Pereče globalne težave in institucionalne krize: izzivi in nove paradigme
Patricia Pitchon

Eden najsramotnejših pojavov na začetku 21. stoletja je stopnja, do katere so bogate države zmanjšale delež, ki so ga pripravljene deliti z obubožanimi deželami. Če bi se odločile izpolniti obljubo, dano v sedemdesetih letih, da bodo 0,7 odstotka svojega bruto domačega proizvoda (BDP) namenile za pomoč, bi to pomenilo povečanje za 100 milijard USD letno.
      Druga zadeva je, da številnim revnim državam v bogate države ni dovoljeno izvažati blaga (z izjemo določenih kmetijskih izdelkov). Nadalje je cena številnih izdelkov, ki jih izvažajo revne države, stalno padala. Da bi bilo vse skupaj še bolj nepravično, porabijo bogate države letno 360 milijard USD za subvencioniranje svojega lastnega kmetijstva. To je pripeljalo do napetosti med bogatimi in revnimi državami.
      Tretja značilnost sedanje neuravnoteženosti je stopnja zadolženosti revnih držav pri bogatih. Videti je, da finančne in politične ustanove niso pripravljene podpreti znatnejšega odpisa dolgov, kar bi številnim državam zagotovilo razumen začetek na poti nadaljnjega razvoja. To neuravnoteženo stanje zagotavlja, da te države nikoli ne bodo odplačale svojih dolgov in so obsojene na obliko 'suženjstva zaradi dolgov', ki vodi k velikim vrzelim v izobraževanju, zdravstvenim krizam, socialnim napetostim, množičnemu preseljevanju in degradaciji okolja, da ne omenjamo možnosti nadaljnjih vojn zaradi brezupnega pehanja za viri.

Razumevanje pomena rasti prebivalstva

Vrhunec (High Noon), zanimiva raziskava o teh in s tem povezanih zadevah, avtorja J. E. Rischarda, podpredsednika Svetovne banke za Evropo, predstavlja teze o pritiskih, s katerim se soočamo. Na primer, četrtina ljudi v Afriki živi z manj kot 60 ameriških centov dnevno in 65 odstotkov Azijcev živi z manj kot dolarjem dnevno - torej skupaj več kot milijarda ljudi. Skoraj polovica svetovnega prebivalstva, kakšne 3 milijarde ljudi, živi z manj kot dvema dolarjema dnevno. Po drugi strani pa 20 odstotkov svetovnega prebivalstva porabi 85 odstotkov blaga in storitev.
      Predvidena rast prebivalstva kaže, da bo do leta 2020-2025 namesto sedanjih 6 milijard na svetu okoli 8 milijard ljudi. To pomeni, da bo enemu izmed treh ljudi verjetno primanjkovalo vode. Svetovna pridelava hrane se bo morala povečati za okoli 40 odstotkov. Obe zadevi je mogoče rešiti, vendar ne brez resne reforme procesa odločanja v glavnih ustanovah, ki so slabo organizirane za hitro in domiselno odzivanje na vedno večje število ljudi in vedno večje potrebe po najosnovnejših virih, potrebnih za ohranitev življenja.
      Teza J. E. Rischarda je, da so sedanje glavne multilateralne ustanove (npr. medvladni organi, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, različne organizacije Združenih narodov, drugi glavni organi, ustanovljeni za predlaganje, razvoj in nadzorovanje ukrepov za reševanje okoljskih in drugih vprašanj) trenutno neustrezne za to nalogo. Avtor meni, da je to glavni razlog za vsesplošno nepovezanost med ljudmi; te ustanove ugotavljajo, katere nujne zadeve je treba rešiti, vendar je videti, da zaradi svojega očitno hladnega reševanja težav tega ne zagotavljajo. Skupen odpis dolgov visoko zadolženih držav (tako imenovanih HIPC) doslej znaša borih 30 milijard USD za zadnje desetletje v primerjavi z drugimi glavnimi stroški.
      Za obvladovanje težav, ki jih prinaša povečevanja števila prebivalstva in za reševanje glavnih svetovnih težav, kot so revščina in z njo povezane zdravstvene, okoljske in izobraževalne potrebe, predlaga Rischard spremembe v postopku odločanja in večje sodelovanje med tremi ključnimi sektorji: civilno družbo, vlado in poslovnim sektorjem.

