Šest milijard in več: koliko ljudi lahko prenese en planet?
Mark Sommer

12. oktobra 1999 je po poročilih Organizacije združenih narodov svetovno prebivalstvo doseglo mejo 6 milijard in se tako v samo 40 letih podvojilo. Zgodba o številu svetovnega prebivalstva velja danes za dobro in hkrati slabo novico. Po eni strani je bila po letu 1960 vsaka dodatna milijarda dodana hitreje kot tista pred njo (v 14, potem 13 in sedaj samo v 12 letih), medtem ko je trajalo 33 let do treh milijard in 123 let do dveh. Dobra novica pa je, da je boljša zdravstvena oskrba pripomogla k znižanju stopnje umrljivosti, boljše izobraževanje pa je zamaknilo čas nosečnosti. Tako so ti in drugi dejavniki v zadnjih nekaj desetletjih znatno upočasnili stopnjo rasti prebivalstva.
      Svetovno gledano imajo danes ženske ravno polovico toliko otrok, kot so jih imele njihove matere. V 61 industrijsko razvitih državah je stopnja rodnosti padla pod stopnjo 2,1 otroka na žensko, torej pod mejo, ki zagotavlja obnavljanje prebivalstva.
      Po napovedih se bo ta stopnja v nekaterih državah, na primer v Italiji, še zniževala.
      Tako težav ne predstavlja več eksplozija prebivalstva, ampak nekaj, kar demografi imenujejo "gonilna sila prebivalstva", ki jo predstavlja milijarda ljudi na svetu, starih med 15 in 24 let, ki šele prihajajo v najvišjo rodno dobo. Ti bodo celotno prebivalstvo najprej pripeljali do števila nekje med 7,3 (nizko predvidevanje) in 10,7 milijard ljudi (visoko predvidevanje), šele po tem pa se bo rast prebivalstva nekje sredi 21. stoletja nekoliko umirila.
      Več kot 95 odstotkov tega prebivalstva se bo rodilo v revnih državah v razvoju, kjer nimajo dostopa do stanovanja, službe, socialne pomoči niti do zdravniške oskrbe.
      Ti demografski podatki nam kažejo, da se bodo tudi prihodnje generacije kljub zniževanju stopnje rodnosti soočale s skoraj nevzdržno rastjo prebivalstva. Nadalje pa bo ta pritisk povzročil, da se bo izkoriščanje že tako izčrpanih naravnih virov še stopnjevalo, družbena in politična nasprotja se bodo še poglobila, človekovo zdravje bo zaradi revščine še bolj ogroženo, javne službe preobremenjene, infrastruktura pa nezadostna. Svet vsakih 20 minut pridobi 3.500 ljudi in izgubi eno rastlinsko ali živalsko vrsto. Več kot 800 milijonov ljudi je že podhranjenih, kljub temu pa moramo vsako leto nahraniti še dodatnih 78 milijonov. Poleg vsega proizvodnja hrane v 65 državah z najvišjo rastjo prebivalstva zadnjih 15 let upada.
      Medtem ko se nevzdržna višina potrošnje in modeli gospodarske rasti iz Severne Amerike in Evrope počasi širijo na srednji sloj držav v razvoju, se za tiste na obrobju dramatično zmanjšujejo možnosti za dobro življenje zaradi pomanjkljivega izobraževanja, zaposlitve in dostopa do stalne zdravstvene oskrbe še vedno vzgajajo družine, ki so prevelike tako za njihove zmožnosti vzdrževanja kot za njihovo družbo.
