"Mi smo 99 odstotkov"

Za mesec maj letošnjega leta gibanji Zavzemimo in Ogorčeni po vsem svetu pripravljata vrsto dogodkov, ki se bodo zvrstili okoli praznika dela, tako imenovano "globalno pomlad". S tem želijo pozvati k oblikovanju širše koalicije različnih skupin, ki si prizadevajo za ekonomsko in družbeno pravičnost in boljši svet za vse.
      Zavzemimo Finsbury Sqaure je najdlje časa delujoči kamp v Veliki Britaniji, ki se razprostira na travnatem trgu v dinamični londonski poslovni četrti (cityju). Kamp sestavljajo velik šotor s kuhinjo in jedilnico, informacijski šotor in veliko manjših šotorov za bivanje. V vetru nad njimi plapolajo transparenti in zastave in privabljajo pozornost mimoidočih. Obiskovalci se lahko v informacijskem šotoru usedejo in prebirajo literaturo, pogovarjajo s prostovoljci ali prisluhnejo številnim govorom in srečanjem.
      Gill Fry je v začetku aprila 2012 za Share International obiskala ta kamp in se tam pogovarjala z Roso, dodiplomsko študentko matematike in fizike na Londonski univerzi, ki je 8. novembra 2011 prekinila študij, da lahko živi in dela v kampu.

Share International: Zakaj si se vključila v gibanje Zavzemimo?
      Rosa: Slišala sem o "Zavzemimo Wall Street" in s kakšnimi težavami so se morali spopasti, da jih je svet slišal. Njihova odločnost in predanost cilju gibanja sta v meni vzbudili spoštovanje, zato sem želela izvedeti več o tem, zakaj protestirajo. 15. oktobra 2011 sem se zapletla v pogovor z njimi in pridobili so mojo pozornost.

S. I.: Kaj je povezovalo ljudi pri prvem protestu "Zasedimo borzo"? Kaj ste upali, da lahko dosežete?
      R.: Velike korporacije so dobile ogromne finančne injekcije a jim ni bilo treba za to skleniti nikakršnih dogovorov o vračilu. Zdelo se je zelo nepravično. Ljudje so se začeli prebujati in spoznavati učinek finančnega sistema na njihova vsakdanja življenja in kako nepravičen in nepotreben je v resnici ta sistem. To ni več kapitalizem, to je izkoriščanje – in med njima je razlika. Še več ljudi se mora zbuditi in uvideti, kaj se dogaja. Mnogi so v šoku in zanikajo možnost, da parlament v resnici ne vlada tej državi – še celo krona ji ne vlada. Temveč je city ( finančno središče v Londonu op.prev.) tisti, ki dejansko vlada. Večina ljudi se tega še vedno ne zaveda in osrednji mediji pravzaprav o tem ne poročajo.

S. I.: Zakaj se po vašem mnenju v procese spreminjanja političnih struktur ne vključi več ljudi?
      R.: Ljudje so izčrpani od svojih vsakodnevnih bitk, poleg tega pa je mentalni preskok, ki je potreben za razumevanje delovanja finančnega sistema in našega domnevnega demokratičnega sistema tak, da zahteva določeno stopnjo akademskega znanja in razmišljanja. Nima vsak intelektualnih sposobnosti ali časa, ki bi ga vložil v študij, da bi to razumel.

S. I.: Torej vi poskušate izobraziti javnost? Na vašem transparentu piše: "Mi smo 99 odstotkov". Nam lahko to pojasnite?
      R.: 1 odstotek ljudi ima v lasti večino premoženja in nepremičnin na svetu, za ostalih 99 odstotkov je dostop do lastne nepremičnine skoraj nemogoč. Mi želimo tem 99 odstotkom posredovati informacije, da se bodo lahko sami odločali, želimo jih informirati o tem, kaj se dogaja, o njihovih pravicah in odgovornostih. Teh 99 odstotkov ima namreč odgovornost, in večina se jih tega zaveda, vendar ne vedo kako pomagati, medtem ko tisti 1 odstotek ve, da ima družbeno odgovornost, vendar se zdi, da ga to sploh ne zanima.

S. I.: Kaj vi osebno delate tu v kampu?
      R.: Pomagam pri informacijskem šotoru, organiziram predavanja in sodelujem na sestankih delovnih skupin, kot je na primer delovna skupina resnične demokracije (Real Democracy Working Group, RDWG). Trenutno se ukvarjamo z raziskovanjem tega, kako poskušamo ustvariti resnično demokracijo, naših uspehov in napak v tem procesu.

