Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Politika >> Novi Marshallov načrt?

Novi Marshallov načrt?
Napredek pri človekovi varnosti in nadzoru nad terorizmom
Dick Bell in Michael Renner

Kaj mislite o naslednjem nasvetu ameriškega višjega vojaškega uradnika o tem, kako bi ljudje v Združenih državah Amerike morali ravnati z delom sveta, ki je razdejan zaradi vojne, bolezni in lakote: "... Izjemnega pomena je, da naši ljudje pridejo do razumevanja, za kakšne zaplete dejansko gre, namesto da se preprosto odzivajo na podlagi predsodkov ali čustev, ki se pojavijo v danem trenutku... S te razdalje je na podlagi branja, poslušanja ali celo gledanja fotografij ali filmov skoraj nemogoče dojeti pravi pomen sedanjega položaja. In vendar je prihodnost sveta odvisna od pravilne presoje."
      Govornik je bil general George C. Marshall in v tem nagovoru je 5. Junija 1947 na Harvardski univerzi orisal Marshallov načrt. Ob pregledu razrušenega evropskega gospodarstva je Marshall opozoril na "možnosti nemirov, ki se pojavljajo kot posledica obupa ljudi." Dejal je, da ne more biti "nikakršne politične stabilnosti in tudi ne zagotovila miru" brez ekonomske varnosti, in da politika Združenih držav "ni usmerjena proti nobeni državi ali doktrini ampak proti lakoti, revščini, obupu in zmedi."
      Ko predsednik Bush in njegovi svetovalci pregledujejo posledice začetnega bombardiranja, bi lahko razmislili tudi o primernosti Marshallove strategije za reševanje moralnih in političnih problemov, s katerimi se Amerika danes srečuje. Seveda bi morali najti ljudi, ki so odgovorni za žrtve 11. septembra, jim soditi in sodelovati z drugimi narodi pri izkoreninjaju teroristične mreže. Toda to moramo narediti na način, ki ne bo povzročil še več smrtnih žrtev med nedolžnimi ljudmi, ki bi le poglobile ciklus jeze in gneva, ki je pripeljal do 11. septembra.
      V govorih admin istracije najbolj pogrešamo prepoznavanje razsežnosti osnovnih problemov, ki se jih je potrebno lotiti, ne glede na to, kako uspešni smo na kratek rok pri iskanju krivcev za teroristični napad 11. septembra. Kot Marshallov načrt jasno namiguje, mora biti iskanje teroristov del veliko obsežnejše kampanje, takšne, v kateri se bogati narodi lotijo zastrašujoče neenakosti v svetu z enako hrabrostjo in odločnostjo, kot so ju Združeni države pokazale pri izvajanju Marshallovega načrta.
      Niti centa nam ni potrebno potrošiti za obveščevalne službe, da bi prepoznali pogoje, ki spravljajo cele dežele v stanje obupa in bede. Kakšnih 1,2 milijarde ljudi po vsem svetu se bori za preživetje z 1 dolarjem na dan ali manj, 1,2 milijarde ljudi nima dostopa do neoporečne pitne vode in 2,9 milijarde ljudi nima primernega dostopa do sanitarij. Okrog 150 milijonov otrok je podhranjenih in več kot 10 milijonov otrok pod petim letom starosti bo umrlo samo v letu 2001. Vsaj 150 milijonov ljudi je nezaposlenih, okrog 900 milijonov jih ima nepopolno zaposlitev in se borijo z nezadostnim dohodkom, kljub dolgim uram težaškega dela.
      Globalizacija je dvignila pričakovanja, čeprav so naraščajoče neenakosti med bogatim, močnim in ukazovalnim zahodom ter preostalim svetom zaradi sodobnih komunikacij postale vidne vsem. Revščina in pomanjkanje ne privedeta nujno do sovraštva. Toda ljudje, ki jim je upanje pošlo, katerih aspiracija je spodkopana in katerih nezadovoljstvo se povečuje, bodo veliko pogosteje zapadli pod vpliv ekstremizma. To še posebej drži za naraščajočo množico mladih ljudi, katerih obeti za prihodnost so žalostni. Kakšnih 34 odstotkov ljudi v deželah v razvoju je mlajših od 15 let.
      Združene države in druge industrijske države bi morale sprožiti globalen "Marshallov načrt", s katerim bi vsem ljudem na svetu zagotovile dostojen življenjski standard. Lahko že slišimo vzdihe ljudi, da bi takšen globalni načrt "preveč stal". Toda poglejmo številke. Cena našega začetnega odziva (na 11. september) je poletela v desetine milijard dolarjev, poleg že tako velikega predlaganega proračuna za obrambo v višini 324,7 milijard dolarjev.
      Za namen primerjave predpostavimo, da bodo Združene države v naslednjih 12 mesecih porabile dodatnih 100 milijard dolarjev za vojaške akcije. Kaj bi lahko kupili, če primerjamo teh 100 milijonov vojaških stroškov s stroški programov za zmanjševanje človeškega trpljenja?
      V poročilu Razvojnega programa Združenih narodov iz leta 1998 je bila podana ocena, da so letni stroški za doseganje splošnega dostopa do osnovne javne infrastrukture v vseh deželah v razvoju naslednji: 9 milijard dolarjev bi zagotovilo vodo in sanitarije za vse; 12 milijard dolarjev bi zagotovilo reproduktivno zdravje vseh žensk; 13 milijard dolarjev bi dalo vsakemu človeku na Zemlji osnovno zdravje in prehrano; 6 milijard dolarjev bi zagotovilo osnovno izobrazbo za vse.
      Te vsote so znatne, vendar predstavljajo še vedno le del desetin milijard dolarjev, ki jih potrošimo sedaj. Vsi ti socialni in zdravstveni izdatki pa zbledijo v primerjavi s tem, kar vsi narodi skupaj trošijo za vojsko - okrog 780 milijard dolarjev vsako leto.
      Žalostna ironija spremlja opazovanje izjemnega napora Busheve admin istracije, da bi zgradili mednarodno koalicijo. Ne v Združenih državah in tudi v nobeni drugi bogati državi se ne izvaja tako silovit napor za izgradnjo koalicije za odpravo lakote, za cepljenje vseh otrok, za zagotovitev čiste vode, za izkoreninjanje kužnih bolezni, za zagotovitev primernih služb, za borbo z nepismenostjo ali izgradnjo spodobnih prebivališč.
      Že se kaže cena neuspeha pri zagotavljanju človekove varnosti in pri odpravljanju plodnih tal, na katerih uspeva terorizem. Od 11. septembra vemo, da izpopolnjeno orožje nudi le malo varnosti proti tistim, ki za vsako ceno iščejo načine, kako bi se maščevali za resnične ali namišljene krivice. Če se naše prioritete ne bodo spremenile, se bo grožnja v prihodnjih letih prav gotovo še stopnjevala.
      Z izbiro primernih sredstva za odpravo človeškega trpljenja po vsem svetu ima predsednik Bush edinstveno priložnost, da izkoristi strašni trenutek 11. septembra in si prisluži resnično vzvišen položaj v človeški zgodovini. Toda najprej moramo razumeti, da nam samo orožje ne more kupiti trajnega miru v svetu izjemne neenakosti, nepravičnosti in prikrajšanja za milijone naših soljudi. (Worldwatch Institute)