Kriza v Gazi

Prebivalci Gaze stradajo; da preživijo, pijejo vodo iz ribnikov, neprestano živijo v nevarnosti neizbežnega napada, redko ali le občasno imajo elektriko, nimajo ne denarja ne zaposlitve, ni jim dovoljeno potovati, ribariti ali prestopiti meje, ne morejo se zanesti na subvencije iz Evropske unije, ne morejo se obrniti na Arabske banke v tujini za finančno pomoč, imajo se za srečne, če dobijo obvestilo, da naj zapustijo svoja bivališča 30 minut pred bombnim ali raketnim napadom.
      "Poletno deževje" so se imenovali izraelski napadi na Gazo ter blokadi Libanona in Gaze v juniju 2006. Kaj je to pomenilo za življenja 1,4 milijona ljudi, ki na mali krpici zemlje v enem najbolj gosto naseljenih območij na svetu živijo kot zaporniki, je moč razbrati iz naslednjih dejstev. Kot pravi dr. Maged Abu-Ramadan, župan mesta Gaze: "To je za nas najslabše leto po letu 1984 (ko so palestinski begunci prvič pribežali v Gazo). Gaza je zapor. Ne ljudje in ne blago je ne morejo zapustiti. Ljudje že stradajo. Poskušajo živeti od kruha in nekaj krompirja ter kumaric, ki jih sami vzgojijo."
      Novinar Patrick Cockburn poroča v britanskem The Independent: "Gaza umira. Izraelsko zavzetje palestinskega ozemlja je tako tesno, da so ljudje na robu stradanja . Tukaj na obalah Mediterana se odvija velika tragedija . Uničujejo celotno družbo ... (in) ti krvavi spopadi v Gazi so doslej dosegli le delček tiste pozornosti mednarodnih medijev, ki je bila usmerjena k vojni v Libanonu."
      Agencija za pomoč in delo palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu pri Združenih narodih (The United Nations Relief and Works Agency for Palestine Refugees in the Near East (UNRWA)) je 24. avgusta 2006 opozarjala, da je, kar se njih tiče, operacija Gaza "izčrpana in se zaradi pomanjkanja prehoda v Gazo in iz nje bliža koncu". Temu je sledilo zaprtje glavnega terminala za blago Karni, tako je prišlo do še večjega pomanjkanja hrane, goriva in gradbenega materiala, pravi agencija.
      Več kot tri četrtine populacije Gaze je registriranih beguncev in več kot pol jih živi v osmih taboriščih, poroča UNRWA.
      Odkar je junija izraelski letalski napad uničil elektrarno v Gazi, so UNRWA-jeve bolnišnice odvisne od generatorjev. "Če nam zmanjka goriva, bo to resno ogrozilo zaloge medicinskega materiala in pripomočkov v osemnajstih UNRWA-jevih bolnišnicah po vsej Gazi," pravi John Ging, direktor Agencije v Gazi.
      John Ging je opisal splošne življenjske pogoje v Gazi kot "bedne, zaskrbljujoče in še se poslabšujejo". "Prihodnost je zelo zaskrbljujoča, saj je Gaza sedaj ekonomsko odrezana od ostalega sveta in celo to, da naša humanitarna prizadevanja sploh tečejo, je velika bitka. Zaradi izraelskega zaprtja terminala Karni se UNRWA sooča z gromozanskim računom v višini 1 milijon dolarjev, toliko namreč znašajo stroški izraelskih špediterjev in zamud pri dobavah.
      Tragični dogodki v Gazi so 28. avgusta 2006 do pritožbe na izraelsko vrhovno sodišče privedli šest organizacij za človekove pravice. Organizacije so zahtevale odprtje mej za normalen pretok hrane, zdravil in medicinske opreme, goriva in ostalih nujnih proizvodov. Šest organizacij - Združenje za državljanske pravice v Izraelu (The Association for Civil Rights in Israel ACRI), Zdravniki za človekove pravice v Izraelu, HaMoked: Center za zaščito posameznika, Javni odbor proti mučenju v Izraelu (PCATI), B'tselem in Gisha trdijo, da "izraelska vojska mora dovoliti pretok nujnih potrebščin, ki bi pokrile osnovne potrebe prebivalcev Gaze in jim omogočile normalno življenje. Meje bi se morale odpreti tudi za pošiljke, ki so potrebne za normalno delovanje zdravstva, izobraževanja in trgovine. Najmanj, kar mora Izrael storiti, pravijo organizacije, je izpolnitev zahtev mednarodnega humanitarnega prava, in s tem zagotoviti pomoč humanitarnim organizacijam, ki pomagajo trpečim ljudem, ki so potrebni pomoči."
      Spričo razočaranja, ker mediji niso pokazali nikakršnega interesa za objektivno poročanje o katastrofalnih razmerah v Gazi, ljudje pišejo svoje življenjske izkušnje na svojih spletnih straneh in internetnih blogih. Mona El-Fara iz Gaze, 52, zdravnica in aktivistka za človekove pravice in pravice žensk, piše o tamkajšnjem življenju:
      Ponedeljek, 28. avgust 2006: Izraelske vojaške akcije proti Gazi so neprenehne. V vzhodnem delu mesta je bilo 8 ljudi umorjenih in 17 ranjenih, med njimi tudi novinar Reutersa. Močno obstreljujejo iz ladij. Vsak dan v bolnišnico vozijo umorjene in ranjene. V naši bolnišnici porabimo več nafte, ker moramo v operacijskih sobah uporabljati električne generatorje . Na tisoče otrok ima simptome posttravmatičnega stresa. Naslednjo soboto se vračajo nazaj v šolo, čeprav v šoli ni elektrike, sanitarij, opreme in denarja, da bi kupili hrano. Meje so zaprte; le redko jih oprejo za zdravila in humanitarno pomoč UNRWA-ja. Javno zdravje je zelo ogroženo. Vedno več družin je odvisnih od pomoči, zato mnogo otrok nima uravnovešenih obrokov. Zveza srednjega vzhoda za otroke je v Gazi razdelila 500 šolskih torb in zvezkov.
      Življenje pod okupacijo se nadaljuje . in vse vlade sveta niso samo tiho, pač pa jih položaj v Gazi in trpljenje tukajšnjih ljudi celo zabava. Hitijo s pomembnimi odločitvami, medtem pa pozabljajo na izvor problema: OKUPACIJA IN NEPRAVIČNOST.
      Jan Egeland, koordinator Združenih narodov za humanitarne zadeve, je ljudi v Gazi pisal: "živijo v kletki". "Ni dovolj elektrike, ni dovolj vode. Življenjski pogoji so trenutno neznosni. Zame je Gaza bomba, ki bo eksplodirala. Tako ne gre več naprej, prišlo bo do ogromne družbene eksplozije."
      Vir: UNRWA; Reuters; The Independent, VB; www.fromgaza.blogspot.som; www.phr.org.il

