horton, ki v Palestini dela za organizacijo Mednarodna obramba otrok. Podrobno je predstavil nezakonita in praktično nekaznovana dejanja vojakov, ki jih izraelski oblastniki, kot kaže, opravičujejo ali spregledajo. Konferenca se je začela s projekcijo močnega in šokantnega dokumentarca z naslovom Ukradeni otroci, ukradena življenja.
      Film je predstavil trinajst- in štirinajstletnike, ki jih je strah zapustiti svoje domove in se ne morejo vrniti v šole; petnajstletnike, ki močijo postelje in komaj govorijo; otroke, ki jih noč za nočjo tlačijo more; dvanajstletnike, ki jih sredi noči zvlečejo iz postelj; devet let starega dečka z zvezanimi očmi, ki ga zastrašujejo s policijskim psom; dečke, ki pripovedujejo o samomoru; otroke, ki so izkusili fizično zlorabo, mučenje ter osamo. Film je predstavil mater, ki je priznala, da je dekletom in mladim ženskam odsvetovala, da bi imele otroke – kakšen svet je to, če ni upanja in pravice. Zakaj? Ker smo Palestinci, je za dokumentarec Ukradeni otroci, ukradena življenja avtorjaGerrya O'Sulilivana (2010) povedala naravnost v kamero.
      Nekdanji vojak izraelske vojske (sedaj pripadnik Borcev za mir, ki je izraelsko-palestinska nevladna organizacija) pripoveduje, da je bilo zajetje palestinskega otroka »nagrada«. »Kar se mene tiče, se ne spominjam, da bi o njih (palestinskih otrocih) razmišljal kot o otrocih ali osebah ...« Spominja se, kako so vojaki dečkom z brcami lomili rebra. Kasneje v dokumentarcu prizna, da je čutil potrebo po joku, vendar je vedel, da ga ne bi mogel ustaviti, saj so se s takimi situacijami srečevali dnevno. Da bi preživel, se je vdajal kajenju hašiša, to so počeli tudi mnogi drugi vojaki. V filmu ugrabljeni otroci pripovedujejo svoje zgodbe; zaradi tega je sočasno zanimiv in strašen. Vključeni so tudi intervjuji z drugimi pričami dolgotrajnih premišljenih zastraševanj in zlorab, ki so se dogajale dnevno in ostale povsem nekaznovane. Skupina Krščanski mirovniki iz Hebrona se je odločila, da bo prevzela nalogo opazovalcev; Paulette Schroder, članica skupine, je povedala, da je iz opazovanja ravnanj izraelske policije in vojske moč ugotoviti, da so »ti otroci zasledovani in ujeti«.
      Ko so palestinski otroci aretirani, pretežno zaradi tega, ker naj bi metali kamenje izraelskim vojakom, jim s plastičnimi lisicami tesno zvežejo roke na hrbtu; v devetdesetih odstotkih jim prevežejo oči; sedemdeset odstotkov med aretacijo ali zaslišanjem pretepejo in zbrcajo, najmanj sedemnajst odstotkov pa jih zaprejo v samico. Petinštirideset odstotkov dečkov med polnočjo in četrto uro zjutraj zvlečejo iz postelj; sedmim in pol odstotkom grozijo s spolnim napadom, ki ga pri štirih in pol odstotkih primerov tudi dejansko izvedejo (statistika iz 2010).
      Leta 2010 so sedem in pol odstotkov dečkov mučili z uporabo električnih šokov – torej ni čudno, da se enainosemdeset odstotkov otrok zlomi in »prizna« metanje kamenja. V mnogih primerih so otroci zaprti 24 do 48 ur, v nekaterih primerih pa zapor traja tudi nekaj mesecev. Otroci morajo, če želijo zapustiti zapor, dokumente podpisovati v hebrejščini.
      In kot da nepravičnost in trpljenje nista dovolj – staršem ne povedo, kje so njihovi otroci. Ne smejo jih obiskati pred »sodno obravnavo« in še takrat jih vidijo le od daleč. Otroke privedejo s povezanimi gležnji in zapestji.
Rehabilitacijski centri poročajo, da mnogi otroci trpijo post travmatsko stresno motnjo; nekateri milostno izgubijo spomin na aretacijo, zasliševanja in zlorabe, manj srečni pa ostanejo preplašeni.
Organizacija Mednarodna obramba otrok je aprila 2012 izdala poročilo, temelječe na raziskavah in pričanjih izvedenskih očividcev; poročilo je verificiralo in potrdilo navedbe otrok. Gerard Horton iz palestinske sekcije Mednarodne obrambe otrok je pozval k nadzoru temeljnih človekovih pravic: palestinske otroke mora spremljati starš; odvetniki morajo imeti dostop do otrok še pred zaslišanji; zaslišanja pa morajo biti posneta.
      vir: Ukradeni otroci, ukradena življenja; Mednarodna obramba otrok; Prekinimo tišino; Vata48

