Primanjkljaj demokracije
Z Noamom Chomskim se je pogovarjal Jason Francis

Noam Chomsky je zaslužni profesor na Massachusettskem inštitutu za tehnologijo v Cambridgu v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer predava lingvistiko in filozofijo. Za revolucionaren napredek v sodobni lingvistiki je deležen širokega priznanja, med drugim je nagrajen z Nagrado za pomembne znanstvene dosežke, ki jo podeljuje Ameriško združenje za psihologijo in z medaljo Benjamina Franklina v računalniški in kognitivni znanosti. Prav tako je mednarodno priznan kot velik poznavalec političnega področja in zunanje politike, napisal je več političnih bestsellerjev kot so Hegemony or Survival: America's Quest for Global Dominance (Hegemonija ali preživetje: ameriško prizadevanje za globalno prevlado) (2003), Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (Zgrešena država: zloraba moči in napad na demokracijo) (2007) in Interventions (Intervencije) (2007). Noama Chomskega je za Share International intervjuval Jason Francis.

Share International: Kako bi opisali razmerje med velikimi korporacijami in nacionalnimi vladami?
      Noam Chomsky: Na splošno bi skoraj lahko rekli, da so vlade agencije velikih korporacij. Samo poglejte, kdo sedi v njihovih izvršnih odborih ali ima velikanski vpliv na ekonomske odločitve o izbiri meril za vladne politične odločitve. Po drugi strani pa imamo veliko zanimivih primerov konflikta med interesi države in interesi korporacij, celo takrat, ko je država v veliki meri pod vplivom korporacij.
      Dejansko smo ravno sredi takšnega konflikta med državo in korporacijami. Busheva administracija je tako rekoč poganjek energetski korporacij. Med njimi je zelo tesna povezava. Po drugi strani pa energetske korporacije nasprotujejo politiki Busheve administracije. Iran je že dolgo dramatičen primer konflikta med interesi države in energetskih korporacij, čeprav so ZDA pod močnim vplivom energetskih korporacij.
      Ta konflikt sega v obdobje zrušitve iranske parlamentarne ureditve v letu 1953. V tem času je bila Eisenhowerjeva administracija pod prav tako močnim vplivom energetskih korporacij kot sedanja. Vlada ZDA je takrat hotela, da ameriške korporacije prevzamejo 40 odstotkov britanskih naftnih koncesij v Iranu (Britanci so imeli takrat vse koncesije), vendar ameriške korporacije tega niso želele storiti. Za njihove kratkoročne interese je bilo mnogo bolj dobičkonosno črpanje nafte v Saudski Arabiji, kot pa v Iranu. Zaradi vsakdanjih poslovnih interesov niso želeli konflikta s Saudijci. Vendar jih je ameriška administracija z grožnjami protimonopolnih tožb in drugih ukrepov v to prisilila in korporacije so morale popustiti. Ta dinamika se danes ponavlja.
      Prepričan sem, da bi v pisarnah Exxon Mobila in drugih naftnih podjetij z veseljem investirali v Iran, kar bi bilo zelo dobičkonosno, a vlada jim tega ne bi dopustila, čeprav je Bush/Cheneyjeva administracija zelo tesno povezana z energetskimi korporacijami. V vlogi predsednika Exxon Mobila bi se nek posameznik verjetno odločil drugače, kot pa, če bi bil državni sekretar, ker so prisotni zelo različni interesi.
      Običajno je izvršni direktor korporacije najbolj zainteresiran za kratkoročni dobiček in vrednost delnic, a isti posameznik bi kot državni sekretar sledil širšim in dolgoročnejšim interesom kot pa v korporativnem sistemu in to vodi k različnim odločitvam. Tako je razmerje med velikimi korporacijami in nacionalnimi državami zelo intimno in nedvomno so državne oblasti pod močnim vplivom korporativne moči, vendarle poznamo zanimive primere tega konflikta.
