Združeni narodi: pogled od znotraj
S Federicom Mayorjem Zaragozo se je pogovarjala Carmen Font

Profesor Federico Mayor Zaragoza (rojen v Barceloni v Španiji leta 1934) je spoštovana osebnost v Španiji in na tujem zaradi svojega neutrudnega dela za mir in razvoj. V poznih 70-tih in zgodnjih 80-tih letih je bil profesor Mayer, po poklicu biokemik, na več visokih ministrskih položajih v španski prehodni vladi in pozneje kot član Evropskega parlamenta. Med svojim mandatom kot generalni direktor Unesca v letih med 1987 in 1999, v času, ko je poslanstvu organizacije dal nov zagon in delal v smeri ustvarjanja programa "Kultura miru", si je pridobil prepoznavnost v širokem mednarodnem merilu. Generalna skupščina OZN je po njegovih smernicah odobrila 'Deklaracijo in program delovanja za kulturo miru' (september 1999), ki predstavlja najvišjo aspiracijo te organizacije tako s konceptualnega kot tudi praktičnega stališča. Leta 1999 se je odločil, da se ne bo potegoval za tretje imenovanje pri Unescu in je ob vrnitvi v Španijo ustanovil Fundacion Cultura de Paz. (fundacija za kulturo miru), katere predsednik je.
      Profesorja Federica Mayorja sem srečala na sedežu Fundacion Cultura de Paz v Madridu, kjer je osvetlil razloge za slabitev mednarodnih ustanov.

Share International: Jasno ste se opredelili proti vojni v Iraku in v osnovi proti vsakemu oboroženemu konfliktu. Eden glavnih argumentov Busheve admin istracije za vojno v Iraku je bil ta, da so v zvezi s Saddamom Husseinom izčrpali vsa diplomatska sredstva in da so se morali poslužiti vojne, da bi dosegli mir in svobodo. Kako lahko torej prepričamo voditelje, da lahko najdejo pot do miru s pogovori, ne glede na to, kako velike razlike so med njimi?
      Federico Mayor Zaragoza: Američanom bi povedal, da smo leta 1945 imeli radi njihov Pax Americana, da pa se nam gnusi ta iz leta 2003. Američani so bili tisti, ki so po drugi svetovni vojni dejali: "Poiskati moramo smernice na svetovni ravni, demokratičen okvir za globalno sožitje."
      V San Franciscu so ustvarili Združene narode; sistem Brettona Woodsa je odprl pot Svetovni banki, ki se je sprva imenovala Banka za obnovo in razvoj, čeprav smo to v veliki meri že pozabili. Združeni narodi obstajajo prav zato, ker smo se "mi, ljudje, odločili, da bomo svoje otroke zaščitili pred grozotami vojne." To je nekaj, kar moramo odobravati, kajti Američani niso dejali "mi smo zmagali v vojni" - šli so dalje od tega.
      Kako torej, da je Amerika po vseh teh letih postavila Združene narode na stranski tir in jih uporablja zgolj na način, kot ji ustreza? Amerika ne more uporabljati Združenih narodov, kot da bi bili mednarodna humanitarna organizacija. ZDA pravijo, da lahko Združeni narodi sodelujejo pri obnovi Iraka šele, ko bo Busheva admin istracija podpisala najpomembnejše pogodbe s podjetji, ki bodo sodelovale pri obnovi. Združeni narodi se morajo na to jasno odzvati: "Ne, nismo humanitarna organizacija in tudi ne organizacija za obnovo. Tu smo, da postavimo smernice, da delujemo in da obsojamo dejstvo, da niste sledili poti Združenih narodov."

SI: Kaj bi torej bilo potrebno, da bi vsi narodi začeli spoštovati Združene narode?
      FMZ: Kot sam to razumem, potrebujemo nekatere moralne vrednote, ki bodo sprejete in jih bodo uporabljali vsi. Zapisane so v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Ne pozabimo, da je bila Američanka Eleanor Rosevelt tista, ki je o teh pravicah zelo odkrito govorila. Veljajo za vse.
      Sam sem na primer protestiral pred intervencijo na Kosovem. V tem primeru je bilo načelo prekršeno in ko je načelo prekršeno, je uničenje veliko, ljudje umirajo, nastane zmeda in mnogi izgubijo natanko tisto luč, ki jo potrebujemo v temačnih časih. Marca 1999 sem dejal: "Kot generalni direktor Unesca obsojam to invazijo". Čeprav so bili motivi pravilni, bi morali postopati skozi že vzpostavljene kanale; če se jih Združene države, Nato in druge evropske sile ne držijo, zakaj naj bi to storila Rusija v Čečeniji ali Kitajska na Taiwanu?
      Potrebujemo globalni referenčni okvir za vzpostavitev norm, kjer bodo kršitelji vedeli, da obstajajo mehanizmi kaznovanja. Okrepiti moramo mednarodne organizacije in to je razlog, zakaj sodelujem v projektu Politehnične univerze v Kataloniji v Španiji, ki je poznana kot Ubuntu [tradicionalni afriški izraz za človečnost in delitev], ki se bori za bolj učinkovit, vzoren in demokratičen sistem mednarodnih organizacij.

