Svetovna sloga je potrebna za ohranitev demokratične ureditve
Mihail Gorbačov

Vse bolj očitno postaja, da je zgodovinska oblika človekovega obstoja, ki je človeku omogočila, da je ustvaril moderno civilizacijo z navidez neomejenimi možnostmi in ugodjem, ustvarila množico problemov, ki ogrožajo obstoj vsega človeštva in bi jim morali posvetiti takojšnjo pozornost. Na splošno so se ljudje sposobni soočiti z njimi. 20. stoletje jih je naučilo mnogih stvari in sedanji tok svetovne globalizacije ponuja možnosti za reševanje posledic lastnega nadvladovanja narave.
      Preživetje in razvoj človeštva je močno odvisno od tega, ali se bo zmoglo globoko duhovno preobraziti, kar bo povzročilo temeljite spremembe v socialnem, gospodarskem in kulturnem vidiku razvoja. Globalizacija prinaša spremembe v političnih odnosih in v sestavi ter porazdelitvi moči. Smo priče hitrega širjenja področja globalne politike, ki je bila v zadnjem obdobju razvoja omejena na reševanje problemov, nastalih v vojnah in miru, tako da je uporabljala standardne norme mednarodnega prava.
      Potreba po svetovni slogi zaradi vedno novih groženj za človeški obstoj neizogibno zmanjšuje domet prizadevanj politike posameznih držav, medtem pa je problemov na lokalni, kontinentalni in svetovni ravni vse več. Kljub temu pa suverene države ostajajo temelj svetovne skupnosti in razumnega ravnotežja med nacionalno in globalno politiko - kot tudi optimalne porazdelitve njunih odgovornosti - in njihovo vitalno vzajemno delovanje je izjemno pomembno.
      Glavno vprašanje je: kako realistična je taka ureditev in ali je možno preseči odpor sil nacionalnega in skupinskega egoizma v tej enkratni priložnosti, da ustvarimo demokratično svetovno ureditev?
      Konec blokovske delitve sveta ni pripeljal do pričakovane demokratizacije sistema mednarodnih odnosov, niti ni odstranil prevlade ali omejil uporabe sile. Vsekakor pa obstaja rastoča skušnjava začeti nov krog geopolitičnih iger in poskus ponovne delitve interesnih področij. Proces razorožitve, ki je postal mogoč z novo miselnostjo postblokovske delitve, se je očitno upočasnil. Določene konflikte so zamenjali drugi, ki niso nič manj krvavi. Velikemu koraku naprej h koncu hladne vojne je sledil majhen korak nazaj.
      Vseeno pa obstaja razlog, da verjamemo, da možnosti za demokratično obnovo mednarodnega sistema še niso izčrpane. Preprosto moramo spoznati, da je ta naloga veliko bolj zapletena, kot so pričakovali politiki, ki so jo pred desetimi leti prevzeli. Še vedno ni znano, kaj bo nadomestilo blokovsko delitev sveta med ZDA in SZ: monopolarnost, multipolarnost, nova bipolarnost med ZDA in drugo velesilo ali končno demokratično upravljanje svetovnih zadev s pomočjo splošno sprejemljivih mehanizmov in postopkov.
      Danes so Združene države nedvomno svetovni voditelj in si seveda želijo obdržati to vlogo, ki se med drugim kaže v načrtih za širitev pakta NATO. Unipolarnost in bipolarnost se podobno soočata najprej in v glavnem z varnostnimi problemi. En sam dejavnik nekoč v prihodnosti ne bo mogel izključiti možnosti izbruha svetovne vojne kot posledice novega oboroženega konflikta, spontanega širjenja krajevnega spora na svetovno raven, slabega delovanja in napak vojaške opreme in orožja, nepooblaščene izstrelitve rakete z jedrskimi bojnimi glavami ali kakega drugega incidenta. Kakorkoli že, sedaj ni neposredne nevarnosti svetovne vojne z uporabo orožja za množično uničevanje in grožnje uničenja življenja na Zemlji. Jedrsko, kemično in konvencionalno orožje so zadnji otipljivi ostanki nekdanjega blokovskega zaostrovanja. Glavne grožnje današnjemu svetu so gospodarski, finančni in znanstveno-tehniški problemi in ti bodo določili smer svetovnega razvoja.
      Glede na te okoliščine je premik k multipolarni zgradbi sveta edini naravni in legitimni premik. Tudi v Združenih državah Amerike, ki si očitno prizadevajo ohraniti svoj položaj svetovnega voditelja, vse bolj prevladuje pragmatizem, to je prepoznanje, da tako vodstvo stane preveč. Poleg tega pa ideji o monopolarnem svetu oporeka čedalje močnejša Kitajska. Multipolarnost ponuja številne možnosti za nadaljnji gospodarski razcvet Japonske in zahodne Evrope.
      Sicer resda v zahodni Evropi trdijo, da multipolarizem vodi k soočanju in napetostim, vendar so tudi v situacijah izjemnih napetosti med blokoma veljala določena pravila, ki jih nista nikoli prekršili niti ZDA niti SZ. Multipolarni svet bo prav gotovo izoblikoval lastna pravila obnašanja.
      Rusija se vključuje v izgradnjo globalnega sistema v času, ko je zaradi razpada SZ izgubila smernice, po katerih se je ravnala skoraj 70 let. Praznina, ki je nastala, še ni zapolnjena. Ta država s 1000-letno zgodovino in ljudmi, ki bodo morali na novo poiskati svojo identiteto, ostaja velesila v enem samem pogledu - ima jedrsko orožje. Ali naj si prizadeva za povrnitev moči in vpliva, ki ga je imela po drugi svetovni vojni, ali pa naj se zadovolji z dejstvom, da bo ena od velikih sil? Eno je jasno. Rusija se zavzema za multipolarnost sveta, ki jo vidi kot pogoj za izgradnjo demokratične svetovne ureditve.
      (C IPS)