      Takšen primer je na primer Kuba: velik del poslovnega sveta, tudi naftne družbe, so zelo zainteresirane za končanje ameriške blokade Kube, toda vlada tega ne dopušča. George Bush prihaja neposredno iz teksaškega naftnega zaledja in ne bo dovolil, da teksaške naftne družbe sodelujejo pri iskanju nafte ob kubanski obali. To bi bilo za naftne družbe zelo dobičkonosno. Ta konflikt je pred približno letom dni v Mexico Cityu dosegel dramatične razsežnosti. Tam so se predsedniki naftnih družb sestali s kubanskimi uradniki za energijo in jim poskušali predstaviti načrte ameriških naftnih družb, predvsem teksaških, da bi investirali v iskanje nafte ob kubanski obali, kjer je je očitno dovolj. Busheva administracija je odkrila, da sestanek poteka v hotelu Sheraton, ki je v lasti ZDA in ukazala naj ga vsi udeleženci sestanka takoj zapustijo, celo Bushevi partnerji pri golfu, in ti so ga zares zapustili. Mehika je bila zelo vznemirjena. To je bil poseg v mehiško suverenost, čeprav niso imeli kaj storiti. To je udaren primer, a so še drugi.

S. I.: Kolikšni so celotni stroški tega razmerja med vladami in korporacijami?
      N. C.: Izjemno visoko ceno plačuje tretji svet. Poglejte na primer Gvatemalo. Eisenhoowerjeva administracija je leta 1954 strmoglavila demokratično gvatemalsko vlado, večinoma zaradi interesov multinacionalnih družb. Stroški so za Gvatemalo od takrat praktično neizmerljivi. Celo zdaj, po vseh teh letih, je to še vedno najbolj nasilna država v regiji - s hudo revščino in tisočimi umorjenih. Kako lahko izmerite te stroške? Gvatemala je bila v zgodnjih petdesetih letih na poti, da postane podobna Kostariki, vendar je intervencija Eisenhowerjeve administracije, delno pod vplivom korporativnih struktur, pripeljala državo v katastrofo.
      Poglejte Čile kot naslednji primer. Ko je šlo za zrušitev vlade predsednika Salvadorja Allendeja, so pri tem veliko vlogo odigrali interesi velikih korporacij. Kar se je zgodilo, se pogosto omenja kot prvi 11. september. Tega dne leta 1973 se je začel vojaški udar s podporo ZDA. Če prevedete takratne dogodke v zdajšnje - primerjava z 11. septembrom - je to tako, kot če bi Al Kaida bombardirala Belo hišo in ubila predsednika, zrušila vlado in institucionalizirala diktaturo, ki je pogubila od 50.000 do 100.000 ljudi, jih 700.000 mučila in vzpostavila teroristične centre, ki so rušili vlade po vsej polobli. V primerjavi s tem zbledi celo 11. september in to se je zares zgodilo.
      V Indoneziji, kjer so imele ponovno vidno vlogo največje korporacije željne pridobiti v svoje roke indonezijske vire, je vojska s podporo ZDA v nekaj mesecih leta 1965 ubila sto tisoče prebivalcev in prepustila državo v roke pokvarjenemu diktatorju, ki je nadaljeval s številnimi okrutnostmi. S temi primeri bi lahko nadaljevali. Stroški razmerja med vladami in korporacijami so fenomenalno visoki.

S. I.: Če upoštevamo, da odnos med vlado in podjetji ustvarja humanitarne katastrofe, ekonomsko neenakost in grožnjo globalnega segrevanja, zakaj so potemtakem politiki in voditelji korporacij vpleteni v to samomorilno obnašanje, kajti tudi njihova lastna življenja in njihova prihodnost je odvisna od varnosti in zdravja vseh ljudi ter sveta, ki ga postavljajo na kocko?
