Kolikor časa bo treba
Z Brianom Hawom se je pogovarjala Gill Fray

55-letni Brian Haw iz worcestershireskega Redditcha od 2. junija 2001 tabori pred parlamentom v Londonu. Že več kot 1500 dni in noči protestira proti gospodarskim sankcijam v Iraku in vojni v Afganistanu in Iraku, ki sta jo zanetili britanska in ameriška vlada.
      Premagal je šest odločb o pregonu, avgusta 2005 pa so bile ovržene obtožbe, ki so ga bremenile hujšega organiziranega kriminalnega dejanja. Novi zakon zanika 350 let staro pravico do mirnega protestiranja v krogu 400 metrov od Westminsterske palače, ker pa je Brian začel protestirati še preden je bilo za protestiranje potrebno pridobiti dovoljenje, je edini Britanec, ki lahko tam (spontano) protestira. Po pričakovanjih naj bi vlada sprejela zakonski amandma, ki bo onemogočil tudi takšne proteste, kot je Brianov.
      Gill Fry se je z Brianom pogovarjala za Share International. Bilo je nedeljsko popoldne, ljudje so se nagibali skozi okna svojih avtomobilov in počasi vozili mimo, da so lahko prebrali Brianov protestni pano in solidarno hupali.

Share International: Neznanci so vas hudo pretepli, večkrat ste bili aretirani in nasilno pregnani, ker protestirate tu na ulici. Vi pa parlamentarcem na drugi strani ulice še kar naprej sporočate svoje prepričanje.
      Brian Haw: Ko vpijem ljudem na drugi strani ulice, se ti smehljajo. Ni ravno javni govor, kajne, če moški stoji na drugi strani ceste in se dere. Po policijskem napadu 9. maja 2005, ko me je policist ob polnoči nasilno zvlekel stran in mi uničil pano, so mi advokati odsvetovali uporabo megafona. Tisto jutro je v parlamentu g. Blair kitajskemu premieru predaval o kršenju človekovih pravic na Kitajskem.

S. I.: Vi ste simbol glasu ljudskih množic. Če se ne motim, ste edini človek, ki lahko tu protestira brez pisnega dovoljenja.
      B. H.: Tako bo, dokler si ljudje ne bomo izborili nazaj pravice do spontanega protesta. To je želel doseči moški, ki so ga zjutraj tukaj aretirali, ker je izražal svoje mnenje glede Brazilca (Jeana Charlesa de Menezesa), ki ga je ustrelila britanska policija, kasneje pa priznala, da je bil nedolžen. Ko smo imeli smrtno kazen, smo lahko na dolgo in na široko razpravljali in ko je šlo za življenje nekega človeka, so morali biti dokazi trdni. Zdaj pa lahko človeka ustrelite že zaradi suma, da je sodeloval v bombnem napadu.

S. I.: Ali se ljudje tu redno zbirajo in protestirajo proti novemu zakonu?
      B. H.: 1. avgusta 2005 si je 200 ljudi upalo spregovoriti in zahtevati svojo pravico, čez usta so si zavezali črne trakove. Zakaj jih je prišlo le 200? Kdo želi biti aretiran? V bistvu to prepustimo nekomu drugemu.
......Neke noči sta tu protestirala Tony Benn in Bianca Jagger. Ostala sta tako dolgo, da bi ju lahko aretirali, nenavadno pa je, da se jima policija ni približala. Tudi Lauren Booth, sestre Cherie Blair, niso aretirali, čeprav je s prekrižanima zapestjema zahtevala, naj jo aretirajo. To je bilo na protestu 1. avgusta, ko je bilo aretiranih 6 ljudi. Jaz sem tukaj 24 ur na dan, 7 dni v tednu, sem v prvi vrsti, če želite, za mano pa je zelo veliko ljudi. Kaj slišite tam (v parlamentu)? Vsa Blairova druščina prepeva isto pesem, na drugi strani pa Michael Howard in pred njim Duncan Smith. Ta ima, kot (takratni) vodja opozicije, ki je rekel, da vsak, ki misli, da Sadam Husein nima orožja za množično uničevanje, živi v oblakih, veliko masla na glavi. Tega groznega orožja niso našli, kajne? Zelo veliko ljudi je bilo umorjenih zaradi laži.

