Noben narod ne more biti večno zatiran

Domača stran >> Arhiv >> Razmere v svetu >> Noben narod ne more biti ...

Noben narod ne more biti večno zatiran
Intervju z Radžijem Souranijem

Radži Sourani, glavni odvetnik za človekove pravice v Gazi, je ustanovitelj in direktor Palestinskega centra za človekove pravice. V 80-ih letih je zastopal mnogo Palestincev v zadevah na izraelskem vojaškem sodišču, štirikrat so ga izraelski vojaki priprli in ga fizično in mentalno zlorabljali. Leta 1899 je prejel podporo širom po svetu kot zapornik vesti organizacije Amnesty International. Od tedaj je prejel mnoge prestižne nagrade za delo na področju človekovih pravic.
Trenutno živi v Egiptu, saj ne sme vstopiti v Gazo. Andrea Bistrich ga je za Share International spraševala po telefonu.

Share International: Med zadnjim obiskom v Gazi je John Dugard, komisar Združenih narodov za človekove pravice, povedal, da je Gaza zapor in da je Izrael vrgel proč njegov ključ. Kaj se dogaja v Gazi?
      Radži Sourani: Vseh 365 kvadratnih kilometrov Gaze je hermetično zaprtih in izoliranih od zunanjega sveta. Nimamo dostopa do Zahodnega brega, tudi interni prehod v Izrael je popolnoma zaprt, kar pomeni, da ne moremo niti uvoziti zdravil in drugega blaga, ki ga potrebujemo za preživetje.
      Situacija je zelo težka in zelo žalostna. Brez precedensa. Nikoli ni bilo slabše, kot je zdaj. Izrael nam je celo vzel dostop do morja. Ribiči ne morejo iti na morje, ribiška industrija je mrtva. Prehod Rafa, ki je naša edina povezava z zunanjim svetom, je zaprt zadnje 4 mesece, razen dva ali tri dni.
      Izrael pošilja bojna letala, da bi uničila naše zgradbe in izkoreninila uporniške bojevnike. Bombardirali so zunanje ministrstvo, ministrstvo za gospodarstvo in industrijo, urad predsednika vlade, številne civilne tarče in stanovanja Palestincev.
      Izraelski helikopterji Apache in letala brez pilota so samooklicani vladarji nočnega neba nad Gazo. Skoraj vsak dan od 300 do 400 topovskih granat eksplodira samo nekaj sto metrov od naselij v Gazi. Ljudje živijo v stalnem, nepopisnem strahu.
      Vzhodni in južni deli so še posebej na udaru, saj vanje vdirajo Izraelci podnevi in ponoči. Izraelski vojaki napadajo begunska taborišča in uničujejo palestinske hiše in vrtove; izruvajo na tisoče oljk, zravnajo z zemljo celotna polja in ceste, zlobno uničujejo električne žice, sanitarne in kanalizacijske sisteme. Voda je na voljo samo dve ali tri ure dnevno.
      Izrael je bombardiral in zmlel v prah glavne prometnice, ceste in edinih 6 mostov. Po vsej Gazi uporablja sonične bombe. (Op. prev.: bombe, ki ne eksplodirajo, ampak oddaja prodorne poke, ki povzročajo omotičnost in slabost.) Ponoči in podnevi terorizirajo 1,6 milijona ljudi, med njimi ženske in otroke. 28. junija so izraelski bombniki F-16 uničili edino elektrarno v Gazi, da je 60 odstotkov prebivalcev Gaze ostalo brez elektrike, kar je katastrofalno, posebej za bolnice. Uničenje elektrarne je bilo ilegalno in ga moramo obravnavati kot mednarodno kriminalno dejanje po mednarodnem zakonu. Za napad ni bilo vojaškega razloga, elektrarna je popolnoma civilna zgradba.