Share International: Nam lahko predstavite Silwan in razmere, v katerih živijo ljudje?
      Sahar Baidoun: Silwan je ena od glavnih vasi, locirana blizu južnih vrat starega mesta, vrat Dung, in je najbližja vas mošeje Al-Aqsa in Zidu žalovanja. Šteje 55.000 prebivalcev, polovica je mladoletnikov, od teh tri četrtine živi pod mejo revščine; 460 hišam grozi porušenje, 40 hiš pa so že zasegli priseljenci.

S. I.: Koliko časa že živijo priseljenci v Silwanu? Kako je to spremenilo Silwan?
      S. B.: Silwan je bil spokojno področje, z mirnim in lagodnim življenjem, vendar je vse to zdaj izginilo. Silwan je postal pravo nasprotje spokojnosti, po tem, ko se je leta 1992 sem ilegalno priselilo 380 Izraelcev. Od takrat se prebivalci področja soočajo z mnogimi izzivi. Izraelska vlada je angažirala zasebno izraelsko organizacija EIAD, največje združenje priseljencev, za izvedbo arheoloških izkopavanj, katerih namen je bil izbris arabske zgodovine v okolici Silwana ter judaizacija arabskih predelov.
      Prisotnost priseljencev med prebivalci Silwana je bila seveda nesprejemljiva in provokativna, to je povzročalo skoraj dnevne spore in konfrontacije. To je vplivalo na otroke, kar je razvidno pri pridržanjih in aretacijah.

S. I.: Koliko časa delate v centru in kakšna je vaša izobrazba?
      S. B.: V Mada ustvarjalnem centru (MUC) v Silwanu delam kot koordinatorka storitev za otroke in ženske. To je lokalni socialni center, leta 2007 ga je ustanovila skupina aktivistov iz Silwana. MUC je bil ustanovljen s posebnim razlogom: otrokom, ženskam in mladini zagotoviti varno okolje za socializacijo, ustvarjalnost ter zabavo.
      Tukaj delam že skoraj dve leti; diplomirala sem iz poslovne administracije in imam veliko izkušenj na področju prostovoljskega dela z otroki. Udeležila sem se več tečajev zagovorništva in mikro projektov za ženske, imam izkušnje s področja strokovnega ter psihološkega socialnega dela.

S. I.: Kako velik je center?
      S. B.: Center izvaja mnogo aktivnosti, ki jih usmerjajo različni oddelki: psihosocialni, informacijski center Wadi hilweh, pravni, kulturni in rekreacijski oddelek, novinarski in medijski, imamo oddelke za okupacijsko terapijo. Največ naporov usmerjamo v podporo silwanske skupnosti, predvsem otrok.

S. I.: Nam lahko prosim razložite, zakaj morate rehabilitirati otroke?
      S. B.: To je potrebno, ker se otroci soočajo z različnimi dramatičnimi in globokimi travmami, ki povzročajo mnoge socialne, psihološke in izobraževalne probleme. Naša vloga je torej pomembna s stališča, da želimo zmanjšati vpliv travm in ustvariti prostor, kjer se bodo lahko počutili varne. Naš cilj je imeti silwansko generacijo, ki pozna svojo zgodovino in izročilo, verjame v svojo skupnost in priznanje skupnostnih pravic in odgovornosti. Morajo biti usposobljeni za praznovanje svoje kulturne in palestinske identitete.

S. I.: Dokumentarec Ukradeni otroci, ukradena življenja kaže, da travme doživljajo celo petletni otroci.
      S. B.: Aretacije povzročajo travme, stopnja prizadetosti pa se od otroka do otroka spreminja. Najhujše prizadetosti izvirajo iz dramatičnih nočnih aretacij, ko so otroci v odsotnosti staršev izpostavljeni visoki stopnji fizičnega in verbalnega nasilja. Druga najbolj zastrašujoča izkušnja so cestne ugrabitve mladoletnikov, mlajših od deset let. To je običajno njihova prva izkušnja teh nepričakovanih aretacij.