S. I.: Koliko časa nameravate še vztrajati tu?
      B. H.: Ob začetku vojne sta Tony Blair in George Bush rekla, da bosta vztrajala kolikor časa bo treba. 2. junija 2001 je k meni prvič pristopil policaj in me vprašal, koliko časa mislim še ostati tu. Odgovoril sem mu: "Kolikor časa bo treba."

Začelo je deževati. Brian je odprl velik dežnik in začela sva se pogovarjati o hladnem vremenu.
      B. H.: Nekaj vam povem v tolažbo. V Iraku, kjer padajo bombe in izstrelki, ne bi tarnali zaradi dežja. Vse je relativno.

Pristopil je starejši, lepo oblečen moški. Brianu je izročil čaj in banano in rekel: "Dejansko podpiram vojno v Iraku, podpiram pa tudi tega moškega, ki sedi tu.
      B. H.: Niste sredi vojne v Iraku. Lahko podpirate to vojno, ker vas ne ogroža. Jaz ne želim biti tu. Iračane pobijamo že 90 let. Kolikokrat so oni bombardirali nas? Kako si drznemo tako ravnati z ljudmi! "Podpiram" - to je tako hladno, tako ravnodušno, tako razumsko.

Moški je odšel.
      B. H.: Ta moški misli, da je sposoben in upravičen soditi vojno v Iraku. Kako si drzne? Njega nič ne stane, ne glede na to, ali ima prav ali se moti. Poslanci mislijo, da so Vsemogočni, da lahko odločajo o življenju in smrti, kot rimski cesar, ki je palec obrnil navzgor ali navzdol, ljudi pa spodbujajo k enakemu mišljenju. Mlad fant mi je rekel: "Mislim, da je vojna včasih potrebna." Jaz pa sem rekel: "Oprosti sinko, tega nisi sposoben trditi, nikoli nisi bil v vojni, kaj veš o njej, kaj misliš, je potrebna?" Ljudem je to všeč, jaz pa naj bi sprejel, kar pravi. Govorim o genocidu, ne govorim o vaših vhodnih vratih, ki ste jih pobarvali na zeleno, svet pa pravi, da bi morale biti modre. Ne govorim o stvareh, o katerih se naša mnenja rahlo razlikujejo. Govorimo o življenju in smrti, o uničenju celega naroda. Govorimo o tem, kar je doletelo Jude, komuniste, Rome, mislece, pisatelje, umetnike in ustvarjalce, ker je nevarno. Videla ste, kako nevarno je - nekomu se je zdelo potrebno, da pošlje vse tiste policiste. Teh besed vlada noče slišati. (Večja skupina policistov se je ravno odpeljala v intervencijskem vozilu.)

S. I.: Od kod vam toliko energije? Tu ste že na stotine noči, pa ste še vedno zelo zagnani.
      B. H.: To je odvisno od ozaveščenosti. Ozaveščajo me vsi ljudje. Ozavestil me je vojak, ki se je razjokal na tem pločniku, ker je ubil otroke - ponoči ne more spati, k meni prihaja po odgovore in po pomoč. Nihče drug mu ne more pomagati.

S. I.: Ali se vam zdi, da ljudje celo sedaj težko spremenijo svoje mnenje o vojni?
      B. H.: Svojo zmoto je težko priznati. Zakaj nismo tako pogumni kot taksist, ki se je dve leti vozil mimo mene in me žalil. Potem pa se je nekega dne ustavil in mi rekel: "Moral sem se ustaviti, da vam povem, da imate prav. Jaz pa sem se motil. To sem vam moral povedati." Rokovala sva se. Cenil sem, da mi je to zaupal, vendar pa je bilo za veliko ljudi že prepozno. Za preučevanje teh stvari sem porabil veliko časa in energije, vendar pa so trajale že enajst let, preden sem se jih začel zavedati.