S. I.: Kakšna je reakcija v tujin, posebej v mednarodnih medijih, na nemočne prošnje palestinskega naroda?
R. S.: Izgleda, kot da nikogar ne zanima, kaj se v Gazi dejansko dogaja. To je naš občutek. To je prvič, da mednarodni mediji komaj kaj poročajo o uničujoči situaciji v Gazi. Celo tisti, ki poročajo, delajo to nepopolno, celo napačno.
Od vseh prebivalcev Gaze je 85 odstotkov ljudi bodisi nezaposlenih bodisi ne prejema plače, 90 odstotkov jih živi pod mejo revščine. Živeti in preživeti v Gazi je bilo v zadnjih mesecih izredno depresivno. Gaza je zelo žalostna, črna in krvava. In vendar nihče ne sliši potreb teh ljudi in kaj pomeni živeti v takih razmerah. Mediji o tem ne poročajo, razen nekaj svetlih izjemam. Ko to opazujemo, smo zelo obupani in dogajanja ne razumemo.

S. I.: Kdaj se je situacija tako poslabšala? Ali je to povezano z ugrabitvijo izraelskega vojaka Gilada Shalita 25. junija 2006?
R. S.: Nenavadno je, da ves svet omenja ugrabitev Gilada Shalita, nihče pa ne govori o družini dr. Nabila Abu Salmeja, kateremu so med napadom izraelskih bombnikov ob 2:45 zjutraj ubili 9 od 11-ih članov družine. Stotine nedolžnih, nemočnih ljudi je bilo tako kot oni ranjenih ali ubitih, njihovi domovi pa uničeni. Nikogar ne moti, da je bilo od 25. junija dalje ubitih 300 civilistov, od tega 85 otrok in 70 in žensk. Skoraj nikogar ne zanima, kako grozno trpijo Palestinci in se dušijo v obupu.
Sveta in nesveta kri ne obstajata, prav tako ne obstaja sveto ali nesveto trpljenje. Obstaja le človeško trpljenje in le enaka človeška kri. Ne razumite me napačno. Nimam namena zagovarjati oboroženih bojevnikov ali vojaških skupin. Govorim le o civilnih prebivalcih, o nemočnih palestinskih državljanih, ki so postali tarče izraelske vojske. To je državni terorizem, ki ga izvaja država Izrael. V prvem členu četrte ženevske konvencije se je mednarodna skupnost obvezala, da bo spoštovala sporazum, ki pomeni garancijo za zaščito ljudi na okupiranih območjih. Ne govorimo o privilegijih, ki bi jih rado palestinsko ljudstvo uživalo pod izraelsko okupacijo, nasprotno, mednarodna skupnost mora zagotoviti zaščito civilnega prebivalstva in preprečiti, da okupatorji nad njimi izvajajo nasilje, jih terorizirajo in kolektivno kaznujejo. Ljudje na okupiranih ozemljih so dnevno izpostavljeni vojnim zločinom se zdaj pogrezajo v obup in stradanje.

S. I.: Mednarodna skupnost se dela slepo za to situacijo. Zakaj svet noče zavzeti jasnega stališča do zadeve in sprejeti konkretnih ukrepov?
      R. S.: To je bilo jasno vidno po 11. septembru 2001. Ves svet je sovražil teroriste in zato je imel dober razlog: napadli so Svetovni trgovinski center, v katerem so bili povsem navadni ljudje. Želeli so zamenjati mednarodni človekoljubni zakon in ustavo za zakon džungle.
      Danes moramo priznati, da Amerika zagovarja zakon džungle, in da se je tudi Evropa pridružila, saj je v aprilu letos ustavila plačevanje pomoči. Amerika in Evropa sta se skupaj odločili, da bosta zarotniško molčali o zločinih, ki jih je Izrael storil Palestincem.
      Ljudje na okupiranih območjih ne pričakujejo čudeža - pričakujejo uvedbo osnovnih človekovih pravic in četrte ženevske konvencije. Ti osnovni pravni sporazumi in človekoljubni zakoni niso palestinska vizija, pač pa izkušnja Evrope po dveh svetovnih vojnah.V tistem času so se povezali akademiki, socialisti in diplomati, da bi našli način, kako preprečiti taka krvoločna dejanja nad civilnim prebivalstvom v prihodnosti. Mednarodni človekoljubni zakon vsebuje jasna pravila obnašanja, ki v času oboroženega konflikta ščiti ljudi, ki niso vključeni v spopade. Ne smemo pozabiti, da je holokavst nad evropskimi Judi med drugo svetovno vojno bistveno vplival na rojstvo te konvencije.
      In vendar danes, ko Palestinci zahtevamo, da bi spoštovali te zakone in njihove garancije, zgleda, kot da bi zahtevali nekaj posebnega ali celo ekskluzivnega. To je zelo ponižujoče in povsem nesprejemljivo. Mednarodni človekoljubni zakoni niso bili narejeni za diplomate in intelektualce, niso nekaj, kar bi bilo nečastno, prepovedano ali nejasno formulirano in bi o tem morali govoriti za zaprtimi vrati. Sprejeti so bili namenoma, ker jih svet potrebuje, zato bi jih morali upoštevati.