      N. C.: Če ste korporativni predsednik ali vladni uradnik, ki je pod zelo močnim vplivom gospodarstva, so vaše skrbi moč, privilegiji in bogastvo v kratkoročnem obdobju. Po drugi strani ste mogoče oseba, ki ima vnuka in želite, da bi ta živel v primernem svetu. Ko greste domov, vas to mogoče skrbi, v pisarni pa to ni vaše delo. Vaše delo izvršnega predsednika korporacije je na primer zagotoviti, da bo v naslednjem četrtletju stopnja rasti čim višja. V poslovnem svetu je z razlogom zelo malo dolgoročnega načrtovanja. Gre tako rekoč za institucionalno načelo. Dejansko nimamo zelo tekmovalnega sistema. V mnogih ozirih imamo oligarhijo, z nekaj tekmovanja.
      Poglejte primer največjega izvoza za civilne namene - civilnih letal. Dejansko sta na svetu samo dve podjetji za proizvodnjo letal: Boeing in Airbus. Neprestano se pravdata med seboj, kar je videti skoraj komično, hkrati pa eno dobi več vladnih subvencij kot drugo. Obe podjetji preživita le zaradi velikanskih državnih subvencij. Med seboj seveda tekmujeta, a recimo, da bi bili obe podjetji povsem kapitalistični podjetji, ne pa državni kapitalistični podjetji. Denimo, da bi se Airbus odločil vložiti svoje vire v proizvodnjo visokoučinkovitih letal, ki bodo v prometu čez 20 let. Airbusa čez 20 let ne bo več, ker bo Boeing vložil enake vire v prodajo letal za naslednje leto. Zato Airbus tega ne sme storiti. Takšne stvari se ne morejo razviti znotraj tržnih sistemov. Zaradi omejenega dosega tržnih sistemov, podjetja niso zainteresirana za dolgoročno načrtovanje, zato imajo institucionalne razloge.

S. I.: Kako liberalizacija naših finančnih struktur, ki je bila vzpostavljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot neoliberalni kapitalizem, vpliva na demokracijo?
      N. C.: Ta vpliv so zelo dobro razumeli že celo v štiridesetih letih preteklega stoletja. Povojni ekonomski sistem, tako imenovani brettonwoodski sistem, so podrobno izdelali Britanci in Američani. Eden od principov, ki so ga vpeljali, je bil vladni nadzor nad pretokom kapitala, denarne valute pa so bile regulirane znotraj zelo ozkih odstopanj. Pričakovali so, da bodo s tem povečali gospodarsko rast, kar se je izkazalo za resnično v obliki najdlje trajajoče svetovne gospodarske rasti v zgodovini. Toda imeli so še eno skrb - demokracijo. Jasno jim je bilo, da če ima vlada sposobnost nadzora nad gibanjem kapitala in valutnih tečajev, potem preprosto ni zmožna izpeljati priljubljenih demokratičnih programov, ne glede na veliko podporo prebivalstva. Razlog je pošteno odkritosrčen. Razumeli in razpravljali so o teh zadevah.
      Če vlade ne morejo nadzorovati menjalnih razmerij kapitala, to vzpostavlja nekaj, čemur mednarodni ekonomisti včasih rečejo 'virtualni parlament' investitorjev in posojilodajalcev, ki v vsakem trenutku izvršujejo referendum o vladni politiki. Kar pomeni, da se vlada sooča z dvojnimi volivci - na eni strani njihovi lastni prebivalci, na drugi pa omenjeni virtualni parlament. Če se virtualni parlament odloči, da so nekatere vladne odločitve 'neracionalne', pomeni, da to lahko pomaga prebivalstvu, škodi pa dobičku, kar lahko ovira pretok kapitala, ogroža valute in druge dejavnike, na katere vlada nima vpliva, razen če se izvajajo v okviru pogojev brettonwodskega sistema. Ko so bili ti pogoji v sedemdesetih letih ukinjeni, smo dobili pričakovane rezultate: veliko škodo ekonomskemu razvoju in napad na demokracijo.

S. I.: Kako je z demokracijo v ZDA?
      N. C.: Tako imenovani 'primanjkljaj demokracije' je zelo veliko, kar pomeni, da običajne demokratične institucije ne delujejo pravilno. V ZDA se javno mnenje zelo natančno analizira, o njem je veliko znanega. Na dolgi rok je zelo skladno in notranje povezano. Knjiga Benjamina Paga in Marshalla Boutona Prekinjena zunanja politika, ki je izšla leta 2006, govori o tej temi. Poleg tega je dobro znano, da imamo o glavnih domačih in mednarodnih zadevah velik razkorak med javnim mnenjem in javno politiko. Dejansko sta v množici najpomembnejših zadev obe politični stranki precej desno od prebivalstva.
