Dnevnik z Zahodnega brega
Graham Peebles

Graham Peebles, fotograf in direktor dobrodelne organizacije Ustvarimo zaupanje, je julija 2009 odšel na Bližnji vzhod, da bi izvajal ustvarjalne izobraževalne delavnice s palestinskimi otroki na Zahodnem bregu. Sklad, ki je bil leta 2005 ustanovljen z namenom, da pomaga šrilanškim otrokom, ki jih je prizadel cunami, je kasneje deloval tudi v Adis Abebi v Etiopiji, kjer si je pri otrocih z manj možnostmi prizadeval zgraditi samozavest in vero vase ter jih spodbuditi k samostojnemu ustvarjalnemu razmišljanju. Hkrati pa je med njimi poskušal kultivirati vzdušje strpnosti in razumevanja.
      Predstavljamo izvlečke iz Grahamovega dnevnika.

Ločitveni zid

Peljali smo se skozi kontrolno točko in prvič sem videl zid, ki je znan pod različnimi imeni - kot apartheidski zid, ločitveni zid ali z izraelskim imenom varnostna pregrada. "Zid" je zgrajen pretežno na zasedenih ozemljih znotraj Zahodnega brega in znatno odstopa od črte premirja iz leta 1949, znane kot "Zelene črte", ki razmejuje Zahodni breg. Osem metrov visok betonski zid (berlinski zid je bil visok 3,5 metra) predstavlja okoli 5 odstotkov celotne dolžine pregrade. Na mnogih mestih tri ograje bodeče žice delujejo kot ločitvena pregrada.
      Zgodilo se je prisvajanje zemlje, ko so Izraelci z izgradnjo zidu ponovno določili meje in razmejitev ozemlja ter na ta način označili zemljo, ki je bila na Zahodnem bregu in potemtakem palestinska, kot del Izraela.
      
Ramala

Na prvi pogled je življenje v Ramali videti v redu. V veliki meri daje podoben vtis kot mesta v razvitem svetu. Videz pa je seveda varljiv. Ocenjuje se, da okoli 50 odstotkov Palestincev – 2 milijona ljudi - živi v revščini. Povprečen dohodek na Zahodnem bregu je okoli 11.000 dolarjev na leto, medtem ko pri njihovih izraelskih sosedih znaša 21.000 dolarjev na leto. Velik del palestinske ekonomije temelji na pošiljanju denarja, saj Palestinci, ki živijo v tujini, podpirajo na stotine družin.

Kontrolna točka Qalandia

Za prihod v Jeruzalem z avtobusom iz Ramale moramo skozi kontrolno točko Qalandia. Qalandia loči prebivalce Ramale od južnih palestinskih krajev in sosesk (vzhodnega) Jeruzalema, kjer živi okoli 200,000 Palestincev. Izraelski vojaki kontrolirajo osebne izkaznice in potne liste vseh potnikov med Ramalo in Jeruzalemom. Opozorili so me, da je to precej grozna in težka preizkušnja in lahko traja nekaj časa.
      Avtobus parkira pred vhodom v kontrolno točko. Z drugo izstavljeno avtobusno vozovnico se nato potniki izkrcajo in pomaknejo skozi vrtljivi križ v velikosti človeka na kontrolno točko. Znotraj delno pokritega prostora so trije kletkasti koridorji dolgi okoli 10 metrov, na koncu vsakega je ponovno vrtljivi križ, kamera CCTV ter rdeča in zelena luč. Ko si enkrat znotraj, ni več poti nazaj, ni druge možnosti, kot da čakaš v vrsti.
      Ura je dve popoldan in zelo je vroče, vsekakor prek 30 stopinj Celzija. Ljudje so stisnjeni k vrtljivim križem, ki se na nobenem koridorju ne premikajo. Po 15 minutah se oglasi glasna sirena, zelena luč zasveti in eden, dva, morda trije ljudje se premaknejo skozi vrtljivi križ, potem naslednjih 10 minut spet nič.
      V vrsti sem skupaj z mlado izraelsko žensko, univerzitetno študentko. Tudi ona je prvič na kontrolni točki Qalandia. Vprašam jo, kaj si misli o kontrolni točki in na sploh o okupaciji. Utihne, nato pa po tiho zašepeta: "Ni varno govoriti o teh stvareh, vsepovsod imajo vohune."
      Vzdušje v vrsti je na začetku umirjeno, po 30 minutah pa zaradi zelo vročih in klavstrofobičnih pogojev napetost začne naraščati. Sledi nekaj prerivanja in vzklikov skozi vrteče križe, ki so namenjeni nevidnim stražarjem na drugi strani. Po 45 minutah se vrtljivi križi premaknejo in po dva in dva nas spustijo skozi varnostni pregled, zelo podoben pregledom na letališčih, saj poleg tega, da pregledajo osebne dokumente, gredo vse stvari tudi skozi regentski skener.
      Mladi stražnici pokažem svoj potni list, nato pa odkorakam in se vkrcam na svoj avtobus. Po čakanju na preostale potnike zapustimo kontrolno točko Qalandia. Celoten postopek je trajal več kot uro; to je razburljiva izkušnja, ki jo mnogo ljudi preživlja dnevno.

