Palestina - pogajanja o pravici za narod v ujetništvu
s Hannah Ashrawi se je pogovarjala Andrea Bistrich

Akademska in politična aktivistka Hanan Ashrawi je med najbolj znanimi zagovorniki palestinskih stališč in je uspešno zastopala Palestince v mirovnih pogajanjih od konca 80-tih let prejšnjega stoletja naprej. Bila je uradna govornica palestinske delegacije v bližnjevzhodnem mirovnem procesu in je članica izvršilnega odbora Palestinske osvobodilne organizacije (PLO). Leta 1998 je ustanovila gibanje Miftah – pobudo za spoštovanje človekovih pravic, demokracije in miru za Palestince – in je vse od takrat njegova generalna sekretarka. Dr. Ashrawi je prejela številna mednarodna priznanja in nagrade za mir, človekove pravice in demokracijo, med drugim nagrado Olofa Palmeja, priznanje za zagovornico demokracije, mednarodno nagrado Jane Addams za žensko vodstvo, priznanje za ugledno študentko Ženskega centra univerze v Virginiji, mednarodno nagrado za mir in spravo Mahatme Gandija in Sydneyjsko nagrado za mir. Je tudi avtorica vrste pesmi, novel, člankov in knjig o palestinski kulturi in politiki.
      Andrea Bistrich je z njo dvakrat opravila telefonski intervju za Share International. Prvi intervju je potekal v zadnjih dneh avgusta 2013, vendar takrat ni bil objavljen. Drugi intervju je bil junija letos, skoraj leto dni pozneje. Mračna, vendar realistična ocena dr. Ashrawi o položaju Palestincev leta 2013 je nakazovala sedanjo krizo.

AVGUST 2013

Share International: Ali menite, da je Izrael pripravljen na pogajanja?
      Hanan Ashrawi: Menim – kot vedno doslej –, da želijo pogajanja le zaradi pogajanj samih. Želijo proces, ki bi se nadaljeval brez kakršnekoli povezave z resničnostjo in ki bi ga lahko uporabili kot kritje za nadaljevanje svojega nezakonitega početja. Medtem pa lahko počnejo, kar jih je volja, brez vsakršnega strahu pred kaznijo. Američani jim ne povedo, da ne uničujejo le mirovnih pogajanj, temveč tudi možnost za mir. Položaj je zelo resen in mislim, da pogajanja nimajo nikakršne verodostojnosti ter da niso poštena, kajti Izrael počne natanko nasprotno od tistega, kar bi bilo potrebno, in popolnoma uničuje cilje pogajanj.

S. I.: Kako boste nadaljevali? Katere so glavne zadeve, ki jih boste položili na pogajalsko mizo?
      H. A.: Dnevni red pogajanj o trajnem statusu je znan že zadnji dve desetletji. Jeruzalem, meje, naselbine, begunci, voda, varnost – vse to so točke dnevnega reda pogajanj o trajnem statusu, ki bi jih bilo treba opraviti že pred mnogimi leti. O teh stvareh se ni treba na novo pogajati, treba jih je uresničiti. Okupacija se mora končati. Treba je vzpostaviti meje iz leta 1967 in ustaviti naseljevanje, izpustiti zapornike ter spoštovati podpisane zaveze in sporazume, ki jih Izrael ne uresničuje. Ne zanima nas napredek, ki je sam sebi namen, ne zanimajo nas pogajanja, s katerimi Izrael zgolj kupuje čas, ali pogovori v nedogled. Potrebujemo zavezujoč časovni načrt, Izrael pa mora ravnati skladno z zahtevami mirovnega sporazuma in mednarodnim pravom.

S. I.: Ko je generalni sekretar OZN Ban Ki-moon ta mesec obiskal Jeruzalem, je dejal, da upa, da se bosta obe strani, Izraelci in Palestinci, spomnili zapuščine g. Rabina in uresničili rešitev dveh držav.
      H. A.: Da, vem. Vsi to govorijo, vsi razpravljajo o rešitvi dveh držav, vsi želijo mir, toda nihče ne posreduje in se ne zavzame za končanje izraelskih kršitev in nekaznovanosti. To ne bi smela biti le ustna telovadba, ne bi smeli biti le pogovori – treba je delovati v skladu z dogovorjenim. Če želite rešitev dveh držav, morate ustaviti Izraelce, preden uničijo možnost palestinske države, ki bi bila sposobna preživeti. Toda tega v resnici nihče ne stori.