      Da bi v takšni situaciji vzdrževali politično moč, morate uničiti vsebino volitev. Strankarski menedžerji, ki vodijo volilne kampanje, se morajo posluževati zvijač in učinek pride sam od sebe. To so konec koncev ista marketinška podjetja, ki vam po televiziji skušajo prodati zobno pasto in tako imenovana life-style zdravila (viagra itd.). Vemo, kako gre to. Ko na primer gledate televizijske oglase za life-style zdravila, vidite profesionalnega nogometaša ali seksi igralko, ki pravita: >Dobro je za osebo A. Vprašajte zdravnika, če je dobro tudi za vas.< Ne dajo vam informacij. Gledate oglas za avtomobil, a dobite le malo informacij o njem. Želijo vas zaslepiti s podobami. To je orodje trgov, ki spodkopavajo ekonomijo. Podjetja ne marajo trgov; želijo nadzor. Ne želijo trgov z informiranimi porabniki, ki sprejemajo racionalne odločitve.
      Iste institucije vodijo volilne kampanje in skušajo prodati kandidate. To je blago, ki ga prodajajo. Prav tako kot General Motors ne želi posredovati informacij o avtomobilih, jih tudi te institucije ne želijo o kandidatih. Volivce skušajo zaslepiti s podobami in frazami. Na zadnjih volitvah, na primer, so poskušali prodati Georgea Busha, a ne na podlagi njegove politike (to ne bi nikoli delovalo), temveč na podlagi tega, da je izgledal kot navaden, prijazen fant. Napačno izgovarja besede, tako kot mi, navadni ljudje, in želeli bi ga srečati pri brivcu in tako naprej. Znajdete se skupaj z ljudmi, ki glasujejo zanj, a v resnici nasprotujejo njegovi politiki in mogoče tega sploh ne vedo. Večina Bushevih volivcev misli, da on odobrava Kjotski protokol, ker ga sami podpirajo.
      To je zelo podobno prodajanju zobne paste ali life-style zdravil po televiziji. Volitve si vse bolj utirajo takšno pot, saj imamo vse večji primanjkljaj demokracije med javnim mnenjem in politiko. Takšen je naravni razvoj v podjetniško vodeni družbi z veliko koncentracijo kapitala v atomizirani, slabo organizirani družbi. V pravem pomenu besede sploh nimamo političnih strank. Naše politične stranke so stroji za proizvodnjo kandidatov. Razen v manjšem delu to niso institucije, v katerih bi ljudje lahko sodelovali. Njihova politika ni program, ki bi ga oblikovali volivci - mogoče le v manjšem delu. Javnost je atomizirana, posamezniki ločeni drug od drugega, podvrženi obsežni propagandi marketinške industrije in medijev, zato imamo takšen primanjkljaj demokracije.

Religijski fundamentalizem

Share International: Kakšen učinek ima religijski fundamentalizem na demokracijo po svetu?
      Noam Chomsky: Če se religijski fundamentalizem ohranja le na osebni ravni ali v skupnosti, potem nima nobenega učinka na demokracijo. Če pa vstopi v politični sistem, v javni prostor, potem ima zelo pomemben in seveda negativen učinek na demokracijo, saj so njegovi principi v dobršni meri nekonsistentni z demokracijo. To se dogaja vsepovsod po svetu. Tudi v ZDA je stanje sedaj prav dramatično. ZDA so vedno izstopale z ekstremnimi religijskimi prepričanji. Po tem se korenito razlikujejo od drugih industrijskih družb. Nikjer izven ZDA ne obstaja industrijska družba, kjer lahko najdete številne ljudi, ki verjamejo, da je bil svet, takšen, kakršen je sedaj, ustvarjen pred nekaj tisoč leti - v ZDA je takih okoli 50 odstotkov. Podobno veljatudi za drugačna ekstremistična prepričanja.
