Želite dobro življenje? Tudi vaši sosedje ga potrebujejo.
Intervju z Richardom Wilkinsonom je pripravil Brooke Jarvis

Živimo v svetu velike neenakosti in prepad med bogatimi in revnimi se povečuje. Mi v bogatem svetu se strinjamo, da je to problem, ki bi ga morali pomagati rešiti – toda tisti, ki jim bo to dejansko koristilo, so milijarde ljudi, ki živijo v revščini. Konec koncev ima neenakost majhen vpliv na življenja tistih, ki se znajdejo na vrhu družbe. Drži?
      Ni ravno tako, pravi britanski epidemiolog Richard Wilkinson. Wilkinson je desetletja raziskoval, zakaj so nekatere družbe bolj zdrave od drugih. Odkril je, da tisto, kar imajo najbolj zdrave družbe skupnega, ni v tem, da imajo vsega več – več dohodka, več izobrazbe ali več bogastva – temveč, da je tisto, kar imajo, bolj enakomerno porazdeljeno.
      Pravzaprav se je izkazalo, da so ne samo bolezni, temveč cela množica socialnih problemov – od mentalnih bolezni do uporabe drog – hujši v družbah z neenakostjo. V svoji najnovejši knjigi, The Spirit Level: Why More Equal Societies Almost Always Do Better (Raven duha: Zakaj družbe z večjo enakostjo skoraj vedno bolje uspevajo), ki jo je napisal s Kate Pickett, Wilkinson razloži poguben učinek, ki ga ima neenakost na družbe: razjedanje zaupanja, naraščanje zaskrbljenosti in bolezni – to pa spodbuja pretirano potrošnjo.
      Dobra novica je, da ima povečana enakost obraten učinek: statistike kažejo, da so skupnosti brez velikih razlik med bogatimi in revnimi bolj prožne ter da njihovi člani živijo dlje in bolj srečno.
      Spletni urednik revije Yes! Magazine (Revija Da!) Brooke Jarvis se je sestal z Richardom Wilkinsonom, da bi se pogovorila o presenetljivi pomembnosti enakosti – in o najboljših načinih za njeno izgradnjo.

Brooke Jarvis: Dolgo časa ste raziskovali učinek neenakosti na javno zdravstvo. So vas kateri od nedavnih izsledkov presenetili?
      Richard Wilkinson: O, vsi so me presenetili. V bistvu je ta povezanost pri zdravstvu šibkejša kot pri mnogih drugih problemih – ogledali smo si pričakovano življenjsko dobo, mentalne bolezni, stopnjo porodov najstnic, nasilje, odstotek prebivalstva v zaporu in uporabo drog. Vsi omenjeni problemi so bili ne samo malo, ampak veliko hujši v državah z večjo neenakostjo. Če bi vedel, kako močne so te povezave, bi si jih ogledal že desetletje prej. Pravzaprav sem še vedno začuden, da si jih ni nihče drug ogledal prej.
      Nič zapletenega ni v tem, kar smo naredili. Epidemiologi in ljudje, ki delajo v javnem zdravstvu, opravljajo takšno delo že nekaj časa, ne le preverjanje relativne revščine, temveč tudi stopnje dohodka znotraj, na primer, ameriške zvezne države. Ko poznate zvezo med dohodkom in stopnjo smrtnosti, na primer, bi morali biti sposobni predvidevati, kakšna bo stopnja smrtnosti v državi. Pravzaprav samo to ne omogoča dobre napovedi; kar je pomembno, niso dohodki sami po sebi, temveč dejstvo, kako neenaki so. Če imate državo z večjo neenakostjo, potem enaka stopnja dohodka povzroči večjo stopnjo smrtnosti.
      V bistvu v družbah z večjo neenakostjo ti problemi niso večji za 10 ali 20 odstotkov. Število najstniških porodov na število prebivalcev je morda osemkrat večje, stopnja umorov desetkrat večja, stopnja mentalnih bolezni pa trikrat večja. Ogromne razlike. Če bi bila družbena mobilnost popoln sistem razvrščanja in bi bil vsak razvrščen glede na njegovo sposobnost, to ne bi povečalo števila problemov v družbi. Ne bi spremenilo celotnega IQ prebivalstva; spremenilo bi zgolj družbeno razporeditev IQ. Iz ugotovitev vemo, da so statusne delitve tiste, ki ustvarjajo probleme. Ne delamo velikega skoka naprej, ko trdimo, da je to vzročno. Mislim, da smo pokazali, da je skoraj nemogoče najti kakršnokoli drugo konsistentno razlago.

