Lekcija starodavne kulture

Ladak je pusta dežela visoko v zahodni Himalaji v sedanji indijski državi Kašmir. Pogosto jo imenujejo Mali Tibet in je bila dom tibetanski budistični kulturi, ki je vzdržala več kot 1000 let. Helena Norberg-Hodge je pripotovala v Ladak leta 1975 kot članica antropološke filmske ekipe ravno v času, ko se je Ladak začel odpirati zahodnemu načinu razvoja. V letih, ki jih je preživela v Ladaku, je pomagala domačinom zaščititi njihovo kulturo in okolje pred posledicami hitre modernizacije. Leta 1978 je ustanovila Projekt Ladak s ciljem priskrbeti domačinom potrebne informacije, da bodo izbrali čim varnejšo pot za svojo prihodnost. Prizadevala si je za oblikovanje lokalne Skupine za okoljski razvoj Ladaka, s katero je leta 1986 delila Nagrado za pravilno prehrano, znano tudi kot Alternativna Nobelova nagrada. Dela tudi na izobraževanju v razvitih deželah o posledicah ekonomske globalizacije in spodbuja trajnostne načine življenja. Glavni urednik revije Share International v Ameriki Monte Leach se je pogovarjal z Norberg-Hodgevo med njenim obiskom v San Franciscu.

Share International: Kako se je začela vaša pomoč za ohranitev kulture v Ladaku?
      Helena Norberg-Hodge: Odpotovala sem v oddaljene doline Ladaka in se vse povsod pogovarjala z ljudmi. Srečala sem ljudi z zelo razvito in neodvisno osebnostjo in predvsem s čudovitim samospoštovanjem - to so ljudje, ki se počutijo popolnoma varne v svoji lasmi osebnosti in v svojem okolju. So zelo odprti, srečni in preprosti ljudje. Povedali so mi, da niso nikoli poznali lakote. Mnogo višji življenjski standard imajo, kot sem kdaj koli pričakovala, vendar nič od tako imenovanega napredka.

SI: Kako se je njihov način življenja začel rušiti?
      HNH: Indijska vlada se je sprla s Kitajsko zaradi ozemlja, zato se je odločila razviti to področje, da si zagotovi čim tesnejši stik z njim. Njihov pristop za razvoj je temeljil na zahodnem modelu, ki se zelo razlikuje od lokalnega znanja in narav nega bogastva. Vseboval je pospeševanje uporabe kemičnih gnojil in pesticidov, vključno z DDT-jem in drugimi nezakonitimi pesticidi, kar je pomenilo subvencioniranje belega riža in belega sladkorja od zunaj. Ta pomoč uvožene hrane je uničila lokalno proizvodnjo hrane in povzročila popolno odvisnost od uvoza - in to v kraju, ki je zaradi snega popolnoma odrezan od sveta za več kot šest mesecev letno. Področje je zaradi tega postajalo zelo ranljivo. Za subvencionirano gorivo, kot je petrolej in premog, ki so ga uvedli za ogrevanje hiš, je bilo potrebno subvencionirati prevoz. Zaradi tega so ceste, ki jih je začela graditi vlada, uničevale lokalno gospodarstvo. Načrt indijske vlade za razvoj kraja je vključeval tudi turizem. Skoraj vsak tujec, ki je prišel v Ladak, je bil popolnoma presenečen nad mirnostjo, srečo in lepoto kraja in ljudi v njem. Tujci so komentirali: "O, kakšen raj. Kakšna škoda, da mora biti uničen." Ko sem to slišala že več kot stokrat, se je v meni nekaj prelomilo. Bila sem močno povezana z lokalnimi ljudmi, tako da sem vedela, da nihče od njih tega ne jemlje kot uničenje. Niti en domačin ni nikoli rekel: "Kakšna škoda, da moramo biti uničeni." Spoznala sem, da so tujci videli, kako škodljiva je taka ekonomska rast v ostalem svetu. Dojela sem, da domačini s tem sploh niso seznanjeni. Ravno v tistem času sem prebrala knjigo Malo je lepo. To me je prepričalo, da se stvari lahko uredijo tudi drugače in da srečanje z zunanjim svetom ni nujno škodljivo.
      Začela sem se pogovarjati z domačini o tem, kaj je razvoj povzročil v drugih delih sveta. Spoznala sem, da so dobivali popolnoma napačen pogled o življenju na Zahodu. Govorili so: "Moj Bog, vi morate biti neverjetno bogati." Imeli so vtis, da nam ni treba nikoli delati, da živimo v neskončnem bogastvu in brezdelju. To pa ne pomeni, da niso inteligentni, pač pa so dobivali le omejene informacije o ostalem svetu.
      Tako sem spoznala, da jim moram priskrbeti natančnejše in popolnejše informacije. Moj cilj ni bil, da jim govorim, kaj morajo storiti, niti da jim pravim, naj ostanejo točno taki, kot so sedaj, temveč da jim priskrbim čim več informacij o resničnem življenju na Zahodu. To je vsebovalo informacije o našem problemu z onesnaženostjo, nezaposlenostjo in revščino. Kako je večino revščine v tako imenovanem Tretjem svetu povzročilo bogastvo v razvitem svetu. Prav tako sem hotela pokazati, da se velika večina zahodnjakov, ki so postali del tega sistema, bori v svoji lastni državi za okoljsko in družbeno pravičnejši način življenja. Kot primer sem navedla ljudi, ki uporabljajo sončno energijo in vzgajajo biološko neoporečno hrano ter razvijajo vrsto bolj naravnih in nepristranskih alternativ.

