"Ni nas več strah": svet na pragu novega svitanja
intervju s Federicom Mayorjem Zaragozo

Profesor Federico Mayor Zaragoza (rojen v Barceloni, Španija, 1934) je v Španiji in širše ugledna osebnost zaradi svojega neumornega dela za mir in razvoj. V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je profesor Mayor, biokemik po poklicu, zasedal več pomembnih funkcij v španskih tranzicijskih vladah, kasneje je bil tudi član Evropskega parlamenta. V času, ko je bil generalni direktor UNESCA (1987-1999) si je pridobil široko mednarodno prepoznavnost, v tem obdobju je poslanstvu organizacije dal nov zagon in si prizadeval za vzpostavitev programa Kultura miru. Leta 1999 se je odločil, da ne bo ponovno kandidiral za tretji mandat direktorja UNESCA, ob povratku v Španijo je ustanovil Fundacijo za kulturo miru (Fundación Cultura de Paz) in postal njen predsednik. Federico Mayor je z nami delil svoje misli in dejanja o pomembnih razvojnih dogodkih lanskega leta. Za Share International se je z njim pogovarjala Carmen Font.

Share International: V zadnjih mesecih smo v arabskem svetu opazovali doslej še nikoli videne izraze moči ljudstva. Ali nas bodo ta dogajanja vodila k čvrstejši lokalni in globalni demokraciji? Ali je na tej poti še veliko pasti?
      Federico Mayor: Na tej poti je mnogo pasti. Vendar je to pot, ki se ne bo končala in ima čvrste temelje. Leta 1994 sem napisal knjigo Zločin molka, saj sem takrat spoznal, da molk ne more prevladati. Kadar ne moremo privzdigniti glasu, ker nam to ni dovoljeno ali ker tega ne moremo, imamo molk utišanih. Vendar to doseže točko, na kateri ta molk postane molk tistih, ki ne spregovorijo, tistih, ki bi lahko govorili, vendar tega ne storijo. Videli smo, kaj se godi na svetu, vendar nismo ukrepali. Odslej, zaradi novih komunikacijskih tehnologij, ta molk ni več smiseln. Ne le to, dolžnost vsakogar je spregovoriti in se izraziti. In ni nas več strah. Poglejte, kako se je gibanje Puerta del Sol (poznano tudi kot Indignados) preselilo na splet, kjer ni nobenih meja. Preselilo se je na Wall Street in k "mi smo 99 odstotkov", gibanju zasedimo. V 80-ih smo naredili veliko napako, ko smo dovolili zavrženje vsega, za kar smo se borili v preteklosti: demokratičnih pravic, socialnih pravic, solidarnosti, da bi lahko svet vodili zakoni tržnih sil. Za tem so nas strokovnjaki z akademskimi nazivi spremenili v imitatorje in posnemovalce, ki se odzivajo zgolj na marketing in delo oddajajo drugim. Zamenjali so za ljudi izjemno pomembna vidika: etične vrednote so zamenjali s tržnimi, to je s cenami. In kot je dejal španski pesnik Antonio Machado: "Samo neumni ne znajo ločiti med vrednostjo in ceno."
      Zamenjali so tudi Združene narode, demokratično institucijo na globalni ravni, ki kljub vsem pomanjkljivostim vendarle omogoča združevanje vseh ljudi in narodov sveta, povezanih s skupno usodo, da se združeni lahko "izognejo grozotam vojne" za prihajajoče generacije. Združeni narodi so šli skozi več razvojnih faz, dokler ni leta 2003 George Bush zbral skupine G20, ki jo sestavlja 20 najhitreje rastočih gospodarstev, in napovedal "herojske" rešitve finančnih institucij, pri čemer so države, ki so bile zaradi delokalizacije in privatizacije svoje produktivnosti revne že prej, izgubile še več bogastva. Rezultat tega je bil prenos moči na banke, ki so si sčasoma naprtile izjemno visoke dolgove. Propadajoče banke so bile rešene, kot posledico tega upravljanja na mednarodnem prizorišču pa imamo naslednjo situacijo: banke postajajo vse bogatejše, države pa vse bolj revne.