      Religijski fundamentalizem je npr. med obdobji religijskih obnov, ki so imele v 50. letih prejšnjega stoletja učinek na politiko, občasno vstopil v javni prostor in politično življenje. V poznih 70. letih so vodje političnih strank spoznali: če oskrbujejo religijske fundamentalistične skupine, kar je zelo stvarno, in jim ponudijo majhne stvari, ki niso veliko pomenile političnim snovalcem, lahko tako pridobijo njihove elektorske glasove. Od volitev leta 1980 je moral tako vsak predsedniški kandidat samega sebe opredeliti kot globoko religijskega. To vprašanje se nikoli prej ni zares pojavilo. Od volitev leta 1980 in vse do danes pa se to ni spremenilo.
      V drugih delih sveta, na Zahodu, predstavlja glavno skrb islamski fundamentalizem. Najbolj ekstremna islamsko fundamentalistična država na svetu je bila in ostaja Saudska Arabija - prav tako najtesnejša zaveznica ZDA v svetu, deloma prav zaradi islamskega fundamentalizma. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je obstajalo rivalstvo med sekularnim arabskim nacionalizmom in islamskim fundamentalističnim ekstremizmom. Dve glavni osebi v tej borbi sta bili egiptovski predsednik Nasser ter kralj s kraljevo družino v Savdski Arabiji. ZDA so močno nasprotovale sekularnemu nacionalizmu v Egiptu, Iraku in drugod ter bile bolj naklonjene islamskemu fundamentalizmu.
      Ta konflikt se je praktično zaključil z izraelsko osvojitvijo Sinajske planote v letu 1967, ki je uničila Nasserjevo središče sekularnega nacionalizma in enega izmed stebrov gibanja neuvrščenih oziroma Tretjega sveta, ki so ga ZDA prav tako prezirale. Pravzaprav je takrat odnos med ZDA in Izraelom dejansko postal trden. Nekakšno "ljubezensko razmerje" se je razvilo med ameriškimi intelektualci in Izraelom, ki pred tem ni obstajalo kot dejanski servis ameriški moči s podpiranjem islamskega fundamentalizma v nasprotju z nevarnim sekularnim nacionalizmom. Prav taka se je isto zgodilo znotraj izraelskih okupiranih ozemljih: Izrael je podpiral fundamentalistične skupine, ki so se pojavile v obliki Hamasa, kot orožje proti sekularno nacionalistični PLO, Palestinski osvobodilni organizaciji.
      To se je zgodilo tudi drugod. Znano je, da je bivši ameriški predsednik Reagan podpiral najbolj ekstremne islamske fundamentaliste, kar so jih ZDA lahko zbrale po svetu, da bi tako izkrvavel Ruse v Afganistanu.
      V istem času, v 80. letih, so ZDA močno podpirale diktatorstvo Zia ul-Haqa v Pakistanu, ki je radikalno islamiziral državo, ustanovil znamenite islamske madrase s pomočjo financiranja Saudske Arabije, kar je Pakistan premaknilo proti islamskemu fundamentalizmu. Reaganova administracija je prav tako razveljavila kongresne omejitve pomoči Pakistanu zaradi njegovega jedrskega vojaškega programa in Reaganova administracija se je pretvarjala, da tega preprosto ne ve. Sedaj pa je radikalni islamizem sam prevzel zelo grozeče in nevarne značilnosti.
      Isto velja za hindujski nacionalizem. Fundamentalistični nacionalizem večinoma predstavlja BJP, Bharatiya Janata stranka, ena izmed glavnih političnih indijskih strank, ki uporablja nevaren in dokaj ekstremen hindujski nacionalizem. V Gudžaratu je na nedavnih volitvah zmagal Narenda Modi, ki je ena izmed glavnih osebnosti v Hindujskem nacionalističnem gibanju in ki je v veliki meri bil odgovoren za tamkajšnji pokol pred nekaj leti, v katerem je bilo ubitih par tisoč muslimanov. To niso nepomembni dogodki, saj ne ogrožajo le demokracije ampak tudi pojmovanje človekovih pravic.