S. I.: Ali bi vi podprli izvajanje mednarodnih zakonov proti izraelskim politikom, diplomatom in vojaškim predstavnikom, za katere trdite, da so storili vojne zločine?
R. S.: Da, aktivisti za človekove pravice so že začeli s tem procesom in bodo nadaljevali. Petdeset let po holokavstu Judje niso pozabili ali odpustili tistim, ki so zagrešili te grozne zločine. Naravno je in nihče ne zanika, da je njihova pravica pripeljati tiste, ki so sodelovali v holokavstu, pred sodišče.
Istočasno že desetletja Izraelci izvajajo najtežje zločine nad palestinskimi civilisti, zato pravimo: ne bomo pozabili in odpustili Izraelu, kar je storil in bomo naredili vse in uporabili vsa možna sredstva - vključno z mednarodnim zakonom - da bomo odgovorne pripeljali pred sodišče in zagotovili pravico njihovim žrtvam. To ni le moja odvetniška in domoljubna dolžnost do Palestincev, pač pa dolžnost človeka, ki biva na tem planetu. Kakšna je vrednost zakonov, ki bi jih lahko tako globalno kršili, ne da bi se bali, da bodo kršitelji imeli kakršnekoli posledice?

S. I.: Po vojni proti Libanonu je italijanska vlada predlagala, da bi na okupiranih ozemljih vzpostavili opazovalne mirovne enote, ki bi ščitile civiliste na obeh straneh. Ali bi podprli tak predlog?
R. S.: Že več kot 20 let prosimo, da bi prišle mirovne enote, ki bi ščitile palestinske civiliste pred izraelskimi vojnimi zločini. Med dvema mednarodnima konferencama junija 1999 in leta 2002 (po Intifadi) smo zahtevali pri Združenih narodih, da bi na palestinskih območjih namestili mirovne enote. Na žalost je bila prva obravnava prekinjena in odložena že po 15 minutah zaradi pritiskov ZDA, druga obravnava pa je bila preložena po šestih urah.
Popolnoma se strinjam z italijansko vlado in bi rad potrdil, da danes bolj kot kdajkoli prej palestinsko ljudstvo potrebuje zaščito mirovnih enot v skladu z mednarodnim človekoljubnim zakonom in ženevsko konvencijo. To zaščito bi morali Združeni narodi odobriti takoj.