B. J.: Zdi se verjetno, da ta povezava ni bila raziskana zaradi tega, ker smo tako navajeni razmišljati, da so ti problemi povezani z revščino. Ugotovitev, da niso povezani z ravnjo dohodka, temveč z dohodkom po slojih – je neke vrste nepričakovan zaključek.
      R. W.: Pokazali smo, da na te probleme ne vpliva, da bogate države postajajo še bolj bogate. So problemi, o katerih razmišljamo kot o problemih revščine, ker so v najrevnejših področjih družbe, vendar je država, kot so ZDA, lahko dvakrat bogatejša od Grčije, Portugalske ali Izraela – revnejših med bogatimi razvitimi državami – pa njeni problemi niso nič manjši, čeprav Američani lahko kupijo dvakrat več vsega kot revnejše razvite družbe. To stvari ne spremeni; le razlike med nami so zdaj pomembne. In izvedeti to o nas samih in učinkih družbene strukture na nas je zares precejšen udarec.

B. J.: Kako razmišljanje o teh problemih v smislu neenakosti, ne pa revščine, spreminja način spoprijemanja z njimi?
      R. W.: Mislim, da so ljudje zaskrbljeni zaradi obsega socialnih problemov v naših družbah – imajo občutek, da čeprav smo materialno zelo uspešni, gre veliko stvari narobe in ne vemo zakaj. Mediji so vedno polni teh socialnih problemov, zanje krivijo starše, učitelje, pomanjkanje vere ali karkoli. Za ljudi pomembna sprememba pa je, da je na voljo analiza, ki se dejansko prilega, ne le na neke vrste akademski način, ampak tudi, da se prilega intuiciji, ki jo ljudje imajo. Ljudje na stotine let intuitivno vedo, da neenakost družbo deli in jo socialno razjeda. Na nek način to kažejo tudi podatki. Kažejo, da je intuicija veliko bolj resnična, kot je kdorkoli od nas pričakoval.

B. J.: Vaša odkritja povezana s stopnjo kriminala in zapornimi kaznimi se zdijo še posebej ilustrativna glede načina, kako lahko neenakost vodi v družbeno razjedanje.
      R. W.: Zaporniški psihiater, ki se je 25 let pogovarjal z zelo nasilnimi moškimi, pravi, da še ni videl nasilnega dejanja, ki ga pri ljudeh ne bi povzročil občutek, da so nespoštovani in osramočeni. To so sprožilci nasilja in močnejši so v družbah z večjo neenakostjo, kjer je tekmovanje za status okrepljeno in smo zato bolj občutljivi na družbene ocene.
      Našli smo tudi zelo velike razlike v deležu prebivalstva, ki je v zaporu, v različnih državah in ameriških zveznih državah. Vendar razlike ne povzroča stopnja kriminala, ampak jih povzroča dejstvo, da imajo ljudje v družbah z večjo neenakostjo bolj kaznovalen pristop do kriminala. Morda je razlog v strahu med družbenimi razredi, v pomanjkanju zaupanja in pomanjkanju vpetosti v življenje skupnosti. Če morate iti v zapor, pojdite v zapor na Japonskem ali v skandinavskih državah. Tam boste morda deležni nekaj rehabilitacije. Če pa greste v zapor v nekaterih državah z večjo neenakostjo, boste prišli ven zelo verjetno slabši človek, kot ste šli noter.

B. J.: Ko sem prvič slišal za vaše delo, sem pričakoval, da bo knjiga obravnavala materialne učinke neenakosti. Vendar je vaš fokus drugačen.
      R. W.: Tako je. Gre za psihosocialne učinke neenakosti – za vpliv življenja prežetega z zaskrbljenostjo, za občutke večvrednosti in manjvrednosti. Srčnega obolenja vam ne povzroča manjvredno stanovanje, temveč stres, brezupnost, zaskrbljenost, depresija, ki jih čutite ob tem. Psihosocialni učinki neenakosti vplivajo na kvaliteto človeških odnosov. Ker smo socialna bitja, so socialno okolje in socialni odnosi najpomembnejši povzročitelji stresa. Za posameznike, če bodo izgubili dom ali če so strašno zadolženi, so seveda lahko to bolj močni povzročitelji stresa. Vendar je med prebivalstvom kot celoto videti, kot da so socialni dejavniki največji povzročitelji stresa, saj jim je izpostavljenih tako veliko ljudi.

