Zakon o človekovih pravicah za novo tisočletje
Fernando de Salas

Človekove pravice skupaj z mirom, demokracijo in razvojem določajo vodilna načela 21. stoletja. V prid njihovega razvoja in zaščite moramo vsi spoznati, da nismo samo gledalci, ampak tudi protagonisti. Kot taki pa jih lahko izboljšamo pa tudi naša naloga je, da jih. Človekove pravice so povezane s svetovnimi problemi in zato zahtevajo univerzalne rešitve.
      Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki so jo ratificirali Združeni narodi leta 1948, je v 30 členih razglasila enakost pred zakonom, pravico do življenja, svobode, zdravja, pravičnega sojenja, svobodo veroizpovedi, svobodo gibanja in prepričanja, zborovanja in združevanja, dalje ekonomske ter družbene pravice do dela, izobraževanja, primernega življenjskega standarda ter do zasebne in kolektivne lastnine.
      Vendar pa tri pomembne države niso podpisale deklaracije iz leta 1948: Saudska Arabija zaradi verskih razlogov ni hotela sprejeti niti enakosti moških in žensk niti pravice do spremembe vere. Južna Afrika je zavrnila prepoved rasne diskriminacije, članice Varšavskega pakta pa so menile, da deklaracija pripisuje preveč pomena svoboščinam posameznika in ne upošteva njegovih obveznosti do družbe in države.
      Visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice s sedežem v Ženevi je vztrajno posvečala pozornost ženskam, pripravila je posebne resolucije in organizirala Svetovno konferenco v Beijingu (1995) kot odgovor na trajne probleme neenakosti v družini, nepismenosti in prostitucije.
      Svetovna konferenca o človekovih pravicah (Dunaj 1973) je definirala človekove pravice kot "esenco vrednot, s katerimi dokazujemo, da smo človeška skupnost". Na spoštovanje človekovih pravic danes gledamo kot na barometer politike neke države.
      Listine Združenih narodov o človekovih pravicah so Mednarodni seznam človekovih pravic (osnovan s splošno deklaracijo o človekovih pravicah leta 1948), Mednarodni sporazum o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodni sporazum o političnih in državljanskih pravicah in ustrezni Prvi neobvezni protokol. Zadnje tri listine so iz leta 1966.
      V 55 letih je bilo sklenjenih več kot 80 mednarodnih pogodb. Mednarodno kazensko sodišče razsoja o vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu, s čimer je priznano dejstvo, da ne more biti miru, dokler tisti, ki kršijo te pravice, ostanejo nekaznovani.
      Kot odgovor na izbruh rasizma in sovraštva do tujcev pripravljajo ZN za leto 2001 svetovno konferenco v Južni Afriki. ZN so ustvarili zakonodajni program z ustreznimi dopolnilnimi dogovori, ki pa ni zavezujoč. Izjema je Evropska konvencija za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1950) in njenih 11 protokolov, kateri so zavezujoči za 41 držav, ki so jih ratificirale.
      Človekove pravice so splošne, pa vendar obstajajo države, ki jih ne spoštujejo in ki preganjajo tiste, ki te pravice podpirajo in branijo. Za to obstajajo različni razlogi:

Čas: Pravni sestav človekovih pravic se mora posodobiti, da bi odražal ogromne spremembe, ki so se zgodile v svetu od leta 1948. Vlade bi se potem morale obvezati, da jih sprejmejo ali ne.

Kultura: Obstajajo narodi, ki kršijo človekove pravice in to zagovarjajo kot del svojih običajev in tradicije. Tak primer so zmanjšane pravice in svoboščine žensk itd.

Religija: Nekateri zagovarjajo kršitev človekovih pravic z argumentom, da je bila 48-članska zastopanost ZN leta 1948 premajhna.

      Delo visoke komisarke ZN za človekove pravice Mary Robinson bi se moralo v novem tisočletju pospešiti. Ustrezen način za povečanje pozornosti človekovim pravicam bi bil svetovni vrh s široko udeležbo vlad, institucij, nevladnih organizacij in akademikov, ki bi:

• predpisali pristojno mesto za splošen dialog in konsenz;
• vključili nove okoliščine na področju človekovih pravic;
• pregledali in popravili določene absolutne pravice verstev in kultur, ki so nezdružljive s heterogenostjo;
• izpodrinili moško prevlado v starih pravnih strukturah;
• vključili pravne institucije, kakor so bile imenovane v Pinochetovem primeru (odvzem imunitete ljudem na oblasti ali drugim, ki z izvrševanjem ukazov zagrešijo zločine proti človeštvu);
• ustvarili etični kodeks pravic in dolžnosti, ki seže prek političnih in kulturnih meja;
• ustvarili bolj informirano in sporazumno javno mnenje;
• spodbudili k splošnemu spoštovanju človekovih pravic.

      Ko se bodo otroci učili o človekovih pravicah v šoli, ko jih bodo izvajali kot odrasli in bodo kot starši poučevali o njih svoje otroke, v družinah pa ne bo več nasilja, bo človeštvo napravilo velik korak naprej.
      (IPS)