S. I.: Vendar so tržne sile danes, čeprav še vedno vodijo gospodarstvo, vse bolj in vedno bolj javno podvržene izpraševanju v civilni družbi in tudi med politiki. Katere specifične alternative, ki so danes na voljo, lahko nadomestijo tržne sile z ekonomijo, ki temelji na medsebojni delitvi? V Latinski Ameriki opazujemo impresivno razvojno dogajanje.
      F. M.: Tržne sile so zahodnjaški izum. Kot vem iz neposrednih in osebnih političnih izkušenj so se ZDA vpletale v demokracije v Latinski Ameriki, da bi se tako "borili" proti komunizmu. Na eno komunistično državo pa so pozabili, Kitajsko. Kitajska je sedaj tovarna sveta, njihovi delovni zakonodaji pa ne posvečamo posebne pozornosti. Ne vidimo delavcev, ki trpijo v groznih delovnih razmerah, vidimo le nizke cene in vodi nas pohlep. Svet kot celota se šibi od protislovij. Zahodni svet je zbegan zaradi sprememb svojih demokratičnih in etičnih načel glede podpore trgu, pa tudi zaradi zamenjave ZN za plutokratske skupine. Kljub temu pa Latinska Amerika doživlja pozitivne spremembe, saj je zavrgla instrumente dominacije (IMF in Svetovno banko) in se veseli nove ter drugačne prihodnosti. Emancipacija latinskoameriških držav, ki jo predstavlja CELAC (skupnost držav Latinske Amerike in Karibov) je zelo pomembna, saj so te države še vedno prijateljsko povezane s svojimi iberijskimi starši ter starejšim bratom ZDA, vendar od njih niso več odvisne.
      Afrika se prebuja, potem imamo Azijo, v kateri je ob vprašljivi Kitajski tudi Indija, kjer poteka čudežni razvoj, pa tudi jugovzhodno Azijo. Evropejci smo preveč vajeni, da se ukvarjamo le sami s sabo. Bili smo vplivna moralna sila, vendar smo zašli, ker smo sprejeli nespametna pravila Thatcherjeve in Reagana, s čimer smo svoja načela prilagodili načelom tržnih sil.
      Mednarodni skupnosti in tej izgubljeni Evropi sem predlagal, da naj prav zaradi tega, ker je opustila svoja moralna in politična načela, sprejme univerzalno deklaracijo v izraz podpore demokraciji. In prav ta potapljajoča Evropa sedaj zagovarja družbeno pravičnost in solidarnost. Ta korak bo nas in druge moralno navdihnil prav v času, ko bo to najbolj potrebno. Evropa ne more nadaljevati z zaprtimi vrati in umom. Znotraj naših meja je še vedno NATO, kar pomeni, da je evropska varnost še vedno odvisna od ameriškega generala, naši vojaški izdatki pa so previsoki. Z nižanjem sredstev za obrambo se je predsednik Obama pogumno soočil s Pentagonom.

S. I.: V tej zadevi ste pred kratkim predlagali implementacijo Tobinovega davka.
      F. M.: Imeli smo več sestankov o pravilni implementaciji Tobinovega davka, ki je še vedno zelo relevanten mehanizem za zagotavljanje zdrave ekonomije. Leta 2005 so tedanji francoski predsednik Jacques Chirac, nekdanji čilenski predsednik Ricardo Lagos in nekdanji brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva (ki je v Porto Alegru promoviral vzpostavitev finančnih alternativ) skupaj z nekdanjim generalnim sekretarjem ZN Kofijem Annanom in nekdanjim španskim predsednikom Josejem Luisom Rodriguezom Zapaterom zagovarjali alternative, skladno s katerimi bi bogate države lahko izpolnile svoje dolžnosti do držav v razvoju in preprečile izkoriščanje. Njihova osrednja skrb je bila posvečena temu, da finančne institucije teh držav ne bi izkoriščale, pač pa bi postale sredstvo za pridobivanje novih strank. Vedno se pritožujemo, da imamo premalo strank. Vse več artiklov želimo prodati 20 odstotkom globalnega prebivalstva, to je bogatim državam, namesto da bi širili število kupcev, seveda na trajnosten način. Tobinov davek je bil uveden, da bi pri tem pomagal, sedaj pa se uporablja za odplačilo dolgov v začaranem krogu. Večina ekonomistov se strinja, da brez spodbud ni rasti. Čeprav nisem ekonomist, lahko iz svoje perspektive in izkušenj povem, da ne bomo ustvarili delovnih mest ali bogastva zgolj z nediskriminatornimi rezi.

