Tiha večina mora nehati molčati

Uri Avnery je ustanovni član Gush Shaloma (Izraelske mirovne skupina), veteran 'prvak miru' iz komentator izraelske politike.
      Nedavno je razbil javni tabu, pri čemer je uporabil zelo ostre besede, s katerimi je šokiral javnost, vendar pa upa, da bo ljudi tako opozoril na nevarnosti, ki jih vidi.
      Kot trikratni član Knesseta (1965-1973 in 1979-1983) je bil Averny prvi Izraelec, ki je vzpostavil stik s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) v letu 1974. Med vojno v Libanonu leta 1982 je prestopil frontno linijo, da bi bil prvi Izraelec, ki se je srečal z Jaserjem Arafatom. Od leta 1947 je novinar, 40 let pa glavni urednik časopisa Ha'alam Haze. je tudi avtor številnih knjig o konfliktu.
      Pred kratkim je objavil članek z naslovom 'Pohod oranžnih srajc', v katerem je opisal razmah nacistične Nemčije, ko se je Weimarska republika zrušila. Vprašal se je, kako se je kaj takega lahko zgodilo? "Kako je lahko krdelo banditov z nehumano ideologijo prevzelo državo, ki ji bila v svojem času verjetno najbolj kulturna država na svetu?"
      Kasneje si je drznil vprašati: "Ali se kaj takega lahko zgodi tu?" Na svoje vprašanje je odgovoril: "Danes temu groznemu odgovoru ne moremo ubežati: Da, kaj takega se lahko zgodi tudi tukaj, če se bomo obnašali kot prebivalci Weimarja, bomo trpeli enako usodo kot oni."
      Avnery je poudaril, da je bil vedno prisoten splošen tabu glede uporabe nacističnih analogij. Vendar pa so nevarnosti zdaj tako velike in dokazi tako jasni, da, kot pravi: "ni več razloga za to, da ne rečemo bobu bob: velik fašistični tabor zdaj ogroža izraelsko demokracijo."
      Groteskna ironija je, da so izraelski skrajneži sedaj privzeli simbole in napotke, ki so jih nacisti vsilili judom. "V njihovi borbi proti 'gnili' Izraelski demokraciji, so naseljenci privzeli simbole holokausta. Bahavo nosijo rumeno zvezdo, ki so jo nacisti vsilili judom pred njihovim iztrebljanjem, le da so rumeno barvo nadomestili z oranžno. Na podlakti si pišejo svoje identifikacijske številke, tako kot so nacisti vtetovirali številke zapornikom v Auschwitsu. Vlado kličejo 'judovska podgana', tako so nacisti imenovali judovske svete v getih. Odstranitev naseljencev iz naselja Gush Katif primerjajo z deportacijo judov v taborišča smrti."
      Nedavni kaotični protesti Izraelcev proti zahtevi, da zapustijo naselbine, po Avneryjevem mnenju niso bila "demokratična prizadevanja, da bi vplivali na javno mnenje", ampak prej družen poskus "nasilnega prevrata demokratičnega sistema". To zastavlja vprašanje, kakšna ideologija žene ta notranji konflikt v Izraelu in na tem območju?
      Avnery pravi, da je osnovna ideologija očitna: "Vedno znova so osrednji govorniki gibanja glasno razglašali: 'Bog nam je podelil to deželo in dežela s svojimi plodovi pripada nam. Vsakdo, ki vzame en sam kvadratni meter te zemlje in jo podeli tujcem (kar pomeni Arabcem, ki so tu živeli veliko generacij), krši ukaz v Tori. Tora zavezuje. Vse vladne odločitve, Knessetovi zakoni in odločitve sodišča so nične in prazne, če so v nasprotju z Božjo besedo, ki jo k nam prinašajo rabini, ki so nad vladnimi ministri, člani Knesseta, sodniki vrhovnega sodišča in poveljniki vojske.' Podobno kot v Homeinijevem fundamentalističnem Iranu."
      Mnogi od naseljencev so, kot jih imenuje Avnery, "ponovno rojeni judje", ali pa pripadajo "nacionalistični mesijanski sekti, ki verjame, da tlakuje pot za 'odrešitev'. Potrebno je jasno razumeti: v Izraelu se je judovska vera tako spremenila, da je povsem spremenila svoj obraz.
      Ne obstaja enoznačna znanstvena definicija 'fašizma'. Sam ga definiram z naslednjimi lastnosti: Vera v superiorne ljudi (nadljudi, izbrano ljudstvo, superiorno raso), popolna odsotnost moralnih odgovornosti do drugih ljudi, totalitarna ideologija, nepriznavanje veljave posameznikov, razen kot sestavnih delov naroda, zaničevanje demokracije in kult nasilja. Glede na to definicijo je velik delež naseljencev fašistov."
      Avneryja (in vse miroljubne Izraelce) plaši dejstvo, da le malokdo govori v prid zaščite demokracije v Izraelu. "Upam," piše Avnery, "da bo vse to minilo, ko se bo konfrontacija približala najvišji točki. Upam, da bo izraelska demokracija v sebi našla skrite moči, ki so v Weimarju tako tragično manjkale. To pa se ne bo zgodilo, če pogumni ljudje ne bodo zatrobentali, če tiha večina ne bo prenehala molčati in če ne bo jasno in glasno izrazila svojega stališča."