Izraelska mladina se upira služenju vojaškega roka
Z Liorjem Volynitzem se je pogovarjal Aleš Kustec

Lior Volynitz, star 20 let, je eden izmed nemalo številnih mladih Izraelcev, ki so v preteklih letih zavrnili služenje vojaškega roka, zaradi politike njihove države do Palestincev. Marca 2005 se je pridružil drugim 250-im dijakom pri podpisu pisma "Shministim". V pismu so podali razloge za zavrnitev služenja vojaškega roka in ga poslali izraelskemu premierju in drugim vodilnim politikom. Po Liorjevem vedenju je bil sploh prva oseba v Izraelu, ki so jo oprostili kazni v vojaškem zaporu zaradi omenjene politične odklonitve. Za Share International ga je v Mariboru, v Sloveniji intervjuval Aleš Kustec.

Share International: Zakaj si pravzaprav zavrnil služenje vojaškega roka v Izraelu?
      Lior Volynitz: Služenje v izraelski vojski sem najprej zavrnil zato, ker mi je bila vojska vsiljena. V Izraelu namreč za fante traja obvezni vojaški rok tri, za dekleta pa dve leti. Služenje v vojski sem zavrnil, ker sem vedel, da če bi pristal na to, bi počel nekaj narobe, in s tem preprosto ne bi mogel živeti. Izraelska okupacija Palestine in vojaški pritisk na naše sosede, kot npr. izraelska vojna proti libanonskemu narodu in ostala dejanja izraelske vojske, so stvari, s katerimi se ne morem strinjati. Nisem se mogel pridružiti vojski, katere politika je nepravična. Poleg tega pa tudi ne verjamem, da je nasilje rešitev, iz katere bi lahko nastal mir. Menim, da obstajajo drugi, boljši načini za dosego miru.

S. I.: Kakšne so bile posledice tvoje zavrnitve?
      L. I.: Vsak, ki javno nasprotuje služenju v izraelski vojski, je praviloma obsojen na zaporno kazen v vojaškem zaporu. Na srečo se meni to ni zgodilo. Vladnim uslužbencem in izraelski vojski sem poslal pismo, v katerem sem zavrnil služenje vojaškega roka na podlagi ugovora vesti. Prav tako sem se pridružil drugim 250-im mladim Izraelcem enake starosti. Skupaj smo napisali pismo "Shministim" (pismo gimnazijskih maturantov), v katerem smo razložili našo zavrnitev vojaškega služenja na podlagi izraelske okupacije palestinske zemlje. Pričakoval sem, da bom moral nekaj časa odsedeti v zaporu, vendar me je vojska presenetljivo, en dan preden bi moral v vojaški zapor, poklicala pred posebno komisijo za ugovor vesti, ki ima pristojnost, da oprosti osebo pred služenjem vojaškega roka. In čeprav sem navedel vse svoje razloge, kot je izraelska okupacija Palestine, in čeprav bi naj komisija oprostila le ljudi, ki so zgolj pacifisti in ne politični oponenti, so me oprostili služenja vojaškega roka in to dan preden bi moral v zapor. Res sem imel veliko sreče.

S. I.: Ali je veliko mladih ljudi v Izraelu, ki zavrnejo služenje vojaškega roka?
      L. V.: Kot sem že rekel, se nas je okoli 250 zbralo in javno zavrnilo služenje vojaškega roka. Vendar je še veliko drugih mladih ljudi, ki služenje v vojski zavrnejo iz političnih ali osebnih razlogov, vendar to pogosto ni predstavljeno v medijih. Nedavno pa je izraelska vojska objavila poročilo, da se je leta 2006 25 odstotkov mladih ljudi izognilo služenju v vojski in da nadaljnjih 17 odstotkov ni v celoti končalo svojega vojaškega roka. In te številke naraščajo vsako leto.