S. I.: Za mnogo ljudi so ti rezi povezani s strahom. Predstavljajo strah, strahopetnost in pomanjkanje vizije sodobnih politikov in institucij. Pisali in govorili ste o strahu, o tem, kako nam preprečuje, da bi bili aktivni državljani v svetu. Ali slutite, enkrat za vselej, konec strahu v tej globalni krizi, ki je zanetila moč ljudstva?
      F. M.: Strah je povezan s človeškim bivanjem. V zgodovini smo vedno imeli vladarje, ki so z absolutno močjo obvladovali življenja drugih. Ta absolutna moč se je napajala iz strahu, njena posledica pa so bili subjekti in ne državljani, tako se je v skupnostih razvil notranji strah. Sedaj pa ljudje spoznavajo, da je življenje morda čudež, zagotovo pa je misterij, in da ga je potrebno izkušati intenzivno. Iz življenja moramo potegniti kar največ, dati mu moramo bogate barve. Prizadevati si moramo za odpravo strahu, saj imamo prvič v zgodovini – zaradi novih komunikacijskih tehnologij – možnost, da se ga znebimo. Sedaj se moški in ženske lahko svobodno in globalno izrazijo.
      To je povezano z vašo pomembno opazko. Glas ljudstva nam podeljuje možnost, da raziskujemo resnične demokratične poti na lokalni in globalni ravni, saj je bila demokracija doslej reducirana le na volitve in štetje glasov ob volitvah. Soudeležba državljanov odslej pomeni tudi postopno okrepitev lastnega izraza. Komunikacijske tehnologije državljanom omogočajo sodelovanje v odprtem okolju, ki ne pozna fizičnih meja; to se bo nadaljevalo in videli bomo vse več utrjenih demokracij, pa tudi možnosti za odpravo tendenc, ki so v nasprotju s človeškim dostojanstvom. Ne bomo zgolj izboljšali kvalitete krhkih demokracij, kot jih poznamo danes, pač pa bomo pripravili specifične predloge za drugačno prihodnost. Menim, da je moč ljudstva dogajanje, ki ga ni moč ustaviti, vendar se bo iz protestnega gibanja spremenilo v gibanje s predlogi.

S. I.: Ali upate tvegati z napovedjo za leto 2012?
      F. M.: Mislim, da bo 2012 dobro leto in lahko se zgodi, da bo predsednik Obama ponovno izvoljen. Čeprav njegov koncept solidarnosti do revnih v ZDA ni prevladal, bi lahko Obama ponovno vzpostavil multilateralni sistem v svetu. To je bistveno, saj ne moremo še naprej sprejemati odločitev kot so uboj Gadafija, namesto varovanja Libijcev; ne smemo poglabljati trenutnega kaosa v Siriji ali posegati v Iran, kot smo to storili v Iraku. Multilateralno delovanje v svetu bi pomenilo nov začetek pri upravljanju svetovnih zadev. Kar se tiče zahodnih ekonomij, bo Evropa sčasoma spoznala, da varčnost in rezi niso način za zagotovitev novih delovnih mest in rasti. Vrnili se bomo k relokalizaciji produkcije, saj smo to odgovornost prenesli na druge, ki ne spoštujejo človekovih pravic, to pa je, kot sem dejal že prej, neodgovorno in pohlepno dejanje. Maji imajo prav, ko pravijo, da bo to leto "Baktun", kar pomeni leto novih začetkov ali "nove zarje".
      Pred kratkim je potekal vrh v Davosu, ki me sploh ne zanima, saj tamkaj zbrani učenjaki zgolj podaljšujejo smrtne krče kapitalističnega sistema kot ga poznamo. Na določeni točki je Mihael Gorbačov povzročil nenasilni kolaps komunističnega sistema, ki je temeljil na enakosti, vendar je pozabil na svobodo in pravičnost. Ne smemo pozabiti, da brez enakosti in pravičnosti niti svoboda kapitalističnega sistema ne more služiti svojemu namenu in to bo privedlo do zloma kapitalizma. Ta zlom sedaj opazujemo. Ne moremo zagotavljati privilegijev za nekaj izbrancev, da bi podaljševali življenje sistema, ki je mrtev. Izumiti moramo nov sistem, izumiti moramo nove Združene narode. Roosevelt je imel prav: mi, ljudje, moramo vladati – in ne absolutna moč – absolutna moč G7 ali G20. Videli boste: Združeni narodi bodo ponovno utemeljeni na Varnostnem svetu, ki pa ne bo povezan s teritorialnimi pravicami in reševanjem konfliktov, pač pa bo imel tudi pomembno okoljsko sekcijo; to bo družbeno-ekonomski Varnostni svet in kot tak bo bližje resničnim problemom. Vsi bomo imeli občutek, da imamo v ZN pravične in častne predstavnike. Boste videli. V Generalni skupščini ne bodo samo države, pač pa jo bo sestavljajo tudi 50 odstotkov predstavnikov civilne družbe. Mislim, da moramo ohranjati upanje,saj ima človeška vrsta božansko sposobnost kreacije. ZN ne bo več, če se narodi ne bodo združili. Ne smemo si torej privoščiti, da se celo ustanovitelji umikajo, kot ZDA, ki se pritožujejo, da je Palestina dobila polne državniške pravice. Ti pristopi so zastareli; taka aroganca nima več podobnega učinka, kot ga je imela v preteklosti. Zaznamo lahko pozitivne spremembe pri občutjih ljudi in zaradi novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij bomo razprli pomembne prostore moči in predstavništva po svetu. Resnično smo na pragu nove zarje.