Ustvarjalne delavnice

Srečanje z otroki se začne z običajno dvominutno tišino. V skupini razpravljamo o prijateljstvu in spodbujamo otroke, naj s skupino podelijo primere prijateljstva. Nato jih vprašamo, če so lahko prijatelji z nekom, ki ima povsem drugačne interese od njihovih. To vprašanje povzroči velik razkol v skupini, saj jih približno 50 odstotkov pravi, da bi lahko bili prijatelji, medtem ko je preostala polovica neomajna in pravi, da tega ne bi mogli. Sledila je zelo živahna debata, saj sta obe strani predstavili svoje argumente prek izvoljenega govorca. Po 45 minutah debate se je ravnotežje spremenilo, saj se jih sedaj 75 odstotkov strinja, da imajo lahko prijatelji različne interese.
      Močna metoda za razbijanje pogojenih vzorcev razmišljanja sta risanje in igranje. Otroke pri delu v parih znotraj majhnih skupin prosimo, naj narišejo risbe s pomočjo geometrijskih oblik, ki upodabljajo kvalitete prijateljstva. En fant je na primer narisal krog z rokami in manjšimi krogi; ta risba upodablja vojaški džip z vojakom, ki ima puško.

Naselbine

Cesta do Nablusa je posejana z izraelskimi naselbinami, ki so strateško zgrajene na vrhu hribov. Posamezne naselbine na vrhu hribov se širijo in potem spojijo v eno veliko mesto. Naselbine so svet v svetu, pogosto so zagrajene z zapornicami in vedno varovane. Izraelski naseljenci živijo veliko bolj udobno življenje kot njihovi palestinski sosedje. Obstaja veliko zgodb o tem, kako naseljenci napadajo in pretepajo palestinske kmete, požigajo in sekajo njihova drevesa in poljščine ter jim na sploh grenijo življenje do neznosnosti. Naseljenci imajo dostop do cest in tunelov, ki so na voljo samo Izraelcem, uporabljajo avtobuse samo za naseljence ter imajo na voljo obilne in nesorazmerne zaloge vode ter dobro oskrbo z elektriko. Njihova gradnja hiš je subvencionirana.

Voda

Maale Adumim je s 30.000 prebivalci ena izmed največjih izraelskih naselbin na Zasedenih ozemljih. Na sušnem območju, ki meji na Jordansko puščavo, so naselbine okrašene s palmami in vrtovi najrazličnejših barv.
      Oskrba z vodo je v regiji – na severu povprečno 1100 mm na leto, na skrajnem jugu pa samo 100 mm – glavni problem. Zid je omogočil Izraelu, da je zaplenil vire vode: izviri in črpališča podtalne vode, ki so bili nekoč na palestinski zemlji, so sedaj znotraj Izraela.
      Izrael jemlje vodo in omogoča obilno oskrbo z vodo naselbinam znotraj Zahodnega brega za avenije z drevesi in pokrajinske vrtove, vodo za palestinske skupnosti pa omejuje. Tako je na primer apartma, v katerem sem živel v Ramali, dobil vodo preko vodovodnega omrežja samo enkrat na teden: vodni rezervoarji in kanistri se zato napolnijo, da omogočijo oskrbo z vodo do naslednjega tedna.
      Palestinci nimajo zakonitega nadzora nad svojimi vodnimi viri. Izraelci določajo vodno oskrbo, ki je veliko nižja od izraelske in tudi dokaj nižja od standardov Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Nezadostna oskrba z vodo vpliva na palestinsko ekonomijo, saj ima "negativen razvojni" učinek. Poskušajte kupiti sadje, ki je pridelano na Zahodnem bregu, in ugotovili boste, da je pridelava slednjega zelo omejena. Glede na mojo oceno je 80 odstotkov vsega razpoložljivega sadja in zelenjave "uvoženega" iz Izraela.