S. I.: Kako pa je ta tema predstavljena v izraelskih medijih?
      L. V.: Govorim lahko le o našem primeru, ki se je zgodil leta 2005. Napisali smo zelo prepričljivo pismo, v katerem smo razložili naše razloge. Predstavili smo ga kot orodje demokracije, saj naše odklonitve služenja v izraelski vojski nismo razložili kot nasprotovanje izraelski družbi, temveč kot podporo naši družbi, kot podporo miru in s tem naši državi. Pisma nismo poslali le vladi temveč tudi medijem. Odziv je bil škandalozen, saj je bilo pismo objavljeno vsepovsod. Celo sam izraelski predsednik je javno nasprotoval našemu pismu. Pismo je resnično imelo pomembne posledice. Seveda nam je veliko ljudi nasprotovalo, vendar smo to videli kot dobro stvar, saj so ljudje v preteklosti služenje v vojski sprejeli kot samoumevno. Zdaj pa se že pojavljajo prvi znaki samostojnega mišljenja: 17 letniki lahko sedaj razmišljajo po svoje. Torej četudi je bila večina člankov usmerjena proti nam, smo to temo pripeljali v javno sfero, kar pa je zelo pomembno.

S. I.: Kako izraelska okupacija vpliva na življenja Palestincev?
      L. V.: Vse od okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 so Palestinci živeli pod nadzorom tuje vojske. To pomeni, da na Zahodnem bregu in Gazi ni demokracije oziroma institucij, ki bi jim Palestinci lahko zaupali, in ki bi jim pomagale olajšati njihova življenja. Namesto tega nadzoruje večino njihove dežele tuja vojska. Vojska lahko z ljudmi počne praktično kar hoče: npr. lahko jim odvzame njihovo zemljo in lastnino, brez da bi za to odgovarjala. To so osnovne značilnosti okupacije. Poleg tega okupacija za Palestince v zadnjih letih postaja vse bolj neznosna.
      Prvo in verjetno najhujše orodje zatiranja Palestincev je gradnja naselbin. Se pravi selitev in nadaljnje življenje izraelskih Judov na palestinskem ozemlju, ki so ga slednjim odvzeli na silo. To pomeni, da Izrael gradi hiše, ki jih Palestinci ne morejo kupiti, ter zato v njih ne morejo živeti ali jih celo obiskati. Med Izraelci in Palestinci na okupiranih ozemljih obstaja popolna ločenost. Enako velja za ceste. Npr. izraelska vojska je zgradila veliko cest na palestinski zemlji, katerih pa Palestinci ne smejo uporabljati. Gibanje Palestincev je tako omejeno s temi cestami in sistemom kontrolnih točk. Te kontrolne točke, ki se nahajajo na vstopu v vsako mesto, resnično otežujejo gibanje Palestincev iz enega kraja v drugega. Ne ljudje ne blago ne more prečkati kontrolne točke brez dovoljenja izraelske vojske. To pomeni, da če si učenec in hočeš priti v šolo, pri tem pa moraš prečkati kontrolno točko, ti mora to dovoliti izraelska vojska. Tudi če moraš nujno v bolnišnico, ti mora vojska najprej dovoliti prečkanje kontrolne točke. Potemtakem znotraj Palestine ni svobode gibanja.
      Nadalje, vsaka vrsta pobude v precejšnjem delu okupiranega ozemlja - gradnja ali razširitev hiše, odprtje posla ali ustanavljanje lokalnega združenja, četudi je to recimo le nogometni klub - potrebuje pooblastitev izraelskih okupatorskih sil. Takšno dovoljenje pa je zelo težko dobiti. Če pa ne dobiš dovoljenja za gradnjo hiše in slednjo kljub temu zgradiš, jo lahko vojska brez problema poruši tebe pa celo aretira. Takšno je življenje Palestincev pod okupacijo tuje vojske, ki nadzoruje sleherni vidik njihovega življenja. Verjamem, da je takšno stanje vzrok za terorizem: to je razlog za sovraštvo med dvema narodoma ter razlog, zakaj ne moremo živeti v miru.

S. I.: Kako drugi Izraelci vidijo okupacijo Palestincev?
      L. V.: Razumevanje dejanskih posledic okupacije za Palestince v izraelski družbi ni razširjeno. Čeprav ljudje vedo, da Palestinci živijo nedaleč stran od njih, jih nikoli ne srečajo ali obiščejo. Izraelec lahko živi v Tel Avivu, ki je z avtom le 20 minut oddaljen od palestinskega ozemlja, ter v življenju še nikoli ni srečal Palestinca z izjemo seveda takrat, ko je nosil izraelsko vojaško uniformo. Tako najverjetneje prvič srečajo Palestinca kot vojaki, ki vdirajo v njihove vasi. To pomeni, da povprečen Izraelec nima pojma o tem, kakšno je življenje Palestincev.