Veliko zanimanje in pohvala
SI: Kakšen je bil odziv ladaških ljudi?
      HNH: V glavnem so informacije sprejeli z velikim zanimanjem in pohvalo. Sporočilo jim je pokazalo, naj se ne sramujejo tega, kar so, saj niso niti primitivni niti nazadnjaški. Bilo je sicer nekaj "modernih" mladih moških, ki so mislili, da jih bo tak pristop oviral, vendar so se sedaj v glavnem spremenili. Mislim, da je v Ladaku sedaj zanimanje za naše delo ogromno in se še povečuje.

SI: Kako se je razvijalo vaše tamkajšnje delo?
      HNH: Pomagala sem domačinom ustanoviti ekološko skupino, ki se je trudila pokazati, da se s sončno energijo, rastlinjaki in podobnimi spremembami da izogniti revščini, odvisnosti in onesnaževanju. Ekološki center je bil ustanovljen leta 1983, že pred tem pa smo jim razložili tehnologijo sončnega ogrevanja - sončne peči in vodno ogrevanje v več vaseh. Uvedli smo tudi sončne rastlinjake, ki so se izkazali za zelo uspešne. V celotni regiji jih je bilo zgrajenih na stotine. V zadnjih petih letih sem ustanovila žensko zvezo, ki ima sedaj že več kot 4000 članic in postaja zelo vpliven organ. Matere in babice niso zainteresirane za tekmovanje z moškimi, želijo pa, da se njihovi glasovi slišijo. Tam sem ugotovila, podobno kot tudi na Zahodu, da je krepitev skupnosti, ki temelji na osebnem odnosu, najboljši način v boju proti sodobni potrošniški kulturi. Tak sistem potiska otroke v tekmovalnost za bolj dragocene dobrine, kar med ljudmi povzroča vedno večjo izolacijo.
      Zbiramo se kot skupnost in govorimo o vsem tem. Ljudje pravijo: "Ne, zaradi tega ne bomo srečnejši, torej ne počnimo tega." Ko se matere o tem pogovarjajo, lahko vplivajo na svoje otroke. Če to počneš sam, lahko včasih postane zelo težko, ker imaš občutek, da moraš izbirati med družbo in otrokom. Če otrok želi superge Nike, ki jih imajo drugi otroci, čutiš, da otroka izoliraš, če mu rečeš ne. Dejansko celoten proces vodi v vedno večjo osamitev, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi tako.

SI: Ali menite, da Ladak še vedno stopa po poti Zahoda, ali se je kaj spremenilo, odkar ste začeli delati tam?
      HNH: Mislim, da je to, kar sem začela v Ladaku, postalo glavna usmeritev. Kar se tiče ozaveščanja, se je naše delo dejansko razširilo na vse in tako zavira uničenje. Ustvarilo je nasprotno gibanje. Voditelji naše okoljske skupine sedaj predstavljajo večino v novi lokalni vladi in krepijo politiko organskega kmetijstva, obnavljanja energije in obrti.

