Ekonomska kolonializacija Iraka
Patricia Pitchon

Po poročilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je 90 odstotkov Iračanov pred prvo zalivsko vojno leta 1991 imelo dostop do zadostne količine pitne vode. Sankcije med tem obdobjem in drugo zalivsko vojno so vplivale na ta odstotek, toda po zadnji vojni je raziskava maja 2004 pokazala, da 80 odstotkov družin v ruralnih območjih uporablja oporečno vodo in da 51 odstotkov iraških družin v urbanih naseljih lahko vidi odplake po ulicah skozi okna svojih domov.
      Od januarja 2006 je le 3 odstotke ruralnih družin bilo priklopljenih na kanalizacijsko mrežo. Neuspeh rekonstrukcije prek privatnih korporacij kljub donosnim pogodbam je v detajle preciziran v reviziji ameriške vlade januarja 2006. Čeprav je bilo porabljenih 93 odstotkov ameriških sredstev za rekonstrukcijo, okoli 60 odstotkov vodovodnih in kanalizacijskih projektov ne bo dokončanih. Od 425 načrtovanih projektov za elektriko jih 125 ne bo izpeljanih do konca. Le 2 od 10 načrtovanih kanalizacijskih projektov bosta dokončana. Za primerjavo - po prvi zalivski vojni so iraški inženirji obnovili osnovno oskrbo le v treh mesecih.
      Ameriška poznavalka Antonia Juhasz v svoji odlični knjigi, ki jo je nedavno izdala, podrobno razpravlja na to temo. Meni, da pri odločitvi ameriške administracije, da bo prenovila iraško gospodarstvo, tako da bo uveljavila "prosto trgovino", v resnici gre za trgovinsko politiko, ki favorizira multinacionalke - gre za gospodarstvo, ki ga kontrolira država po svojih prioritetah.
      Inštrument, ki omogoča ekonomsko kolonializacijo Iraka tujim interesom, je uzakonitev ti. Bremerjevih odredb: 100 odredb, ki jih je postavil Paul Bremer, vodja Coalition Provisional Authority, večino v letu, ko je bil v Iraku - od maja 2004 do junija 2005. Sedaj se priznava, da sta odredba 1 in 2 pomenili velikansko napako v zgodnjih dneh okupacije in sta veliko prispevali k uporu. Po teh dveh odredbah je bilo odpuščenih 120.000 javnih uslužbencev, strokovnih in usposobljenih delavcev, ter 50.000 vojaških in obveščevalnih oseb kot del procesa 'debaathifikacije'. Kasnejša prizadevanja za izboljšanje položaja so bila morda prepozna. Jasno je, da so se mnogi od odpuščenih pridružili stranki Baath kot edini način, da nadaljujejo z delom.
      Poleg tega je šibka javna oskrba in neizkoriščenost sposobnega lokalnega osebja prispevala k izredno dragim in včasih sleparskim pogodbenim procesom. Mnoge Bremerjeve odredbe so prispevale k atmosferi požrešnosti, krajevne potrebe niso bile pomembne. Odredba 39 tujim investitorjem omogoča, da v domovino kadarkoli prenesejo vsa finančna sredstva, ki so povezana z njihovimi investicijami. Tuji investitorji niso dolžni lokalno investirati. To ni obnova Iraka, ampak lakomno izkoriščanje položaja. Ista odredba 39 dovoljuje privatizacijo dobesedno vsega (bolnišnic, šol, tovarn, hrane in kmetijstva, vode in elektrike itd.) Domačim podjetnikom se ne daje nobene prednosti. Življenjske dobrine, kot je voda, se privatizira; če se vode pretvarja v proizvod, postaja za revne nedosegljiva. To se je zgodilo v Boliviji, tudi tam je multinacionalka skušala napraviti enako. To je vodilo v proteste na ulicah in padec tamkajšnje vlade. Prebivalci v Cochabambi v Boliviji so zaradi tega pisali Iračanom, da bi jih posvarili pred katastrofo.