S. I.: Kako dosežete soglasje v skupinah?
      R.: To je lahko zelo težaven proces. Moje mnenje o konsenzu je, da je lahko ustrezno orodje, kadar gre za vladavino večine. Vendar pa je treba sistem za primere, kadar pa želimo zaščititi pravice manjšine, še izboljšati, da bo lahko omogočil razvoj manjšinskih idej, da bo omogočal obstoj raznolikosti. Ugotovila sem, da je verjetnost, da bo okoli nekega vprašanja ali zadeve dosežen konsenz, odvisna od tega, kako je ubesedeno.
      Drug izziv v zvezi s soglasjem pa je tako imenovani val rok ali "jazz roke". [Dvigovanje rok, kar izraža strinjanje/nestrinjanje z govorcem.] Menim, da nihče ne bi smel bili osebno napaden zaradi svojih političnih prepričanj in da ima vsakdo pravico do svojega mnenja. A mislim, da je sistem "jazz roke", kjer lahko vsakdo vidi, kdo je za in kdo proti, slabost v našem sistemu in lahko pripelje do tega, da so ljudje deležni osebne kritike zaradi svojih stališč, kar je po moje nepravično. Veliko bolj bi mi bilo všeč, če bi sistem prilagodili tako, da bi bila zasebnost posameznika bolje varovana.

S. I.: Lahko poveste kaj več o različnih ljudeh, ki živijo na tej majhni površini?
      R.: Demografsko smo izredno pisani: različne rase, starosti, veroizpovedi, stopnje izobrazbe – res smo pisana druščina. Vsi smo polni svojih zamisli o tem kako naj se stvari počnejo, a nekako, s pomočjo modela konsenza, se nam uspe dogovoriti, kar je po svoje prav izjemo.

S. I.: Se sestajate vsak dan?
      R.: V zadnjem času se nam je ritem malo podrl, saj smo sprejeli kar precej beguncev iz uničenih kampov na trgu St. Paul's in Bank of Ideas. Nenadno veliko povečanje populacije je zmotilo naš ustaljeni ritem, ko smo imeli sestanek vsak dan po večerji. Generalne skupščine ne nameravamo imeti vsak dan, kar je pomembna sprememba, saj so se ljudje v drugih kampih, na primer pri St Paul's, zasičili vsakodnevne udeležbe na generalnih skupščinah in zato se jim se začelo dogajati tudi to, da so bili odsotni ravno takrat, ko je bila sprejeta kakšna pomembna odločitev. Zato bom imeli manj generalnih skupščin, ker verjamemo, da bo tako kakovost odločanja veliko boljša,

S. I.: Osrednja tema na programu današnje generalne skupščine je enotnost?
      R.: Ja. Precej pomembno je spodbujati polarnost pristopov, pogledov in aktivnosti. To je nekaj, s čimer smo se spopadali približno zadnji mesec dni – nekateri ljudje verjamejo, da je njihov način pravi način, drugi pa, da je pravi njihov način!
      Torej je vse skupaj umetnost kompromisa brez kompromitiranja. Nekdo mi je rekel: ni sprememb brez konflikta in nobenega konflikta brez sprememb. Zato so potrebni mehanizmi za razpravo, ki pa dopuščajo tudi možnost nestrinjanja.

S. I.: Imate potrebne vire za obstoj? Dobivate dovolj donacij?
      R.: Trenutno smo zelo na tesnem in ne dobivamo dovolj, da bi vzdrževali kamp, kar je precejšen izziv. Prehranjujemo več kot 100 ljudi, trikrat na dan, s prispevkom 77 funtov na teden. Zato moramo hrano nabavljati tudi tako, da poberemo blago, ki mu poteče rok trajanja: sendviče, mafine, solate in kar precej sušija! Ne moremo si privoščiti ničesar eksotičnega, a lahko imamo en kuhan obrok vsak večer, z rižem, krompirjem in nekaj zelenjave, in če si lahko privoščimo, tudi nekaj mesa.
      Najbolj po nas pesti vprašanje sanitarij – praznjenje prenosnih stranišč stane najmanj 90 funtov na teden. 60 funtov porabimo za bencin za generatorje za elektriko, polnjenje baterij in razsvetljavo v kuhinji. Imamo tudi nekaj sončnih panelov in kolo, s katerim lahko polnimo baterije, da nismo odvisni od 240 voltov iz generatorjev. Drugi naši stroški so plin za ogrevanje vode, saj ni primerno uporabljati fosilnih goriv ali lesa v centru mesta in v bližini šotorov. To so naši trije največji stroški, in šele potem pride na vrsto skrb za hrano.

S. I.: So med vami tudi brezdomci, ki jim pomagate?
      R.: Ja, kajti potem, ko so odstranili kampa pri St. Paul's in Bank of Ideas, so se tisti, ki so imeli kam iti, vrnili domov, tisti, ki pa niso imeli kam iti, so prišli k nam. Kako bi jih lahko zavrnili? Ne moreš im reči: "Pojdi in spi v neki avli." Precejšen delež tukajšnjih prebivalcev nima druge možnosti nastanitve. Lepo je pomagati ljudem, ki rabijo zatočišče in jim omogočiti, da zadovoljijo svoje primarne potrebe. Veliko ljudi, ki so brezdomci, je zelo spretnih članov skupnosti in veliko prispevajo, zato bi bilo res žalostno, če ne bi imeli druge možnosti, kot da spijo na cesti, kjer družbi ne bi mogli tako tvorno prispevati.

