Ottawski sporazum -
začetek konca zemeljskih min
Shirley Nairn

Prvič v zgodovini je bil zakonsko prepovedan celoten sistem nekega orožja v široki uporabi. 1. marca 1999 je začela veljati konvencija o zemeljskih minah, ki je pozvala k prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih (PP) min in k njihovemu uničenju. Ta sporazum, splošno znan kot ottawska konvencija, je bil ena najhitreje ratificiranih mednarodnih konvencij te vrste. Do danes je ottawski sporazum podpisalo že 135 držav, od katerih jih je 81 deponiralo ratifikacijske listine pri sekretariatu Združenih narodov v New Yorku, kar pomeni, da morajo izpolnjevati svoje obveze. Od začetka veljavnosti bodo imele na voljo štiri leta za uničenje vseh zalog PP min in do 10 let za uničenje vseh min, ki so uporabljene na območjih pod njihovim nadzorom. Dopisnik Share International Shirley Nairn je opravil intervju z Johnom Headom, novozelandskim predstavnikom za stike z javnostjo kampanje proti zemeljskim minam (Campaign Against Landmines - CALM).

Share International: Ali menite, da je ottawski sporazum pomemben dosežek za vse narode?
      John Head: Da. Resnično je to velik korak naprej. To pomeni, da so zemeljske mine sedaj mednarodno prepovedane. Čeprav se vse države niso strinjale s prepovedjo, je tu moralna zahteva, da se zemeljske mine ne bodo uporabljale v vojni. Trenutno te moralne zahteve ne upoštevajo tri afriške države - Senegal, Angola in Gvineja Bisao - vendar številne vlade sveta zemeljskih min ne želijo več uporabljati.

SI: Kako ta prepoved deluje na področjih, kot je Kosovo, kjer stalno poročajo o uporabi zemeljskih min brez zadržkov?
      JH: Na Kosovu, kjer je znano, da so Srbi in Osvobodilna vojska Kosova položili mine, Združene države Amerike in približno pol ducata evropskih držav niso uporabile zemeljskih min, čeprav ZDA niso podpisale sporazuma in imajo velike zaloge min. Lahko bi nastavile tako imenovane 'mine gator', ki so v resnici protitankovske mine z dodatno protipehotno mino, vendar so te s sporazumom prepovedane. Bile bi strašno nevarne za ljudi na Kosovu, tako da smo veseli, da jih Američani niso uporabili. To je znak moralne moči sporazuma, pa tudi, da je svetovno mnenje sedaj izoblikovalo zavest, da v vojni ne bi smeli uporabljati zemeljskih min.

