Ne mečimo stran, ne želimo si
S Tristramom Stuartom se je pogovarjala Felicity Eliot

"Skoraj milijardo ljudi, kolikor je lačnih v svetu, bi podhranjenosti lahko rešili z manj kot četrtino hrane, ki jo zavržejo v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi."
      To je torej izjava, ki bi nas morala spodbuditi, da ponovno razmislimo o našem načinu življenja, nakupovanja in prehranjevanja. In o tem, koliko hrane zavržemo.
      Tristrama Stuarta sem prvič poslušala v televizijskim intervjuju s sirom Davidom Frostom. V kratkem pogovoru je Stuart, avtor izzivalne knjige Zavržena hrana: razkrivanje svetovnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal), uspel vreči rokavico razvajenim potrošnikom industrializiranih držav, prav tako pa tudi proizvajalcem in trgovcem.
      Triintridesetletni Tristram Stuart je tudi avtor knjige Revolucija brez krvi: radikalni vegetarijanci in odkritje Indije (The Bloodless Revolution: Radical Vegetarians and the Discovery of India) in redno objavlja v časopisih, na radiu in na televiziji. Organiziral je tudi božični projekt (decembra 2009) "Nahraniti pet tisoč ljudi" na londonskem trgu Trafalgar, kjer so tisočim ljudem preskrbeli obilen obrok iz hrane, ki bi bila zavržena. Stuart je neutruden in natančen raziskovalec, ki se ne zadovoljni samo s podatki, temveč vse svoje informacije in ideje preizkusi tudi na sebi. Od sredine najstniških let živi od hrane, ki bi bila sicer zavržena.

Share International: Želela bi začeti z osnovami, če smem. Koliko hrane se v svetu zavrže? Ali govorite le o zahodnih državah?
      Tristram Stuart: Zametavanje hrane sem raziskoval tako v industrijsko razvitih državah kot tudi v revnih državah, v obojih hrano mečejo stran. Na Zahodu je to ogromen problem. Na Zahodu gre na splošno za vprašanje naše malomarnosti do hrane. V državah v razvoju zametavanje hrane povzroča pomanjkanje – na primer pomanjkanje preprostih skladišč, primernega hlajenja ali osnovnih kmetijskih infrastruktur, zabojev za sadje, možnosti pasterizacije in tako naprej, kar bi omogočilo hiter prevoz sveže hrane na trge, preden se le-ta pokvari. Obstajajo enostavne rešitve obeh problemov.

S. I.: Bi rekli, da gre na Zahodu za vprašanje našega odnosa?
      T. S.: Da. To je najpomembnejše vprašanje. Na Zahodu, v naših domovih v Veliki Britaniji zavržemo 25 odstotkov hrane, ki jo kupimo. Bistveno lažje bi bilo, če bi se bolj zavedali, kako kupujemo in bi začeli kupovati samo tisto, kar potrebujemo.

S. I.: Ali je zavržena hrana namenoma vgrajena v naš sistem? Govorim o supermarketih, na primer.
      T. S.: V nekaterih primerih to vsekakor drži. Za celovit odgovor bi se morali podati skozi prehransko verigo. Trgovci zagotovo ne storijo dovolj, da bi se izognili zametavanju hrane. Poglejva, kaj se dogaja na naših farmah. Hrano mečemo proč zaradi estetskih razlogov – sadje in zelenjava nepravilnih in nepopolnih oblik je zavrnjena.

S. I.: Torej menite, da trgovci ne sprejemajo banan nepopolnih oblik ali nenavadno oblikovanega krompirja?
      T. S.: Točno. Uvoženo sadje, ki je poimenovano "grda" hrana, se zavrne v naših pristaniščih ali v državah, kjer sadje in zelenjavo pridelujejo. Ti estetski standardi so povsem nepotrebni in ni razloga, da ne bi imeli več "grde" ali "vegaste" hrane na policah naših trgovin.
      Poglejte, kaj se dogaja v naših klavnicah, kjer zavržejo ogromne količine mesa. Nekatera živila se preprosto ne uporabljajo več – drobovina, na primer, in različni drugi deli živali. In vendar so bila v preteklosti normalen del naše prehrane.
      V času svojega raziskovanja sem obiskal proizvodni obrat znane britanske verige supermarketov, kjer izdelujejo sendviče. Tam sem opazil, da so od vsake štruce kruha štirje kosi zavrženi.

S. I.: So bile to skorje ali je šlo za higienske vzroke?
      T. S.: Ne, sploh ne. Zavrgli so skorjo in prvi kos. Zahteva se, da mora biti vsak kos kruha takšen, kot vsi ostali. Vsi morajo izgledati popolnoma enako. To pomeni, da se zavrže 17 odstotkov vsake štruce kruha. Če o tem razmišljate z vidika obdelovalne zemlje, vode, energije, fosilnih goriv itd., ki so bili uporabljeni za pridelavo pšenice za ta kruh, potem so res slabo uporabljeni. To pomeni 17 odstotkov zemlje z vsemi viri, ki so vloženi v to proizvodnjo.
      Če se torej vrnem na vaše vprašanje – da, v nekem smislu je zametavanje hrane zagotovo vgrajeno v naše prehranske sisteme.