SI: Kakšna je glavna naloga Fundacion Cultura de Paz?
      FMZ: Da v praksi uresniči deklaracijo in načrt aktivnosti, ki ju je Generalna skupščina Združenih narodov septembra 1999 soglasno sprejela. Kot sem bil v Unescu, sem spoznal, da nad nami vršijo pritisk in da se želje manjšine vsiljujejo večini. To je zakon najmočnejšega. Pomislil sem, da je skrajni čas, da rečemo 'dovolj je bilo', kajti cena v številu življenj in trpljenju je tako visoka, da si moramo vsi prizadevati, da enkrat za vselej končamo nasilje in vsiljevanje. Moramo razglasiti, da so vsa človeška bitja enaka v smislu dostojanstva in svobode - in, kot pravi prvi člen Splošne deklaracije človekovih pravic, moramo živeti v "duhu bratstva". In to je to. Vse je tako preprosto in obenem tako zapleteno. Ne morem več sprejeti, da nekateri voditelji v imenu ljudi in demokracije nadaljujejo z uporabo sile. Na začetku novega stoletja in tisočletja je napočil čas, da začnemo razpravljati o vprašanjih, da bi našli ali ustvarili konkretne rešitve.

SI: Ta duh se je izrazil v nedavnih protivojnih pohodih po svetu.
      FMZ: Natančno tako. Verjamem, da je bil 15. februar 2003 trenutek velikega upanja in po mojem mnenju morda predstavlja glavno zgodovinsko prelomnico. Čas je, da glasno povemo, da želimo na prizorišču ljudi. Če pogledate, kaj se je dogajalo v preteklosti, vidite, da se ljudje niso nikoli pojavili. V opisih tistih časov so prikazani le vplivni posamezniki, kot na primer politični voditelji ali duhovniki. Običajni ljudje so manjkali in sedaj je čas, da prisluhnemo njihovemu glasu. To je kultura miru.

SI: Ali menite, da vojna v Iraku predstavlja neuspeh mednarodnih organizacij, posebno Združenih narodov? Mnogi strokovnjaki in običajni državljani menijo, da je odločitev Združenih držav, da ne bodo počakale na naslednjo resolucijo ZN, ki bi odobrila napad na Irak, oslabila Združene narode.
      FMZ: Mednarodne organizacije, posebno Združeni narodi, so bile tedaj že zelo oslabljene. Bile so oslabljene pred vojno in so krhke sedaj. Na mednarodni ravni lahko vidimo popolno nekaznovanost: davčna nebesa, trgovanja vseh vrst, različna sramotna dejanja, vključno z vojno v Iraku, ki je nepotrebna in nezakonita vojna, ki je kot že rečeno, prestopila mejo zakonskega reda na mednarodni ravni.
      Po mojem mnenju so Združene države prevzele izjemno odgovornost, kajti od drugih pričakujejo, da bodo spoštovali določena pravila Združenih narodov, katerih same ne spoštujejo. Od Iraka zahtevajo, da jih spoštuje, obenem pa vedo, da Izrael vsak dan krši prav ta pravila. Združene države so svetu vsilile Pax Americana, a ne vedo, kako naj sedaj ravnajo kot zmagovalci. Dan potem, ko je vojska Združenih držav zavzela Bagdad, so ljudje začeli ropati in je prevladala zmeda. Zakaj? Zato, ker Združene države niso sposobne ustrezno obvladati povojnega obdobja. Vojne običajno naredijo stvari slabše, kot so bile poprej.

