Ženske: izključena večina v iraški politični rekonstrukciji
Emma Bonino

Kairo, Egipt - Brez jasno določenih prednostnih nalog lahko dosežemo zelo malo, tako v politiki, kot tudi na kateremkoli drugem področju. Kot politična osebnost sem vedno verjela v primarnost človekovih pravic in osebne svobode. To dvoje mora biti na prvem mestu, pred in nad vsem drugim, ne glede na to, kako pomembno je kaj drugega, kot na primer prizadevanje za pravično razdelitev bogastva ali enakopravnost spolov. To govorim kot ženska: človekove pravice in osebna svoboda sta resnično človeški in se nanašata na vsakega od nas, bogatega ali revnega, moškega ali žensko.
      Konec tiranije Sadama Huseina je samo prvi pogoj novega političnega reda, ki bo temeljil na človekovih pravicah in osebni svobodi v Iraku ter - upajmo - v celotni regiji. A tudi če sprejmemo to domnevo in sprejmemo tudi predpostavko, da je najprej na vrsti demokracija in pride vse drugo na vrsto kasneje, začne v tej začetni fazi iraške politične reforme izstopati zelo vznemirljiva značilnost: zelo očitna in absurdna zapostavljenost žensk.
      Na prvi konferenci za izvolitev nove vlade pod pokroviteljstvom ZDA v Bagdadu je bilo prisotnih le pet žensk od skupno 300 delegatov. Ena od teh petih, Zainab Al-Suwaij, je 23. maja za The New York Times z razočaranjem in upanjem obenem opisala, kako je bilo "govoriti pred morjem moških, vključno s šejki in duhovniki". Druga, Safia Taleb Al Souhail, potuje po Iraku in drugih prestolnicah v regiji ter zbira podporo, da bi z njo popravila nesprejemljivo situacijo.
      Kar 55 odstotkov Iraške populacije predstavljajo ženske. Zahvaljujoč dvema desetletjema vojn pod Sadamom Huseinom je v Iraku več žensk kot moških. Ali je sploh mogoče izgraditi demokracijo v Iraku brez njihovega polnega sodelovanja? Lahko kar prezremo ideje, moč in željo več kot polovice celotne populacije - še posebej, če upoštevamo, da so ženske v Iraku visoko izobražene, še posebno v primerjavi s povprečjem v regiji ali z Afganistankami?
      V po-talibanskem Afganistanu je bilo več temeljitih poskusov, da bi ženske vključili v proces izgradnje demokracije in politične rekonstrukcije. V novi vladi sta dve ženski na ministrskih položajih, za kar ima največ zaslug svetovna internetna kampanja (satyagraha), ki jo je sprožila Transnacionalna radikalna stranka. Kampanja je svoj vrhunec dosegla z enodnevno gladovno stavko, ki se je je decembra 2001 udeležilo več kot 6000 ljudi.
      Ali lahko potem zaključimo, da je Irak na začetku? Moramo začeti s podobno kampanjo? Ali ni dovolj jasno, da mora iti proces osnovanja političnega sistema v Iraku še dlje kot v Afganistanu in to na vseh ravneh od dna do vrha, če hoče biti vzor celotni regiji ali celo svetu?
      Vključitev in podpiranje žensk mora biti od vsega začetka sestavni del procesa izgradnje demokracije ter procesa politične in gospodarske rekonstrukciji Iraka. Ženske morajo biti steber tega procesa - zavoljo demokracije same, zavoljo človekovih pravic in osebne svobode, ter s tem tudi zavoljo iraških žensk in moških. To načelo so sprejeli v številnih resolucijah Združenih narodov, posebno UNSC 1325. Poročilo Združenih narodov o arabskem razvoju je glede tega še bolj odkrito.
      7. maja 2003 je ameriški minister Richard Armitage za BBC Radio 4 o vključevanju politične rekonstrukcije Iraka izjavil: "Če je kje področje, za katerega menim, da najbrž zaostaja ... potem je to zastopanost žensk." V Veliki Britaniji je članica parlamenta Joan Ruddock kar nekajkrat javno govorila o tem problemu. Sama sem se zelo potrudila v Evropskem parlamentu in delegacija Evropskih žensk bo kmalu odpotovala v Irak, za kar gre zahvala predsednici Ženskega komiteja v Evropskem parlamentu, Anni Karamanou.
      Vse to je dobro in dobrodošlo. Vendar pa to še vedno ni dovolj za mobilizacijo svetovnega javnega mnenja, za kar si med drugimi prizadeva Transnacionalna radikalna stranka. Ta problem si zasluži kar največjo medijsko pozornost, ki je bistvenega pomena, če želimo doseči vsesplošen odziv. Kdo ve, morda pa bo ta problem rešilo že samo mirovniško gibanje.
      (IPS)

Emma Bonino je članica Transnacionalne radikalne stranke in poslanka v Evropskem parlamentu.