Zastraševanje, rušenje, obup

Droben primer vsakodnevne neprijetnosti in nadzora, ki ga Palestincem nalagajo izraelske okupacijske sile: spoznal sem moškega iz vasi blizu Nablusa, ki je delal v lekarni v Ramali. Tri leta mu je bil onemogočen dostop do mesta, kjer je delal in imel družino, zaradi tega, kar izraelska vojska imenuje "problem z njegovo osebno izkaznico". Večkrat je na kontrolni točki čakal ure in ure ter bil odslovljen. Njegovi predlogi za ponovno izdajo njegove osebne izkaznice so bili s strani vojakov zavrnjeni.
      Drugi primer je potovanje znotraj Zasedenih ozemelj. Pri 30 kilometrskem potovanju med Ramalo in Halhulom se je potrebno izogniti kontrolnim točkam in narediti velik polkrog okoli Jeruzalema; potovanje tako traja eno uro in 25 minut. Tako smo prišli v center skupnosti v Halhulu, kjer smo nameravali izvesti delavnico, šele ob 10.30 dopoldne. Temperatura je bila že 30 stopinj Celzija. Zahvaljujoč nadaljnjim kontrolnim točkam in preiskavam je naše potovanje nazaj trajalo skoraj dve uri.
      Nekaj kilometrov izven Halhula smo ob robu ceste, kjer je imel mlad Palestinec preprosto stojnico s sadjem in zelenjavo, opazili parkiran izraelski vojaški kamion in džip. Izraelski vojaki so razbijali stojnico, podirali provizorično streho iz ponjave ter brcali ob straneh. Dalje ob cesti smo videli nadaljnjih osem stojnic, ki so bile porušene in zapuščene. Običajna praksa, sem kasneje spoznal, čeprav nezakonita glede na izraelsko pravo. Po navedbah izraelske vojske imetniki teh stojnic trgujejo brez zahtevanih dovoljenj. Dovoljenja, ki jih izdajajo izraelske oblasti, pa je po navedbi Palestincev zelo težko dobiti, pa čeprav so slednja potrebna, če želiš trgovati na Zahodnem bregu, domnevno palestinski zemlji.
      Porušenje doma je še posebej grozno za mnogo družin. Do rušenja ponavadi pride brez predhodnega svarila in pogosto tudi sredi noči. Stanovalci imajo malo časa, da izpraznijo dom – od nekaj minut do pol ure. Potem ko je s strani izraelske uprave izdan ukaz za rušenje, se slednji lahko izvede kadarkoli – takoj ali čez 10, 20 ali več let. Družina, ki jo pozna kolega, je živela z "neizbežno" grožnjo rušenja 37 let, zaradi česar so živeli v neizmernem stresu in strahu.
      Potem ko je ukaz izdan, ima družina dve možnosti. Lahko se izseli iz doma,preden je ta izravnan z zemljo, lahko ga sami porušijo ali pa ostanejo zavedajoč se, da je lahko njihov dom vsak trenutek porušen. Če izraelske oblasti izvedejo rušenje, lahko družini predložijo račun za delo, ki znaša do 20.000 dolarjev - izgubiš svoj dom in plačaš za privilegij!
Beduini
      Beduine, ki jih izraelska oblast komaj tolerira, vojska stalno premešča, hkrati pa jih napadajo in zastrašujejo tudi naseljenci. Skupnost je zgradila šolo iz starih avtomobilskih gum prekritih z blatom. Šola, ki ima dve učilnici, hkrati opravlja funkcijo vrtca in osnovne šole, pa tudi centra skupnosti. V času našega obiska so čakali na sredstva palestinske uprave za izplačilo plače dvema usposobljenima učiteljem.

Zaključne misli

Življenje v Ramali, četudi za kratek čas, ustvarja občutek ujetništva. To je izredno razburljiva izkušnja. V mestu je stalno prisoten občutek klavstrofobije in nebogljenosti, ki se povečuje glede na čas, ki ga človek tam preživi. Samo delo na Zasedenih ozemljih pomeni pritisk na vse vključene in hkrati vpliva na uspeh vsakega prizadevanja. Vendar pa je že samo biti priča bedi palestinskega ljudstva na Zahodnem bregu vredno vsega truda. Zaupanje je glavni dejavnik pri tem delu; za pridobitev popolnega zaupanja Palestincev, bi morali v regiji ostati daljše obdobje.
      Popolnoma jasno je, da si morajo Palestinci in Izraelci pravično razdeliti ta majhen kos zemlje in začeti živeti v složnosti, da bi lahko drug drugemu podali roko kot človek sočloveku. Da bi se ta proces sprave začel, se mora izraelska okupacija končati in nezakonita gradnja naselbin ustaviti. Toleriranje različnosti in razumevanje skupne človečnosti sta bistvena, saj bi pomagala pri premiku k sodelovanju, ki je potrebno za pravičen odnos v tej razdeljeni deželi.
      Več informacij: thecreatetrust.org