SI: In v tem posebnem primeru v Irak, bi bila prava rešitev .?
      FMZ: Če mednarodna skupnost verjame, da je treba osebo, kot je Saddam Hussein, odstraniti z oblasti, kajti očitno je bil tiran, je prva stvar, ki jo je treba narediti, ustanovitev Komisije za resnico - potem bi lahko nadaljevali do sodnega procesa in pri tem spoštovali sistem Združenih narodov. Zakaj so Združene države proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču? Zato, ker ne želijo slediti poti, ki obravnava konflikte na naraven način.
      V preteklosti so Združene države raje uporabljale silo. V 70-tih so na primer ZDA menile, da čilski predsednik Allende ni bil dober voditelj, čeprav je bil izvoljen po demokratični poti. Združene države so odstranile Alen deja in postavile na oblast Pinocheta. Enako so naredili v Nikaragvi s Somazo in v Argentini z Videlo in Massaro. Podobno usmeritev so Združene države pokazale, ko niso podpisale Kjotskega sporazuma zaradi 'notranjih razlogov', medtem ko je v nevarnosti zdravje celotnega planeta.
      Jaz ter mnogi uradniki in običajni ljudje pravimo: "Demokracija da, seveda, toda na svetovni ravni, ne le lokalno." Združene države bi morale biti prva država, ki bi sprejela globalno demokracijo. Ne morejo zahtevati od drugih, da upoštevajo Ženevsko konvencijo, kar se tiče skrbi za ameriške zapornike, medtem ko imajo same afganistanske zapornike v Guantanamo Bayu, na Kubi.
      Če je res, kar pravijo ameriški voditelji, namreč da so glavni branitelji človekovih pravic, potem naj vsaj obravnavajo vse ljudi na enak način. Ne vidim, da bi Združene države ali Velika Britanija obravnavale smrtne žrtve Afganistancev ali Iračanov na enak način kot smrtne žrtve zaveznikov. Smrti Palestincev očitno niso enako pomembne kot smrti Izraelcev. Ob vsem tem sem zelo resen in bom nadaljeval z javnim obsojanjem voditeljev, ki se odločajo za uporabo nasilja.

SI: V zraku je čutiti, da bi Združeni narodi morali delovati bolj odločno, da bi se izognili vojni, da so nekakšna pasivna organizacija in da bi se morali upreti državam ali voditeljem, ki želijo manipulirati z njo.
      FMZ: Organizacija združenih narodov ni organizacija sama zase, ampak zbor narodov. Vsi smo upali, da bo s tem, ko je berlinski zid padel - po zaslugi velikega državnika Mihaela Gorbačova - svet prejel obljubljene 'dividende miru'. Mislili smo: "Končno bomo dobili 2 milijardi dolarjev dnevno, ki jih kakšna velika sila potroši za oboroževanje; praznujmo dejstvo, da bodo Združeni narodi prejeli nekaj tega denarja, morda 10, 20 ali 30 odstotkov." Toda potem so nam bile dividende miru odrečene, prav tako preoblikovanje Združenih narodov. Fraze 'mi, ljudje' ni bilo slišati. Amerika je ta čas uporabila za izgradnjo G7 in G8 in je malo po malo utišala Združene narode. To se sedaj dogaja: glas Združenih narodov je bil utišan.
      Nedavno so nekatere dežele dvignile svoj glas. Ponosen sem na način, kako sta ravnali Mehika in Čile, čeprav sta poznali tveganje, v katerega se spuščata, ko sta Združenim državam povedali, da ne vidita nobenega objektivnega razloga za vojno proti Iraku. Bravo za Francijo in tiste narode, ki so odkrito dejale: "Ne vidimo, da je to, kar nam pravijo Združene države, resničnost."
      Ko sem videl španskega predsednika Joseja Mario Aznarja v parlamentu, kako pravi: "Takšni in takšni ljudje so bili ujeti, ko so posedovali strupene snovi," sem se spraševal, ali je predsednik vedel več kot jaz. Zanimali so me laboratorijski rezultati - ne zato, ker bi te strupene snovi opravičevale vojno - proces razoroževanja in pregledi obstajajo prav zato, da bi odstranili nevarne zaloge orožja. Zanimalo me je, če bi Saddam Hussein, kljub temu, da je bil tiran, zares na takšen način lahko ogrozil svetovno stabilnost. Ko pa so laboratoriji potrdili, da so te domnevno strupene snovi samo neškodljiva čistilna sredstva, ko je britanska obveščevalne službe ugotovila, da tisti ljudje niso bili povezani s Sadamom Huseinom ali Al Kaido, ko domnevnega orožja za množično uničevanje ni našel nekdo, ki je za to delo tako usposobljen, kot je Hans Blix, potem bi morale druge dežele Združenim državam povedati: "Ne pretvarjajte se, da branite mednarodno pravo." Sekretar Združenih narodov Kofi Annan je jasno povedal, da je vojna v Iraku nezakonita, da je bila začeta kljub nasprotovanju Združenih narodov in v nasprotju z odločitvijo večine v Varnostnem svetu Združenih narodov.