S. I.. Ali zakon tega ne preprečuje?
      S. B.: Izraelska zakonodaja ščiti otroke, vendar izraelska okupacija te dogodke obravnava kot izjeme, ta ravnanja so postala temeljni vsakodnevni »zakon« in nadomeščajo pravo zakonodajo. Tak primer so denimo način aretacij ter pridržanj otrok, preveze čez oči in zvezane roke, dolgotrajna pridržanja in nočne aretacije. Izraelska zakonodaja takih primerov, razen v izjemnih okoliščinah, ne dovoljuje. Izraelska okupacija pa izkorišča te izjeme in tako legalizira svoje nasilniške pristope. Otroke najbolj prizadene stalni občutek negotovosti in preganjanja s strani priseljencev, izraelske obveščevalne službe ter vojske. Negotovo pa se zaradi nestabilnosti, ki jo povzročajo stalni napori za judaizacijo Silwana, počutijo tudi družine. Obstaja stotine izselitvenih ukazov, razlastitev in načrtov, ki jih izvaja izraelska jeruzalemska lokalna oblast, s katerimi želijo spremeniti celotno strukturo vasi, pri čemer ignorirajo potrebe Palestincev.

S. I.: Kaj se ob aretaciji otroka zgodi v centru?
      S. B.: Osredotočil se bom na pridržanje in aretacijo. Starši o aretaciji običajno obvestijo naš pravni oddelek; mi najamemo odvetnike in družinam omogočimo dostop do pravne pomoči. Psihosocialni oddelek nam posreduje kontaktne informacije o otroku, mi pa na domu pridobimo dodatne informacije, ki jih potrebujemo pri obravnavi primerov (psihosocialne, medicinske, pravne). Posvetujemo se s starši in tako sprejmemo ustrezne ukrepe.

S. I.: Ali ste lokalnim oblastem predstavili svoje zahteve? Kaj bi se po vašem mnenju moralo zgoditi?
      S. B.: Zahteve smo lokalnim oblastem posredovali prek pravnega oddelka na sodiščih, nanašale so se na kršitve zakonodaje v zvezi s pravicami otrok, rušenjem hiš, zasegi ter uničevanjem okolja.
      Mislim, da bi Izrael moral prenehati z manipulacijami in da mora začeti spoštovati mednarodne konvencije, ki veljajo na teh področjih. Izraelci trdijo, da otroci kršijo predpise in ogrožajo življenja Izraelcev, posamezniki, ki dejansko mečejo kamenje in sodelujejo pri teh konfrontacijah, pa to počnejo zaradi izjemnega pritiska in provokacij priseljencev in varnostnih enot na eni strani ter ravnanj izraelskih sil na drugi strani. Izraelske sile izrabljajo kolektivno kaznovanje vseh palestinskih otrok, ne glede na to, ali so dejansko metali kamenje. To je torej načrtovana politika uničevanja otrok in onemogočanje njihovega boja proti izraelski okupaciji. S svojim pristopom in dejanji izraelska vojska seveda vpliva tudi na prihodnost teh otrok in s tem ustvarja prestrašeno in nevedno generacijo.
      Verjamemo, da je vloga mednarodne skupnosti pritiskati na Izrael ter zahtevati dosledno podreditev izraelske okupacije mednarodnim konvencijam, ki so jih že podpisali in preprečiti njihove kršitve.
Veselimo se večje podpore mednarodne skupnosti ljudem v Palestini na splošno in še posebej ljudem v Jeruzalemu, s čimer se bo okrepil njihov boj za pravično stvar.

Potrebno je opozoriti, da je Izrael leta 1991 podpisal Konvencijo ZN o pravicah otrok, Četrto ženevsko konvencijo ter Sklep ZN proti mučenju in drugim krutim in nehumanim postopkom ali kaznim, leta 1992 pa je podpisal Mednarodni sklep o družbenih in političnih pravicah. V zaporih je v povprečju 324 palestinskih otrok mesečno.
      vir: Palestinski sektor za obrambo otrok

Biografska opomba: Felicity Eliot je sourednica revije Share International iz Amsterdama na Nizozemskem