Demokratična gibanja v Južni Ameriki

S. I.: Kakšen učinek imajo socialistična predsednikovanja Chaveza v Venezueli, Moralesa v Boliviji, Kircnerja v Argentini, Correa v Ekvadorju in Lule v Braziliji na regionalno integracijo, socio-ekonomsko suverenost in demokracijo v vsej Južni Ameriki?
      N. C.: Začnimo z demokracijo, ker je slednjo najlaže presoditi. Obstajajo redne meritve javnega mnenja po vsej Latinski Ameriki, ki jih izvaja zelo spoštovana čilska organizacija za javna mnenja, Latinobarometro. V različnih državah intenzivno proučuje odnos prebivalstva do demokracije. Venezuela in Urugvaj se s podporo demokraciji in vladi uvrščata v sam vrh. Pri ocenjevanju vloge vlade pri spopadanju z gospodarskim razvojem se Venezuela prav tako uvršča najvišje. Ti rezultati so za ZDA tako nesprejemljivi, da o njih nihče ne poroča; vendar pa si lahko vsakdo vsako leto ogleda meritve Latinobarometra. Zadnje meritve so bile izvedene novembra 2007.
      V Venezueli so naredili ogromen napredek v demokraciji in so na to ponosni, zato tudi podpirajo vlado. Seveda je pomembno mnenje Venezuelcev in ne severnih Američanov. To velja tudi za Bolivijo. V resnici je bila izvolitev Moralesa spektakularna zmaga demokracije. Težko je najti podoben primer v svetu. Zagotovo si kaj takega, tukaj, v ZDA, niti zamisliti ne morejo. V Boliviji je velika večina prebivalstva, domorodno indijansko prebivalstvo, prvič od španske osvojitve, resno vstopila na politično prizorišče, pridobila politično moč in izvolila nekoga iz svojega družbenega položaja - s tem so premagali vse druge možnosti. Si lahko predstavljate, da bi se to zgodilo v ZDA ali drugih Zahodnih državah?
      Bolivijci niso šli na volitve zgolj na volilni dan. Imeli so masovna ljudska gibanja, ki so se borila za odločilne zadeve, kot so kulturne pravice, nadzor nad viri, uničenje neo-liberalnih politik, ki so uničevale prebivalstvo; same pomembne teme, za katere so se borili leta. Ko je prišlo do volilnega dne, so organizirano izvolili svojega kandidata. To je demokracija. Volitve v Boliviji decembra 2005 so daleč najbolj pomembne demokratične spremembe na vsej polobli. Moralesa so takoj obtožili, da je avtokratičen, ter da uvaja diktaturo itd. Glavni razlog pa je bil, da je zahteval nacionalizacijo bolivijskih virov. Njegovi kritiki pa so pozabili omeniti, da to počne z dovoljenjem neverjetnih 90. odstotkov vsega prebivalstva. Vendar pa je to, po naših merilih, zelo avtokratično in anti-demokratično. Ne sledi tistim našim navodilom, ki nam predstavljajo demokracijo.
      Nestor Kirchner je nekoliko drugačna zgodba. Argentina je namreč bila otrok Mednarodnega denarnega sklada, IMF, ki bi naj ustvaril ekonomski čudež, le da se je vse zrušilo v popolni katastrofi in argentinsko gospodarstvo je bilo uničeno. Kirchner je Argentino izvlekel tako, da je korenito kršil pravila IMF ter državo premaknil naprej s tem, "da se za vedno osvobodi IMF-ja", kot se je sam izrazil. IMF je v bistvu podružnica ameriškega ministrstva za finance. Argentina se je prestrukturirala in s pomočjo Venezuele poplačala svoje dolgove. Na presenečenje konvencionalnih ekonomistov, ki so predvidevali, da bo zaradi svojih dejanj Argentina doživela katastrofo, si je država v resnici zelo hitro opomogla. Ostale države v regiji gredo po enaki poti. Brazilija je na svoj način poplačala dolgove in se znebila IMF-ja. Bolivija se prav tako giblje v to smer, tudi Venezuela in drugi. Pravzaprav je IMF sedaj v resnih težavah, saj države, na katere se je zanašal in jih financirala predvsem zaradi poplačevanja dolgov, ne želijo več slediti njihovim ukazom, saj države plačujejo svoje dolgove ali pa jih prestrukturirajo.