SI: Ali mislite, da je jedro težav pravica veta v Varnostnem svetu?
      FMZ: Ne, ne verjamem da je to glavna težava. Pravico veta bi morali popraviti, kot tudi mnoge druge vidike Organizacije združenih narodov - čeprav nihče natančno ne ve, kako. V zadnjih 30 ali več letih je bilo izdelanih na stotine študij in predlogov za rešitev, kako nadomestiti pravico veta in zagotoviti, da vplivni narodi nimajo nesorazmerno večjega vpliva v organizaciji. En predlog je na primer ta, da se veto ohrani samo v izjemnih primerih; drugi predlog je preureditev Varnostnega sveta. Na primer, ali ni nepredstavljivo, da se sprejemajo odločitve brez upoštevanja dežel z zelo številnim prebivalstvom, kot so Indija, Brazilija ali Nigerija, ki niso članice Varnostnega sveta?
      Vsa ta vprašanja so bila predmet preučevanja, toda v 70-tih let je bilo stališče ZDA: "Raje delamo brez OZN, podpiramo Pax Americana." To prestavlja začetek sedanje prevlade, ki je dosegla vrh v izjemni rani 11. septembra.

SI: Ali so Združeni narodi po vašem mnenju zmožni vzpostaviti pravilne prioritete v svetu?
      FMZ: Organizacija združenih narodov ne - toda združeni narodi sveta, da. Sedanja organizacija, ki jo vidimo sedaj, ne, toda okrepljeni Združeni narodi, da.
      Mi, velika večina ljudi, ki smo osupli nad tem načinom vodenja stvari, ki je v nasprotju z demokracijo, želimo povedati, da obstajajo drugačne ekonomske in socialne rešitve, da obstajajo tudi drugačne okoljske, kulturne in moralne izbire. Nesprejemljivo je, da se politiki odrekajo svoji odgovornosti za trg - to je uničujoče. Očitno se trgi odločajo za dobiček na račun ljudi. Z drugimi besedami, prioritete so se spremenile in stvari moramo vrniti na njihovo pravo mesto. Združeni narodi lahko in bi morali pomagati vzpostaviti prioritete, toda sedaj ne delajo vsega, kar bi si želeli.

SI: Si obetate veliko za prihodnost?
      FMZ: Zelo žalostno je, da moram to reči, toda novo tisočletje začenjamo z eno najglobljih kriz v zadnjih desetletjih. Isti ljudje, ki so ustvarili demokracijo na mednarodni ravni, sedaj želijo ustvariti mednarodno hegemonijo. Toda na srečo obstajajo mediji, obstajajo kamere, ki posnamejo, kaj se dogaja in tako voditelji ne morejo delovati povsem tako, kot se jim zdi ali ravnati na določen način, ker naj bi bilo v vojni vse dovoljeno. Tako sem obenem poln upanja za prihodnost, kajti voditelji, ki razmišljajo samo skozi uporabo sile, postajajo oprezni. Vedo, da bodo po vsej verjetnosti morali prisluhniti ljudem, ki vzklikajo na demonstracijah. Še pred kratkim jih niso poslušal, toda sedaj, da, jim morajo prisluhniti celo oni. In še nekaj, tisti ljudje, ki vzklikajo, lahko tudi predstavijo predloge, kar po mojem spremeni stvari. Od Ponto Alegra [svetovni socialni forum, Porto Alegre, Brazilija] naprej že obstajajo stvarni predlogi za spremembo smeri, ki jih Združeni narodi resno in iskreno preučujejo.