S. I.: Kako pri vsem tem vidite vlogo in odgovornost OZN?
      H. A.: Združeni narodi bi morali imeti že od vsega začetka večjo vlogo. Po mojem mnenju so bili izključeni iz dogajanja ali pa so bili ena od štirih strani v tem kvartetu, ki ni storila prav veliko. Prepričani smo, da bi morali Združeni narodi sprejemati zavezujoče resolucije, saj so navsezadnje dom svetovne zakonodaje in bi morali izražati voljo mednarodne skupnosti. Verjamemo, da bi priznanje palestinske države, četudi zgolj kot opazovalke, toda njeno priznanje kot neodvisne in povsem suverene države, opolnomočilo Palestince in Izraelu preprečilo, da bi naše ozemlje predstavljal kot predmet spora in ne kot okupirano ozemlje Palestine. S tem bi tudi začrtali meje iz leta 1967 z Jeruzalemom kot prestolnico in tako dalje. Omogočilo bi nam, da se pridružimo mednarodnim agencijam in pristopimo k konvencijam in sporazumom, s katerimi bi lahko vse to dosegli.
      Združeni narodi imajo torej pomembno vlogo, ker so dom mednarodne skupnosti. Vendar na žalost Združene države v večini primerov uporabijo pravico veta in poskušajo pritiskati na posamezne države ter uporabljajo prisilo, da omogočijo Izraelu nadaljevanje enostranske politike moči.

S. I.: Vsi govorijo o miru – kaj pa pravica? Kaj pomeni pravica v vsakodnevnem življenju dveh narodov? O tem v medijih ne razpravljajo.
      H. A.: To je bistveno! To je absolutno bistven koncept. Vesela sem, da ste spregovorili o tem – o okupaciji, ki je nezakonita, okrutna, nepravična, ki predstavlja nenehno agresijo in kršitev pravic celotnega naroda. Smo narod v ujetništvu. Toda vsi o tem problemu govorijo le kot o nečem, kar je stvar pogajanj, kot da ne gre za neravnovesje moči, za uporabo moči kot orodja, za situacijo, kjer imate okupatorja in okupiranega. Vsi mislijo, da je rešitev preprosta, saj se morata strani le pogovoriti. Toda kako se lahko pogovarjate, ko močna stran uporablja svojo moč proti šibkejši? Karkoli bo že rezultat takšnega nepravičnega položaja, ne bo pravično! Pravico lahko zagotovijo le zakonite, humane in moralne rešitve.

S. I.: Ali menite, da bi lahko bil izraelsko-palestinski spor vzrok za nenehne izbruhe nasilja in vojn v regiji?
      H. A.: Kot veste, je celotna regija v tranziciji, ki je po definiciji obdobje nestabilnosti ter je pogosto zelo nevarno in nepredvidljivo. Toda Izrael, namesto da bi prepoznal ta položaj in poskušal skleniti sporazum, ki bi vnesel nekaj stabilnosti, izvaja politiko, ki še povečuje in zaostruje nestabilnost in nasilje ter seveda spodbuja ekstremizem. Edini način, kako se lahko spoprimemo s položajem, je sprejetje sporazuma, ki bo končal dolgotrajno okupacijo in stanje nepravičnosti ter zagotovil neko obliko pravičnosti in stabilnosti.

