Strategija preživetja za vse človeštvo
Gro Harlem Brundtland

Zapuščamo stoletje, ki je veliko doseglo za človekov razvoj. Splošna pričakovana dolžina življenja se je podaljšala za več kot 30 let. Pred pol stoletja je večina svetovnega prebivalstva umrla pred starostjo 50 let. Danes je povprečna pričakovana življenjska doba v državah v razvoju 64 let in bo leta 2020 prav lahko presegla 70 let, če pandemični AIDS ne bo spremenil tega trenda.
      V zdravstveni negi je to bilo stoletje nepredstavljivih dosežkov. Zelo natančno razumemo, kaj določa zdravje - molekularno ali družbeno - in kaj je potrebno za zdravo življenje. Prišlo je do obširnega tehnološkega napredka, pa tudi izboljšanja življenjskih pogojev otrok, žensk in moških.
      Toda vsem tem pomembnim dosežkom navkljub še vedno vstopamo v naslednje tisočletje, ne da bi bile kritične naloge izpolnjene. Širi se absolutna revščina, ki zajema več kot 1 milijardo ljudi; ena tretjina vseh otrok gre spat lačnih in podhranjenih, kar stalno spodkopava njihovo lastno prihodnost, če bodo sploh kdaj odrasli. Narašča neenakost med državami in v njih in to tako v revnih kot bogatih državah.
      Svetovno podnebje se ogreva, kar ima globoke posledice za življenje na Zemlji in zdravje ljudi. Ženske, ki imajo v vseh skupnostih kritičen pomen za zagotavljanje razvoja, so še naprej nesorazmerno prizadete. Ženske predstavljajo sedemdeset odstotkov absolutno revnih. Med državami je sicer manj vojn, vendar je v oboroženih sporih med državami veliko pobitih in pohabljenih, ti spori pa ovirajo razvoj v mnogih delih sveta. Kljub napredku tehnologije je svet slabo opremljen za spopad z epidemijami in smrtnimi grožnjami zaradi bolezni, kot so AIDS, malarija in tuberkuloza. Zaradi globalizacije trgovine in trženja se je zelo povečala uporaba tobaka, alkohola in zelo mastne hrane. Medtem pa pripravljenost bogatih držav, da pomagajo mednarodnemu razvoju, upada.
      Sama zdravstvena nega mora narediti še dolgo pot. Čeprav še nikoli poprej ni imelo toliko ljudi dostopa do zelo različnih zdravstvenih storitev, tudi nikoli ni bil tolikim zavrnjen dostop do celo najosnovnejše nege. Kar 90 odstotkov bremena bolezni nosi svet v razvoju, vendar je revnim državam na razpolago samo 10 odstotkov virov, namenjenih zdravstveni negi.
      Petina človeštva nima dostopa do sodobnih zdravstvenih storitev, polovica pa nima rednega dostopa do najpomembnejših zdravil. Naša globalna zdravstvena strategija že dvajset let temelji na načelu enakosti in zdravja za vse. Vendar pa se neenakost širi prav pred našim pragom tako v razvitem svetu kot svetu v razvoju. Zdravstveni sektor se mora boriti s posledicami dejanj, storjenih v drugih sektorjih družbe. Poglejmo, kaj se je zgodilo samo v lanskem letu:
      V civilnih nemirih in vojnah je bilo ubitih in pohabljenih na tisoče ljudi, še več pa jih je ostalo brez doma in dostopa do zdravstvenih storitev, posebno v Afriki. Naravne katastrofe, kot so poplave na Kitajskem in v Bangladešu, hurikan George in hurikan Mitch, so uničile celotne zdravstvene sisteme in gospodarstvo, ki je potrebno, da jih podpira. Poleg velikega naraščanja prebivalstva je prišlo še do hitre in nenačrtovane urbanizacije. Gospodarske in finančne krize so imele tragičen učinek. Majhen otrok, ki izgubi najtežje pridobljeno - dostop do izobrazbe in osnovnega zdravstva - je prepuščen cestam in ni več otrok.
      Širša razvojna naloga vključno z zdravstveno nego ni samo naloga sveta v razvoju. Ne moremo sprejemati sveta, v katerem petina ljudi uživa več bogastva in priložnosti kot kadarkoli doslej, hkrati pa se štiri petine soočajo z vse večjimi grožnjami za njihov obstoj. Sporočilo globalizacije je, da smo skrajno odvisni drug od drugega, pa če nam je to všeč ali ne. Delovati moramo v imenu vseh in ne samo tistih, ki jih vidimo ali slišimo.
      Zmanjšati moramo breme bolezni in trpljenja, posledic nalezljivih bolezni - ki tako pogosto prizadenejo revne in ovirajo razvoj, kot so malarija, globalna epidemija AIDS in tuberkuloza. Dokončno moramo izkoreniniti otroško paralizo in razumeti vedno večjo odpornost proti mikrobom ter se boriti proti njim.
      Postati moramo sposobnejši, da bomo kos vedno večjemu davku nenalezljivih bolezni, kot so rak, srčna obolenja in sladkorna bolezen, in razviti ter preizkušati preventivne strategije. V zvezi s tem je zelo pomemben boj proti tobaku. Če ga ne bomo premagali, bo med največjimi ubijalci v prihajajočem stoletju in bo leta 2030 povzročil 10 milijonov smrti.
      Več pozornosti moramo posvetiti temu, da bodo otroci, odraščajoča mladina in ženske deležni kakovostne zdravstvene nege. Še bolj moramo okrepiti prizadevanja za zmanjšanje ogromnega bremena podhranjenosti, posebno pri otrocih.
      Zagotoviti moramo, da lahko vsak dobi zdravila, ki so dostopna in kakovostna, ne glede na kupno moč.
      Odnos med okoljem in zdravjem mora postati tesnejši - rešiti moramo vprašanja, kot so onesnaževanje zraka in kompleksno povezana vprašanja spreminjanja podnebja in zdravja. Delali bomo na tem, da se bomo bolj pretanjeno in izostreno odzivali na te izzive različnih področij. Potrebujemo izboljšan dostop do čiste vode, brez katere je danes ena milijarda ljudi. Potrebujemo izboljšan dostop do zdravstva, ki sedaj 3 milijardam ljudi ni dostopno. Ohranjati moramo začetni napredek in še razširiti dostop do izobraževanja, ki ga veliko preveč otrok, zlasti deklet in mladih žensk, ni deležnih. Poleg tega moramo tako v bogatih kot revnih državah zgraditi tudi učinkovite zdravstvene sisteme, ki zagotavljajo kakovostno zdravstveno nego za vse.
      Imamo tehnologijo, znanje in vire za zadovoljitev teh potreb, vendar se to ne bo "kar zgodilo". Potrebujemo politično voljo. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je odločena, da bo opravila svoj del. Potreben bo velik napor, pri katerem si moramo prizadevati vsi: vlade, družina Združenih narodov, finančne ustanove, zasebni sektor, vse najrazličnejše nevladne organizacije in civilna družba.
      (C IPS)