SI: Združene narode so v zadnjem času mediji in politični krogi močno kritizirali, ne samo zaradi očitne nesposobnosti, da bi ustavili vojno v Iraku, temveč tudi zaradi nesposobnosti odpraviti revščino in politično nestabilnost, še posebej v Afriki. Kaj po vašem mnenju za Afriko predstavlja pot naprej?
      FMZ: Najprej potrebujemo moralne smernice, primerne za ves svet. Reči moramo: "Znebimo se diktatur in delujmo skozi Združene narode." Zagotoviti moramo, da bodo zatirani ljudje lahko sami skrbeli za svoje blagostanje, ter jim omogočiti, da razvijajo svoje lastne vire. Določene države zanima le padec diktatur v državah, ki imajo velika naravna bogastva.
      Vprašali ste o Afriki: Poznam Afriko in ljubim jo, morda bolj kot katerikoli del sveta. 12 let sem polovico svojega časa preživel v Afriki. Naučil sem se, da imamo mi, ki živimo v razvitem svetu, veliko znanja, a le malo modrosti. Lahko rečem, da je modrost afriških žensk naravnost čudovita. To so ljudje, ki živijo v pravem pomenu besede. Mnogi ljudje, ki živijo v bogatih četrtih globalne vasi, v resnici ne živijo v pravem pomenu besede: nimajo časa, da bi razmišljali, ne trpijo, ne čutijo, ker so preplavljeni z informacijami, ne ustvarjajo, ne izumljajo novih poti - ker ne živijo pod zadostnim pritiskom. To pa obstaja v Afriki, kjer premorejo pogosto nepismene ženske čudovito modrost, saj se morajo vsak dan znova znajti, da bi preživele od zore do mraka; to je čudovito z vidika človeške zrelosti.
      Ne smemo biti arogantni; v zgodovini se je zgodilo mnogo genocidov, ki smo jih dovolili. Nihče ni posredoval, ko je med leti 1975 in 1979 Pol Pot pobil 2 milijona ljudi. Enaki standardi morajo veljati za vse. Ne moremo kar iti v Afriko in, kot sem že prepogosto videl, reči: "Narediti morate to in ono in bodite previdni, ker so Afričani skorumpirani ljudje."
      Najprej pometimo pred svojim pragom, glede na to, da države razvitega sveta niso ravno zgled transparentnosti. Seveda je korupcija prisotna tudi v Afriki - najdemo jo pri nekaterih voditeljih in večjih podjetjih; vendar pa so navadni ljudje popolnoma drugačni. Ne moremo reči "črni Afričani so skorumpirani". Skorumpirani so tisti, ki so v stiku z osiromašenimi (ne revnimi) državami. Prav tako pa mi nismo izpolnili naših obljub, kot na primer 0,7 % našega bruto domačega proizvoda ali pa velike investicije. Le izkoristili smo njihovo bogastvo. Samo pomislimo na najdišča plina in fosfatov v severni Afriki, ki jih uporabljamo v Španiji. Ne moremo reči, da so Afričani skorumpirani; saj smo mi tisti, ki izčrpavamo ta kontinent in jim včasih v zameno dajemo prav smešno plačilo.
      Pred nekaj leti sem med nekim srečanjem v Kanadi, kjer smo si prizadevali pričeti z različnimi projekti v Afriki, zastavil naslednje vprašanje: "Kdo je lastnik diamantov, zlata, rudnikov in ribolovnih območij v Afriki?" Mnogi delegati - in prav vsi so bili predstavniki razvitih držav - so se pritoževali, da je bilo v Afriki izjemno težko delovati zaradi velike stopnje korupcije. Niso verjeli v afriške ljudi.

SI: Pred nekaj tedni smo bili priča ropanju v iraških muzejih, kjer so roparji pokradli neprecenljive zgodovinske primerke. Kmalu za tem so se delegati in strokovnjaki iz UNESCA, britanskega The British Museum, francoskega Louvra, ruskega Hermitaga in mnogih drugih umetnostnih institucij zbrali, da bi dobili nazaj izgubljene primerke in povrnili škodo. Če bi še vedno bili predsedujoči UNESCA, ali bi prav tako sklicali takšno srečanje in to tako hitro?
      FMZ: V času, ko sem imel čast voditi UNESCO, me muzeji niso preveč skrbeli. Resnično me zanimajo le ljudje. Odkrito rečeno, resnično obžalujem, da današnji UNESCO, ki pripada sistemu, ki je bil "utišan", ni protestiral proti številu žrtev, temveč se namesto tega pritožuje zaradi muzejev.
      To ni njegova vloga. Njegova naloga je "graditi miselnost ljudi, da branijo mir". Narobe je izključiti UNESCO iz trenutnih svetovnih problemov, kot da bi bila njegova edina pristojnost umetnost skupaj z muzeji; to je način za ublažitev strahov glavnih mednarodnih institucij.
      Združeni narodi imajo vest in ta vest je UNESCO. Njegova ustanovna listina določa: "UNESCO mora vzpodbujati intelektualno in moralno solidarno človeštvo." Ko sem slišal za ropanje v Iraku, je bil moj prvi komentar: "Sram naj bo države napadalke, ki na vhode muzejev niso postavile stražarjev." Odkrito rečeno, zame je rop tehnična stvar in nikdar nisem polagal posebne pozornosti na take stvari. Pred nekaj leti mi je nekdo rekel: "Federico, piramida Al Jizah ima zlomljeno uho." Odgovoril sem mu: "Ne skrbi, nekega dne bomo to uredili." Na srečo je kamen moč restavrirati in končni rezultat je čudovit. Ne moremo pa restavrirati izgubljenega človeškega življenja. To bi morala biti glavna skrb UNESCA. Kot vest sistema Združenih narodov bi UNESCO moral obsoditi vojno v Iraku, ne pa da povzdigne svoj glas, ko gre za krajo umetnin.