S. I.: Kaj vas je pripravilo do tega, da ste začeli protestirati? Ali je to vaša usoda?
      B. H.: Poslal me je nekdo, ki ga imenujemo Vsemogočni. Včasih sem izdeloval stilno pohištvo, enkratne umetelne izdelke. Zaslužil sem nekaj penijev, potem sem se pa začel ukvarjati z drugačnimi umetelnimi izdelki. To ste vi - vsak človek je enkraten, edinstven. To me fascinira. Vse milijarde ljudi na svetu so enkratni umetelni izdelki. Začeli smo kot želatinasti mehurčki, v nekaj milijonih letih pa smo vsi postali enkratne osebe. Vendar pa je življenje otrok mojega soseda, ki se je rodil v drugi državi, cenjeno kot ničvredno. Njegovo življenje je neprecenljivo, nima cene. Otroka ne morete kupiti pri Harrodsu ali Sainsburyju (veleblagovnici).

S. I.: V Share International pišemo o delitvi dobrin kot o ključu za reševanje svetovnih problemov. Kakšno je vaše mnenje o delitvi dobrin?
      B. H.: Delitev dobrin? To je dobra ideja, kakor so dobra ideja tudi Združeni narodi in "vsi smo enakovredni". Kdaj bomo začeli deliti dobrine? To je ednina smiselna stvar v naših življenjih, v našem svetu, edina stvar, ki bo ohranila svet v enem kosu.
      Največja norost je, da svet zapravlja milijarde dolarjev za orožje, že delček te vsote pa bi pokril najosnovnejše potrebe ljudi - hrana, voda, izobraževanje, prebivališče. Tako pa ta denar trošijo za pobijanje najrevnejših, preprosto zato, ker niso vredni življenja. Življenje rojeno v Aziji, Afriki ali v arabskih državah je manj cenjeno kot življenje rojeno v Londonu ali New Yorku. Ne boste me prepričali, da se ti otroci kakor koli razlikujejo. To norijo moramo končati. To ni delitev dobrin, to se imenuje odplačevanje dolgov. Smo največji roparji in plenilci planeta. Saj veste kaj Stara zaveza piše o suženjstvu - po sedmih letih so vas morali osvoboditi. Mi pa s svojimi sužnji ne ravnamo tako, na vse pretege se trudimo, da bi jim nadeli ovratnico in jih priklenili na verige. Afrika je že od nekdaj zasužnjena, nekoč dejansko v okovih, sedaj pa prek Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Splošnega sporazuma o carinah in trgovini. Domorodcem dajemo ogrlice in kičaste igračke in tako preusmerjamo njihovo pozornost. Saj ste prebrala pismo, ki sem ga napisal Američanki (Cindy Sherman, njen sin vojak je umrl v Iraku). Ogrlice in kičaste igračke dajemo tudi svojim ljudem. Kaj si mislite o kosu zastave in kosu kovine v zameno za ljubljenega sina ali ljubečega moža. Odpeljejo ga, v zameno pa dobite kos blaga in kovinski predmet, ki se imenuje odlikovanje. Ste opazili, da se vse konča s predmeti? Siera Leone je morala umreti zaradi diamantov, Čile je moral umreti zaradi bakra, na Falklandskem otočju pa je bila nafta. Kadar koli se sprašujete o vzrokih za vojno, poglejte, je tam nafta?

S. I.: Verjetno ste prisostvovali nočnemu pohodu "Wake up to Trade Justice (Budnica za pravično trgovino)", ki je potekal 15. aprila. Kako je bilo?
      B. H.: To je bilo dobro jutro. Zbralo se je 25.000 ljudi, prižgane so imeli svečke, ulica je bila polna svečk - kakšen prizor! Prišli so različni ljudje, tudi mladi: verniki so prepevali, bilo je čudovito in mirno. 25.000 ljudi je noč preživelo na ulici, mediji pa o tem niso poročali. Si predstavljate, da bi tako protestiralo 25.000 lovcev na lisice. Ali bi mediji o tem poročali? Ali bi bila to novica dneva?