S. I.: Ti si po drugi strani srečal veliko Palestincev.
      L. V.: Moja izkušnja je bila povsem drugačna. Tako sem večinoma prišel v stik s Palestinci prek humanitarnih in političnih organizacij, s katerimi sem sodeloval v aktivnostih, kot je npr. sajenje oljk, potem ko jih je izraelska vojska na silo izrula. Prav tako sem pomagal spremljati palestinske otroke v šolo ter sodeloval pri demonstracijah in drugih aktivnostih proti gradnji zidu apartheida in kraji palestinske zemlje.

S. I.: Kako ti kot mlad fant vidiš prihodnost za Izraelce in Palestince? Ali boste lahko kot dobri sosedje nekega dne živeli v miru?
      L. V.: Prepričan sem, da bomo nekega dne živeli skupaj v miru. Vendar to lahko dosežemo le, če sedemo skupaj in dosežemo sporazum kot dve enakovredni strani. Na žalost pa se Izrael obnaša, kot da je izoliran otok v regiji. Vendar če izoliramo sebe od svojih sosedov, ne gradimo zidov le v naravi, temveč tudi v naših glavah. Ne izključujemo le njih, temveč tudi sami sebe ograjujemo v geto. Verjamem, da lahko dosežemo sporazum med Izraelci in Palestinci, ki bo razdelil zemljo za dva naroda: Izrael in Palestino z dvema prestolnicama v Jeruzalemu ter sporazum o vrnitvi palestinskih beguncev do neke mere ali pa v zameno primerno kompenzacijo. Pravzaprav obstajajo realistične rešitve: nekaj pomembnih izraelskih in palestinskih politikov se je že strinjalo glede nekaterih pobud, vendar jih trenutno vodstvo v Izraelu in ZDA ne podpira. Potreben je čas, vendar sem prepričan, da bo med nami zavladal mir. Na koncu koncev mir dosežejo ljudje in ne politiki.

Lior Volynitz se je 17. oktobra 2006 pojavil pred komisijo izraelske vojske za ugovor vesti, kjer je izjavil, da odklanja služenje vojaškega roka. Komisija je Liorja uradno prepoznala kot ugovornika vesti in ga zato oprostila služenja vojaškega roka. Lior je napisal sledečo izjavo, s katero je pojasnil svojo odločitev za odklonitev služenja v izraelski vojski.
      "S kontrolnimi točkami in pridrževanjem, z vpadi vojske in bombardiranjem, z umori in ugrabitvami, z zidom ločevanja in diskriminacijo, je izraelska politika sama po sebi zadosten razlog za odklonitev služenja v vojski, ki počne takšne vojne zločine. Četudi to še ni vse, ceno takšne politike ne plačujejo le sosedje Izraela, temveč prav tako tudi mi, Izraelci.
      Politiki bodo izstavili račun za zadnjo vojno proti Libanonu na račun tistih, ki so upravičeni do socialnih ugodnosti. Cena novih oklepnih vozil, ki jih je naročil obrambni minister Amir Peretz, bo naložena na ramena odpuščenih delavcev v naslednji privatizirani družbi. Ceno za umor libanonskih civilistov bodo plačale žalujoče družine v Izraelu. Po nekaj letih pa bomo tudi vsi Izraelci plačali ceno, ko se bomo spraševali: 'Zakaj nas tako sovražijo?'
      Med zadnjo vojno sem bil zadosti star, da bi bil vojak. Imam visok vojaški profil (97), tako da bi me zagotovo poslali v Libanon. Mogoče bi ubogal ukaze, brez da bi dvakrat pomislil - brez težav. Vendar ne bom vojak. Medtem ko je divjala vojna, sem se udeležil aktivnosti proti prelivanju krvi in proti politiki, ki domneva, da se vsak politični problem mora rešiti z vojaškimi metodami.
      S svojo odklonitvijo pošiljam sporočilo drugim vojakom in bodočim rekrutom. Rad bi, da vedo, da obstaja druga pot. Moje sporočilo je naslovljeno tudi na vse ljudi, ki so trpeli zaradi izraelske politike. Rad bi, da vedo, da obstajajo Izraelci, ki so drugačni. Iskreno upam, da bom s svojim početjem prispeval, četudi v majhni meri, k temu, da bo izraelska družba bolj pravična in miroljubna."