      Vsi ti napori vodijo k večji integraciji. ZDA so sedaj v situaciji, ko podpirajo te južnoameriške vlade, ki bi jih v resnici, še ne veliko let nazaj, strmoglavile z vojaškimi udari. Tako je Lula v Braziliji 'prijazen dečko'. Njegova politika pa ni tako zelo drugačna od politike Goularta, bivšega brazilskega predsednika iz začetkov 60. let prejšnjega stoletja. Slednjega so po navodilih Kennedyjeve administracije strmoglavili z vojaškim udarom, kar se je zgodilo le nekaj tednov pred umorom Kennedyja, ter s tem ustvarili neke vrste neo-nacistične varnostne države s pokvarjenimi morilci - kuga, ki se je razširila po polobli.
      Sedaj pa ZDA podpirajo Lulo, saj upajo v izmišljotino, da obstaja razcep med "dobro levico", ki jo predstavlja Lula, in "slabo levico", ki sta Chavez in Morales, in jo hkrati ohranjajo. Nekaj resnice je v tem, da se razlikujejo. Vendar pa morajo ZDA, če želijo ohranjati to izmišljotino, onemogočiti zelo veliko informacij. Kot npr., morali so zatajiti dejstvo, da je Lula po izvolitvi najprej odpotoval v glavno mesto Venezuele, v Caracas, da bi podprl Chavezovo volilno kampanjo in slovesno odprl pomemben most prek reke Orinoco, ki je skupen Brazilsko Venezuelski projekt in vpeljal še drugega. Prav tako je treba zamolčati dejstvo, da so se kmalu potem - v Cochabambi v Boliviji, ki je središče bolivijske demokratične revolucije - zbrali voditelji držav Južne Amerike. Očitno so presegli medsebojne razlike in sestavili skupno deklaracijo o integraciji Latinske Amerike po vzoru Evropske Unije. Spoznali so, da je pred njimi dolga pot za dosego tega cilja, vendar pa je to začetek.
      Tega mediji ne objavljajo, čeprav je zelo pomembno. Ravnokar je bila ustanovljena Banka Juga, ki so se ji pridružile pomembne države - Brazilija, Venezuela, Argentina in druge - ki se bo osredotočila na razvojne probleme Južne Amerike. Lahko se zgodi, da bo to neodvisna investicijska institucija, ki bo neodvisna tudi od Svetovne Banke.
      Dva pomembna in povezana koraka se dogajata v Južni Ameriki, prvikrat po španski osvojitvi. Eden je ta, da se države gibajo v smer integracije. Med sabo so bile zelo ločene, vsaka je bila sicer na svoj način povezana z imperialnimi silami, vendar ločena od drugih. Povezujejo se. To je prvi pogoj neodvisnosti. Če ne bodo države povezane, se ne bodo mogle upirati zunanjim imperialnim silam.
      Poleg tega se prvič spopadajo z izredno pomembnimi notranjimi delitvami v vsaki državi. Južna Amerika ima najmočnejšo politično neenakopravnost na svetu. Večinoma jim vladala majhna, evropeizirana, večinoma bela elita z zelo bogatimi povezavami z Zahodom; svoj kapital pošiljajo Zahodu, svoje druge domove imajo na Zahodu in njihovi otroci gredo študirat na Zahod. Na eni strani imate bogato, dominantno, večinoma belo elito, na drugi strani pa velikansko množico zelo siromašnih ljudi. Ta prepad začenjajo premagovati.