      Po drugi strani imajo Združene države same vodni sistem, s katerim skoraj popolnoma upravlja država. Vodo ponuja in tudi izdatno finančno podpira ameriška vlada, tako da imajo vsi Američani dostop do vode in kanalizacijskega sistema. Prispevki ljudi zgolj podpirajo sistem in ne polnijo državne blagajne in ne ustvarjajo dobička.
      Odredbi 80 in 81 predstavljata na novo napisano zakonodajo za področje patentiranja, trgovske znamke in avtorskih pravic. Na ta način se je omogočil dostop in zaščita tujih proizvajalcev in tujih izdelkov. Organizacija WHO je odkrila, da bi uveljavitev in zaračunavanje podobne ti. 'pravice intelektualne lastnine' povišale cene zdravil za HIV, AIDS in malarijo med andskimi narodi južne Amerike (Kolumbija, Ekvador, Peru, Bolivija in Venezuela) za 200 odstotkov. Ta ista vedno bolj osovražena pravila, ki jih je vsilila Svetovna trgovinska organizacija, določajo, da je nezakonito, da bi si kmetje shranjevali in si delili semena, kajti velike kmetijske multinacionalke so patentirale pravico do semen. V Iraku je pred okupacijo - kljub mnogim krutostim diktature -vlada odkupila pridelek pšenice in ječmena po fiksni ceni. Ljudem je dala brezplačno moko kot del zagotovljenega prehrambenega programa, ki je vključeval tudi sladkor, čaj in ostalo. Odredba 14 je razpustila vse davke in pristojbine za dobrine, ki vstopajo v Irak in izstopajo iz njega od februarja 2004 dalje, kar je domačemu gospodarstvu vzelo vso zaščito in deželo na široko odprlo tuji konkurenci in nenadnemu pritoku poceni tujih proizvodov. To je silno prizadelo domače proizvajalce in prodajalce.
      Iraška ustava je zagotavljala brezplačno zdravstveno oskrbo za vse in brezplačno izobraževanje od osnovnega šolanja pa do univerze (vključno z univerzo).
      Vse to so sedaj ukinile Bremerjeve odredbe, katerih večina je vključena v novo iraško ustavo. Ko so Iračani oktobra 2005 volili, jih dve tretjini ni videlo teh ukrepov (dokumente so razdelili le tri dni pred volitvami in peščica iraških vodij skupaj z ameriškim ambasadorjem je dopolnila novo ustavo, za tem ko so razdelili dokumente). Le nekaj Iračanov je imelo možnost preučiti in predebatirati to, za kar so sploh volili. Bremerjeve odredbe omogočajo nenadne pritoke in odtoke sredstev. Odredba 40 omogoča, da tuje banke kupijo 100 odstotkov iraških bank. Domači lastniki bank nimajo nobenih prednosti. Majhne banke, ki bi lahko oskrbovale krajevne potrebe, za tuje banke niso dovolj profitne, teh se ne upošteva, poudarja Antonia Juhasz.
      Kanadski avtor Wayne Ellwood v svoji študiji globalizacije poudarja, da neregulirani tokovi kapitala predstavljajo veliko grožnjo stabilnosti globalnega gospodarstva, kar svet spreminja v "globalni finančni kazino". Navaja britanskega ekonomista Keynesa, ki je že v 30. letih 20. stoletja opozarjal, da "bodo neregulirani tokovi kapitala odvzeli moč izvoljenim politikom in jo dali v roke bogatim investitorjem." Bogati investitorji si skozi agencije multinacionalk in po sokrivdi okupacije ustvarjajo velikanske dobičke na račun iraških ljudi. Vse to prispeva k podaljševanju odpora, upora in terorizma.

Reference in nadaljnje branje: Antonia Juhasz, The Bush Agenda, HarperCollins, New York, 2006; John Ralston Saul, The Collapse of Globalism, Atlantic Books, London, 2005; Wayne Ellwood, The No-Nonsense Guide to Globalisation, Verso, London, 2002.