B. J.: Kakšen psihosocialni učinek ima življenje v neenaki družbi na ljudi, ki so na vrhu družbene lestvice?
      R. W.: Tekmovanje za status povzroča probleme vse do vrha družbene lestvice; vsi smo zelo občutljivi glede tega, kako smo ocenjeni. Pomislite na knjigi Roberta Franka Luxury Fever (Vročica razkošja) ali Falling Behind (Zaostajanje) ali pa na velikega francoskega sociologa Bourdieuja – ti pisci kažejo, kako veliko potrošnje je zaradi tekmovanja za status. Ljudje zapravljajo na tisoče funtov za ročno torbico pravih znamk, da bi ustvarjali vtis o sebi. V državah z večjo neenakostjo je verjetnost, da se bodo ljudje zadolžili, večja. Od svojega dohodka privarčujejo manj in zapravijo več. Delajo veliko večje število ur – v državah z največjo neenakostjo delajo na leto morda devet tednov več.
      Če odraščate v neenaki družbi, bo vaša dejanska izkušnja človeških odnosov drugačna. Vaša ideja o človeški naravi se spreminja. Če odraščate v potrošniški družbi, razmišljate o človeških bitjih kot sebičnih. V bistvu je potrošništvo tako močno, ker smo zelo socialni. Ne gre za to, da bi imeli neustavljivo željo po kopičenju lastnine, temveč nas ves čas skrbi, kako nas vidijo drugi. Tako gre pri potrošništvu pravzaprav za nesporazum. Ne gre za materialno sebičnost, temveč za to, da smo tako zelo občutljivi. Sami sebe doživljamo skozi oči drugega – in to je razlog za znamke in obleke in avtomobile.

B. J.: Kakšen je učinek neenakosti na naše zaznavanje skupnosti – in kako ta zaznava vpliva na njihovo delovanje?
      R. W.: Neenakost vpliva na našo zmožnost zaupanja in naš občutek, da smo del skupnosti. Na nek način je to temeljni posredovalec med neenakostjo in večino tistih rezultatov, ki škodijo socialnim odnosom. Na primer, v deželah z večjo enakostjo oziroma državah z večjo enakostjo dve tretjini prebivalstva lahko čuti, da lahko na splošno zaupa drugim, medtem ko v deželah oziroma državah z večjo neenakostjo lahko ta delež pade na 15 ali celo 25 odstotkov.
      Naj vam povem, kaj menim, da je morda vzrok temu. Če pomislite skoraj na katerokoli živalsko vrsto, obstaja velik potencial za konflikt med člani iste vrste, ker imajo vsi enake potrebe. Prehranjujejo se z enako hrano, potrebujejo enake predele za gnezdenje, cenijo enake teritorije oziroma zemljišča za lov ali pašo, tekmujejo za spolne partnerje. To spoznanje o človeški populaciji je privedlo političnega filozofa Thomasa Hobbesa v 17. stoletju, do trditve, da bi se človeška bitja brez suverene oblasti za ohranjanje miru, vojskovala drug proti drugemu in imela "nizkotna, okrutna in kratka" življenja. Med opicami neenakost privzame obliko vladajoče hierarhije, ki temelji na moči, prisili in privilegiranemu dostopu do virov: "Jaz sem prvi, ki dobi, ker sem močnejši in ni mi mar, če si ti lačen." Človeške hierarhije so podobne – zato na vrhu sodijo skupaj moč, status in bogastvo, na dnu pa nemoč, lakota in revščina.
      Toda človeška bitja imajo tudi nasproten potencial. Lahko smo najboljši vir ljubezni in učenja in sodelovanja in podpore vsake vrste. V nekem smislu se je Hobbes motil o ljudeh v "stanju narave". Imel je prav o potencialu za konflikt, vendar so se ljudje konfliktu izognili, prek tega, da so si delili hrano, izmenjevali darila in prek velike socialne enakosti (na primer v lovsko-nabiralniških družbah). Darilo je v nekem smislu simbol za to, da vi in jaz ne tekmujeva za to, kar je potrebno za življenje. Za darila se nam ni treba boriti drug proti drugemu. Čutite neke vrste zavezo in darilo povrnete z darilom. To so antropologi predlagali kot neke vrste osnovno socialno pogodbo. Ta simbolizem je še vedno resnično pomemben: povabite svoje prijatelje k sebi, sedete za isto mizo in si delite hrano, osnovno potrebščino za življenje. Simbolizem je tudi v religijskih obredih in obhajilu – te stvari so zelo temeljne, zelo globoke.
      Neenakost je odsev tega, kako močne so hierarhije, koliko si delimo in koliko si ne delimo med seboj. To nam kaže, kateri del našega potenciala razvijamo. Katero igro igram? Se moram braniti? Se moram prebijati? Ali pa moram pridobiti ljudi, da mi bodo zaupali in sodelovali z menoj? Je moje preživetje odvisno od dobrih odnosov? Ste vi moj tekmec? Ali me boste okradli? Ali moram varovati, kar imam, in to braniti? Ali pa si lahko deliva med seboj? Človeška bitja lahko delajo oboje. Živeli smo v najbolj egalitarnih in najbolj groznih, hierarhičnih, tiranskih družbah. Zelo zanimivo je, da lahko merimo, kako neenake so družbe, in kako lahko to izvabi več določenega načina obnašanja.