SI: Vzpostavljanje "varstva miru" je veliko bolj pomembno, kot zagotavljanje odsotnosti vojne. To je bolj stanje bivanja.
      FMZ: Na nek način je. Takšno varstvo mora imeti korenine v vzgoji in izobraževanju, kot tudi v moralnih in etičnih principih, kot je to navedeno v listini UNESCA. Če Združeni narodi delujejo le kot humanitarna agencija, izvajajo nalogo, ki ni njihova. In ko je UNESCO vdan nečemu drugemu, kot pa vzpostavljanju varstva miru (skozi demokracijo, vzgojo, izobraževanje ter razvoj), potem gre po napačni poti.
      Ustanovna listina UNESCA je eden najbolj prosvetljenih dokumentov, ki sem jih kdajkoli prebral. Zato sem rekel svojim kolegom na sedežu UNESCA v Parizu: "Nimate službe, imate poslanstvo! Če ste nekoliko depresivni, preberite pred spanjem preambulo ustanovne listine UNESCA." Naša funkcija je popolnoma človeška. Uradnikom in navadnim državljanom razlagamo: "Ne bodite neaktivni, ne bodite tiho; izrazite svoje ideje, govorite, izrazite nestrinjanje, predlagajte, govorite jasno in glasno. Sicer začnejo ljudje po malem govoriti: 'Ta svet je pač takšen, kot je, ničesar ne moremo storiti.'"
      Takšno prepričanje vodi v odrivanje na obrobje in v sprevračanje velikih funkcij mednarodnih institucij v trivialnost. Združeni narodi ne pripadajo ZDA, Franciji ali Rusiji; to so Združeni narodi vseh ljudi. Uvesti moramo načelo, da nobena država ni prevelika, da bi se kaj naučila in nobena ni premajhna, da bi lahko koga kaj naučila. Vedno pravim, da smo v fazi prehoda iz sistema, kjer zmagajo močni, v sistem, kjer ima moč razum.

SI: ZDA trenutno niso članica UNESCA, predvsem zato, ker so zavrnile "Novi informacijski red" , politiko, ki jo je v 80- tih podpiral vaš predhodnik pri UNESCU, Senegalčan Amadou Mbow in ki je zahteval pravico cenzuriranja javnih informacij. Menite, da je bil izstop ZDA iz UNESCA upravičen?
      FMZ: V času Clintona so ZDA ugotovile, da je bilo zmotno prepričanje, da UNESCO predstavlja grožnjo svobodi govora. Američani so mislili, da je bila najboljša pot do diskreditacije Združenih narodov diskreditacija njihove najbolj intelektualne institucije. Motili so se, kajti UNESCO je edini, ki ne potrebuje dolarjev, saj ima svojo lastno moč - njegovi viri so njegove ideje in ideali. In tako so se ZDA v osemdesetih letih umaknile iz UNESCA in s seboj vzele 25 % delež celotnega proračuna. S seboj so potegnili Margaret Thatcher in tako odvzeli še 5 % celotnega proračuna (Velika Britanija se je leta 1997 vrnila v UNESCO). Pričakovali so, da bo UNESCO popolnoma propadel. Izkazalo se je, da ne samo, da ni potonil, svoje delo nadaljuje s pomočjo drugih skladov in ne z dolarji. Američane je presenetilo dejstvo, da UNESCO ni tisti, ki podpira cenzuro, temveč je resnica prav nasprotna: UNESCO zagotavlja prosti tok idej skozi besedo in sliko. Je svetovni čuvaj svobode in izražanja.

SI: Prav ZDA so bile tiste, ki so se pritoževale nad tem, da Novi informacijski red izpodbija njihovo svobodo izražanja, ker jo na nek način omejuje.
      FMZ: Res je obstajala komisija UNESCA, ki je bila pod vplivom lastnikov nekaterih medijskih hiš, ti pa so bili mnenja, da takšen red lahko ogroža njihovo svobodo izražanja. Kakorkoli že, preveč svobode se ne reši z manj svobode, temveč z več svobode. Povedal sem jim: "Ne skrbite, če gre za denar, pridite nazaj, kajti ponovno bomo jasno povedali, da verjamemo v prvi člen ustanovne listine UNESCA, ki pravi, da verjamemo v svobodo izražanja." Ni bilo odziva. Leta 1995 pa je Clintonova administracija po seriji študij in revizij povedala, da je ponovno v interesu ZDA, da postane članica UNESCA; povedali so, da je edini problem ta, da je bil takrat predsednik komiteja za dotacije proti spreminjanju takratnega status quo. Odvrnil sem, da je čudovito, da se želijo vrniti; da me finančna plat pravzaprav ne skrbi preveč in da bomo zmogli. Jasno izražena želja ameriškega predsednika po ponovnem vstopu v UNESCO torej izhaja iz leta 1995, čeprav, kot vemo, se še ni uresničila. Pred kratkim je predsednik Bush prav tako izrazil željo po ponovnem članstvu - zgolj zaradi politične koristi, saj se je hotel zasidrati v središču sistema Združenih narodov; kakorkoli že, kot se je izkazalo, ni spoštoval resolucije Združenih narodov.