S. I.: Evropska unija je izrazila upanje, da bi se po vzpostavitvi enotne palestinske vlade lahko vrnili k mirovnemu procesu. Ali verjamete, da bi se situacija lahko izboljšala z vlado enotnosti?
      R. S.: Palestinci so naveličani, da se morajo vedno znova dokazovati, da bi dobili tisto, kar je v vsakem primeru njihova pravica. Vedno znova so razočarani. Odločilni faktor ni to, ali sploh potrebujemo vlado enotnosti ali ne.
      Vzrok konflikta se ne bo spremenil. Pred tem so nam govorili, da je Arafat tisti, ki preprečuje mir, zdaj je kar naenkrat to Hamas. Vedno bodo našli nove razloge in določali nove zahteve.
      Zahteve Palestincev niso nerealne. Nasprotno, so zelo preproste in zelo naravne potrebe, ki jih ima vsak narod na svetu. V praksi želijo izvesti pravico do samoodločbe, imeti svojo državo in Jeruzalem za glavno mesto. Najpomembnejše, želijo še dve drugi stvari: končati okupacijo in upoštevanje mednarodnih zakonov, da bodo zagotovljene človekove pravice. To je možno, to ni čudež.
      Evropa je naredila veliko napako, ko je zamrznila pomoč Palestincem, ko je Hamas zmagal na volitvah. Tako kaznuje ves narod, ker je na demokratičnih in svobodnih volitvah izvolil vlado, ki je ZDA in Evropa ne odobravajo. Ali je to demokracija? To obnašanje je v popolnem nasprotju s principi demokracije. Pravzaprav smo prva demokracija v arabskem svetu, še več, prva demokracija na svetu pod okupacijo! In namesto, da bi nas priznali in brezpogojno vzpostavili dialog z novo vlado, morajo vsi ljudje stradati, Izrael pa je dobil pravico, da zateguje vrv okoli palestinskega vratu.
      Upam, da bo mednarodna skupnost, posebej Amerika in Evropa, prišla k pameti in pomagala stabilizirati ta del sveta, ki zelo potrebuje mir in pravico, da bodo Palestinci lahko živeli relativno normalno življenje.

S. I.: Eden izmed pogojev, ki jih za podporo novi enotni vladi in za ponovno plačevanje pomoči postavila bližnjevzhodna četverica, je priznanje Izraela. Ali bo Hamas priznal Izrael?
R. S.: Bližnjevzhodna četverica je izgubila stik z realnostjo. Koga bi morali priznati? Mi, palestinsko ljudstvo smo žrtve. Ne Izrael! Palestinci so tisti, ki trpijo. Naše pravice niso upoštevane, nas ubijajo vsak dan in noč, uničujejo nas pod okupacijo. Izrael, okupatorska sila, mora priznati palestinsko ljudstvo, ne obratno.
Palestinsko ljudstvo potrebuje in ima pravico do lastne države, lastne domovine. Zahod bi moral to končno spoznati. Noben narod ne more biti večno zatiran. ZDA in njihovi zavezniki so v bližnjevzhodni konflikt uvedli zakon džungle. Tega ne bi smel sprejeti nihče, ki verjame v zakon in pravico.

Aprila 2006 so Radžija Souranija izvolili v Mednarodno komisijo Izvršnega odbora odvetnikov. Je tudi član Mednarodne federacije človekovih pravic in Mednarodnega sveta pri Mednarodni skupini za zakon o človekovih pravicah. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi nagrado Bruna Kreiskyja za človekove pravice leta 2002, nagrado za človekove pravice, ki mu jo je leta 1996 podelila vlada Francije, je med prejemniki spominske nagrade Roberta F. Kennedyja za človekove pravice leta 1991.

Andrea Bistrich je sodelavka Share Internationala iz Münchna, Nemčija.

Dejstva o Gazi
Pred ugrabitvijo izraelskega vojaka Gilada Šalita

21. junij 2006: izraelske enote so nezakonito ubile 3 palestinske otroke in ranile 15 ljudi
14. junij 2006: sile nacionalne varnosti so ubile dva Palestinca
13. junij 2006: v zračnem napadu izraelskih enot na civilni avto v Gazi je bilo ubitih 11 Palestincev, med njimi moškega z dvema otrokoma in dvema zdravnikoma, in 30 ranjenih
13. junij 2006: naraščanje napetosti med Fatahom in Hamasom v Gazi in na Zahodnem bregu
10. junij 2006: večje število izraelskih napadov: 14 Palestincev ubitih v 24 urah v Gazi, med njimi 2 starša, njihovih 5 otrok in 2 brata, ter 36 ranjenih
6. junij 2006: izraelske enote so nezakonito ubile 2 Palestinca v Jabalyi

(Vir: Palestinski center za človekove pravice, Gaza