B. J.: Ko se enkrat zavedamo učinka neenakosti na vse te socialne bolezni, kaj lahko glede tega storimo?
      R. W.: Kaže, da države pridobivajo večjo enakost na povsem različne načine. Švedska, na primer, uporablja način velikega vladanja: obstajajo zelo velike razlike v zaslužkih, ki pa so ponovno razdeljene prek davkov in raznih ugodnosti. Ima veliko blaginjo države. Japonska ima po drugi strani že v samem začetku manjše razlike v prihodkih in zato naredi manj prerazdelitve ter nima tako visokih socialnih izdatkov. Vendar pa obe državi delujeta zelo dobro – sta med državami z največjo enakostjo in njuni zdravstveni in socialni rezultati so zelo dobri.
      Spoznali smo, da je resnična kakovost življenja za vse nas zdaj odvisna od izboljšanja socialnega okolja ter da poznamo politični način, kako to uresničiti. Ni tako, da bi morali vsi imeti več terapij, da bi poskusili postati bolj prijazni ljudje. Razporeditev dohodka je tema, ki vpliva na psihosocialno blagostanje celotne družbe in pri kateri vlada ali velike korporacije lahko nekaj naredijo. Vendar se ne moremo zanašati samo na davke in ugodnosti, da bi povečali enakost – naslednja vlada jih lahko z enim zamahom vse odpravi. To strukturo enakost moramo vtkati veliko globlje v našo družbo. Mislim, da to pomeni več ekonomske demokracije ali demokracije vsake vrste na delovnih mestih. Govorimo o prijaznih družbah, vzajemnih družbah, lastništvu zaposlenih, predstavnikih zaposlenih v upravah, zadrugah – načinih, v katerih je posel podvržen demokratičnemu vplivu. Kultura bonusa je bila možna le zato, ker ljudje na vrhu sploh niso odgovorni zaposlenim.
      Menjava delovnih mest ima lahko velikanski učinek – to ni samo mesto, kjer se ustvarja bogastvo, temveč tudi mesto, kjer se dohodek iz proizvodnje prvotno razdeli. To je tudi mesto, kjer smo najbolj podvrženi hierarhiji in avtoriteti. Lastništvo zaposlenih spremeni podjetje v skupnost. Izvršni direktor postane odgovoren zaposlenim. Lahko da boste volili, da ima vaš šef, kaj pa vem, trikrat večji dohodek kot vi – ne pa 300 ali 400 krat večjega. Uvajanje večje enakosti in bolj demokratične odgovornosti v naših ustanovah naredi veliko več, kot da zgolj spremeni razdelitev dohodkov ali bogastva. In številne raziskave kažejo, da če kombinirate lastništvo z enakimi deleži zaposlenih, dobite dokaj zanesljivo povečanje produktivnosti. To govori o tem, da boljše delamo skupaj.

B. J.: To, kar je bolj pomembno kot kdajkoli, je, da bo reševanje mnogih glavnih problemov – na primer, globalnih podnebnih sprememb – zahtevalo stopnjo sodelovanja, kot ga še ni bilo.
      R. W.: Globalno segrevanje bolj kot skoraj katerikoli drugi problem vključuje delovanje za skupno dobro. Vključuje duha skupnosti. V bolj enakih družbah, kjer je življenje skupnosti močnejše, kjer je manj nasilja in več zaupanja, ljudje dajejo večjo prioriteto skupnemu dobremu.
      Da bi to preizkusili, smo si ogledali delež dohodka, ki ga države dajo za mednarodno pomoč, in v državah z večjo enakostjo je večji. Ogledali smo si tudi delež različnih odpadnih materialov, ki so reciklirani, in v državah z večjo enakostjo je večji. Teh stvari ne počnete sami zase: deleža sta odvisna od ideje večjega skupnega dobrega. Mednarodna anketa poslovnih voditeljev je vključevala vprašanje: "Kaj mislite, kako pomembno je, da vaša vlada vztraja pri mednarodnih okoljskih dogovorih?" V državah z večjo enakostjo so poslovni voditelji to ocenili kot bolj pomembno v primerjavi z državami z manjšo enakostjo. Neenakost spreminja naše zaznavanje – delujete sami zase ali prepoznavate, da smo v tem skupaj, da moramo te stvari narediti za skupno dobro? (Ponatisnjeno z dovoljenjem revije YES! Magazine)

Brooke Jarvis je spletni urednik revije Yes! Magazine, nacionalne in neprofitne medijske organizacije, ki spaja mogočne ideje z praktičnimi dejanji.

yesmagazine.org