      Toda ne glede na to, kako so te sinergije vprašljive, je politika umirjanja števila prebivalstva, ki je bila v rabi nekaj preteklih desetletij, že pokazala, da je take cikle mogoče precej uspešno obrniti. V zadnjih nekaj letih so demografi razvili model, ki zajema vse dejavnosti, potrebne za dosego stabilnega in znosnega števila prebivalstva. Na mednarodni konferenci v Kairu leta 1994 je na temo Prebivalstvo in razvoj (MKPR) 179 držav potrdilo ambiciozen načrt o nadaljnjem delovanju. Opustili so pojem "nadzora rojstev" kot preveč prisiljevalen in poudarili, da se ob ustreznih informacijah in dostopu do ginekoloških storitev večina žensk sama svobodno odloči za manjše število otrok, kot so jih imele njihove matere.
      Poleg teh takojšnjih potreb je "kairski konsenz" (kot so ga poimenovali) poudaril še to, da je na področju stabilizacije oziroma sprejemljive meje rasti prebivalstva mogoče doseči zelo malo, dokler ženske ne dobijo enakih pravic kot moški - do izobraževanja, pooblastil, pravice in enakopravnosti, ki omogočajo vključevanje v politične procese, kjer so te prednosti že uveljavljene. Delegati MKPR so se zavezali, da bodo njihove države ženskam zagotovile splošen dostop do ginekoloških in porodniških zdravstvenih storitev in s tem do leta 2015 znatno zmanjšale umrljivost dojenčkov, otrok in mater.
      V ta namen so delegati MKPR-ja obljubili, da bodo namenjali več denarja za potrebe prebivalstva, kar v skladu s programom pomeni 17 milijard dolarjev letno do leta 2000 in 22 milijard dolarjev do leta 2015. Od skupnega zneska naj bi razvite države prispevale dve tretjini, države v razvoju pa eno tretjino.
      Prvo leto po kairski konferenci so zbrali 9,5 milijard dolarjev, od tega so države v razvoju prispevale 2 milijardi dolarjev, kar je najvišja vsota v zadnjem desetletju. Od takrat pa se je ta podpora le še zniževala. Od 5,7 milijarde dolarjev, kolikor so obljubile razvite države za leto 1999, so zbrali le 1,9 milijarde dolarjev. Industrijske države so tako prispevale zgolj eno tretjino obljubljenega zneska, države v razvoju pa dve tretjini. Od obljubljenega zneska so se najbolj odmaknile Združene države, ki so navkljub navidezno velikemu prispevku v dolarjih, med najbolj skopimi donatorji glede na svojo gospodarsko moč. Prizadevanja Clintonove administracije, da bi zagotovili financiranje, je onemogočila majhna, toda vplivna manjšina v kongresu nasprotnikov splava in tuje pomoči, ki so očrnili Sklad ZN za prebivalstvo z lažno obtožbo, da je pomagal prisilni kitajski politiki, ki dovoljuje samo enega otroka. Na žalost ne igrajo osrednje vloge samo v ameriški politiki, ampak vplivajo tudi na programe o prebivalstvu in razvoju po vsem svetu. Skupina ima predstavnike med pripadniki manjših konservativnih rimskokatoliških skupin in med nekaterimi muslimanskimi državami v razvoju, med katere prištevamo Libijo, Sudan, Maroko, Gvatemalo, Nikaragvo in Argentino, ki jih močno podpira Vatikan.
      Na posebnem zasedanju ZN o prebivalstvu junija 1999, na katerem naj bi ocenili izvajanje kairskega sporazuma, so konservativci poskušali ponovno načeti razpravo glede glavnih postavk akcijskega načrta z vključitvijo besedila, ki omejuje splav, zmanjšuje pomen načrtovanja družine, zagovarja pa nadzor staršev nad otrokovim zdravjem in izobraževanje o spolnosti. Medijski mogotec Ted Turner in računalniška magnata Bill Gates ter David Packard so fundacijam pred kratkim podarili subvencijo v vrednosti nekaj milijard dolarjev, namenjeno v deželah v razvoju ginekološkim, porodniškim in materinskim storitvam ter storitvam, namenjenih otrokom. To je sicer zelo ohrabrujoč napredek, ki pa ni primerljiv s splošnim zavračanjem odgovornosti večine vodilnih držav za ta problem.
      (IPS)