SI: Po mnenju mnogih poročevalcev in navadnih državljanov je to bil očiten primer unilateralizma.
      FMZ: Menim, da so ZDA preskočile od oligarhije k hegemoniji in so nase prevzele veliko odgovornosti v mednarodnem okolju, za kar pa jim manjka smernic. Neopravičljivo je, da trgujemo z drogami in orožjem, nismo pa sposobni kaznovati trgovanja na mednarodni ravni in tako prevladuje nekaznovanost. Na lokalni ravni imamo demokracijo in sodstvo; na višjem nivoju pa nimamo ničesar. Za to so odgovorne ZDA, ker so hotele, da bi odločala le ena država - ZDA same.
      ZDA ne morejo biti stražar sveta. Bila je Pax Romana, Pax Hispanica, Pax Britannica in vse so razpadle, kajti ena sama država ne more vladati svetu. ZDA so ustvarile multilateralizem. Najboljši nasvet, ki ga lahko damo ZDA (občudujem ZDA kot državo), je ta, naj še enkrat premislijo o nedavni preteklosti in ustanovijo nekakšno komisijo resnice ter tako poskušajo uvideti, kaj je njihovo vodstvo v preteklosti mislilo in storilo. Morda bi sami Američani rekli: "Ponovno obudimo duh iz leta 1945," kajti takrat so dejansko bili vodje multilateralizma, vodje demokracije; zdaj pa bi bili radi vodje denarnih mogotcev, hegemonije in menim, da je to strašna napaka, ki jo morajo popraviti.

SI: Ste o tem govorili z vladnimi uradniki iz različnih držav?
      FMZ: Da, prav o tem primeru sem govoril s francoskimi vladnimi uradniki, prav tako pa sem govoril s Francozi, ki so ponosni na stališče, ki jo je sprejela njihova vlada, prav tako kot so Čileanci in Mehičani ponosni na svoje stališče. Ponosni so na svoje države, saj verjamejo, da so njihovi vodje ravnali prav (v zvezi z vojno v Iraku). Prijatelju vedno poveš resnico. Če si moj prijatelj, mi ne boš dovolil narediti napake, ali ne? Prijatelj ti pove, kar misli, čeprav se morda ne boš strinjal. Tukaj ni prostora za podrejanje. Verjamem, da živimo v času, ko lahko sprejemamo odločitve, ki lahko ustvarijo zelo temno prihodnost za človeštvo; ali pa izberemo blesteče obzorje, če smo sposobni iz te krize potegniti kar največ, kajti vsaka kriza sčasoma pomaga oblikovati nekaj novega, kot alternativo že uhojenim potem.

SI: Ali mislite, da globalizacija - danes v središču vsake razprave o deželah tretjega sveta - ni odgovorna le za to, da dovoljuje nepravičen gospodarski sistem, temveč tudi za to, da postajamo neobčutljivi za potrebe drugih? S tem pridemo do vprašanja delitve dobrin.
      FMZ: To je čudovito vprašanje. V dobesednem pomenu delitev pomeni razdeljevanje; to pomeni, da ko nekaj imaš, moraš del tega dati drugim, tako da lahko vsak uživa v materialnih dobrinah, znanju, sredstvih ali čemerkoli drugem. Vendar temu danes ni tako: sramotno je, da ljudje vsak dan stradajo, medtem ko imamo mi, v razvitem svetu, hrane v presežkih. Navajeni smo videti pri poročilih, da je 20 ali 30 ljudi umrlo v nesreči in se zaradi tega nič kaj ne vznemirjamo.
      Vsako človeško življenje šteje, je čudež - vendar pa se ne zavedamo, da vsak dan 30.000 ljudi umre zaradi lakote. Takšen svet smo ustvarili s to znamenito tako imenovano globalizacijo, ki je po mojem mnenju čista laž, kajti ni vse globalizirano. Moje okolje, bogato območje, je resnično globalizirano. Ko pa gremo izven tega območja (ki predstavlja 17 odstotkov človeštva), spoznamo, da je gospodarska globalizacija izginila, saj lahko najdemo le lakoto in bedo. Le revščina je globalizirana - oprostite mi za to demagoško izjavo. Smejim se na primer, ko nekatera podjetja želijo poslati mobilne telefone v dežele tretjega sveta, ko pa polovica svetovne populacije še nikoli v življenju ni telefonirala. Globalizacija je lažna. Kar je resnično, so masovni marši po vsem svetu 15. februarja letos (2003). To je naše upanje, kajti vidimo, da je svet pričel govoriti.