      Kar se je zgodilo v Boliviji, je očiten primer tega premagovanja. Tudi v Venezueli. Eden izmed razlogov, zakaj elita tako zelo sovraži Chaveza, je ta, da ni bel; je mešane rase. Vprašanja rase so tam pomembna in začenjajo jih premagovati. Mnogo je nevarnosti. Ne morete predvideti nadaljnjega poteka, vendar pa je sedanji razvoj zelo pozitiven.
      Latinska Amerika spreminja tudi svoje ekonomske odnose. Povsem je bila odvisna od investicij, trgovine, itd., iz ZDA in Evrope, vendar se to spreminja. Sedaj se razvijajo Južno-Južni odnosi: Indija, Južnoafriška republika, Brazilija. Izvozniki surovin v Latinski Ameriki, v Peruju, Braziliji, Čilu in Venezueli, že spreminjajo svoj način izvažanja v Azijo. Tudi Kitajska postaja pomembna zaradi svojih investicij. Vse to daje Latinski Ameriki veliko več možnosti, kot jih je imela v preteklosti.
      Integracija, koraki pri premagovanju korenitih notranjih razlik ter raznolikost odnosov s svetom predstavljajo pomemben razvoj. Včasih se to imenuje socializem, karkoli že to pomeni. Vendar pa je resnica, da se premiki dogajajo v dobro prebivalstva. V Venezueli se je, v nasprotju s trditvami tukaj, v ZDA, revščina pomembno zmanjšala. Obstajajo napori, včasih uspešni, včasih neuspešni, pogosto pa koruptivni, vendar napori, ki skušajo razviti ljudski nadzor, ki bo oslabil tradicionalni nadzor s strani elit. Obenem obstajajo tudi avtokratske težnje, ki so morda na dolgi rok nevarne, vendar so zagotovo kompleksne ureditve. Gledano celovito pa so koraki, ki jih izvajajo, precej pozitivni, kar lahko ocenite tudi po nasilnih reakcijah tukaj. In to je dobro merilo.
      V nekaterih državah so začeli izvajati prenos bogastva in moči na tisto oblast, ki jo v ZDA sovražijo. V prejšnjih letih bi to vodilo k vojaškim udarom ali k ekonomskim osamitvam, vendar pa ZDA zdaj tega niso več sposobne izpeljati. Zadnji poskus vojaškega udara je bil leta 2002; ZDA so podprle vojaški udar, s katerim so v Venezueli strmoglavili vlado, ugrabili predsednika in razpustili parlament ter vrhovno sodišče. A le za kratek čas. To strmoglavljenje demokracije, ki so ga ZDA podprle, je bil v ameriški javnosti zelo dobro sprejet. Pravzaprav so to poimenovali kar korak k demokraciji. Vendar pa je ta vojaški udar hitro premagala ljudska vstaja in ZDA so se morale obrniti k drugačnim metodam, da bi strmoglavljale vlade. Vojaški udari niso več tako enostavni, kot so bili v času Kennedyja in Johnsona.

S. I.: Kaj lahko storimo v ZDA, da se premaknemo k pravi demokraciji?
      N. C.: Že jutri bi morali imeti uspešne premike k demokraciji. Absurdno je trditi, da v najbogatejši, najsvobodnejši in najmočnejši državi na svetu nismo sposobno storiti tega, kar so storili revni bolivijski kmetje in bili poleg vsega uspešni. Seveda to lahko storimo. Vendar pa to zahteva obvezo, energijo, zavzetost, premagovanje iluzij, odpravljanje propagande, razvijanje resničnih ljudskih gibanj in odgovorno vodenje in voditelje. Razviti je treba svoj program in ga prek političnega sistema tudi uresničiti. Če to lahko storijo v državi, kakršna je Bolivija, lahko to storimo tudi mi. Če bi vse to dogajanje kdo opazoval z Marsa, bi pokal od smeha. Seveda lahko vse to storimo tudi tukaj, v ZDA, vendar se nič ne zgodi samo od sebe.
Informacije: www.chomsky.info, www.hegemonyorsurvival.net, www.americanempireproject.com

Jason Francis je sodelavec Share International iz Oaklanda, v ameriški zvezni državi Kalifornija.