S. I.: Omenili ste, da obstajajo rešitve problema zametavanja hrane?
      T. S.: Da, obstajajo rešitve in nekatere so dokaj enostavne. In kar nekaj dokazov je, da se situacija začenja spreminjati. Nekateri trgovci so začeli nabavljati več "vegaste" hrane. Ni nedonosno imeti na zalogi in prodajati nenavadno oblikovanega sadja in zelenjave. Zaznati je premik k spremembam.

S. I.: Predvsem v Evropski uniji? Ali gre za splošne spremembe?
      T. S.: Različne države se na različne načine ukvarjajo s to problematiko. V nekaterih državah problem ni tako hud. V Nemčiji na primer, lažje kupite vreče krompirja različnih oblik in velikosti kot pa v Veliki Britaniji. A dejstvo, da nekatere države to lahko delajo, nam jasno kaže, da bi vsi lahko naredili več za spremembo našega ravnanja.
      Če se vrneva na vprašanje, kolikšna je količina zavržene hrane, je problem v tem, da ni bilo opravljenih dovolj raziskav.
      Sam uporabljam dva pristopa, prvi je predvsem empiričen – tako lahko vidite, koliko hrane se zavrže v vsakem členu verige. To pomeni pogledati v zaboje v supermarketih in ugotoviti, koliko pridelka je ostalo na terenu. Toda obstaja še en niz dokazov, ki se imenujejo bilance stanja živil. Iz njih lahko izveste, koliko hrane je na voljo v neki državi tako prek proizvodnje kot tudi prek izvoza oziroma uvoza hrane. Potem lahko primerjate celotno oskrbo s hrano z njeno dejansko porabo in razlika med oskrbo s hrano in njeno porabo vam daje predstavo o tem, koliko hrane je bilo zavržene. Bogate države zavržejo med 30 in 50 odstotki hrane. V ZDA jo zavržejo 50 odstotkov, v Evropi pa približno tretjino.

S. I.: Oprostite, toda to je tako šokantno. Da si bomo na jasnem: je količina zavržene hrane v bogatih državah med tretjino in polovico?
      T. S.: Da. V Ameriki približno polovica, v evropskih državah pa se delež zavržene hrane giblje med tretjino in polovico. Bogate države zametavajo več hrane.
      Vendar, če pogledate na celoto vse proizvedene hrane – torej na celotno svetovno preskrbo s hrano – potem bi ugotovili, da je ena tretjina vse proizvedene hrane zavržene.
      Nanizal sem vam nekaj dokazov, več pa jih boste našli na koncu moje knjige.

S. I.: Predstavljam si, da bi nekateri ljudje lahko vprašali: "Kaj je tako slabega pri metanju hrane v smeti?"
      T. S.: Da. Seveda, v svetu neomejenih virov bi bilo to lahko v redu. V preteklosti je bilo nekaj povsem običajnega pridelovati, loviti in nabirati hrano za vsakodnevno porabo ter obdržati presežke, ki so pomagali prebroditi obdobja pomanjkanja. Zdaj pa kopičimo in zavržemo več hrane, kot jo lahko porabimo.
      Vendar je danes, bi rekel, eden od največjih okoljskih problemov širitev kmetijskih površin. Brazilcem plačujemo, da sekajo amazonski deževni gozd, da bi pridelali več hrane za izvoz v bogate države, kjer jo mečemo stran. Po izračunih naj bi kar 10 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov izhajalo iz hrane, ki jo zavržemo.
      A ta odstotek niti ne vključuje izpustov zaradi krčenja gozdov. Če bi jih vključili, bi se ta delež dvignil na izjemno visoke ravni. Izračunal sem, kolikšni so izpusti zaradi proizvodnje mesa v Evropi in Severni Ameriki in če v ta izračun vključite še krčenje gozdov, bi se številka podvojila oz. povečala za nekaj stokrat. Prav tako morate gledati celotno svetovno preskrbo s hrano: v posameznem letu lahko pridelamo omejeno količino hrane. Če mi v Zahodnem svetu uvažamo hrano iz vsega sveta in jo potem polovico zavržemo, izčrpavamo svetovno preskrbo s hrano. Vse države kupujejo iz istih virov na mednarodnem trgu.

S. I.: Kakšen učinek na mednarodni ravni ima to, da zavržemo toliko hrane?
      T. S.: Ker vsi kupujemo na istih trgih, s tem dobesedno jemljemo hrano s trgovinskih polic po svetu.
      Leta 2008 sem bil v Pakistanu, v času, ko je bila kriza zaradi cen hrane v polnem zamahu. Globalne cene hrane so se višale predvsem zaradi pritiska na oskrbo. Ljudje v Pakistanu, ki so si prej bolj ali manj lahko privoščili dovolj hrane, si je takrat niso mogli več privoščiti ali pa komaj še. Tistega leta se je pšenica uvažala iz Avstralije. In od tam jo tudi mi uvažamo. Vedel sem, da so bili takrat v bogatih državah zabojniki za odpadke polni na milijone ton dobre hrane – veliko pšenice v obliki kruha. Mi dobesedno jemljemo hrano, ker si lahko privoščimo, da zanjo plačamo več. Jemljemo hrano, ki je celo ne bomo pojedli.