SI: Ali lahko ta močan glas ljudstva pomaga k temu, da postavimo temelje za močnejše Združene narode?
      FMZ: Da, če smo jih sposobni okrepiti - vsi skupaj, vlade in ljudje - potem bodo Združeni narodi imeli svetlo prihodnost. Kajti moram vztrajati pri naslednji trditvi: Združeni narodi predstavljajo skupino narodov, ki se druži; to ni le institucija.

SI: Kaže, da svet ne bo boljši, če ne bo rešil bližnjevzhodne krize. Kateri koraki so po vašem mnenju potrebni, da bi našli mirno in zadovoljivo rešitev za Palestince in Izraelce?
      FMZ: Edini način je, da nadaljujemo mirovni proces, ki ga zelo dobro poznam, in ga ne smemo nikdar prekiniti. Ne pozabimo, da je bilo po uvodnem srečanju jeseni leta 1993 v Beli hiši prvo srečanje v Granadi v Španiji pod okriljem UNESCA. Bil sem dober prijatelj z Jicakom Rabinom, in za Izraelce in Palestince vidim pot naprej le, če bodo uspeli uresničiti sporazum iz Osla (ki je, mimogrede, rezultat srečanja, ki ga je spodbudila Marianne Holst, žena nekdanjega norveškega ministra za zunanje zadeve Jurgena Holsta). Ljudem, kot je Ariel Šaron, je treba povedati, da se takšne situacije ne rešujejo s provokacijami in terorizmom. Tudi vsem tistim, ki se žrtvujejo, fanatikom, nevednežem, ki žrtvujejo svoje življenje za pobijanje Izraelcev, je treba povedati, da to ni pravi način. Vse to ustvarja spiralo nasilja brez konca.
      Če želimo končati konflikt na bližnjem vzhodu, ne moremo kar pregnati palestinskega vodje in zaščititi izraelskega. Treba je sesti za isto mizo in reči: "Gospodje, po prekinitvi nadaljujmo tam, kjer smo se strinjali včeraj." Jicak Rabin je bil na pravi poti, torej je rešitev v tem, da sledimo pogodbi iz Osla.

SI: Vendar pa je bil sporazum iz Osla mogoč, ker je bil Rabin naklonjen ideji o ustanovitvi palestinske države.
      FMZ: Rabin je bil prepričan, da je ustanovitev palestinske države nujno potrebna. Takratni voditelji so bili prepričani, da mora biti Jeruzalem skupna prestolnica, kajti Jeruzalem pravzaprav nima prave meje, tam je ogromno naselbin, kot na primer Gruyere cheese. Edina izvedljiva rešitev je sožitje. Sicer pa si večina Izraelcev in Palestincev želi živeti skupaj v miru.
      Povedal vam bom lepo anekdoto in tako razložil, kaj mislim. Nekoč sem obiskal bolnišnico Hadassah v Jeruzalemu in njen direktor mi je razkazoval številne oddelke. Ker je vedel, da sem znanstvenik, mi je s še posebnim veseljem razkazoval vsako podrobnost, vključno z zdravnikom, ki je ravno takrat izvajal preiskave na neki ženski. Nato je eden od kolegov, ki so bili zraven na obhodu, dejal: "Doktor, ta ženska je Palestinka, ali ne?" Zdravnik se je obrnil proti ženski, jo pogledal in odvrnil mojemu kolegu: "Ne vem, tukaj imamo samo paciente." Lepo, kajne? Natanko to moramo storiti, da bi razumeli, da smo enaki in moramo zato drug z drugim ravnati kot takšnimi.
      Leta 1988 mi je Šimon Peres dejal nekaj, kar mora razumeti vsak: "Sčasoma bo nastopil mir, kajti živeti moramo v miru. Ob koncu leta 1987 sem bil na obisku pri Jaserju Arafatu v Tuniziji ob treh zjutraj in dejal mi je: "Mir bo, saj moramo živeti skupaj. Ne moremo se boriti s tistimi, s katerimi moramo živeti skupaj v isti hiši, v isti deželi."

Več informacij o Ubuntu: www.ubuntu.upc.es
Fundación Cultura de Paz: www.fund-culturadepaz.org

Združeni narodi: upanje za prihodnost (Maitrejevi komentarji o današnji in prihodnji vlogi ZN).
Spreminjajoča se vloga ZN