Zakaj imajo politiki navado lagati
Mark Sommer

Izkušnja zaradi nedovoljene seksualne afere, ki je bila za predsednika Clintona skorajda usodna, je v ospredje postavila vprašanje, ali je sprejemljivo, če voditelj laže svojim ljudem in kdaj je sprejemljivo, da to počne.
      "Skoraj nobena izjava politika medijem ni čista resnica," pravi Daniel Ellsberg, jedrski strateg v Pentagonu, ki je javnost seznanil z uradno zgodovinsko skrivnostjo vietnamske vojne, kar je sprožilo dogodke, ki so pripeljali do odstopa predsednika Richarda Nixona leta 1973. "Večina politikov laže, tako kot diha," nadaljuje Ellsberg. "Brez laganja ne bi prišli tja, kjer so. Dejansko so se tako navadili, da se na ta način izmuznejo, da se jih spodbuja k takšni politiki, ki od njih zahteva laganje. Težko je delati drugače, če je tvoje politika lahkomiselna, neodgovorna in ilegalna."
      Zakaj tako zlahka prenašamo velike laži, ki povzročajo trpljenje milijonov in smo hkrati tako netolerantni do trivialnih laži, ki se tičejo ukradenih užitkov med dvema polnoletnima odraslima?
      Nikjer drugje niso uradne prevare tako običajne kot na področju zunanje politike. Konec koncev je diplomacija praksa spretnega zavajanja, v kateri vsaka stran kaže lažen obraz, ki ga vsi prepoznajo in se pretvarjajo, da ga ne vidijo, in vsakdo ravna glede na to, kako dojame skrite interese drugih.
      Toda znamenja so bolj zlovešča in v igri med politiki in njihovo javnostjo gre za vse večje zadeve. Večina državljanov je preveč oddaljenih od zunanje politike, da bi preverjali resnico trditev ali modrost sodb svojih voditeljev. Vendar so predvsem njihovi otroci tisti - toda ne otroci politikov - ki so na koncu žrtvovani v službi takšne politike.
      Pri Američanih je pot uradno izrečenih laži samo v zadnjega četrt stoletja posuta s trupli nepreštetih domačih in tujih nedolžnih ljudi. V imenu boja proti komunizmu in obrambe "življenjsko pomembnih narodnih interesov" so ameriški uradniki uprizorili lažen napad na ameriške sile v Zalivu Tonkin, kar je sprožilo masovno ameriško vmešavanje v Vietnamu, bojevali so skrito vojno v Kambodži, ilegalno oskrbovali kontrase v Nikaragvi in samoumevno podpirali represivne, vendar pohlevne vojaške režime, medtem ko so prikrito onesposabljali legitimne, toda manj sokrive režime v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.
      Šele desetletja po storjenih zločinih so razkrili laži, s katerimi so jih upravičevali, toda skoraj vedno je bilo prepozno, da bi popravili storjeno škodo.
      Če imajo politiki, kot sami trdijo, v mislih vedno le najboljše interese javnosti, zakaj morajo kar naprej skrivati svoja dejanja in motive?
      "Mi že vemo zakaj," so uradniki Johnsonove administracije imeli navado govoriti kritikom politike vietnamske vojne. "Če bi bili vi poučeni o tem, kar mi vemo, bi razumeli, zakaj delamo to, kar delamo."
      Takšna drža izdaja komajda prikrito zaničevanje javnosti, za katero verjamejo, da nima informacij, niti zanimanja niti pameti za zdravo presojo. Kljub temu je sekretar za obrambo predsednika Johnsona, Robert McNamara, 25 let po vietnamski vojni, ki jo je pomagal usmerjati, priznal, da politiki niso imeli prav, da so naredili "napake, grozne napake" in da je javnost, ki se protestirala, takrat zgodbo poznala dovolj dobro, da je bila zmožna bolj pametne presoje kot pa politična elita.
      Polom v Vietnamu je pokazal, da večina navadnih državljanov kljub temu, da nima dostopa do podrobnosti in informacij, ki jih zadržuje politična elita, pokaže več zdrave pameti kot pa njihovi politični voditelji.
      Večina ustanov zunanje politike je institucijsko in ideološko kratkovidnih. Večina specialistov za zunanjo politiko, ki sestavljajo osebje v zunanjih in obrambnih ministrstvih, se je izobraževala v nekaj elitnih institucijah z imperialističnim pogledom na svet. Ti ljudje so še vedno predvsem beli moški srednjega in višjega razreda, ki se posvetujejo in družijo skoraj izključno samo drug z drugim in ki jim je vcepljeno prepričanje, da so vitalni interesi njihove države enaki interesom elite, ki jo predstavljajo. Zaradi svoje izoliranosti so neobčutljivi za vpliv, ki ga ima njihova politika na ljudi izven njihovega zaščitenega kroga.
      Potem pa je še problem "slabih podatkov". Navkljub spoštovanja vrednemu obveščevalnemu aparatu, ki je na voljo političnim voditeljem, ti ne dobijo vedno točnih informacij. Prepogosto odraža ideološka nagnjenja obveščevalcev - ali njihovih političnih nadrejenih. Nezmožnost zahodnih obveščevalnih agencij, da bi predvidele propad komunizma, je bila tako velikanska napaka, da mnogi verjamejo, da so obveščevalne agencije vedele zanj, vendar so zato, da bi upravičile izgradnjo še večjega arzenala, prikazovale nasprotnika kot strašnejšega, kot je dejansko bil.
      In končno, nekateri politiki zavajajo namenoma, da bi zaščitili finančne interese (in tiste, ki kampanjo podpirajo), katerih vpliv bi, če bi bil razkrit, povzročil silovito nasprotovanje javnosti. Vsaka zunanjepolitična zadeva privlači vrsto korporacij in premožnih posameznikov, katerih zasebni vplivi pogosto prevladajo nad interesi javnosti.
      Kako pa rutinske, namerne prevare o osrednjih vprašanjih politike kumulativno vplivajo na vez zaupanja med voditelji in njihovimi ljudmi?
      Če je ameriška izkušnja pokazatelj, potem so ti vplivi uničujoči. Odkar so v 60-tih letih začeli razkrivati sistematične vzorce uradnih laži, so raziskave pokazale, da javnost stalno izgublja zaupanje ne samo v določene voditelje, marveč prav v sposobnost vlade, da služi skupnim interesom. Sledili so cinizem, odtujenost in masovna privatizacija zavesti, ker je večina navadnih državljanov zapustila javno sfero.
      Na žalost je ta rešitev samo še okrepila politike, katerih glavna profesionalna veščina je laganje z nasmeškom na obrazu. In - ali je laž sploh še pomembna, če nihče niti ne posluša?
      (IPS)