S. I.: V kakšnih odnosih ste z lokalnimi oblastmi?
      R.: Z njimi se srečujemo in se pogovarjamo o pritožbah in naredimo vse, kar je v naši moči, da izpolnimo njihove zahteve. Raje sodelujejo z nami v iskanju novih možnosti, kot pa da bi ravnali destruktivno, oblastno in povzročili dodatno trpljenje tistim, ki nimajo drugega zavetja, nobenih prihodkov ali možnosti za primerno nastanitev. Komisija za enakopravnost četrti Islington deluje po nekaterih načelih, ki so sorodna temeljnim načelom gibanja Zasedimo. Zato imajo kot četrt veliko več razumevanja za socialno neenakost kot druge četrti.

Rosa pojasni, da so nekatera stanovanja v četrti Islington, ki je v neposredni bližini londonskega finančnega središča, med najdražjimi, hkrati pa je v njej skoraj največji delež socialnih gradenj v Londonu. Večina brezdomcev in ljudi brez kakršnekoli pomoči je za lokalne oblasti kot nevidna. Z odstranitvijo kampa pa bi oblasti postale odgovorne zanje in bi jim morale zagotoviti neko bivališče, kar bi bilo v že tako prenaseljenih socialnih stanovanjih velik izziv.
      R.: Imeti "lokalno povezavo" je za veliko ljudi velika ovira, še posebej, če so več let živeli na cesti, pa niso bili registrirani kor brezdomci, ali se niso vključili v nobeno lokalno aktivnost, ki je bila zanje organizirana. Mogoče niti nimajo prijateljev ali sorodnikov znotraj tega območja, kar bi lahko predstavljalo tako "lokalno povezavo". Brez zaposlitve ali izobrazbe, kako naj izkažejo, da so bili na tem območju že dlje časa? In tako postanejo nevidni. Zdaj pa imajo ti ljudje priložnost, da sodelujejo v neki skupnosti.

S. I.: Ali je bilo težko spati tukaj čez zimo?
      R.: Spati se je še dalo, če si imel dovolj pokrival. Težje je bilo zjutraj, ko si se moral zvleči iz postelje v vlago in mraz. A dokler si ostal aktiven in ohranjal pozitivno naravnanost in si se premikal v razumnem tempu, te ni preveč zeblo. Če pa si postal slabe volje in si mislil: "Bom ostal kar v postelji", te je pa hitro začelo zebsti.

S. I.: Torej ste zelo pozitivna oseba?
      R.: Mislim, da me je tole naredilo velik bolj pozitivno.

S. I.: Očitno res verjamete, da je pomembno poskusiti spremeniti družbo, če ste zato prekinili študij?
      R.: Naravni, zemeljski viri so vedno bolj skopi in morda bo prišel čas, ko bomo morali funkcionirati brez denarja in z omejenimi viri, delovati bolj s pomočjo menjave in delitve. In tako se vprašam, kako bomo nahranili 12 milijonov ljudi v mestu London? To so vprašanja, s katerimi se bomo morda morali soočiti prej, kot si mislimo. Količina denarja, ki jo porabimo na posameznika v kampu, je zalo majhna. Biti sposoben ustvariti nek sistem, v katerem lahko ljudje preživijo in uspevajo, utegne postati pomembno celo na nacionalni ravni, kot primer rešitve v primeru nacionalne krize ali popolnega sesutja finančnega sistema.

S. I.: Menite, da se mladi po svetu prebujajo, tako kot v Španiji in v primeru arabske pomladi?
      R.: Mladi so v zadnjih letih postali žrtve in bili so potisnjeni na rob družbe. Zanje je bilo vedno manj priložnosti in možnosti kot za prejšnje generacije. V tej državi, na primer, je danes zelo težko priti do višje izobrazbe, če samo pogledamo kakšne so bile možnosti pred dvajsetimi leti. Zaradi plačnih razlik je za mnoge ljudi življenje ekonomsko izredno težko, kar je sprožilo prebujenje glede tega, kaj je res pomembno.

S. I.: Kako gre gibanju Zasedimo v mednarodnem okviru? Ste v stiku z drugimi kampi in udeleženci?
      R.: Ja, vsak teden imamo na internetni platformi Mumble globalno okroglo mizo, na kateri se vsakdo lahko poveže z vsemi skupinami gibanja. Mislim, da je to živahno gibanje v razcvetu.

Za več informacij: www.occupytogether.org, interoccupy.org/globalspring

Gill Fry je sodelavka Share Internationala, ki živi v Londonu v Veliki Britaniji.