SI: Maja 1998 ste na prvi mednarodni konferenci poročali o zemeljskih minah v Rusiji in Zvezi neodvisnih držav (ZND). Ali lahko povzamete dogajanja v teh državah?
      JH: Rusi se gotovo zavedajo moči in slabosti zemeljskih min kot obrambnega orožja in ob izkušnjah, ki jih imajo s programi razminiranja, se močno zavedajo človeškega trpljenja, ki ga povzroča uporaba tega orožja brez zadržkov.
      Na konferenci sem se osredotočil na pomembnost pridobivanja zaupanja in podpore armade ter sodelovanja nekdanjih vojakov v njihovi kampanji proti zemeljskih minam. Govoril sem tudi o metodah za pridobivanje politikov in vladnih uradov. Vemo za mine v Čečeniji, vendar sem osupnil, ko sem prišel v Rusijo in slišal zgodbe Rusov in ljudi iz ZND, da je ogromno min ne samo v Čečeniji, temveč v številnih drugih delih Rusije, kjer dnevno ubijajo in pohabljajo ljudi.
      Ruska vlada uradno izjavlja, da morajo uporabljati zemeljske mine, saj bi sicer njihove meje ne bi prečkali razbojniki. To je smešno in rezultat te politike je, da niso pobiti samo razbojniki, temveč številni ljudje, ki žive v bližini meje.
      Ruska armada pravi, da potrebuje zemeljske mine za zaščito državnih meja, politiki pa pravijo: "Ne moremo podpisati sporazuma, ker si tega ne moremo privoščiti. Nimamo namreč denarja, da bi uničili vse zemeljske mine." Pravijo, da bi stroški uničenja vseh zemeljskih min in očiščenje minirane zemlje znašali milijardo dolarjev. Zato je nerealno pričakovati, da bi na tej stopnji Rusi podpisali sporazum.
      Jody Williams, ki sodeluje v Mednarodni kampanji za prepoved zemeljskih min (skupine, ki je prejela Nobelovo nagrado za mir), je prisostvovala konferenci in naravnost spregovorila o problemu: "Ottawski sporazum je zagotovil podlago za rešitev problema zemeljskih min in dokazal, da so tiste trmoglave države, ki so raje delale s pomočjo Konference OZN o razorožitvi, pokazale pomanjkanje politične volje in humanitarne zavzetosti." Jody je dejala, da je pred kratkim obiskala Ukrajino, kjer so ji povedali, da nimajo dovolj sredstev za uničenje zemeljskih min, spregledali pa so dejstvo, da se je kanadska vlada ponudila, da to opravi za njih. Pozvala je Rusijo, da preoblikuje svoj petletni moratorij na izvoz zemeljskih min v trajno prepoved, da takoj preneha s proizvodnjo vseh zemeljskih min in določi časovni okvir za podpis sporazuma.

SI: Ko ste pred nekaj leti govorili o protokolu OZN o zemeljskih minah, ste rekli, da je ta protokol brez sredstev za uveljavljanje neuporaben kos papirja. Ali bodo po končanem procesu ratifikacije sredstva za njegovo uveljavljanje še vedno velik problem?
      JH: Kako lahko ovrednotimo, ali je sporazum učinkovito spremljan in nadzorovan? O tem vprašanju so razpravljali na maputski konferenci v Mozambiku maja 1999. Maputo je najbolj minirana država v Afriki. Približno 700 predstavnikov iz večine držav, ki so podpisale in ratificirale sporazum, in številni opazovalci, kot je Kitajska, so prišli na konferenco, da bi pregledali učinke sporazuma.
      ICBL je izdelal poročilo o spremljanju in nadzorovanju zemeljskih min za vsako državo na svetu posebej in podrobno navedel: število zemeljskih min v vsaki državi, število min, ki jih države proizvedejo, število min, ki so v zemlji, in kaj naredijo za pomoč žrtvam zemeljskih min. Spremljanje in nadzorovanje sporazuma je v glavnem prepuščeno nevladnim organizacijam.

SI: Kakšno vlogo je v tej kampanji odigrala civilna družba - nevladne organizacije, javno mnenje itd.?
      JH: Vlade po svetu sprejemajo potrebne odločitve, vendar ljudje iz nevladnih organizacij vplivajo na vlade. Na začetku tega desetletja so vlade po vsem svetu sprejemale zemeljske mine kot tradicionalno in zakonito obrambno orožje. Šele s pomočjo kampanje, ki sta jo začela Rdeči križ in ICBL, se je politika vlad spremenila in prišlo je do mednarodne prepovedi zemeljskih min.

SI: Ali mislite, da bo v prihodnosti svet boljši?
      JH: Da. Pred enim letom je bila vsakih 20 minut ubita ali ranjena ena oseba, 500 ljudi je bilo ubitih ali ranjenih vsak teden, na leto pa je ta usoda doletela 26.000 ljudi. V krajih, kot je Kambodža, se je število ubitih ali ranjenih od začetka kampanje zmanjšalo že za polovico. Zaradi učinka te kampanje v Kambodži min ne polagajo več. To bi se lahko dogajalo po vsem svetu in vzbuja upanje, da bodo v ne tako daljni prihodnosti mine le še stvar preteklosti.