S. I.: Kako preživite zimo?
      B. H.: Premišljujem o ljudeh v Afganistanu in o ljudeh z vsega sveta, ki sem jih spoznal, in njihova ljubezen me nekako ogreje. Obiskal me je Afganistanec in mi povedal, da prebivalci gorskih vasi, ki nimajo telefona in televizije, ki so odrezani od sveta, vedo zame, vedo za moj protest. Ni mogel razumeti, da njihove otroke ljubim tako kot svoje, da mislim, da je njihov otrok tako dragocen kot moj. Ali ni to najbolj žalostna stvar, kar ste jih kdaj slišali - da sem zato nekaj posebnega? Ali ni to krščansko? To je zagotovo v islamski in judovski tradiciji.

S. I.: Kako vaš protest pomaga?
      B. H.: Ljudem daje upanje. Preveč ljudi že predolgo časa nima upanja, še posebej kadar ljudje umirajo, kadar so pogrešljivi - kot npr. v Kambodži, Iraku, Palestini in Afganistanu. Ljudem moramo dati upanje, da je stvari mogoče spremeniti na bolje. Potrebujemo vero v nekaj višjega od sebe, ker potrebujemo pomoč, kajne? Teh problemov ne moremo rešiti sami - so vse večja svinjarija in bolj kot brskamo po njih, večji in bolj umazani postajajo. Vse je odvisno od denarja, od velikih poslov. S temi problemi se lahko soočimo le tako, da pogledamo v obraz svojih sosedov.
      Iz te vojne se bo vrnilo veliko duševno bolnih ljudi, kot se jih je veliko vrnilo iz Vietnama. Žanjete, kar ste sejali. Jaz rad sejem dobro: ljubezen, resnico, pravičnost. Delitev dobrin je pravi odgovor in več kot bomo vrnili, v materialnem smislu, več bomo pridobili.
      Ko podarimo en funt od desetih, ki jih imamo, mislimo, da nam ta funt manjka. V naši knjigi (Svetem pismu) piše, darujte desetino kot darilo bogu. Ljudje mislijo, da ko darujejo bogu cerkveni prispevek, da so Ga poplačali. Ampak to je minimum. Bog pa daje 100 odstotkov - dal mi je vsakega od mojih dihov - nobenega mi ni bilo treba plačati, kajne? Toliko stvari se nam zdi samo po sebi umevnih: na primer dež in kalitev. Če semena ne bi vzklika, kaj bi lahko naredili? To je dar življenja. Vsakemu izmed nas je bil dan dar življenja. Moje življenje ni moje lastno, bilo mi je podarjeno. In vsak izmed nas mora poplačati dolg. Vsak izmed nas našemu stvarniku dolguje življenje. Kaj ko bi svoje življenje posvetili dobremu?

S. I.: Ali se spominjate kakšnih posebnih ljudi, ki so z vami protestirali?
      B. H.: Spominjam se gospe Pile iz Čila. Bila je majhna in vitka, vendar vesela, sijoča, bila je polna energije, vitalnosti in zagnanosti. Protestirala je: "Tony Blair, ZDA, nehajte ščititi Pinočeta! Nikoli ne pozabite 11. septembra 1973 v Čilu." Imela je raka in hude bolečine. Čeprav je trpela, je protestirala z nami in vpila za svoje ljudi. Potem pa vidim ljudi, ki so kot iz sladkorja, prežene jih že kaplja dežja, mraz, ali pa nogometna tekma na televiziji. Pred smrtjo je odšla domov in svojemu možu, ki je španski dopisnik CNN-a, povedala za nas. Za božič je na ameriškem CNN-u (Južna Amerika, Srednja Amerika in ZDA) predvajal triminutni prispevek o nas. Si predstavljate Briana, kako stoji pred Big Benom in na božični večer za CNN govori o miru!
      Nihče izmed nas ne ve koliko časa bo živel, vendar pa ni pomembna dolžina življenja ampak način življenja, kajne? Pila je v svojem skrajšanem življenju naredila veliko več kot veliko ljudi v celih svojih dolgih življenjih. Kdaj se bomo prebudili? Preveč ljudi umira. Kdaj se bomo dvignili in zahtevali "dovolj"?
      Več informacij: www.parliament-square.org.uk