Odločanje

Organizacije s hierarhično sestavo, z odločanjem, osredotočenim na vrhu, so tipično večplastni sistemi, ki temeljijo na pravilih in nadzoru. To so stabilni, vendar neprilagodljivi sistemi, ki se ne morejo hitro odzvati na krize. Eden izmed vidikov Rischardovih predlaganih reform vključuje 'telo za reševanje težav', ki bi obravnavalo vsako pomembnejše globalno vprašanje. Vsako bi imelo močno bazo znanja in ne bi bilo urejeno hierarhično, temveč odprto, da bi ljudje lahko prispevali in bi jih slišali, ne pa izključili kot 'outsiderje'. Nadaljnji pogoj bi bila izključitev zakonodaje kot predmeta teh novih struktur. Namesto tega bi morali izdelati norme ali standarde in izvajati pritisk z 'učinkom dobrega imena'. To pomeni ocenitev, kaj je najboljše in kaj najslabše ravnanje in kdo ga izvaja. Ta telesa za reševanje težav morajo biti zmožna izkoristiti strokovno znanje obstoječih ustanov, da bodo izkoristila zakonodajno moč vlad in pridobila najboljše od že obstoječih multilateral.
      Po Rischardovih besedah je cilj pomakniti se od tradicionalnih hierarhičnih vlad k nečemu, kar lahko imenujemo 'mrežna vladavina'. Te 'mreže za globalne zadeve' bi ustvarile nov tip javnega prostora - vsaka mreža bi se osredotočila na drugo globalno zadevo izmed kakšnih dvajsetih (npr. pomanjkanje vode, izobraževanje, onesnaženost zraka, zemlje in vode, globalne nalezljive bolezni in globalno segrevanje). Težave veljajo za globalne, kadar jih ni mogoče rešiti izven kolektivnega mednarodnega okvirja. Zato je Rischardov drugi prispevek glede potrebe po povečanem sodelovanju med sektorji tako pomemben.

Sodelovanje: civilna družba, vlade in poslovni sektor

V preteklem desetletju so nevladne organizacije hitro rasle (zagovorniške skupine, sindikati, religiozne organizacije, humanitarna društva, skupine za javni nadzor in druge). Rischard navaja naslednje zgovorne številke: v Vzhodni Evropi jih je v preteklih desetih letih nastalo kakih 100.000; Združene države Amerike imajo dva milijona takih skupin. Njihovo medsebojno povezovanje je dokaz povečanega sodelovanja in naraščajočega vpliva. Izkoristili so nove tehnologije in učinkovito uporabili internet za izmenjavo informacij. Ti dejavniki kažejo prednosti učinkovitega dela v mreži in tako so npr. javni protesti postali globalnejši. Nedavne raziskave v ZDA in Evropi kažejo, da je njihova zmožnost prepoznati in odzvati se na pereče težave privedla do večjega zaupanje javnosti vanje, to pa pomeni obilnejše financiranje in javno članstvo, ki podpira in financira njihove dejavnosti. Rischard meni, da njihovo specialistično znanje na številnih področjih zagotavlja perspektivo, brez katere zapletenih težav sedanjega časa ni mogoče reševati.
      Podobno meni, da imajo mednarodne korporacije edinstveno globalno perspektivo, kar jim daje prednost pred vladami držav. Njihovo znanje potrebujemo pri obravnavanju perečih globalnih zadev, kot so razvoj obnovljivih virov energije, cenejše in učinkovitejše razsoljevanje vode, trajnostna proizvodnja hrane in učinkovitejši sistemi razdeljevanja.
      Rischard navaja štiri faze nekaterih velikih družb v procesu rasti zavedanja: (1) imele so majhne oddelke za dobrodelne namene; (2) odzvale so se na napade nevladnih organizacij v zvezi z uničevanjem okolja in slabimi delovnimi pogoji, tako da so odprle večje oddelke za obravnavanje odgovornosti; (3) nekatere družbe so same postali zagovornice razvoja, tako je npr. ena od njih postavila veliko izobraževalno spletno mesto; (4) nekatere sedaj zanima reševanje globalnih problemov v sodelovanju z vladami in predstavniki civilne družbe, kot so nevladne organizacije.
      Glede vlad se Rischard sklicuje na vladne javne sektorje, ki so v velikih težavah, in meni, da je vzrok za to stanje vse bolj zapletena človeška družba. Kot primer navaja Enron, 'veliko pravno neurejeno energetsko družbo, ki je prodajala kakšnih 2.000 izdelkov'; zaradi njenih manevrov so bili vladni uradniki, zadolženi za preiskovanje, šokirani nad obsegom in kompleksnostjo tega, kar so odkrili. Rischard pravi o tem: "Za reševanje neobvladljivih težav se bodo morali povezovati vlada, poslovni sektor in civilna družba." Pričakuje, da bodo v naslednjih dvajsetih letih na vseh stopnjah zacvetela 'partnerstva treh sektorjev', na lokalni, regionalni in mednarodni.
      (Vir: J. E. Rischard, Vrhunec (High Noon), Peruses Press, Oxford, 2002.)