Lekcije
SI: Česa ste se naučili iz vaših izkušenj v Ladaku?
      HNH: Ena glavnih lekcij, ki sem se jih naučila v 23-ih letih življenja v tej spreminjajoči se starodavni tibetanski kulturi, je, da trenutno globalno gospodarstvo s svojo potrošniško kulturo ločuje ljudi enega od drugega. Ugotovila sem, da je najpomembneje okrepiti strukturo skupnosti v vaseh na jugu in ponovno zgraditi resnično strukturo skupnosti v industrializiranem svetu. To so teme, s katerimi se v glavnem ukvarjamo. V velik izziv nam je obnoviti skupnost v ekonomskem smislu - imeti lokalno povezavo, ki zmanjšuje odvisnost od denarnega sistema. To pomeni, da ljudje spet začnejo zavestno razvijati dobre odnose s svojimi sosedi: varovati sosedove otroke, voziti drug drugega v bolnišnico, skrbeti drug za drugega brez plačila, zmanjševati potrebo po komercializiranih profesionalnih storitvah.
      Še pomembnejši je začetek spreminjanja vzorcev proizvodnje in potrošnje, kar pomeni zmanjševanje razdalj med proizvajalci in potrošniki. Pomembna naloga našega inštituta je pokazati, da skupnost, ki hoče zgraditi lokalno prehrambeno gospodarstvo, na ta način lahko zadovolji celo vrsto drugih potreb. To pomeni zmanjševanje prevoznih stroškov, stroškov pakiranja, hlajenja in še mnogo drugih koristi.

SI: Kakšen nasvet bi dali tistim v razvitem svetu, ki se strinjajo s takšnim pristopom?
      HNH: Nasvet bi bil, da pomagajo graditi neodvisno gospodarstvo, predvsem preskrbljenost s hrano. To pomeni, da mora biti hrana ljudem čim bolj dostopna, kar je bolj pomembno, kot si morda mislimo. Predlagam, da podobno storijo tudi v razvitem svetu, kjer živijo, in sicer do take mere, kot skrbijo za svet v razvoju. Morajo razumeti, da ta naš nesmiselni, soodvisni sistem ustvarja sužnje na drugem koncu sveta. Oni ne pridelujejo hrane zase. Ne izdelujejo čevljev in obleke zase. Delajo za smešno majhen zaslužek, da zadovoljijo naše potrebe.
      Postati moramo bolj neodvisni. Ni razloga, da ne bi Amerika proizvajala lastne hrane za svoje ljudi in uvažala proizvodov, ki niso na voljo doma - na primer čaja ali banan, toda po ceni, ki je višja od doma pridelanih jabolk, saj prihajajo od dlje.
      Prav tako moramo narediti vse, kar je v naših močeh, da seznanimo domačine s tem, zakaj je pomembno biti gospodarsko neodvisen, še posebej sedaj v tem pokvarjenem in spremenljivem položaju, ko smo bili priče zlomu azijskega gospodarstva. Dandanes moramo biti zelo previdni, da ne povzročamo še več odvisnosti in da seznanjamo ljudi glede ranljivosti globalnega gospodarstva ter pomagamo okrepiti lokalno prehrambeno gospodarstvo.
      Naše izobraževalno gradivo pomaga ljudem razumeti, kaj vse lahko naredijo, da si v življenju pridobijo več moči, se rešijo psihološke in duhovne škode te skomercializirane kulture. Kar dolgo traja, da opazimo vse zahrbtne načine, na katere smo ločeni od močnega občutka povezanosti z zemljo in drug od drugega, kar je bistvo duhovnosti. Duhovnost vidimo kot povezavo ljubezni in sočutja med ljudmi ter med človekom in naravo.
      Naše gradivo opozarja na protislovja med današnjim gospodarstvom in takim načinom bivanja ter pomaga ljudem, da opazijo zahrbtnosti življenja in kaj lahko naredijo, da to spremenijo. To vodi ljudi do tega, da se bolj zanimajo za svojo lokalno skupnost, predvsem za organiziranje lokalne prehrane in drugih projektov. Na ta način se ljudje pogovarjajo o težavah, s katerimi se srečujejo, s čimer začenjajo jasneje razumeti, da je tak sistem sicer ustvaril človek, vendar je prerasel v nečloveške razsežnosti, ki nas vse globoko prizadevajo. Spoznali smo, da je naša formula za pomoč ljudem pri druženju zelo dober način zdravljenja tako na osebni kot globalni ravni.

Informacije: International Society for Ecology and Culture, Apple Barn, Week, Dartington, Devon, YQ9 6JP, UK; v ZDA: 850 Talbot Avenue, Albany, CA 94706, USA.