S. I.: Ali je zavržena hrana pretežno problem mest?
      T. S.: Želim si, da bi ga lahko omejili na mesta, vendar gre za to, da je v letu 2008 homo sapiens postal pretežno prebivalec mest. V mestih zdaj živi več ljudi kot prej. Živimo daleč proč in lahko smo dokaj oddaljeni od virov hrane. Zaradi supermarketov smo enostavno pozabili, kako se hrano proizvaja. Ne vidimo, ne poznamo in ne spoštujemo procesa pridelave hrane. In zato je ne cenimo. Ko si soočen s to paleto neskončnega obilja, se je zelo težko spomniti, da je vse to vzgojeno na planetu, ki nima neomejenih virov. S tem, da jih po nepotrebnem uporabljamo, ne povzročamo škode le planetu, ampak izpostavljamo nevarnosti tudi prihodnje generacije in njihovo sposobnost, da pridelajo dovolj hrane za ohranjanje življenja.

S. I.: Zakaj so supermarketi prezaloženi?
      T. S.: Prvič, ker je težko napovedati povpraševanje – zato so zavezani vzdrževanju polne zaloge. Sposobni morajo biti zagotavljati takšno oskrbo, da izpolnjujejo povpraševanje potrošnikov. Toda celo izven tega kopičijo zaloge, večje od ocene povpraševanja, ker menijo, da kupci radi vidijo polne police. To ustvarja iluzijo obilja – to je kot da bi hrano uporabljali za božično dekoracijo. Tukaj mislim, da je zelo pomembno razkrivanje obsega škandala zavržene hrane. Ljudje imajo morda radi polne police, toda ali bi se odločili zanje, če bi lahko videli zavrženo hrano? Bi se odločili zanje, če bi vedeli, da bodo smetnjaki polni popolnoma dobre hrane? Teh smetnjakov ne vidimo.
      Supermarketi lahko naredijo marsikaj s presežnimi zalogami hrane, da bi se izognili temu, da jo morajo zavreči. Ceno hrane lahko znižajo, da jo ljudje dejansko pokupijo. In nenazadnje, ko so vsi ti ukrepi izčrpani, lahko presežke hrane podarijo dobrodelnim organizacijam.

S. I.: Mislim, da to bolj velja v ZDA?
      T. S.: Ja, ZDA imajo največje prerazdeljevanje hrane na svetu. Tudi v drugih državah je to dokaj dobro razvito. V Veliki Britaniji imamo dobrodelne organizacije, kot so Fareshare in druge, ki delajo na tak način. Večina supermarketov zdaj sodeluje s tovrstnimi dobrodelnimi ustanovami. Toda zaenkrat dobrodelnim organizacijam pošiljajo le manjši delež hrane, ki jo zavržejo. V zadnjih nekaj letih se je število takšnih organizacij dramatično povečalo. Ogromne količine [presežne] hrane, ki je tik pred iztekom roka uporabe, je mogoče dodeliti dobrodelnim organizacijam.

S. I.: Ali se je v zadnjih 20 letih povečal obseg zavržene hrane?
      T. S.: Absolutno. Čeprav obstajajo dokazi, da recesija vpliva na večje zavedanje ljudi.

S. I.: Bi nam, prosim, opisali nekatere rešitve?
      T. S.: Začenja se z nami, posamezniki. Obstajajo preproste stvari, ki jih lahko storimo, kot je na primer nakupovalni seznam in vztrajanje pri njem, tako da ne podležemo komercialnemu pritisku po nakupu stvari, ki jih ne potrebujemo. Ljudem ne bom govoril, kako naj vodijo svoje gospodinjstvo, vendar je zelo enostavno.
      Lahko tudi izvajamo pritisk na trgovce in na naše politike. Mislim, da je to najučinkovitejši način, da kot posamezniki dosežemo spremembe. Supermarketi se odzivajo na pritisk strank, zato jim moramo dati vedeti. Če zaznajo, da obstajajo široko razširjene zahteve po tem, da v svojih trgovinah in v dobavni verigi prenehajo hrano metati proč, potem bodo s tem prenehali.
      Z vidika globalnih dogovorov je ena izmed najlažjih stvari, ki jo lahko storijo bogate države, da pomagajo pri ciljih kmetijstev v revnih državah, zlasti glede problemov po koncu žetve, ki sem jih omenil na samem začetku – vemo, kaj potrebujejo – projekte, ki bi dramatično zmanjšali zametavanje hrane.
      Moje mnenje je, da se lahko odločimo izogibati se zametavanju hrane – ne samo zato, ker je zametavanje predrago, ampak, ker je hrana iz več razlogov preveč dragocena. Hrana ni samo enota finančne vrednosti. Vsebuje uporabo virov, ki jih ne bi smeli zapravljati, zaradi razlogov kot je trajnostnost, pa tudi zaradi pravičnosti do drugih ljudi na svetu.

Felicity Eliot je amsterdamska urednica revije Share International.