Dejstva in številke
(10. oktober 2006)

• Ocenjujejo, da je v Gazi 1,4 milijona prebivalcev, 33 odstotkov jih živi v taboriščih za begunce, Gaza je oblegana 74 dni.
• Izraelska vojaška letala so izvedla več kot 250 napadov na Gazo, zadeli so dve elektrarni in zunanje ministrstvo ter ministrstvo za informacije.
• Od 25. junija 2006 so umorili več kot 260 Palestincev, med njimi 64 otrok in 26 žena. 1200 Palestincev je bilo ranjenih, med njimi so šestdesetim morali amputirati ude.
• Najmanj 120 palestinskih zgradb, med njimi hiš, delavnic in rastlinjakov je bilo uničenih, 160 pa poškodovanih.
• Izrael je ustavil trgovino, celo ribarjenje je prepovedano. Zaprtje je ohromilo industrijo in povzročilo izgubo zaposlitve vsaj za 30.000 prebivalcev Gaze.
• Dve tretjini populacije Gaze živi v razmerah groznega siromaštva. Glede na ekonomski zaton v Gazi Svetovna banka predvideva, da mora prebivalec Gaze preživeti z manj kot dvema dolarjema na dan.
• Dve tretjini prebivalcev Gaze je nezaposlenih. Preostala tretjina so vladni uslužbenci in ne dobijo plače, saj ni denarja.
• Gaza je sedaj najrevnejše mediteransko območje, s 700 dolarji letnega dohodka na prebivalca, v Izraelu je letni dohodek na prebivalca 20.000 dolarjev.
• Evropska unija je zadržala subvencije, medtem ko arabske banke pod pritiskom ZDA Gazi ne nakazujejo sredstev.
• Izraelsko bombardiranje je po ocenah povzročilo za 1,8 milijarde škode na električni napeljavi in zapustilo več kot 1 milijon ljudi brez rednega dostopa do pitne vode.
  Vir: The Independant, VB

Begunca že več kot 50 let

UNRWA približno milijon ljudem na Zahodnem bregu in v Gazi že vrsto let pomaga s hrano. Ker pa so države darovalke agenciji zmanjšale prispevke, to pomeni, da UNRWA zadovolji le 30 odstotkov prehrambnih potreb ranljivih beguncev v Gazi.
      Hadž Mohamed Zoarab in Hanja El Kurdi sta begunca, ki v taboriščih živita že več kot 50 let.

Hadž Mohamed Zoarab je 62-letni palestinski begunec iz Jaffe. Begunec je že 50 let. Tako kot mnogi drugi palestinski begunci se je v 50-ih letih prejšnjega stoletja zatekel v prvo UNRWAjevo begunsko taborišče v Khan Jounisu na območju Gaze. Ve, kako zelo je bil v življenju beguncev UNRWA vedno pomemben, toda toži: "Sedaj smo bolj revni kot v prvih letih eksodusa, ko je bilo manj ljudi . življenje je bilo enostavnejše, ljudje so bili prijaznejši, UNRWA pa je bil bolj darežljiv

Hanja El Kurdi je 62-letna begunka iz Ashdoda. Pripoveduje, da sta bila nedavno s sinom 15 dni brez hrane, preden so jima pomagali drugi ljudje. Hvaležna je, da so UNRWAjeve šole še vedno odprte, da je kljub vsemu še vedno srečna, ko vidi, kako njeni vnuki/vnukinje vsako jutro odidejo v šolo. "To je blagoslov, ki ga moramo obdržati," pravi. Njena hči živi v UNRWAjevem begunskem taborišču v Siriji.
      Vir: UNRWA