S. I.: Ali obstajajo kakšna politična gibanja mladih Palestincev, ki so obetavna za palestinsko prihodnost?
      H. A.: Mladinskih gibanj je več, vendar se niso povezala ali izdelala novega političnega programa. V civilni družbi je več mladinskih in drugih organizacij, ki pa šele nastajajo in je vse skupaj zelo negotovo. Še vedno poskušajo najti svoj glas in oblikovati sporočilo. Zelo močan je občutek odtujenosti in nezadovoljstva – s položajem, lastnim vodstvom in mirovnim procesom – obenem pa je tukaj seveda izredno globoka zamera zaradi nepravičnosti okupacije. Prepričana sem, da bo povezovanje vsega tega v politični program trajalo nekaj časa. Upam, da bo prišlo do odgovornega političnega odziva in ne odziva z nasiljem. Toda kot veste, Izrael uporablja nasilje, s čimer sproža nasilje. To je jezik, ki ga je uvedel v to regijo in ga še naprej uporablja v povezavi s Palestinci.

JUNIJ 2014

Leto dni po intervjuju s Hanan Ashrawi je imel Share International znova priložnost za pogovor z njo o najnovejših dogodkih. V telefonskem pogovoru je dr. Ashrawi opozorila, da je položaj na Bližnjem vzhodu zelo nevaren. (Mesec dni pozneje, 7. julija, je izbruhnilo nasilje na obeh straneh in Izrael je začel bombardiranje in invazijo Gaze.)

S. I.: Ko sva se nazadnje pogovarjali avgusta lani, so vas zelo zaposlovale priprave na mirovna pogajanja. Zdaj so pogajanja prekinjena. Ali lahko kaj poveste o dosežkih v mesecih pogajanj, ki so se začela lansko leto? Ali opažate kakršenkoli – še tako nejasen – napredek v pravo smer?
      H. A.: Bilo je katastrofalno, cena je bila zelo visoka. Izrael je izkoristil mirovna pogajanja za kampanjo naseljevanja: za krajo še več zemlje, izgradnjo še več naselbin, za priključitev Jeruzalema in spremembo njegovega značaja, celo za uporabo nasilja in ubijanje Palestincev. Mirovna pogajanja so bila pogubna za pravice Palestincev. Pravzaprav so imela ravno nasproten učinek, Izrael je prelomil svoje obljube. Ko so zapustili pogajanja, je bilo popolnoma jasno, da želijo ustvariti nestabilnost in skozi pogajanja izzivati Palestince čez vse meje potrpežljivosti.

S. I.: Zakaj je bila na tej točki oblikovana enotna vlada Palestine, po letih nesoglasij in razlik med frakcijama?
      H. A.: Za vlado narodne enotnosti smo si prizadevali že zelo dolgo, razmere pa so zdaj dozorele zaradi potreb na obeh straneh, še zlasti pa zato, ker so pogovori prešli v fazo, ko je to postalo mogoče. Hkrati je to rezultat močnih zahtev palestinskega ljudstva.

S. I.: Ko je papež Frančišek pred dvema tednoma povabil Šimona Peresa in Mahmuda Abasa v Vatikan, je želel "svetu odpreti okno priložnosti". Ali menite, da je imel pri tem kaj uspeha?
      H. A.: Ta gesta ima moralni pomen, ima človeški pomen, ima duhovni pomen, toda z vidika političnega ravnanja, z vidika enostranskega delovanja Izraela v teh zadevah, ni imela nikakršnega vpliva. Ni ustavila izraelskega nasilja, niti ni Izraela prisilila k spoštovanju mednarodnega prava. Izraela ni spodbudila k ravnanju, ki bi lahko vodilo v mir. Zanje je to bila le priložnost, da poskusijo ustvariti vtis, kot da si prizadevajo za mir, obenem pa niso ravnali na način, ki bi lahko privedel do miru.

S. I.: Trenutno se zdi, da vse bolj prevladuje mnenje, da končanje izraelsko-palestinskega spora ni več ključno vprašanje regije, kot je bilo to nekoč. Številni dvomijo, da bi vzpostavitev ločene palestinske države imela kakršenkoli vpliv na razvoj dogodkov v Siriji, Egiptu ali Iraku. Kakšen je vaš pogled na to?
      H. A.: Če bi končali izraelsko okupacijo, bi zagotovo odpravili enega od virov prezira, jeze in ekstremizma v regiji. Če bi Palestinci dobili pravico do samoodločbe in svobode, bi to spremenilo dinamiko celotne regije.