"… izobraževanje je rešitev. Ni resnične demokracije brez soudeleženosti, če voditelji in zastopniki ne predstavljajo resničnega glasa ljudstva. Mobilizirati, zavzeti stališče, vključiti se in, če je potrebno, vzeti si čas za razmislek. Bistveno je prisluhniti svetu. Opazovati ga, kar je več kot zgolj gledati ga. Imeti planetarno vizijo, zavest celotnega človeštva, kar nam bo omogočilo reagirati, ne da bi morali čakati na cunamije, ki bi zganili naša čustva in nas pognali k dejanjem.
      Ljudje na položajih moči, ki so vedno ohranjali razdaljo do državljanov, ki danes z naraščajočo samozavestjo zavzemajo položaje, se nikoli niso zavedali moči virtualne revolucije. Zmožnost sodelovanja na razdaljo (mobilniki, sms, internet) bo spremenila razgovore in volilne procedure. V sintezi, demokracija." (iz Zločin molka, str. 18)

"Ali lahko popravimo svet? Da, če:

1. Utrdimo demokracijo, politiki pa prevzamejo vajeti v svoje roke, namesto da se uklanjajo pritiskom finančnih institucij. Trenutno špekulativno ekonomijo je potrebno zamenjati za ekonomijo, temelječo na znanju.
2. Potrebno je znižati investicije v oborožitev in vojsko, več denarja pa nameniti globalnemu trajnostnemu razvoju. Povečati je potrebno število ljudi, ki jim razvoj koristi.
3. Potrebno je zapreti davčne oaze, uvesti pa dodatne finančne ukrepe, kot so obdavčitev elektronskih transakcij.
4. Za vedno je potrebno preseči razkol med globalnimi G7, G8 G20 ... okrepiti ZN in jih usposobiti, da bodo lahko izvajali varnostne misije po svetu in uveljavljali mednarodno pravo. Zagotoviti, da bodo Svetovna trgovinska organizacija ter Svetovna banka z Mednarodnim monetarnim skladom delovali skladno z ustanovitvenimi cilji. Omogočiti hitro posredovanje modrih čelad, ki so sedaj zgolj opazovalci genocidov in obširnih kršenj človekovih pravic. Pri koordinaciji Rdečega križa je potrebno posebno pozornost usmeriti v zmanjšanje vpliva naravnih ali človeških nesreč ...
5. Nemudoma je potrebno sprejeti odločitev, da so droge brez vrednosti in morajo postati splošno dostopne za razumne cene, kot alkohol in tobak. To legalizacijo je potrebno spremljati s kampanjo v komunikacijskih medijih, izobraževalnih institucijah itd., da bi tako zmanjšali njihovo uporabo in ponudili klinično zdravljenje odvisnosti.
6. Državljani po svetu, ki bi razumeli moč svoje udeležbe na razdaljo, bi prenehali sprejemati odločitve drugih in bi prešli k dejanjem."

(iz Zločin molka, str. 21)

Več informacij: www.fund-culturadepaz.org
Knjiga Federica Mayorja Zaragoze Zločin molka (The Crime of Silence) je prosto dostopna na gornji spletni strani.

Carmen Font je mednarodna sodelavka Share Internationala, živi v Barceloni v Španiji.